Pogovori
Pogovor z Aldom Černigojem
- Pa začniva v tišini dišečih trav, pod grmi, med skalami. Rojeni ste na Predmeji, takratnem Dolu, kar vas je verjetno opečatilo, vam dalo neko zagonsko energijo, da vztrajate na obali. Lahko na kratko strnete spomine na otroštvo.
Ko pomislim na otroštvo, se najprej spomnim na pašnjo. Moram reči, da sem imel do živali veliko veselje in sem rad pasel. Navadno sva naše tri ali štiri krave in nekaj ovc pasla skupaj s sestro Lidico, v jeseni na Platnih dostikrat dolgo, kar tja do božiča. Zraven tega sem eno leto pasel Podguro jalovno, našo in od drugih iz vasi, puščal živali ponoči kar v gmajni in moral biti po cele dneve, od vidga do vidga, kot smo rekli na Gori, pri njih.
Hodil sem dve leti v italijansko osnovno šolo. Prvo leto smo se še nekaj učili, drugo leto, ko je Italija kot država že razpadala, pa skoraj nič. Pouk je bil slabo organiziran in nereden. Dostikrat so nas strpali, vse razrede, v eno učilnico in smo peli neke italijanske pesmi, kot Giovinezza, Rosamunda, Lili Marlen … Ob sobotah smo imeli, tako imenovano, sabato fascista, ko smo pod poveljstvom kakšnega zavzeteža korakali po cesti od šole do hotela; včasih pa smo marširali na Otlico k maši …
Med vojsko so nam Nemci požgali hišo in smo bili kakšno poldrugo leto begunci v Lokavcu; bežali pa smo tudi k Stomažem, na Otlico in večkrat k sorodnikom na Vrhlukenj. Tja so se zatekle tudi druge družine in bilo nas je enkrat samo otrok v tej hišici prek dvajset.
Na Vrhlukenj sem zložil tudi svojo prvo pesem – z bolj borbeno vsebino: Bela garda, švabobranci, v Gorico poteptanci, z vašo zmago ne bo nič, saj vas jemlje že hudič … Navadili so se jo na pamet tudi drugi otroci in enkrat jo je bratranec Alfonz recitiral skupini partizanov, ki so se ustavili pri nas. Viš, je rekla mlada partizanka, zmagali bomo, ko že otroci to vejo …!
V času vojske dve leti ni bilo šole. Od nekod je prišla v hišo slovenska prva čitanka in s sestro Ivančko sva se naučila iz nje za silo brati in več pesmi na pamet.
Doma nam je šlo težko. Tata je kot terenec sodeloval s partizani. A ko ni bil kje zunaj, v gozdu, je doma izdeloval škafe in drugo suho robo in z mamo sva to nosila po vaseh na Deželi v zameno za moko in fižol. Stara mama je s sestro Lidico tudi hodila tja dol, najbrž, kar petljat za živež. Z bratom Cvetkotom sva šla nekajkrat v partizansko postojanko v Medveduše, kjer so nama dali kakšen košček mesa. Tudi tata je znal zmerom kaj prinesti k hiši in lahko rečem, da prav stradali nismo nikoli. Seveda smo vsi starejši otroci v družini po svoje pomagali, da je le šlo na en način naprej.
Po osvoboditvi leta 1945 sem vstopil kar v tretji razred osnovne šole, tudi če sem komaj znal pisati in brati, pa kaj malega računati. Nismo imeli ne zvezkov ne čitank ali drugih knjig. Na šoli se je izmenjalo več učiteljev, ki so bili v glavnem tečajniki. Učili so kar tako, brez učnega načrta, brez učnih metod, nesistematično. Pouk je bil ali pa ga ni bilo. En učitelj, denimo, je šel kar med šolskim letom za dva meseca na udarniško gradit progo Brčko-Banovići. Pa tudi šolarji smo šli kakšenkrat kar v času pouka nabirat staro železo ali prekladat cegle pri zadružnem domu, ki smo ga na Predmeji sezidali prvi v Sloveniji. Tako da smo se učili bolj malo. Vrh tega pa sem tako in tako prva tri leta hodil v šolo precej neredno. Pomagal sem doma pri vseh delih, še posebej pri furngi. Imeli smo vola Sivca in tata me je dostikrat jemal s sabo v gozd. Spomnim se še danes za najmanj deset primerov, ko sem na furngi doživel kaj posebnega ali ker me je zeblo; pa tudi, na katerih krajih vse sem bil v dopoldanskem času, ko bi moral biti v šoli. Na en način sem čutil, da to ni prav. Eno jutro sva se odpravila s tatom spet v gozd. Vol ni hotel iz štale, ker je bil zunaj strupen mraz. Kadilo je, da je ščemelo v oči in lica. Na Vrhu sva srečala Dreca Česnikovga. Rekel je, kaj gresta v šumo? V burji sem ga bolj slabo slišal in zdelo se mi je, da je rekel v šulo. In prav zapeklo me je nekje notri: viš, heca se iz mene, ker bi moral iti v šolo, ne pa v gozd …
Učitelji so z razumevanjem opravičevali izostanke od pouka, češ: povojni čas; morajo doma pomagati. Ker sem bolj malo hodil v šolo, dostikrat, ko sem le bil pri pouku, nisem znal, kar so jemali naprej. Ko sem enkrat po daljšem času spet prišel, se seveda nisem naučil na pamet ene Prešernove pesmi, one: popusti posvetno rabo orglarček in gre v puščavo … In sem bil po pouku zaprt (pridržan za kazen v razredu) skupaj z enimi bolj »trdimi«, kot smo rekli tistim, ki jim v šoli ni šlo. Bil sem globoko ponižan. In ko nas je učitelj že kasno popoldne spustil domov, sem po poti jokal … A to je bilo odločilno: Uprl sem se! Doma sem zahteval, da me pustijo, da hodim redno v šolo. Bil sem star že trinajst let in imel znanje za komaj kakšen drugi razred osnovne šole …
Sem pa že takrat, tudi če z veliko težavo, skoraj črkovaje, bral (najbrž malo disleksije). Da omenim samo nekaj knjig: Thompson, Črni kljusač in Vinipeški volk; Jurčič, Hči mestnega sodnika; Winkler, Petelinje pero. Spominjam se tudi, kje sem bral kakšno knjigo: Pod svobodnim soncem na vrh Rakuc, stiskajoč se pred burjo v jarku od granate; Argonavte na Lozicah in v Črmenjaku; Bevkove Stražne ognje na Ušeniku – vse ob pašnji. Še posebej pa moram omeniti knjigo Vladimirja Nazorja Veli Jože, ki sem jo bral stoje pri komaj brleči petrolejki ob kuhinjski mizi – ko sem prek nje na poseben način začutil Istro: malo zapuščena deželica, trpeča, izkoriščana, razžarjena v vročem soncu – a skrivnostna, mitična … In malo zapostavljena, kot moja Gora! Čudno se sliši, a je najbrž tudi to kasneje vplivalo na mojo odločitev za Istro … Pa še nekaj drugih knjig, v glavnem iz zbirke Slovenske večernice, je bilo, a se zdaj ne morem spomniti naslovov.
