Pogovori

Avtor Fotografije: JANEZ MAROLT

Pogovor z Majo Gal Štromar

1. Tam na pomolu, tam nekje je ostalo otroštvo, odraščanje, kaj vem. Torej začniva tam, ko je Maja začela črkovati v šoli. Kje ste hodili v osnovno šolo. So še živi ti spomini?

Spomini se vračajo kot v posebni filmski montaži: prvo branje iz Zabavnika, še pred šolo, ki sem se ga naučila od brata Aleša in smeh staršev, ker sem vzklike presenečenja s potrojenimi vokali brala zelo plastično in zavzeto. Seveda se mi je zdel njihov smeh krivičen. Prve učne ure slovenščine na Osnovni šoli Dekani, kjer se mi je kot deklici zdelo zelo pomembno vedeti, da se črka ‘l’ v volni in volku ne bere, piše pa. Spominjam se te učne ure in treme, ali si bom zadevo uspela zapomniti za vse večne čase. Kako sem bila važna, zdelo se mi je, da odkrivam nove kontinente, nedvomno zelo pomembne. Pa očeta se spominjam, ki me heca, naj narišem najprej petelína, nato pa še petélina. Po tretjem razredu OŠ v Dekanih, smo se preselili v Koper; sprva sem hodila na OŠ Dušana Bordona, takoj za tem pa na OŠ Antona Ukmarja. Ljubezen do branja in jezika je bila velika že tedaj. Prebrala sem malodane vse knjige v šolski knjižnici in si tudi za to deloma pokvarila vid, saj sem bila med pozornim branjem knjig prelena, da bi ob prvem mraku prižgala luč.

2. Seveda je Maja odrasla in zasijala. Svoj kreativni nemir je skušala krotiti na več načinov. Pa bom vprašal: Je Maja že v srednji šoli imela kakšne nagibe, da bi bila kreatorka zgodb, da bi jih sam oblikovala in bila lik v zgodbi?

V srednji šoli (moja generacija je ena izmed tistih ‘usmerjenih’) sem bila zelo aktivna na literarnem in gledališkem področju. V srednji šoli smo s sošolkami ustanovile šolsko glasilo in šolski radio, paralelno pa se je v tedaj še nedelujočem koprskem gledališču rodila ljubiteljska gledališka skupina VAL.A. Zgodb je bilo veliko, in k sreči so bili tudi mentorji in mentorice, pa tudi profesionalni režiser, Branko Kraljevič tisti, ki so v meni prepoznali potencial, in me – nas pri tem podpirali.

3. Ker se bova morala prebiti skozi več vlog, od igralke, režiserke, do mentorstva, pa spet do pisateljice, dramaturške pisateljice. Ja, kar veliko je vzrokov za domnevo, da je bila Maja vedno polna ustvarjalne energije, nemirena frfotava. Katera vloga vam daje največjo zadostitev, čeprav, domnevam, da se nobeni ne bi odrekli, zdaj igralki, zdaj pisateljici, režiserki morda …

Težko vprašanje. Spominja me na film Sofijina odločitev, v katerem se mora igralka Meryl Streep odločiti, katerega otroka ne bo poslala v smrt. No, tako radikalno že ni (smeh)…. Pri meni se vse nekako pokriva, prekriva, meša, dopolnjuje. Je pa res, da mi je morda pisanje trenutno najbližje, saj mi tudi omogoča najintimnejši izraz. Pa naj se ta potem izlije v knjigo ali pač na oder. Zadnje čase tudi režiram, in tudi to me zelo veseli. Najpomembneje pri vsem je, da vse te moje vloge kolobarijo. Vsega sočasno pač ne morem početi, je nemogoče. So obdobja pisanja, je obdobje gledališča. Vmes pa tudi svetovanje iz vzhodnjaške astrologije, djotiša; pred leti sem namreč diplomirala na šoli Isa: po mnogih letih tudi te strasti sem si kot čarovnica le priskrbela uradno in priznano diplomo. (smeh).

