Pogovori.

Kot je bilo že obljubljeno, Burjač osvežuje svoje strani z novo rubriko – pogovori. Tu bodo predstavljeni novi in strejši besedni snovalci. Upam, da Vam bo branje zanimivo in boste morda še raje segali po njihovih delih.

POGOBVOR Z MIRANOM RUSTJO

1. Začela bova tam nekje za davnimi obzorji, ko je Miran še bil, zagotovo zasanjan in živahen otrok, potem gimnazijec in potem, kaj je študiral in zakaj.

Miran sem bil zvedav otrok, ne malokrat otožen, ko sem bil živahen, sem že takrat imel občutek, da sem bil za okolico nagajiv. Če na kratko odgovorim: Vedno sem pa zares bil.

2. Poklicna pot je seveda nemalokrat vijugava – bi nam zaupali, kaj vse ste delali, kje vse ste se udinjali in trosili svoj razkošni talent – od pesnika, esejista, prozaista do uveljavljenega skladatelja in dirigenta – veliko zborov ste že uglasili in jim dali takt, ampak o tem bo treba reči kaj več v posebnem pogovoru. Torej, kakšna je bila vaša poklicna pot?

Kljub vsemu, da sem bil za sebe že kot mladenič rahlo problematičen, res samo za sebe, se mi je v življenju vse nekako izšlo. Že kot osemnajstletni mladenič sem vodil svoj prvi pevski zbor. Vedno sem bil zdravo samozavesten in nikoli nisem v nič podvomil. V vsako stvar sem bil prepričan, tako vase, kakor v vse ljudi. Ljudi se namreč ne bojim in vem, da jih zmorem prepričati, da sledijo mojim namenom. Ne gre tukaj, da trmasto uveljavljam svojo voljo, pač pa se toliko poznam, da sem v nekaterih mojih stvareh dovolj zanesljiv in lahko ljudem ponudim veliko lepega in dobrega. Tako sem vse življenje do sedaj poučeval na šolah glasbo, ob tem pa vedno vodil veliko pevskih zborov. Pri vseh stvareh vedno peljal neko svojo stezo. Tako sem na šolah delal z otroki projekte, ki niso bili v učnem zahtevku. Uglasbil sem veliko del za otroke in takšne stvari projektno popeljali na marsikateri oder. Z odraslimi pevskimi zbori, za katere tudi veliko komponiram, sem praktično prepotoval svet. Kot otrok sem bil otožen in to otožnost sem želel videti od blizu. In mi je uspelo. Koncertiral sem po vsej Evropi, dvakrat bil in koncertiral v Avstraliji, pa v Argentini, dvakrat v Kanadi. Skratka: Pestro je, mestoma utrujajoče, vendar zanimivo in to rad počnem. Čeprav sem rekel utrujajoče, naj pripomnim, da v življenju nisem bil nikdar prav utrujen, čeprav sem vztrajal pri delu dneve in noči. Na bolniški v več kot štiridesetih letih, nisem bil niti minute. Čeprav kdaj ne popolnoma zdrav, sem ob aktivnostih to prezrl in stvari počel.

3. Zdaj pa je čas, da padeva v razpredek – zakaj napisati pesem. In ne morem mimo klasičnega vprašanja – kdaj se je rodila prva, se je spomnite?

Zakaj napisati pesem? Zakaj piti, ko si žejen? Zakaj zaspati, ko si zaspan, zakaj se zbuditi? Zakaj ljubiti? Vse to so vprašanja in obenem odgovori na to. Gre za orgazem duha, ki te drži v tolmunu in ne moreš, celo ne smeš se mu upirati, ker bi bil to neke vrste zločin proti tisti notranjosti človeka, ki pelje tok življenja.

4. Po poskusih seveda pride želja tudi po knjigi. In ta se je vam udejanjila že dolgo nazaj. Bi bili tako prijazni in nanizali vse svoje knjige po letnicah izdaj?