V šoli sem od takrat naprej zmerom vse znal. Učitelj Alojz Kranovšek me je nekajkrat peljal v kak nižji razred in me tam sprašaval, da so videli, kako je treba znati. Sem pa tudi zložil kakšno pesem in jo prebral sošolcem ... Enkrat je mama učitelja srečala v trgovini. Namoč me je pohvalil in rekel, da bi me morali poslati naprej v šole. Šesti razred sem izdelal z odličnim uspehom – vse same petke … In sem se odločil, sam!, da grem v nižjo gimnazijo! S tem sem naredil odločilen korak v svojem življenju – a ne samo zase, tudi za celo našo družino; saj sem potlej na tak ali drugačen način: s svojim zgledom, spodbujanjem, usmerjanjem, s pomočjo pri učenju, pa tudi z denarno pomočjo potegnil za sabo vse mlajše sorojence, pa še koga iz sorodstva, da so se šolali, prišli do poklica …
Med počitnicami pred odhodom v gimnazijo me je mama peljala na Sveto goro. Med mašo je, z drugimi verniki, zapela, Marija, pomagaj nam ti … Komaj dosti potlej sem se vprašal, zakaj me je peljala na to božjo pot prav takrat, pred mojim odhodom v svet: ja, molila je zame, prej ko sem šel za zmerom od doma; prosila je, da bi bila moja, tako težka in tvegana pot v življenje srečna …
2. Kot je moč najti v raznih zapisih o vas, so bila vaša zanimanja približno takšna: filozof, pisatelj, profesor, publicist, sociolog, urednik in še bi se našlo. V kateri vlogi ste našli svoje poslanstvo.
V življenju sem bil marsikaj. Zraven naštetega bi lahko dodal še: pastir, kmet, furman, celo zidar, pa politik, oljkar, ljubiteljski čebelar. Tudi pisatelji, ki sem jih z zanimanjem bral v mladosti so poskusili marsikaj, se preživljali z mnogimi deli in pisali potlej iz tega, kot denimo Jack London med iskalci zlata na ledeni Aljaski, pa Joseph Conrad s svojo nedopovedljivo lepo knjigo Mladost, kjer je ubesedil tudi del svojega življenja kot mornar.
Od vsega zgoraj naštetega pa bi najrajši veljal – za pisatelja. Lahko bi izpustil to in ono od naštetega, pa bi bil to vseeno jaz, tudi zadovoljen s sabo. Če pa ne bi napisal knjig, bi se mi zdelo, da je moje življenje neizpolnjeno … Zato se pač v tem pogovoru ustavljam največ časa prav pri literaturi.
Zakaj pišem? Zaradi denarja? Ne, gotovo ne; zakaj če bi mislil na to, bi se ustavil že po prvi knjigi. Zaradi slave? Seveda rad vidim, da se moje knjige berejo, da se o njih govori, se jih omenja v teh in onih povezavah, a kakšne slave ne morem pričakovati. Dosti nas je, ki pišemo. Prešeren je bil v svojem času sam, tudi še Cankar skorajda. Danes pa nas piše dosti, dosti. Samo, denimo, pod črko Č na spletu je zapisanih kakšnih dvajset imen pisateljev. Kdo od teh bo dosegel slavo …? Zakaj tedaj pišem? Zato pač, ker imam s tem veselje. Pa tudi ker čutim v tem neko poslanstvo. Z Večerom pri Maticavih sem postavil, lahko rečem, mojemu rojstnemu kraju spomenik. V Času ob zori sem prikazal razmere prve generacije šolajoče se primorske mladine. V knjigah Po dnevu noč in Na obodih spirale pa sem opisal prelomni čas prehoda iz socializma v sistem parlamentarne demokracije, kot ga, vsaj, kolikor jaz poznam, ni še nobeden … Pa tudi moj pripovedni slog: na poseben način zapisana oblika notranjega monologa. Zraven tega pa mislim, da z vsakim ustvarjalnim dejanjem nekaj premikamo v svetu. Kar moramo narediti, če smo za to sposobni.
3. In če iztrževa iz zgornjega zapisa, da ste tudi pisatelj, čeprav ste jih že sami našteli (pa naj bo kronologija izida) naštejva dela:
Večer pri Maticavih: pripovedávanja z Dola, 2002
Čas ob zori: leta petdeseta, 2006
Po dnevu noč: drugi pa grejo naprej, 2011
Na obodih spirale: ob iskanju poti, 2019
Kdaj ste v sebi ukresali to željo, da bi bili izpovedovalec sebe in časa, da bi kreirali zgodbe. In seveda, klasično vprašanje, kateri avtor, avtorica, vam je dal oporo, vas je dodatno pahnil v literarno snovanje.