4. Okusili ste tudi tujino, Pariz. kaj vam je dal v smislu dojetja besedne umetnosti in igralstva, v smislu lastne dograditve.

Odhod v tujino, prebijanje in preživetje v stiku z drugimi kulturami, z drugimi sistemi in z drugačnostjo bi predlagala vsem ustvarjalcem. Kot posebno lekcijo preživetja. Predvsem tudi kot lekcijo skromnosti in hvaležnosti, saj se mnogi ustvarjalci, ki ostanejo zgolj doma, ne zavedajo, kako zelo težko je v širnem svetu živeti in preživeti kot umetnik. Pariz mi je prinesel širino, vedenje, da se svet ne konča v Sloveniji, pa tudi kar nekaj prijateljev. Zame je Pariz drugi dom, kadarkoli ga obiščem, se počutim kot doma; pa četudi se je Pariz iz tistih let, ko sem tam študirala, zelo spremenil. Globalizacija je naredila svoje. No, leta in dozorevanje pa tudi.

5. In če se zdaj mehko spustiva v stišano sobo, kjer Maja piše. Koliko knjig je pravzaprav že za vami?

Za mano je 15 del, od tega 6 romanov, dva gledališka priročnika, ena pravljica, en dramski tekst v knjižni obliki, drugo pa so pesniške zbirke. In seveda kar nekaj dramskih besedil, ki so na mojo srečo tudi uprizorjena, tako za odrasle kot tudi za otroke: in nešteto radijskih iger, igranih celovečernih ali pač tistih v več delih za otroke in mladino. Kar nekaj reči se je nabralo, drobnih revijalnih objav, krajših besedil, besedil za songe – ne štejem več.

6. Preplet povedane besede in napisane ima zagotovo nekoliko vpliva na samo pisanje. Menite, da je igralstvo dober humus za pisanje?

Ja, nedvomno je ta preplet zelo zanimiv. »In beseda je meso postala«, se pri meni pogosto udejani in ima posebno težo. Nekatera dela bodo vedno ostala le na papirju, mnoga pa so spisana za oder ali radijski medij, in pri tem se pojavijo posebne zahteve ali reciva, da k pisanju uprizorljivih del pristopam nekoliko drugače, z zavestjo in vedenjem (in poznavanjem medija), da bo na odru ali za mikrofonom stal igralec: zato so ta dela večkrat že vnaprej brana na glas že v mojem kabinetu. Leta 2011 je izšla pesniška zbirka Boginja z zamudo z zgoščenko, uglasbeno poezijo. Ta potreba po združevanju izraza je pri meni zelo prisotna. Glede oplajanja zvrsti, pa lahko rečem iz prakse, da me vsi ti različni svetovi izreke hranijo, vsaka umetnost vnaša svojstvene začimbe, izkušnje, situacije.

7. No, usklajevanje vseh vlog terja nekaj več energije, kot jo je treba za samo eno poslanstvo, pa vendar, kako vse uskladite?

Res je. Za usklajevanje je treba biti zelo discipliniran, urejen, natančen, morda bi celo rekla, sploh, ko gre za gledališče, kjer se umetnino soustvarja z drugimi akterji, ki pri postavitvah sodelujejo, nekoliko bolj ‘tečen’ in nepopustljiv, ali bolje: iznajdljiv. Vsaj kar se časovnic tiče. In seveda, marsikateri vikend, prosti čas, noči, počitnice je treba tudi žrtvovati. Tega ljudje, ki se niso s tem nikoli ukvarjali, ne razumejo čisto zares. In se jim zdi, da umetniki (še posebej svobodni umetniki) tako, malce za šalo, stresamo iz rokava naše ‘izdelke’. Pogosto je slišati tudi, da parazitiramo državo in proračun. Veliko veliko ur garanja je za našim delom. No, lahko govorim le o sebi. A k sreči to delo ljubim, zato na vloženo delo ne gledam kot na žrtev. Četudi bi kdaj, ko je breme preveliko, zelo rada dvignila roke, se predala, odnehala… Samo ustvarjanje mi nikoli ni predstavljalo težav, večji izziv je plasiranje končnega izdelka, prodaja, preživetje… Tako se kot umetnica urim tudi v umetnosti marketinga in prodaje. Včasih pa tudi kot sodna izvedenka za vse možne zakulisne lumparije, od neurejenih avtorskih pravic, kraj intelektualne lastnine in neplačil.