Tu ste me pa našli. Niti ne vem koliko. Sedaj ne bom štel, gotovo pa preko dvajset knjig poezije, proze, pravljic. Prvo pesniško zbirko, ki sem jo izdal nosi naslov »Našel sem izgubljene spomine«. Ravno pravšnja za mladost. In še veliko spominov sem v življenju našel in še vedno me spomini najdejo, vselej pa na preži, da mi je dano še veliko postoriti. Saj veste: Župnik, oštir in organist na vasi, ne gredo nikoli v penzijo.

5. Zdaj vemo, koliko jih je in kakšne, ampak mene zanima prva pesniška zbirka. Kako je nastajala? Kakšna so bila pričakovanja. Kakšen občutek, ko ste jo dobile v roke. Je prišla po pošti, ste jo šli iskat na založbo. Bi povedali to zgodbo?

Prva pesniška zbirka je izšla na pobudo zamejskih Slovencev, ki so brali moje zapiske. Imel sem prijatelja, prav tako zborovodjo, ki mi je bil kakor oče. Enostavno je bil nad mano navdušen in mi kot direktor nekega podjetja financiral knjigo. Pred izdajo sem bil zelo nestrpen. Vsekakor nisem čakal pošte. Še preden je bila popolnoma končana, sem čakal pred vrati tiskarne, da jo dobim v roke. Danes je vseeno malo drugače. Vse gre bolj na hitro, kar mi po eni strani niti ni tako zanimivo.

6. S prvo sva opravila. Druge so nalagale sladkobo ustvarjalnega truda in prinesel nova vibrajoča občutja. Če sva še nekaj časa pri pesniških zbirkah – te imajo vse od prve do zadnje svojstven ritem in upovedno moč, ki ponuja filozofska vprašanja in globoke čutne odslikave. Mimogrede, ste se zanimali tudi za filozofijo?

Res je. V sebi imam izredno močen občutek za ritem in melodijo. To poje v meni, pa naj komponiram, ali pišem literaturo. Bivanjska problematika in obstoj našega biti, me zelo angažira in pred to čredo zvesto stojim.

7. Pri vas je ritem že kar nekako vtkan v besedno nalaganko, bržkone tudi za to, ker v vas povreva glasba in imate občutek za ritem, za resonanco besed. Kaj botruje temu, da ste angažirali tudi v glasbi.

Naj povem, da sem bil najprej angažiran v glasbi, nato v pisani besedi. Ko ustvarjam, ne čutim neke strašanske razlike. Stvar se iz mene izliva v niti ne vem kateri svet.

8. Jezik, ta je pri vas zelo izčiščen, lep – zdaj se mi ponuja vprašanje, kaj pa bralna podlaga? Koliko prebirate druge pesnike tuje in naše in koliko prebirate leposlovje nasploh. In seveda, sledi dokaj klasično vprašanje – kateri avtor vam je ljub, kateri vas je morda pahnil v besedno ustvarjalnost.

V jeziku sem dedič mojega zelo zgodnjega otroštva, morda celo spočetja. Veliko sem bral, bil ob tem razmišljujoč in vsak avtor me je angažiral.

9. Pesem je iskra trenutka, se utrne. Tehnika zapisovanj je zelo različna, eni jih izžebrajo v prenosne telefone, drugi imajo beležnice, nekateri jih napišejo samo ponoči, spet se najdejo taki, ki jih navržejo mimogrede. Kako je s samim ustvarjalnim procesom pri vas. Kolikokrat pesmi popravljate, jih čistite in zlagate v simfonijo knjige.

Sem eden tistih, ki se ne vračam na kraj zločina. Kar zapišem, je tako naravno in iz mene, da ne vidim osebnega razloga, da bi drezal v čustveno naravo. Seveda, posebej še pri kompoziciji, so korekture vselej prisotne.

10. Kje vidite slovenski jezik v naslednjih sto letih.

Hm. Slovenski jezik? Ta je tako močan, da ga ne more spodnesti nobena ujma. Lep je in klen.

11. Kaj je trenutno v delu, morda nova zbirka? In tukaj bi se ustavil pri zadnji Tolažnice. Nam najprej zaupate, kako je nastajala, koliko časa se je medila, koliko pesmi je izviselo. Moram zapisati, da je ta zbirka izjemno premišljeno komponirana in nabita z ritmom, ki daje bralcu resnično besedno estetsko tolažbo in ga popelje v odčaranost drugačnega sveta. Po mojem mnenju, ste v tej pesniški zbirki dosegli žlahtno zrelost poetike, tisto zlatobo in sijaj, ki je v vas.