Z literaturo živim, odkar pomnim. Misel na pisanje se mi je porodila že zgodaj. Svojo prvo pesem sem napisal že pri osmih letih, tudi če sem imel takrat samo dva razreda italijanske osnovne šole. Od kod ta spodbuda? Knjiga je bila v naši družini ali v sorodstvu doma. Tata, kmet in delavec, je zmerom kaj bral. Še več pa sta brala teta Vika Vrhluknška in tatov stric Tone Nehn. Ta je bil tudi izreden pripovedovalec. In prav kmalu sem začel brati tudi jaz; čeprav sem v osnovni šoli bral z veliko težavo, skoraj črkovaje.
Tudi v nižji gimnaziji me je močno privlačevala literatura. Pogosto sem obiskal mestno knjižnico v Ajdovščini. Z zanimanjem sem bral, denimo W. Saroyana: Človeška komedija, namoč me je potegnil Puškin: Pugačov upor; Egiptovske noči … In seveda Puškinove pesmi. Še najbolj pa so me pritegnili Lovčevi zapiski Ivana Turgenjeva, ki jo imam še danes za eno najlepših knjig, kar sem jih kdaj prebral. Tudi takrat sem napisal nekaj pesmi in jih na kakšni prireditvi prebral …
Na učiteljišču v Tolminu sem se še bolj kot prej vrgel v literaturo. K temu so me spodbujali profesorji Marjan Urbančič, Makso Pirnik in Marija Puc. O izbiri knjig mi je pogosto svetoval moj prijatelj s Predmeje, zdaj akademski slikar, Rudi Pergar.
Da bi lahko več in bolj v miru bral, ker me je v dijaškem domu marsikaj motilo, sem šel stanovat privatno v Zatolmin, tudi če v neogrevano in slabo opremljeno sobo. In tu sem prebral knjige dosti naših sodobnih avtorjev in najbolj znana dela svetovnih klasikov. Bom omenil posebej knjigo Dostojevskega Bratje Karamazovi, ki se me je globoko dotaknila. Mislim, da sem bil takrat namoč globoko in daleč v literaturi. Seveda sem s svojimi močmi pretiraval: močno sem popustil v šoli in nazadnje tudi zbolel …
Bil sem tudi urednik šolskega časopisa Naš list in tam objavil nekaj svojih sestavkov. Imel sem zastavljenih več novel, črtic, nekaj pa sem jih tudi dokončal. Pravljico Zlati oven sem v začetku četrtega letnika poslal na časopis Slovenski Jadran v Kopru. In bil sem nemalo presenečen in seveda strašno vesel, da so mi jo, v mladinski prilogi Barčica, objavili … Pa še ilustrator je namoč lepo narisal tistega zlatega ovna … Ko sem to novelico vzel v roke kasneje, sem videl v njej nekaj pomanjkljivosti, a se mi je še zmerom zdela lepa … To je bila tudi ena od spodbud, da sem se še in še vračal k literaturi. To je bil tudi vrh mojega literanega ustvarjanja na učiteljišču. Potlej so prišle, za dolgo časa, druge reči …
Pa še nekaj dogodkov, povezanih z literaturo se mi vriva v spomin … Proti koncu prvega letnika nas je profesor likovne vzgoje vzel nekaj fantov iz razreda, da pomagamo pripraviti oder za neko predstavo. Ker je bilo delo slabo organizirano, sem se umaknil v garderobo in bral Tolstojevo Vojno in mir. Strašno me je pritegnilo: bitka pri Borodinu, Andrej, Kutuzov, Nataša … Naenkrat se je prikazal nad mano profesor in me grobo ozmerjal …
Med počitnicami, po tretjem letniku, smo kosili Podskukom, že dol, v nižinskem svetu. Večino sena smo pospravili že v nedeljo. Za v ponedeljek je ostalo le še nekaj napol posušene trave na veliki ravnici. Zato sem šel dol sam. Sonce je žgalo z vso močjo, tako da so se vzdigavali nad ograbki prozorni valovi migetajočih zaves. Med enim in drugim obračanjem sena sem imel dosti časa. Ležal sem na leskovi rjuhi v senci košate jelše in bral Veliki beli molk – roman z Aljaske Louisa Frederica Rouquetta. Kakšen svet! Skrivnostna ledena dežela, dolge noči, strupen mraz, igluji, tjulni, beli medvedi, volkovi, zvesti psi, zablodeli iskalci zlata, zgubljene ženske v beznicah, sovraštvo, ljubezen, prevare, iskanje, hrepenenje, samost … Nad vso razhodno deželo pa polarna noč – in: veliki beli molk; vse tiho, tiho v neskončno velikem in zapuščenem svetu … Jaz pa v tej, tudi tako zapuščeni senožeti, ki pa – prav drugače kot v tisti daljni, ledeni deželi, žari od pripekajočega sonca. In sam, tudi kot da zapuščen, hrepeneč iz te majhnosti po velikem svetu … Tista knjiga je zame še danes tako polna mladostnega hrepenenja po nečem daljnem, večjem od mojega majhnega sveta, ki sem bil vanj ko da ujet …
Bil sem malo bolan in ležal sem v bolniški sobi. Tu je bilo vse v belem, pa tako svetlo, čisto, toplo. Bral sem novelo Gorkega Makar Čudra. Kakšna poezija! Drzni Cigani s konji v neizmerno prostrani stepi. Skrivnostne usode … Da bi sam znal napisati kaj takšnega! Ko sem novelo bral enkrat kasneje, se mi ni zdela več tako vznesena, a takrat mi je bila strašno lepa.
Na večer pred pisnim delom mature iz slovenskega jezika je gostovala v Tolminu neka beograjska igralska skupina. Tudi če bi moral do drugega dne pogledati, ponoviti, prebrati še to in ono in me je, pač kot pred vsako veliko preizkušnjo, tlačila tesnoba, sem se odločil, da grem v gledališče. Igrali so odlomke iz Čehovih del Striček Vanja in Tri sestre, ki sem ju že bral. A zdaj je bilo vse drugače. Govorili so počasi, tiho, skoraj pretiho. Iz vsega je vela nekakšna žalost, nemočna usodnost, ki diha iz del tega velikega ruskega dramatika in pisatelja … Potegnilo me je za sabo, vase, da sem pozabil na vse drugo. In naenkrat me objame val navdušenja …! Kako lepo je vse: življenje, mladost, ljubezen, literatura …! In v meni občutek trdnosti, gotovosti, zaupanja vase! Šlo bo, boš videl …! In jutri bom naredil velik korak! In potlej bom stopil v svet …!