8. Kdaj je priplavala prva zgodba, prvi tekst, kako je nastal. Kdaj se je v vas zbudila pisateljica.

Kot deklica sem pisala smešne pesmice, prigodnice, tudi take, s katerimi sem zelo rada hecala brata; kot otrok sem si izmišljevala nore in nenavadne besede. Šolski spisi so bili prvi, s katerimi sem učitelje v šoli opozorila nase, potem pa se je zgodila srednja šola, odraščanje in s tem tudi prve knjige: dve sta izšli že med srednjo šolo. Goga 66000 in Na predpomlad mi reci ti. Konec osnovne šole sem še hodila v glasbeno šolo, zaključila za sem 7 let klavirja in eno leto violončela, paralelno pa sem obiskovala Glasbeno delavnico pri profesorju Borutu Ljubcu, kjer smo veliko eksperimentirali. Ljubec, sicer profesor violine, je bil za tisti čas nekaj revolucionarnega, posebnega, nemara za ‘zaprašen klasični’ ali bolj tradicionalni sistem poučevanja in pedagoškega pristopa nekoliko moteč. Spominjam se, da sem že kot najstnica spoznala delo Johna Cagea, preparirane klavirje, eksperimentiranje v umetnosti, predstavil nam je tudi tehniko avtomatskega pisanja, in mislim, da je prav on v meni še dodatno osvobodil tisti prvotni potencial, srčiko, kreativnost, morda celo norost, svobodo ustvarjanja. Nekaj skladb za klavir sem tudi napisala; še posebej sem ponosna na eksperimentalno glasbeno točko Belo v črnem, črno v belem, ki sem jo predstavila sošolcem v Osnovni šoli. K sreči je bila naša tedanja ravnateljica ga. Mahne zelo odprta za te reči, no, velika sreča pa je tudi, da sem bila rojena staršema, ki ju je umetnost od vedno zanimala, in sta me pri tem tudi podpirala in spodbujala.

9. Kje ste najprej objavili?

Prvi dve knjigi sta izšli preko tedanjega ZKO (Zveza kulturnih organizacij), tretja, Že češnječas, pa ob vrnitvi iz Pariza preko Caprisa, to je bila manjša koprska založba, ki sta jo vodila novinar Franko Hmeljak (zdaj žal že pokojni) in Stanko Ivančič. Potem pa je izšel moj prvi roman pri Založbi Litera v Mariboru, Amigdalino srce, leta 2003. Tedaj sem bila zaposlena v SNG Drama Maribor kot igralka.

10. Ko pišete roman, kakšen je vaš ritual, kakšen ritem.

Rada imam strnjeni čas, nekaj mesecev v kosu, ko se lahko pisanju posvetim brez pavz in distrakcij. Zelo težko pišem in hodim na vaje v gledališče. Ko pišem, pišem intenzivno, odvisno je seveda tudi od dneva. Zjutraj ali zvečer. Nekoč sem pisala ob glasbi, sedaj potrebujem tišino. Vmes pa je zelo pomembno, da si vzamem čas za odmor in morda celo za sprehod. Dolgotrajno sedenje za moj rahlo načeti hrbet ni ravno priporočljivo. A ravno na sprehodih se zgodijo čudeži, misli se zlepijo, zgodbe letijo, rojevajo se nove slike, detajli se oblijo. Ko trčim ob blokado, je največkrat sprehod tisti, ki zadevo ponovno aktivira in postavi na pravi tir. Zgodilo se mi je že pri romanu Lju.beznica ali Svetloba po dekretu, da sem morala pisanje prekiniti zaradi dela v gledališču. Ko sem se vrnila k pisanju, nič ni bilo več kot prej, in to se tudi čuti v dramaturgiji pripovedi. Zato so literarne rezidence zelo dobrodošle. Dvakrat sem imela srečo, da sem ju prijela, prvič v Latviji, leta 2013, kjer je nastal roman Ženska drugje (in bil tudi nominiran za kresnika leta 2017) ter v Parizu, kjer sem taisti roman zaključevala in se lotila novega dramskega besedila.

