Pogovori

Foto:Mankica Kranjec / Beletrina

Pogovor s Simono Semenič

1. Začniva tam, kjer je radost otroštva plemenitila burjasta pesem. Kakšna je bila Simona kot otrok. Kakšni spomini so na otroštvo, na osnovno šolo.

Saj ne vem, če znam odgovoriti. Menda sem bila naporna. To vem, da sem še danes. 🙂

V osnovni šoli sem imela srečo, ker so me učiteljice zelo spodbujale. Posebej gospa Irena Šinkovec za slovenščino, to je bilo za mojo nadaljnjo pot ključno. Poleg spodbude k pisanju moram omeniti še njeno natančnost, ki ji seveda lahko rečemo tudi strogost :), pri slovnici. Slovnica mi je nadvse pomembna in tudi svojim slušateljicam in slušateljem na delavnicah vedno to poudarjam. Če hočeš pisati, moraš obvladati jezik. Seveda tudi zato, da lahko ta pravila potem kršiš. 🙂 Pri osnovni šoli pa ne morem mimo tega, da si je gospa Marija Marc zelo prizadevala za moje matematično znanje, hodila sem na matematična tekmovanja in z njeno pomočjo prejela tudi več priznanj. Kot vedno poudarjam, danes mi to pride zelo prav, saj sem samozaposlena v kulturi in spretnost s številkami je nujna, da se lažje prebijem skozi večji del mojega dela. Večji del pravim zato, ker večino dela samozaposlenih ni prav zares ustvarjanje, kot si umetnice in umetnike radi romantično predstavljamo, pač pa birokracija, organizacija in računovodstvo. Veliko mojih kolegic in kolegov ima strah pred številkami, meni so, moram priznati, v sprostitev in prepričana sem, da sem se znebila strahu prav v času osnovne šole, ko me je učiteljica Marija Marc gnala na vsa tista tekmovanja. Gnala pravim, ker takrat nisem bila najbolj navdušena, danes sem pa neskončno hvaležna. Pa ne samo zaradi računovodstva. Skozi poglabljanje v matematiko, za katero menim, da je čista lepota v tesnem sorodstvu s poezijo, sem razvijala svoj matematični um, ki mi pri pisanju pride še kako prav.

In potem je bil tu seveda še rokomet. Trenirala sem že v osnovni šoli, ne spomnim se točno, kdaj sem začela, nehala sem v prvem letniku. Moj prvi trener je bil Božo Novak, tudi njega smo se grozno bale, ne samo šole in učiteljic.:) Šport, ki je močno zaznamoval moja osnovnošolska leta, je danes nepogrešljiv del mojega ustvarjanja. Skozi športne ali druge fizične dejavnosti se nenehno trudim biti v stiku s svojim telesom, ne morem brez tega, brez ukvarjanja s telesom. Fizično telo je treba poslušati, se ga zavedati in ga potem pretopiti v besede. To je še ena stvar, ki jo ponavljam svojim delavničarkam in delavničarjem. Telo je za umetnost pisanja (in seveda tudi druge umetnosti) prav tako pomembno kot um in duša.

2. Gimnazija, kaj vam je dala. In kdaj ste začeli resneje jemati besedno umetnost.

V gimnaziji je bilo kar noro, vsaj moji spomini so taki. Vsega preveč in premalo hkrati. Želja po druženju in hkrati po umiku, kaos. Šola mi je predstavljala mučno obvezo, domnevam, da je tako pri večini najstnic in najstnikov. V nasprotju z osnovno šolo nisem bila kaj prida ambiciozna, želela sem samo, da čimprej mine. V gimnaziji me je v smer besedne umetnosti spodbujala profesorica Bruna Vuga. Pri mojih spisih mi je puščala ogromno ustvarjalne svobode, kolikor mi je znano, je to prej izjema kot pravilo. To sem nujno potrebovala, da sem se lahko kot piska začela razvijati. Med drugim me je usmerila na literarno delavnico k Lojzetu Kovačiču in tako sem se vsak tretji teden z avtobusom peljala v Ljubljano na JSKD.

3. Študij vas je dokončno opremil z dramaturško slo. Ste morda imeli še kakšno rezervno zanimanje, je bil v igri še kakšen študij.