Nepozabno mi je ostalo branje Goethejeve knjige Mignon: Poznaš ta kraj? Citrone tam cveto … Le tja, le tja gre naša pot … Le kdor sam hrepeni, ve, kaj je z mano …
V tistem času sem prebral tudi Starec in morje Ernesta Hemingweja. Močno me je pritegnilo. Čutil sem, da gre za veliko delo!
V nižji gimnaziji in potem še na učiteljišču sem dosti hodil v knjižnico; potlej pa ne več: sem vse, kar sem prebral, kupil. Ves čas sem kupoval knjige iz zbirke Kondor, potlej, ko sem bil v službah in sem imel sestanke v Ljubljani, sem vsakokrat skočil še v antikvariat in dokupil v glavnem vse, kar se mi je kdaj dopadlo.
Posebno intenzivno pa sem začel brati, ko sem končal s službo, po letu 1994. In kupil sem si, in prebral v glavnem vse, kar nisem imel že od prej, iz zbirk Sto romanov, Nobelovci, Vrhunci stoletja in Slovenska zgodba. Nisem pa vseh prebral celih. Knjige, ki me niso pritegnile po petdesetih straneh, sem odložil.
Iz teh branj bom navedel nekaj del avtorjev, ki so izredni s svojo literarno dognanostjo, iskrivostjo, poetičnostjo, globino misli:
Samuel Beckett: Čakajoč na Godota, pa Molloy
Wirginia Woof: Gospa Daloway
Thomas Mann: Smrt v Benetkah in Čarobna gora
Frederico Garcia Lorca – Kakšna poezija: O, čriček! Kako si srečen, na postelji zemlje umiraš, luči pijan!
Bohumil Hrabal: Stregel sem angleškemu kralju
Saul Bellow: Henderson, kralj dežja
Halldor Laxness: Islandski zvon …
Seveda, če bi hotel našteti vse avtorje ali njih knjige, ki so mi bile lepe, bi se še ne mogel ustaviti …
4. Pri pisanju ste uporabljali več stilskih vrlin, tudi jezik vam zveni samosvoje. V prvi knjigi ste velik poudarek dali lokalni vibraciji jezika – gorjanščini. Kaj vas je v tako stilsko opremo zgodbe gnalo.
Svojo prvo knjigo Večer pri Maticavih sem snoval v sebi dolgo, dolgo. Posamezne dele sem napisal že pred leti, prav sedel k njej pa sem proti koncu devetdesetih let, in jo izdal leta 2002, star že sedeminšestdeset let. V njej sem strnil svoja otroška doživetja, pripovedovanja, ki sem jih poslušal ob ognjiščih v zimskih večerih, vedenja iz branja različnih gradiv, in seveda duha, ki sem ga nosil v sebi ob strnitvi vsega tega. Napisal sem jo v primorsko obarvani knjižni slovenščini, premi govor pa kar v gorjanskem narečju. Mislim, da bi drugače knjiga izpadla izumetničeno. Je pa to tudi moj prispevek k ohranitvi v zapisu gorjanski govor iz časa mojega otroštva in tudi iz dolgega obdobja nazaj.
Na knjigo so bili številni odzivi, tudi kakšen negativen. Spremno besedo je napisal Silvo Fatur. Miro Kocjan je o njej rekel, da je to zgodovina, zemljepis, jezik, antropologija, etnologija in še marsikaj. Marija Stanonik, etnologinja in redna profesorica za slovensko književnost, pa je v svoji knjigi Slovenska narečna književnost namenila Večeru pri Maticavih več kot deset strani.
5. Zanimivo je, da sta z bratom Francem na nek način sejalca besed, kar je seveda zanimivo tudi za to, ker takšne prakse nimamo veliko, vsaj v slovenski literaturi ne. Lahko bi naštevala nekaj zanimivih parov, bratovskega pisanja, vendar je za primorske razmere vajina ustvarjalnost vsekakor nekaj unikatnega. Bi na kratko povedali nekaj o tem, gleda na to, da imata povsem različna besedna estetska svetova: vi ste prozaist, brat je pesnik in zapisovalec ljudskih pripovedi in lovske literature. Vaše pisanje je v bistvu seciranje notranjih dogajanj in briljira z rabo primorskih narečij.
Za primorske razsežnosti to res ni prav vsakdanje. V svetu pa imamo, tu seveda ne govorim o primerljivosti literarnega pomena teh avtorjev, več takšnih primerov. Vzemimo samo vsem poznana brata Grimm, jezikoslovca in zbiralca ljudskih pravljic; še posebej pa brata Heinrich in Thomas Mann, pa kar štirije Thomasovi otroci, ki so tudi pisali.
Nagnjenje, veselje do branja je bilo že v naši žlahti. Že stara mama je pogosto prebirala mašne bukuce, dosti pa so brali tata, njegova sestra nunca Vika Vrhluknška, še posebno pa tatov stric Tone Nehn. Od kod je to prišlo na Goro? To je pač tudi dediščina Slokarčana, učitelja Edmunda Čibeja, ki je učil kakšnih trideset let na Predmeji (takratnemu Dolu). Med temi tremi so krožile knjige, večinoma iz zbirke Slovenske večernice, ki so jih dobili, ne vem od kod. Tata je včasih, ko je šel kdo v Ajdovščino, rekel, kjup mi kašno bjukvo. Teta Vika je večkrat pritekla k nam sem prek Zagriča in dostikrat kar začela pripovedavati zgodbo iz kakšne knjige. V partizanih ji je padel mož in se je mogoče tudi zato vrgla po vojni v kulturno dejavnost. Sprijateljila se je z učiteljico Jelko Kranovšek, ki ji je svetovala kakšne primerne igre za vaški oder. Pravili so, da je Vika dostikrat brala v postelji ob petrolejki dolgo v noč. Stric Tone pa je bil nenavaden pripovedovalec. O celi vrsti knjig, ki jih je prebral, nam je pravil zvečer ob ognju na ognjišču. Teh njegovih pripovedavanj ne bom nikoli pozabil. In vse to je potegnilo za sabo kar nekaj nas iz naše družine, ki smo radi brali, Franc in jaz pa tudi pisala.