11. Kakšni so bili vaši občutki, ko ste prvič vzeli v roke svojo prvo knjigo. Ste jo dobili po pošti, ste jo šli iskat na založbo. Torej, ta prvi stik, morda vonj, morda sistem črk, kaj vem. Kaj vas je ganilo?

Svoj prvi roman Amigdalino srce sem prejela na Knjižnem sejmu na stojnici založbe Litera. Predal mi ga je direktor založbe Orlando Uršič. Še zdaj vidim njegov simpatičen nasmeh. Še toliko bolj pa se spominjam tistega trenutka, saj je bil tedaj pri meni na obisku moj oče in sva šla skupaj proslavit dogodek v slaščičarno Maximarketa, naročila sva si kavo in jedla sva čokolado s sivko. Mojega očeta že nekaj let ni več med živimi, tako se mi danes ta dogodek zdi še toliko bolj svečan in lep. Spominjam se tedanje vzhičenosti, treme, ponosa, sreče. Rojstvo knjige je poseben čar. In dar. Še danes, po petnajstih delih, občutim posebno vznesenost, ko poprimem novo rojeno knjigo v roke. Vonj po sveži barvi je posebno sidro, skoraj dopamin, oksitocin. J

12. Menite, da ste pisateljice nekoliko odrinjene od literarnih tronov. Jaz osebno ne delim literature na žensko ali moško, samo na dobro ali slabo, žal pa je ta mačizem poselil velik del družbe in znotraj umetniških krogov ni nič drugače.

O tem sem se že velikokrat izrekala. Obstajajo raziskave, ki jasno kažejo, da smo še vedno prezrte: šolski programi, literarne nagrade. Spominjam se novinarke, ki me je nekoč vprašala, kako se počutim kot pisateljica, v smislu, kot ženska, ki piše, kot da bi bilo to nekaj nenavadnega, če ženska napiše roman. Pa sem ji odgovorila z vprašanjem, če tudi kakšnega uglednega pisatelja kdaj vpraša, kako se počuti kot moški, ki piše. A čas se spreminja, ženski glasovi so vedno bolj prisotni, med letošnjimi nominiranci za kresnika je veliko pisateljic! Naš prostor ponuja veliko kakovostne literature, pa naj ta nastaja izpod prstov pisateljic ali pisateljev. Tudi sama sem mnenja, da se literature ne more ločevati na žensko ali moško. Je pa res, da se tudi na polju literature, kot tudi drugod, ustvarjajo drugačne hierarhije, elitizmi, zakulisne oportunistične igre, seveda onkraj spola. In prepogosto, žal, smo priče tudi padcu kakovosti zaradi trga in zaslužka. Nenadoma nekatere (tudi ugledne) založbe usmerjajo svojo produkcijo v izdajo knjig, ki so, roko na srce, precej dvomljive kakovosti, a kaj, ko je postal nenadoma eden od kriterijev izbora in izdaje razvpitost pisca ali piske (ne nujno pisatelja), njegova medijska prodornost, ime, in ne nujno kakovostna vsebina, kaj šele stilistična vrhunskost.

13. Kako vas je sprejemala literarna kritika – čeprav sam menim, da pri nas sploh nimamo prave kritike, ker si nihče ne upa raztrgati slabih romanov. Najbrž veste, da obstajajo tudi literarna skrpucala, ki se tržijo in oglašujejo.