Kako že – človek obrača, bogovi obrnejo. Nisem imela pojma, kaj bi študirala, menjala sem kar nekaj smeri, opustila študij, se vrnila v Ajdovščino, se zaposlila. Delala sem kot knjigovodkinja pri Montaži ogrevalnih naprav Dantes Trošt, poleg tega sem vodila knjige še nekaterim drugim manjšim podjetnikom. Začela sem pa pri podjetju Taxa. Kot rečeno, številk se ne bojim in so mi do neke mere v veselje. V tistih letih sem nabrala nekaj knjigovodskega znanja, ki ga še danes s pridom uporabljam.

Študij dramaturgije je prišel kasneje, ampak v resnici sem hotela študirati film, pa so mi svetovali, naj grem raje na dramaturgijo, da punc na film ne jemljejo prav zelo radi. Tako sem šla na dramaturgijo misleč, da se bom preusmerila na film.

4. Pustiva zdaj te generalije in se dotakniva pisanja samega. Vaš opus je zavidljiv, o čemer govorijo tudi nagrade in priznanja. Seveda je razlika med čisto prozno formo in dramaturško precizno govorico. Kdaj se odkrili nagib, da bi pa pisali drame, da bi stvari postavili na oder.

Bogovi so potem obrnili tako, da sem navdušila nad gledališčem. Nad procesom dela, možnostmi, ki jih oder ponuja. Delala sem avtorske gledališke projekte s kolegom in prijateljem Rokom Vevarjem, tako se je začela moja profesionalna gledališka pot. In pisanje.

5. Med ustvarjalno vnemo imate najbrž določeno taktiko, ritual recimo. Veliko pisateljic jih ima, tudi pisatelji seveda, kako je s tem pri vas. Kdaj najraje pišete in kaj je nepogrešljivo, ko pišete.

Uh, ne, nimam. Edina stalnica pri mojem pisanju je to, da si za vsako delo naredim playlisto na Youtubu in potem si med pisanjem vrtim ene in iste komade. Sicer pa ne. Želim si enkrat priti do tega. Trenutno je pa tako, da delam vsak prosti trenutek. Pisanje pride na vrsto, ko opravim vsa organizacijska, birokratska, računovodska dela.

6. Se vam zdi, da so vaša dramaturška dela nek odzven družbe, da na ta način nastavljate ogledalo družbi, v kateri funkcioniramo.

Upam, da ja. Ampak tega ne morem trditi, to morajo povedati bralke in bralci oziroma gledalke in gledalci.

7. Ko se vam v zavestje naplavi zgodba, kdaj se odločite, kaj bo; bo to novela, roman ali morda dramaturško delo. Nosilna je vendar zgodba, ki izpoveduje presežek banalnih dogodljajev.

Za svoje igre povečini dobim naročila, tako da krenem s pisanjem vedoč, da gre za dramsko delo. Do zdaj sem napisala eno prozno delo, mladinski roman Skrivno društvo KRVZ. Ko sem začela pisati, sem vedela, da bom napisala roman in ne igro. V vseh primerih je bila forma tista, ki je iskala vsebino in ne obratno.

8. Zagotovo ste veliko prebrali, se oplajali z literaturo. Je za spodbudo, za pahnitev v kreativno ustvarjanje zgodb, »kiriv« kakšen avtor ali avtorica. Imate svojega, vzornika, vzornico.

Veliko sem brala, ampak veliko več sem gledala filme. Ne morem izpostaviti ene same avtorice ali avtorja. To bi bilo nepravično do drugih. (. .)

Tudi kar se tiče vzornic in vzornikov je tako. Predvsem pa ne gre za posamične avtorje ali avtorice. Gre mogoče za zgodbo, način pripovedovanja, način razmišljanja o svetu, forma mi je izjemno pomembna. Navdihuje me vsa umetnost, poleg literature in filma in gledališča tudi likovna umetnost, glasba … Zelo različna umetniška dela, zelo različne umetnice in umetniki. Včasih me obsede en sam stavek, včasih en sam del nekega performansa. V nekem obdobju me lahko prevzame ena avtorica, preberem ali pogledam ogromno njenih del, potem pa mahoma navdušenje mine in se preselim drugam. Nisem prav zelo zvesta. 🙂

9. Se vam je ob nagradah in priznanjih zazdelo, da s tem na nek način sprejemate veliko odgovornost in vlagate dodaten napor v kreativnost.