Je pa res, da je Predmeja nenavadno nagnjena k literaturi. Narte Velikonja je bil v svojem času kar opazen pisatelj. Danes pa nas je iz kraja z okoli 200 prebivalci kar šest, ki smo izdali knjige; kar je gotovo, tudi za vseslovenske razmere, nenavadno. Tudi vi ste izredno plodovit pisatelj, pesnik, esejist, publicist, avtor zavidljivega števila knjižnih del.
6. Pa ostaniva še malo pri jeziku. Zdi se, da ste se zagnali v raziskovanje jezika, da skušate dati knjižno veljavo tudi primorski zborni izreki in knjižni rabi tipično primorskih besed. Mislite, da je ta tok prizadevanj naletel na mlinsko kolo svečenikov jezikovne znanosti?
Navedem za uvod ugotovitev Silva Faturja, da so moje pripovedi ubesedene v opazno primorsko obarvani knjižni slovenščini.
Kako so pisali glavni primorski prozaisti v preteklosti, denimo Bevk, Kosmač, Lokar, Felc? Mislim, da v glavnem namoč knjižno slovensko.
Toporišič je v svoji slovnici zapisal, da že za drugo polovico 19. stoletja lahko rečemo, da je osrednji dolenjsko-gorenjski slovenski knjižni jezik na splošno sprejet na Koroškem, Primorskem in Štajerskem. Res je, od tam imamo prva in glavna literarna dela. A razvoj se ni ustavil tu. In to je odvisno od vseh, ki pišemo. Sam sem se tega lotil tako, da sem svoje knjige, in tudi članke, pisal v primorsko obarvani knjižni slovenščini. Kako, sem bolj natančno napisal v spremni besedi k svoji četrti knjigi Na obodih spirale. Bom tu na kratko povzel glavne ugotovitve iz nje:
V svojih delih sem zapisal več sto knjižnih besed in besednih zvez, ki so blizu primorski narečni skupini, se jih pa žal premalo govori in piše. Napisal bom samo po nekaj primerov iz posameznih besednih vrst (navedem najprej obče uveljavljeno besedo, nato bolj primorsko) : dekle – punca, mati – mama, oče – tata, nekateri – eni, nihče – nobeden, nehati – jenjati, potrebovati – rabiti, snežiti – mesti, veliko – dosti, okrog – okoli, poleg – zraven, pozno – kasno, potem – potlej, sedaj – zdaj, vedno – zmerom, zelo – namoč, brezplačno – zastonj, biti všeč – dopasti se, torej – tedaj …
Pa še nekaj primorskih značilnosti pri različnih slovničnih oblikah: Za sorodstveni obliki mati – oče, pišem mama – tata in ne mama – oče. Pri oslavljanju žensk zapisujem ime in priimek, sklanjam pa samo ime: Sabina Kalist, Sabine Kalist in ne Sabine Kalistove. Uporabljam v glavnem glagolsko končnico – ava in ne – uje pripovedavam in ne pripovedujem. Pišem hujše, višje namesto huje, više. Zapisujem skrbijo, živijo namesto skrbé, živé. Namesto naglasa na obrazilu pri enih besedah, dajem naglas na prvi zlog: tóplo, súho, láhko namesto topló, suhó, lahkó. Uporabljam členek ja in ne da. Moška imena, ki se končajo na – o, sklanjam s podaljšanjem osnove s -t: Janko – Jankota in ne Janko – Janka. Ene od teh oblik so že v SSKJ, druge še niso, pa bi lahko bile, če bi jih več govorili in pisali. Natančnejši pregled teh oblik je, kot sem že povedal, zbran v moji knjigi Na obodih spirale.
Da odgovorim še na drugi del vašega vprašanja, namreč, kako je to moje prizadevanje naletelo pri jezikoslovcih. Res, pri nekaj njih, posebno starejše šole, to moje dejanje ni naletelo na odobravanje; v glavnem pa so ga kar spregledali … Je pa tudi nekaj takih, ki so, lahko bi rekel, potegnili z mano. Denimo, kot sem že prej omenil, Marija Stanonik in Silvo Fatur. Upam, da se bo počasi moje prizadevanje le prijelo …
7. Se morda spomnite, kako je bilo, ko ste v roke prijeli svojo prvo knjigo, kako je dišala. Ste jo šli iskat na založbo, je prišla po pošti? Kaj se je takrat v vas dogajalo?
Prvo knjigo, Večer pri Maticavih, so tiskali v tiskarni ČukGraf v Postojni. Ja, spomnim se dogodkov, občutij okoli tega. Šel sem jo iskat na založbo. Najprej sprašavanje, negotovost, kako bo knjiga izpadla tehnično: navaden in poševni tisk, papir, platnice, debelina knjige. Še posebno pa zunanja oprema: ilustracija Rudija Pergarja, barva ognja, začudeni obrazi poslušajočih otrok … Pa prelom. In …! Ja! Vse je vredu! Vse je boljše, kot sem si mislil! Polistam po knjigi. Posamezne zgodbe. Pred mano zaživijo podobe, ki sem jih toliko let snoval, gnetel v sebi. Ja, to je zdaj nekaj drugega! To je zdaj razgrnjeno pred vsemi. Kako jo bojo sprejeli? Bralci? Moji Gorjani, ki sem jim jo namenil? Kritika …? Res, pravo vznemirjenje. Pa tudi ponos. To sem naredil jaz! Celo življenje sem sanjal o tem in zdaj je tu! Malo nečimrnosti. No, pa tudi če; saj s tem nobenemu ne škodim, zame pa je le neko plačilo za vse, kar sem leta dolgo vlagal v to …
8. Kakšni so bili vaši ustvarjalni postopki? So bile beležnice, kratki zapisi. Ste pisali še na roko ali že direktno v računalnik? In seveda korekcije, lekture – kolikokrat, povprečno, ste prebrali svoje tekste?