Dandanašnji je kritika v veliki krizi. Pa ne le literarna. O tem sem se izrekla že večkrat in izčrpno, tudi v okviru simpozija o kritiki pred leti (v organizaciji PEN.a), kjer sem, kako zanimivo, prejela, ob mojem javnem, strpnem, a poglobljenem apelu, da se prekine s prakso žaljenja ad personam, ponovno žaljivo kritiko neke kritičarke, ki je bila poslana na simpozij, seveda incognito in z jasnimi navodili, kako je treba ‘preglasne’ pisatelje naučiti skromnosti, upogljivosti, skratka kozjih molitvic (smeh). Namreč ob osebnih žalitvah neke mlade kritičarke za roman Ženska drugje, v katerem je med drugim zapisala, da sem simpatizerka nacizma, kar je nedopustna žalitev, sem zahtevala javni demanti in opravičilo. Ker sem si drznila postaviti sebi v bran, sem bila še dodatno ožigosana kot problematična pisateljica, ali bolje, kot se je kasneje eden od urednikov te revije izrazil: užaljena pisateljica. Po mnenju mnogih je torej kritika pri nas nedotakljiva, pisatelj pa mora po hlapčevsko pogoltniti vse, s čimer se mu postreže. Da bi odgovorila bolj celostno, bi seveda potrebovali več strani. Je pa res, da je poleg dejstva, da po mojem mnenju načeloma poglobljene, reflektirane in res strokovne kritike (ki zahtevajo osebnostno zrele kritike) pri nas ni dovolj, oz. so redke, obstaja še dodaten problem: plačevanje (ali bolje podkupovanje) vplivnežev, ne nujno literarnih strokovnjakov, ki lahko pišejo in pljuvajo po naših knjigah po mili volji in kar počez, kot bi ocenjevali krompir na tržnicah. (In se na tem mestu opravičujem krompirju!) To je en problem, drugi pa je velika tekmovalnost, o kateri nihče javno noče spregovoriti, ker je prostor premajhen in se bojijo posledic: gre za prekrivanje vlog: kritiki so pogosto tudi pisatelji, koliko je to higienično, da si med seboj pišejo recenzije, pa ne vem. Dokler gre za argumentirane (pa naj bodo kritične, tudi odklonilne, a spoštljive!) in strokovne (in ne žaljive) kritike, je vse še sprejemljivo, a hudič šalo vzame, ko se začno zakulisna obračunavanja in tekma, kdo bo koga. In tega, žal, tudi na tem področju, ni malo. A na koncu knjiga pride do bralca. In v resnici le to šteje. In to ni kislo grozdje, saj sem bila v vseh teh letih deležna pretežno dobre in konstruktivne, strokovne in spoštljive obravnave.

14. Ostaniva še malo pri pisanju. Ko ste znotraj graditve romana, kako takrat teče življenje. Delate silovito, morda po trenutnem navdihu. In ali si naredite kakšen načrt romana?

Scenosled sem si napisala le za prva dva dela romana 7kg do sreče. Saj gre za drugačen žanr pisanja, kjer je dramaturgija precej klasična v smislu iskanja jasnega zapleta glavne junakinje. Sicer si scenosleda ne pišem, zgodba je v konturah že vnaprej rojena, s pisanjem pa se seveda zgodijo spremembe. Junak ali junakinja romana zaživi, in tedaj se zadeve lahko še zelo predrugačijo. Ko pišem, sem v toku, v t.i. flowu in v tem je poseben čar. Če bi bile zadeve prehudo premeditirane in zakoličene vnaprej, bi najbrž ubila duha. Tudi v gledališču pretirane strukture vnaprej ne maram. Tako ne znam, pa tudi nočem ustvarjati. Kar seveda ne pomeni, da je pisanje (ali drugo ustvarjanje) en sam božji dar, kanaliziranje, mistifikacija: ko se postavi zadnja pika, je treba zadevo neštetokrat pregledati, uokviriti, počistiti, urediti. In seveda tudi strukturirati. In tu nastopi veliko dela. Garanja, skratka.