Ogromno dela imam. Pri meni ne gre le za pisanje, pač pa tudi za pedagoško delo. Nekako iz dneva v dan zorim. Zagotovo bo še nekaj knjig, za katere teksti ležijo v predalih, je pa tudi v glasbi in prenašanju le te na ljudi, nabor stvari zelo močan. Vselej sem optimist in to bi svetoval vsakemu človeku.

Miran Rustja

Miran, hvala za odgovore. Spodaj so tvoje odbrane pesmi, ki izkazujejo tvojo ritmično, čutečo dušo..

GALEBNI VRT

Ob jezeru tihih spominov,

še en cvet se nagiba v spokoj.

Njega spoznanja brenčijo v večerni mrak,

od koder misel naslanja napev večnosti.

Samo spirala prehojenih steza vedeževalsko naslavlja betežnosti,

katerih del se izliva v popotnost večno žejnega življenja.

Ptice letov v krogu osamljenih popotnikov se zibljejo

skozi pričevanje, da je naša večnost vpeta na natezalnico vedno zadnjega dne.

Takrat, bilo je v belih preprogah,

sem sanjal o galebih pomladne vitrine,

od koder so prihajali po najine solze.

Bilo je kristalno in na očeh so iskrile veverice nikoli minljivega.

Slovo, ki nas obišče dan zatem,

je temno svetla resnica radosti,

kjer valovita smeh in jok,

kot spoznanje, da smo večni v minljivosti pravične zvestobe življenju in njega morju,

ki nas naplavlja vselej v svoje valove neba.

VSE JE ŽELJA PO POMLADI

Svetost zarodkov,

v njih plamteča sreča.

Najmanj je telesa v krvi bojevite reke.

Le senca njih otrok je prazna zibel želje po uspehu.

So dojiljo pripeljali na tnalo želje po človeku,

ji z zvezanimi rokami ponudili svobode tok v ječo hladne vode,

na nje prsih rana veča materino mleko žalovanja,

se vse spreminja v umetnega človeka.

Naj dih pomladi izpere črne vence,

naj sence utrejo pot si do svetlobe,

ko dete joče za krvjo semena,

da vse je res.

Človek težo si nastavlja.

na utrujena ramena.

Miran Rustja

PRAPOVSOD

Smaragdno potovanje skozi vrvež temnih ptic.

Iz neba skovikajo beli lišaji.

Njih plamen plete patrulje obnemoglih plamenic

in skozi špranje okusa se izsesavajo črno beli odtisi slutenj.

Njih mantra ostajam na dnu preperelih svečenikov,

sesipljem studenčnice v kolobarje upanja

in se turobno spogledujem s poravnano srečo.

Na zadnji polici stegnenice srca stopim korak dlje.

Same utrdbe,

same pričevalke,

sami studenci neizmerljivih poti,

ki tonejo vase kot bi žrli ostanke moje mladosti.

OPLOJENI

Onkraj diagnoze prestiž je veselja,

pred hribom le upanje še krvavi.

Izsesani obrazi si v podtalnici izpirajo goljufive sreče.

Krog zmešnjav skozi prekletstvo ne spoštovanja pušča odprte zapornice.

Smo topilci darovalcev?

Vse bolj nas kliče spominska knjiga.

Pozabljeni v samotnem jezeru slabokrvno povzdignjenih

pristajamo na odtegljaje razžarjenih občudovalcev.

Njih sonce je smrtna obtožba.

Stran, sem vase zaklical in odmeval med nikoli slišanimi!

Tiste noči, ko smo jadra razpeli,

od tiste noči je ostal le lik žalovanja.

Danes me je srečal konjenik na človeških ramenih,

me pospremil do hiše onkraj vseh krajev

in mi prišepnil,

da je gostota bivanjske sreče šotor,

v katerem zna biti tudi sam dobra družba.

Miran Rustja