Pisal sem, si kaj zapisoval, od kar pomnim. In to misli, vtise, domislice, kratke zgodbice. Seveda, dolgo bolj mimogrede in pač na roko. V začetku devetdesetih let pa sem se odločil, da vse napisano prenesem na računalnik. Pa sem kmalu videl, da dosti tega nima prave vrednosti in da le tisto, kar je napisano v notranjem monologu, odzvanja v meni. In potlej sem pisal v tem pripovednem načinu.
Vsako poglavje, zgodbo sem prebral po nekajkrat. Posebno pa mi je tu pomagala žena, ki ji ni bilo težko prebrati kakšno besedilo tudi večkrat, če je bilo treba. Ne zato, da bi ga jezikovno, slovnično popravljala, pač pa, da me je opozorila na kakšne nedoslednosti, na to, če se kak motiv, ki sem ga že obdelal, spet ponavlja, če je stavek, zgodba nejasna, kako zveni, kako učinkuje. In nazadnje mi je zgodbo, poglavje, prebrala na glas. Po natisu pa še v mikrofon. Tako da imam vse štiri knjige glasovno posnete.
Jezikovno je pregledal besedila starejši sin, mlajši pa je za Večer pri Maticavih tekst uredil oblikovno.
Sem pa imel ves čas, kolikor sem pisal, na mizi dve slovnici: Bajec, Kolarič, Rupel: Slovenska slovnica in Jože Toporišič: Slovenska slovnica, in jih vsak dan, vsaj po deset minut, imel v rokah.
9. Ste pa tudi vesten razčlenjevalec družbenih dogajanj, zato še zapišete kakšno razmišljanje. Kaj vas najbolj bega v sodobnem svetu.
Seveda, literatura ne zajema iz sebe same, larpurlartizem je nesmisel. Literatura zajema iz življenja, še bolj natančno iz zgodovine, sociologije, etnologije, filozofije, spominov. Tako moja prva knjiga Večer pri Maticavih največ zajema iz etnologije, druga, Čas ob zori, iz opisa razmer brž po vojni šolajoče se primorske mladine, tretja in četrta, Po dnevu noč in Na obodih spirale pa poskušata zajeti utrip časa spremembe družbenega sistema na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja. Morebiti sem eden redkih v Sloveniji, ki je vse to doživljal in potlej literarno upodobil … Življenje mi je pač padlo v burni čas več političnih in družbenih sprememb: razpad italijanske države, narodnoosvobodilna vojna, težke povojne razmere, uvedba novega političnega sistema s samoupravnim socializmom in nazadnje prehod v sistem parlamentarne demokracije. Še posebno zadnje obdobje, sesutje starega sistema in ustvarjanje novega, sem globoko doživljal. Kako sem se znašel v teh razmerah, kako sem se vanje vključeval, deloval in se odzival? V vseh teh letih sem napisal nekaj prek sto dvajset člankov in v mnogih od njih obravnaval družbeno problematiko. Objavljal sem v Naših razgledih, v Delu, v Primorskih srečanjih, Fontani, Primorskih novicah, Primorskem dnevniku, Primorskem rodoljubu in v krajevnem glasilu Gora.
Ne bom rekel, da sem z vsem, kar je nastalo v naši državi, zadovoljen, marsikaj bi želel, da bi bilo drugače. A če pogledam na te stvari iz več plati, se mi zdi, da posebno drugače ne bi moglo biti. Vsi smo, seveda, rezultat naše zgodovine, naše stopnje gospodarskega, družbenega razvoja, in seveda tudi osebnosti, ki vsakokrat kreirajo našo družbo. Bi lahko bilo boljše, manj razprtij? Pa poglejmo, kaj imajo v dosti večjih državah, kot je naša, z dosti daljšo dobo parlamentarne demokracije!
V svetu pa se mi zdi največji problem gospodarska neenakost in demografska eksplozija v nerazvitem svetu, kar vodi v demografski pritisk na Evropo in Severno Ameriko. Razviti svet bi moral bolj kot do zdaj pomagati k hitrejšemu razvoju manj razvitega, da bi imeli ljudje možnost dela in preživetja doma. Če se bo demografski pritisk na razviti svet nadaljeval, se stopnjeval, se bodo krepila nacionalistična gibanja.
Drugi velik problem v vsem današnjem razvitem svetu pa je nasilje nad ženskami. Vsaka peta ženska pade po stopnicah. Samo v Sloveniji, denimo, vsako leto umre v teh prepirih poprečno sedem žensk. Kaj pa drugod po svetu! Koliko trpljenja! Koliko ponižanja! Nad tem se zgražajo vsi, od največjih humanistov do papeža, a naredi se ne kaj dosti. Morali bi več razmišljati o vzrokih za to in o njih odpravljanju …
Prav v zadnjem času pa izstopa vprašanje umetne inteligence, ki bo morebiti postala neobvladljiva …
10. Kakšna je vaša vizija glede rabe slovenščine, glede jezika in njegove vloge v sodobnem elektronskem svetu nasploh.
Meni se zdi naš jezik izredno lep in tudi, če ga primerjam z drugimi, nekaj posebnega. A tako se najbrž zdi njegov jezik vsakemu pripadniku kateregakoli naroda.
Kar občudujem prve in najpomembnejše snovalce slovenščine: Trubarja, Pohlina, Vodnika, Prešerna; pa potlej Cankarja, ki so se šolali v nemščini, potlej se pa zakoreninili v slovenščini.