15. Svetloba Mediterana zagotovo vpliva na realizacijo kreativnih prizadevanj, kje bi najraje pisali, če bi bilo to možno?

V naravi, v gozdu, ob vodi, v kočici na samem, s pogledom na morje, reko ali na zelenje. Četudi sem mnenja, da so najlepše pokrajine, notranje pokrajine, in tam je vse mogoče. Ko smo sidrani, ko smo v sebi, ko pridemo do vira, ni ovir. (Zanimivo, da je v oviri skrita besedica vir … preko ovir do vira – torej … J)

16. Kaj pa film, tam se sanje kar sproti vrtijo, besede pomagajo sliki. Pri pisanju so seveda slike samo v glavi. Kaj vas bolj navduši, oder ali kamera?

Oboje je navdihujoče. Film je prostor za sliko. To, kar lahko povemo s sliko, ne izgovorimo. V tem je čar filma. Zame je film slika, impresija, atmosfera. Zgoščena emocija. E-motion. In nezavedno govori v podobah, v simbolih. Podobno je z odrom. Seveda odvisno od žanra. Zato je treba zelo paziti, kako prenašamo literaturo na oder, dramatizacije so hudič. Besede na odru ali na filmu morajo biti dobro izbrane, previdno odtehtane. Film bo zame vedno ostal poseben prostor, ki s pomočjo vedno boljše tehnologije nudi posebne učinke, sanjske montaže, slednje pa so še najbližje mojemu notranjemu svetu. Žal mi primanjkuje časa, da bi tudi v ta medij vstopila kot režiserka, zato pa sem še toliko bolj vesela, če lahko kot igralka kdaj kaj posnamem, sicer pa sem velika ljubiteljica kina. Če pa malce bolje pomislim, se mi zdi, da s pisanjem knjig tudi na nek način ustvarjam filmsko režijo: vse prizore natanko vidim.

17. Zagotovo so literarni načrti še v brstenju. Ste zdaj v kakšnem pisanju?

Za mano je intenzivno gledališko delo, ki sem ga napisala, zrežirala in odigrala, monodramedija Absurdanija d.o.o.. Vanjo sem vložila leto svojega življenja, pa tudi kar nekaj sredstev, saj sem jo sama tudi sproducirala. Trenutno je predstava hibernirana do nove gledališke sezone, torej do jeseni. Kdo ve, morda me povabite celo v Ajdovščino! Upam, da me birokracija in drobne reči, ki jih je treba opraviti in postoriti medtem za golo preživetje, ne požrejo, in se lotim nove knjige. Rada bi zaključila trilogijo 7kg do sreče. V predalu pa imam tudi zamisel za novo pisanje še enega romana.

18. Koper, se še vračate na pomol in gledate sončne zahode?

V Kopru imam mamo in brata. Rada se vračam, tam so tudi moji prijatelji. Vedno bolj razmišljam, da se v Koper še vrnem, tako čisto zares, živet. Sicer pa vam moram povedati, da so spektakularni sončni zahodi tudi za Bežigradom v Ljubljani ali v Novem mestu, od koder je moj mož.

19. Kje vidite slovenščino v poplavi globalnih spačenk. Kakšen je vaš odnos do našega jezika – v literarni stvaritvah znate zelo dobro preigravati jezikovne možnosti in zmožnosti.

Jezik je živa tvorba, jezik se spreminja, a ne nujno, se strinjam z vami, vedno na boljše. To je zelo kompleksno vprašanje, ki je seveda zelo osebno, intimno, a tudi družbeno. Koliko se država podviza pri podpiranju programov, s katerimi se spodbuja bralna kultura, dostopnost knjig, etc. Začne se doma, začne se v vrtcih, v šolah … Vdor spletnih platform prinaša nove izzive. Ali jim bomo kos, pa bo pokazal čas. Ne bi bila rada pesimistična, a pogosto me je groza, ko opazim, da tudi nekateri moji prijatelji na spletnih platformah raje pišejo v angleščini kot v slovenščini. Še bolj me je groza, ko opazim, kakšne pravopisne napake delajo šolani ljudje, tudi politiki, novinarji na televiziji in kakšne napake delam tudi sama! Kako zelo ohlapno se izražamo, pogosto me je celo groza, ko tudi sama ugotovim, da v poplavi raznih spletnih objav, ne premorem več koncentracije ob zahtevnejših branjih. Zato se zavestno in vedno znova odločam za branje knjig. Tudi tedaj, ko bi bilo lažje ležati na kavču in buljit v televizijo.