Ne vem, če na tak način. Se je pa vsakič zgodilo ravno obratno od tistega, kar sem pričakovala. Veselje po nagradi je zelo hitro splahnelo in sem padla v neko črno luknjo, saj se je vedno pojavil strah, da ne bom znala več nič napisati. Da to je bilo to in zadnje, kar sem zmogla.

10. Katera nagrada, priznanje, je v vas pustilo najglobljo sled, vam dalo napoj, oddih, krepčilo, vas na novo osmislilo.

Za nobeno nagrado ne morem reči, da me je na novo osmislila. Dale so mi napoj in oddih – za nagrado Prešernovega sklada sem si kupila počitniško prikolico, toliko staro kot jaz ( . .), in sem potem letovala v kampu. To. Sicer pa sem bila najbolj vesela modre ptice za otroški roman, prve Grumove nagrade, Cankarjeve nagrade in nagrade Prešernovega sklada. 

11. Menite, da je stanje slovenskih dramaturginj dovolj krepko, da je tudi tu najbrž, nek filter mačizma in podrejenosti mačistični tradiciji.

Sploh ne, prej nasprotno. Če ženska dela v patriarhalni inštituciji, še ne pomeni, da je inštitucija zaradi tega kaj manj patriarhalna. Ženska je lahko tudi direktorica, pa je inštitucija lahko še bolj patriarhalna. Gre za patriarhalen ustroj, ki vase sprejme tiste, ki ga s svojim delovanjem podpirajo, ne glede na spol.

12. Ko zadišijo knjige. V teh pogovorih ne morem brez teh vprašanj. Se spomnite, kako je bilo z vašo prvo knjigo. Bi lahko opisali te občutke, ko ste jo dobili v roke. Na kakšen način, ste šli v tiskarno, na pošto, na založbo. Prva je vedno emocionalno nabit dogodek, bi ga nam zaupali.

Ne spomnim se prav točno. Svojo prvo knjigo »me slišiš?«sem dobila v roke tik pred javno predstavitvijo. Imela sem tremo. Potem pa pride knjiga, sveža iz tiskarne, na platnici pa ni mojega imena. Prišlo je do napake. Potem smo se osredotočili na to. Ko sem podpisovala prve knjige, sem se kar na naslovnico. Vsaj zdi se mi, da je bilo tako. Vsekakor je bilo zelo zabavno, jaz na primer sploh nisem opazila, da je naslovnica brez mojega imena. 🙂

13. Sledile so druge, poromale so. Spremljate odzive, kritike na knjižna dela, ki krožijo. Za dramske uprizoritve ste gotovo bogato informirani. Men e boilj zanima stanje knjig.

Kritike spremljam, tako gledališke kot literarne. Gledaliških kritik je vedno manj in znotraj njih je moje dramsko delo samo izjemoma omenjeno. Literarnih kritik sem bila tudi deležna, ampak ne veliko.

14. Se vam zdi, da imamo zdravo knjižno kritičnost, kajti gledališka kritika je vendar že dosegla visok nivo in strokovno ni podhranjena, med tem ko so literarni kritiki nek podaljšek reklamne zgodbe o knjigah – tako je moje mnenje. In zdi se mi, da bi morali razvijati neodvisno kritiko, žal smo majhen trg, ampak to je priročen izgovor za nezamerljivost, za pristranskost in ozkost. Vesel bom vašega mnenja.

Gledališka kritika je trenutno vse prej kot na visokem nivoju. To je kompleksen problem, časopisov kvalitetna kritika ne zanima, sramotno slabo plačujejo, to se seveda pozna. Kritičarka oziroma kritik mora za par deset evrov iti v gledališče, gledati predstavo, ki lahko traja tudi več ur, napisati kritiko. Če je gledališka predstava narejena po gledališki igri, mora prebrati še igro. Za slednje jim velikokrat zmanjka časa, kar lahko razumem, ampak se mi še vedno zdi nedopustno. Seveda je poleg samega dela na konkretni kritiki nujno vložiti še morje časa za izobraževanje, spremljanje sočasne umetnosti, ne samo gledališke, in tako naprej. Ne gre samo za te ure, ko se sedi za računalnikom in piše. Kdo je kriv? Kapitalizem je moj odgovor, ampak kapitalizem lahko krivimo za vsako stvar. Kar pomeni, da ni kriv nihče. Odgovornost se valja nekje vmes od same piske ali pisca kritike do kulturnega uredništva in glavnega uredništva, medtem pa si lastniki medijev na kakem toplem otoku tlačijo jastoga v usta, vsakokratno ministrstvo za kulturo pa jim drži servieto.  