Med narodi se pač moramo sporazumevati. Mislil sem, da bo postal mednarodni jezik esperanto, pa se to ni zgodilo. Mednarodni jezik je angleščina; in zmerom bolj se, še posebno v politiki in znanosti, sporazumevamo le v tem jeziku. V šolah se kot tuj jezik uči povsod angleščina. Kaj bo z drugimi jeziki, še posebej z manjšimi? Sam si bom po svojih močeh prizadeval, da bi se naš jezik ohranil, se razvijal in se bogatil še naprej in da bi se v njem bolj kot do zdaj uveljavile primorske posebnosti.
Glede vloge jezika v sodobnem elektronskem svetu, pa mislim, da bodo tiskano knjigo ljudje še zmerom radi vzeli v roke.
11. Zdaj ste našli svoj mir v stiku z drugačno naravo kot vas je dala: oljke, Mediteran … Tudi leta so že takšna, da zahtevajo drugačen tempo. Lahko opišete svoj dan. Morda tudi zato, ker izkazujete vitalnost, ki ni lastna vsem osebam v vaših letih.
Bom najprej odgovoril na prvi del vprašanja: kako sem našel svoj mir med oljkami.
Res je. Ustavil sem se v drugačnem svetu – v Mediteranu. Kako sem prišel v Istro? Kaj me je k temu gnalo? Gotovo za moje življenje izredno pomembno vprašanje. Bom začel kar v zgodnjem otroštvu. Trst je bil za nas en čudovit, neznansko širok, velik svet. S Trstom smo bili povezani, tudi če ni bil tako blizu. Dol so Gorjanke nosile prodajat maslo, jajca, kakšna zdravilna zelišča in še kaj. Iz Ledenice so vozili led v Trst. To sem opisal v knjigi Večer pri Maticavih. V Trst pa so hodili moški z Gore tudi delat. Tudi moj tata je delal dol, v nekem skladišču v pristanišču, kakšnih osem let, do velike gospodarske krize leta 1929. In kot otrok sem z zanimanjem poslušal zgodbe iz tistega časa.
Ko smo delali kje na Čavnu ali nabirali zdravilna zelišča, brali gor maline, smo v jasnih dneh videli prav v Tržaški zaliv, tudi rahle obrise ladij … Kakšne širjave! Kakšne dalje …
V šestdesetih letih sem se za krajši čas, prehodno, zaposlil na občinskem odboru Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) v Ajdovščini z namenom, da bom, kot sociolog, začel s sociološkimi raziskavami za občino. Seveda od tega ni bilo kaj dosti; padel sem namreč v navadno funkcionarsko delo. To je bilo ravno v času, ko sta se združila goriški in koprski okraj in imeli smo nekaj sestankov v Kopru, ki jih je vodil Raul Šiškovič, takrat predsednik koprskega okrajnega odbora SZDL, ki je imel precejšnje zasluge, da sem prišel v Koper. Takrat sem videl, kakšen razvojni potencial ima slovenska Istra … In tudi morje me je začelo zmerom bolj privlačevati. Tako smo se še potlej z družino nekajkrat ob nedeljah popoldne odpeljali iz Ajdovščine v Koper in se sprehodili po obali …
Za odhod v Koper leta 1969 sem se odločil težko. Od občine Ajdovščina in kasneje od okraja Gorica sem dobival ves čas študija štipendijo. V občini je primanjkovalo strokovnih kadrov in smo bili vsi z visoko izobrazbo težko pogrešljivi … Na drugi strani pa sem se zavedal, da me bo v Ajdovščini preveč obremenila politika. Ob službi sem, denimo, imel še številne politične in družbene funkcije. Med drugim sem imel visok položaj v teritorialni obrambi goriškega okraja, bil sem predsednik kulturne skupnosti občine, predlagan sem bil za poslanca v republiško skupščino in se tako udeleževal predvolilnih zborovanj po vaseh. V občini sem kot eden od prvih pobudnikov ustanovitve gimnazije na seji občinske skupščine predlagal, da ponovno ustanovimo to šolo v Ajdovščini, kot je že bila pred leti. Bil sem tudi njen prvi redni ravnatelj. To funkcijo sem sprejel po dogovoru v politiki, potem ko je nekaj drugih že uveljavljenih pedagogov to odklonilo … Pri ravnateljevanju pa takrat nisem videl svoje perspektive. Še zmerom sem sanjal, da bom vpisal tretjo stopnjo in študiral naprej; pa da bom že enkrat začel pisati, kar ob vseh teh obveznostih in še ob vodilnem delu ne bi mogel … In sem se odločil …! Moram poskusiti še kaj drugega, predvsem kot sociolog, kar se mi je ponudilo v Kopru … Pa me je še dolgo potem preganjal občutek kot nekakšne krivde, že kar izdaje. Čutil sem se dolžnika ajdovski občini in želel sem, da bi ji kdaj lahko povrnil, kar mi je dala. Morebiti sem z literarno upodobitvijo dela občine, Gore, in tudi enih predelov in likov iz Doline to vsaj delno naredil. Še danes je moja občina tudi Ajdovščina in zmerom preberem vse, kar piše o njej.
V oporoki mi je tata zapisal košček sveta, tako sem tudi prek zemlje ostal povezan z njo in z Goro.
Seveda pa odločitev, da grem v Koper ni bila enaka kot če bi se odločil za odhod v katerokoli drugo slovensko mesto. Koper je postal, potem ko je Trst pripadel Italiji, naše novo okno v svet. Začel se je silovit ekonomski in družbeni razvoj slovenske Istre in pomagati pri razvoju Istre je pomenilo pomagati vsej Primorski in seveda vsej Sloveniji. In mislim, da sem k temu prispeval svoj delež …
V Kopru sem imel različne službe. Štiri leta sem učil na gimnaziji, kar je bilo gotovo eno mojih plodnih in odmevnih del. Bil sem vodja zaposlovanja in potlej direktor na Zavodu za zaposlovanje Koper; pa ravnatelj Srednje ekonomske in družboslovne šole Koper. Največ časa, skoraj štirinajst let, pa sem delal na Skupnosti obalnih občin Koper najprej kot strokovni delavec, ko sem izdelal nekaj socioloških analiz in raziskav, in kasneje kot član izvršnega sveta. Bil sem odgovoren za usklajevanje razvoja družbenih dejavnosti na Obali, še posebej pa za razvoj visokega šolstva v slovenski Istri, k čemur sem gotovo prispeval pomemben delež.