20. Za konec, mislite, da smo za kulturo dovolj zreli. Zdi se, da smo bolj lačni blišča kot tišine pripovedi?

Pa bom zaključila raje tako, da vam ponudim v branje finalni monolog moje aktualne predstave Absurdanija d.o.o.. Prvi trije liki, ki jih predstavljam v predstavi, so tako boleče absurdni in banalni (tako zelo, da so nekateri obupali že ob ogledu prvega lika in zapustili predstavo, ne vedoč, da se bo na koncu predstava še prelomila v novo tonaliteto!), a z njimi pokažem vso bedo/blišč in revščino našega poploščenega sveta. Iskanje notranjega človeka še nikoli ni bila taka nuja kot je danes. Zato za finale le še misel.

»Od tod sem gledala prelete, morje se je obarvalo v škrlat. Svobodne ptice na nebu so se spreminjale v štuke, v bombnike v rokah banalnih ljudi. Antigena, Alenkapikadotkom, Bogomila Branislava … Ne, niso bile strašne, le strašno banalne … In strašno je bobnelo, bum, bum, bum …

Zdaj vem in nič več nisem žalostna: ta svet večnega antagonizma ni zrel za prehod, ni zrel za blagostanje. Nebo je še vedno nad nami in se vedno bolj odmika, zemlja je pod nami in se vedno bolj pogreza vase! Bum, bum, bum … Zgodovina ni nobena zgodba o uspehu, namesto tega se opotekamo od ene oblike razredne družbe do druge, od ene oblike zatiranja do druge In pretvarjamo se, da našo zgodovino piše nekdo drug in mi ob tem nemočni nemimo?

Kapitalizem, legalizirana in sistematizirana kraja, se sprehaja po rezilu noža, še malo, pa se bo prekucnil v barbarizem ali v fašizem. Kulturni kretenizem, samopašnost, birokratska zaplankanost, brezosebna spletna omniprezenca, klikabilnost, ničevost, praznina, votlost, kič … Ne, ne resnica, temveč mnenja gobezdal, govorice, čvek, da čvek, nam bodo zategnili vrat.

Med seboj se bo pobilo še nekaj rund agamemnonov, a se bodo vedno znova zaplodili dojiljam mrtvih zarodov. V strahotnih krčih bodo umirale zliftingirane klitajmestre, sodobne ifigenije bodo še naprej ugajale in z veseljem predajale svoje življenje na oltarje kulturnih patriarhov ali patriarhinj, ki ne odobravajo neodvisnega duha.

Vem, o vem, kaj se sprašujete, ali se nam bo izšlo. Ali se nam bo kljub vsemu izšlo. Ali imamo dovolj poguma, dovolj srca, da bi se nam izšlo?

Rada bi vam rekla, o, kako zelo rada bi vam rekla: da, prišel bo dan, prišel bo tisti dan, ko besedice zmaga ne bo več najti v slovarjih, kajti v trenutku, ko izrečem zmaga, moram nujno reči vojna. Prišel bo dan, ko bo človeštvo stopilo skupaj, ne le ob nesrečah, vedno in povsod. Prišel bo dan, ko se bo moški dvigal nad žensko in ženska nad moškega le v svobodnem preletu in v iskanju poljuba, ko sestra ne bo več dvigovala roke nad sestro, brat nad brata. Ko se človek ne bo več vzpenjal nad sočloveka, ljudje nad naravo. Prišel bo tisti dan, o, da, ljudje, prišel bo tisti dan, ali pa nas ne bo več.«