Literarne kritike ne poznam tako dobro, ampak predstavljam si, da je stanje podobno.

15. Stanje slovenske besede, slovenščine nasploh. Zdi se, da smo jo, to našo slovenščino, pošvedrali v javni rabi. Vaš jezik se trudi umestiti življenje v besede, pa vendar, kakšen je vaš odnos do jezika. Koliko delate na tem v tekstih.

Rada citiram Barbaro Korun, sama si ne morem spomniti boljšega odgovora na to vprašanje – jezik je del mojega telesa.

Ogromno se ukvarjam z jezikom. Zgodba, liki, odnos do sveta, forma, jezik, vse je enako pomembno, težko tudi delam ločnico. Jezik je moja zgodba, so moji liki, je moja forma, je moj odnos do sveta.

16. Tekste velikokrat predelujte, črtate, ali ste hipna zapisovalka?

Neskončno dolgo časa porabim, da sploh začnem s pisanjem. Študijsko, pripravljalno obdobje pri meni traja v nedogled, lahko v letih. Potem začnem pisati, pa prekinem, pa spet, pa še enkrat, pa zmečem vse stran, pa začnem znova. Potem brišem, popravljam, dodajam. Še leta. Ena mojih dram je na primer dobila naslov tri leta po tem, ko sem jo oddala in je bila uprizorjena.

17. O tem, koliko je vredna večkrat opažena, nagrajena in prepoznana umetnica, tudi s številnimi prevodi, bi bilo banalno razpravljati, saj vemo, kako je s storitvami v kulturi. Če ni zastonj, potem je snobovstvo in podobne relacije odjemalci in dajalci kulturnih dobrin. Menite, da je stanje ustvarjalcev doseglo zgornjo mejo neke družbene brezbrižnosti, da so bolje plačani kulturni funkcionarji od ustvarjalcev samih.

Vsekakor so funkcionarji bolje plačani od velike večine ustvarjalcev, o tem ni nobenega dvoma. Ne gre na bolje, pač pa na slabše, tako da ne, žal ne mislim, da smo dosegli zgornjo mejo brezbrižnosti. Zgornje, oziroma raje spodnje meje, ni. Ljudje postajajo bolj in bolj brezbrižni, otopeli, sebični. To se pozna povsod, na vseh družbenih in tudi intimnih poljih. Kam pa to pelje, pa nimam pojma, pustimo se presenetiti.

18. Pustiva te težke teme. Vas Ajdovščina še ščemi. Se radi vračate v mesto burje.

Rada pridem, ampak zelo redko. Samo na družinske rojstne dneve. Včasih tudi vmes. Moj izgovor je, da ne vozim avta. Delno je seveda to res, ker mi vsaka pot potem vzame cel dan. Ampak moram pa tudi priznati, da ko se zgodi, da čez vikend ne delam, sem rada tudi kdaj samo doma, v Ljubljani pač.

19. Imate v načrtih kaj velikega, veličastnega? Kako pravzaprav zdaj živi Simona, čisto običajen dan, bi ga opisali?

Veliko in veličastno prav zares. Pišem igro za Tomija Janežiča, ki bo v okviru EPK Nova Gorica režiral veliko delo – dodekalogijo, torej dvanajst predstav, za vsak mesec eno. To je ogromno delo in sem vesela, da sem del tega.

Sicer pa moj dan zgleda zelo običajno – zjutraj vstanem, peljem psa, se vrnem domov, delam, skuham kosilo, pojemo, delam, pojemo večerjo, še malo delam ali pa se zavalim pred televizijo. In potem grem spat. Bolj ali manj vsak dan isto.

20. In za konec, kako vidite stanje duha družbe – umetnost zagotovo zmore popravljati tudi družbenega duha.

Zelo si želim, da bi bilo tako. Včasih sem v to tudi verjela.