Ob osnovnih zaposlitvah sem imel še različne funkcije: v letih 1974/76 sem bil glavni urednik revije Obala, predsednik društva kadrovskih delavcev Obale, pa predsednik društva sociologov in politologov Obale.
Leta 1979. sem za delo v Skupnosti obalnih občin prejel Red dela s srebrnim vencem, 1993. pa priznanje Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani za prispevek k razvoju Pedagoške fakultete v Kopru. Dobil sem tudi priznanje za razvoj mladinskega raziskovanja na Obali.
Opravljal sem v glavnem odgovorna dela, zato, žal, ni bilo časa za pisanje, še za branje leposlovja ne kaj dosti. Sem pa vsakokrat, ko sem šel v Ljubljano na kakšen sestanek, skočil še v antikvariat in si počasi priskrbel vse knjige, ki so mi bile kdaj lepe. Pisanje pa sem moral prestaviti na kasnejši čas.
Zdaj pa nazaj k prvemu delu vprašanja. Kako preživljam svoj dan? Vstajam zgodaj, tako, kot ko sem hodil še v službo. Telovadim trikrat na dan. Imam majhen oljčnik kakšne 4 km od doma. Tja se odpeljem vsak dan že zgodaj zjutraj. Delam kakšno uro, največ dve. Poleti imam s sabo prenosni računalnik in tam kaj pišem. Dosti poslušam glasbo: imam kakšnih 80 CD, poslušam jo pa tudi prek You Tuba. Brskam po spletu in iščem to in ono, kar me zanima, še posebej pa podatke za kakšen članek s sociološko vsebino. Imam jih zastavljenih kar nekaj in ko dozorijo, jih speljem do kraja in poskušam kje objaviti. Naredim kaj okoli hiše. Zvečer sedem k televiziji, da slišim poročila. Počivam, tudi zaspim po malem večkrat na dan; a ponoči, žal, bolj slabo. Ja, to je v zadnjih letih moj problem. Poskušam si pomagati na različne načine; a uspavalnih tablet še nisem vzel nikoli … Jem dosti sadja in zelenjave, od mesa, že skoraj 30 let, pa samo ribe enkrat ali dvakrat na teden. Ne pijem nobenega alkohola, pa tudi ne kakšnih gaziranih pijač, sokov in podobnega, pač pa kaj čaja in dosti vode, po možnosti studenčnico … Pa še to bi dodal: k zdravniku hodim bolj redko; ne ker bi jih odklanjal, pač pa, ker poskušam živeti tako, da mi to ni potrebno. Na kakšne sestanke ali druga snidenja, tudi literarna, skorajda ne grem več …
Kje pa je literatura, bo kdo vprašal. Ja, res je. Po letu 2019, ko je izšla moja četrta knjiga, sem še kakšno leto mislil na to, se o njej s kom pogovarjal in imel nekaj predstavitev. In tu sem, čudno se sliši, končal z literaturo … No, tu in tam še kakšno zgodbo ali poglavje poslušam, imam, kot sem že povedal, posnete vse štiri knjige. In to je vse. V tem se nisem zgledoval po nikomer – tako je izpadlo. A bom vseeno navedel zanimiv primer. Znani ameriški pisatelj, tudi kandidat za Nobelovo nagrado, Philip Roth, je v pogovoru z novinarjem ob svoji osemdesetletnici rekel: Ne želim več brati, pisati, ne želim več niti misliti o tem … Pri meni seveda ne gre za tako radikalen rez. Tudi razloge, vzroke za to lahko navedem. Z literaturo sem živel, od kar pomnim, strnjeno pa celih zadnjih 25 let. In zdi se mi, da sem prebral vse, kar je bilo pomembnega; še bolj pa, da sem v teh štirih knjigah povedal vse, kar sem imel za povedati, jih napisal tako, kot je samo meni lastno. In nima pomena, da bi se ponavljal; posebno, ker bi se rad posvetil še malo bolj sociologiji s kakšnim člankom tu in tam, in pa filozofiji – bolj samo v svoji glavi in pa s poslušanjem številnih filozofov prek oddaje Ars Humana.
12. Še hrepenite po Gori?
V Ajdovščini sem hodil v šolo, od občine sem dobival štipendijo, da sem se lahko šolal. Tam sem bil tudi v službi in imel dosti prijateljev. Splet okoliščin je pripeljal, da sem jo zapustil, a je občina Ajdovščina še zmerom tudi moja občina. Zanima me vse, kar se v njej godi in sem ponosen na njene uspehe.
Predmeja je moj rojstni kraj. Rodil sem se pri Gidli in tam je moja rojstna hiša. Tam so bila moja prva doživetja. Tata mi je zapustil košček sveta, ki sem ga uredil po svoje in ga dolgo obiskoval. Zdaj sem ga dal naprej, mlajšemu sinu, a je še zmerom tudi moj, čeprav ga več ne obiskujem. Na Gori imam sorodnike. Imel sem sošolce, prijatelje. A so skoraj vsi že pomrli …
Pred leti sem se tudi simbolično poslovil od mojih sovaščanov. Prek Društva Gora sem jih povabil v Koper in smo skupaj prebili ves dan. Z ladjo smo se peljali po koprskem zalivu, se skupaj z Istranoma Milanom Gregoričem in Silvom Prodanom popeljali po notranjosti slovenske Istre, obiskali rojstno hišo istrskega pesnika Alojza Kocjančiča v Kubedu in si ogledali freske v cerkvici v Hrastovljah. Potlej pa sem Istrane prek Kulturnega kluba Istra povabil na Goro in smo si skupaj ogledali njene lepote in zanimivosti.
Gora je še zmerom tudi moja Gora …