Pogovori

POGOVOR Z MILANOM PETKOM LEVOKOVIM

1. Začniva tam, kjer se je začelo, Velika Nedelja, Ptuj. Kakšen ste bili kot otrok, radoveden, ob knjigah, ali morda tudi v naravi?

MPL: Doma smo bili trije fantje in še kar živi ter radovedni. Živeli smo na vasi, narava je bila del našega življenja; poleti je bilo pač vroče, pozimi pa mrzlo in sneg. Gozdovi, pašniki, reke in polja so bili naš svet. V tem svetu sem bil doma in zato mi še dandanes ni tuj. Šola ni bila blizu, treba je bilo tri kilometre pešačiti v eno smer, v vsakem vremenu, skozi gozd, pozimi tudi v snegu in v temi. To je veljalo za vse, ne samo zame, in to smo vsi sprejemali kot nekaj vsakdanjega. 

Mama me je spremila v šolo le na moj prvi šolski dan v 1. razredu osnovne šole, ko še nisem bil star sedem let, to sem dopolnil šele naslednji mesec. Vse ostalo naprej je bilo moja zgodba hoje v šolo.

Je pa bilo moje otroštvo sončno in brezskrbno, staršem sem za to hvaležen. Morda ga takrat nisem gledal tako, a sem to spoznal kasneje, posebej po odhodu na študij v Ljubljano.

Emile Cioran, francoski filozof romunskega rodu je enkrat dejal, da je bil najlepši čas njegovega življenja tisti, ko je pasel ovce na planinah okrog mesta Sibiu v Transilvaniji. Ter da bi vse pokrajine sveta zamenjal za pokrajino svojega otroštva. Ko je kot sedemletnik moral v šolo, je bilo sreče zanj konec. Šole ni maral.

Tudi jaz se strinjam z njim; zaljubljenec v šolo nisem bil, raje sem počel veliko drugega, tudi bolj zanimivega. Sanjarije o kakšnih zakladih in njihovo iskanje – to sem uporabil v romanu Lov za templjarskim zakladom – so že iz tistega časa.

Moram še omeniti, da mi je ljubezen do knjig in strast – kaj pa drugega! – do pripovedovanja zgodb, oboje bilo položeno v najzgodnejše obdobje mojega otroštva. Mama je znala pripovedovati čudovite pravljice, oče pa nam je ob večerih vsem bral iz knjig, Ena izmed njih je bil roman Razbojniki iz močvirja Ljanšan. Roman iz starih kitajskih časov. Morda je bilo to za štiriletnika malo prezahtevno, a teh slik iz zgodbe nisem nikdar pozabil. Ta roman sem kasneje še velikokrat prebral. 

2. Po dokončani gimnazij še v domačem okolju, na Ptuju, ste jo mahnili na študij prava, potem pa na čisto drug konec, v Novo Gorico. S seboj ste nemara prinesli nekaj tiste drugačnosti, ki Vam prav pride tudi pri ustvarjanju. In kako ste začutili to novo pokrajino.

MPL: Primorska je bila zame nekaj novega. Sicer sem se v času študija na veliko družil s Primorci, tudi moj cimer v študentskem naselju je bil Goričan, a same Primorske v živo nisem poznal (baje, da ne poznajo snega, me je prepričeval cimer, kar pa mu nisem verjel.) Deželo moramo začutiti z vsemi čutili, da jo dobimo pod kožo, v žile, v kri; samo ogledovanje je premalo. Pa vendar sem po prihodu na Goriško kmalu okusil, da je zrak, ki ga diham tukaj, hrana, ki jo použijem, in sladkost ter grenkoba, ki ju zaznavam v vsakdanjem življenju, enaka vsemu tistemu od koder prihajam. Veselje in žalost nam sta vsem skupna. Povedano drugače: Štajerci in Primorci se ne razlikujemo veliko.

Je pa še ena zanimivost: Moj dedek Ivan Kosi se je v prvi svetovni vojni boril na Soški fronti, na Goriškem, seveda na strani Avstro–Ogrske. Imel je srečo in je to klavnico preživel, njegov oče pa je v zahvalo sinovi vrnitvi (Ivan se takoj še ni vrnil domov, pridružil se je generalu Maistru in osvobajanju Koroške) postavil razpelo pred domačo hišo. To razpelo je še danes tam, obnovljeno, hiša pa se od takrat poimenuje »Hiša pri križu«.

3. Kar nekaj pravnikov je hkrati tudi pisateljev in pisateljic. Najbrž je eno poklic, drugo pa poslanstvo. Kako vam uspeva tako obširna produkcija pa še poklicno udinjanje?

MPL: Služba je služba in rad jo opravljam. Zadovoljen sem, da sem se odločil za tak poklic. V preteklosti je za druge moje kolege literate to pomenilo edina možnost – ob duhovniškem poklicu – da so lahko živeli in ustvarjali, a ti časi so na srečo mimo. Služba mi omogoča življenje, pisanje pa smisel življenja.

4. Seveda, nekje ste morali začeti, vsekakor. Se spomnite svoje prve novele, pesmi in prve knjige. Kakšni so bili občutki, ko ste jo povonjali.

MPL: Nekaj zgodb sem napisal še kot gimnazijec in jih poslal v objavo v Zabavnik, takratni odlični reviji za radovedno mladež. Sem pa v tretjem letniku pri francoščini za seminarsko nalogo – po naključju – napisal mladinski roman. Pravzaprav bi morala s sošolcem prevesti en mladinski roman iz francoščine v slovenski jezik, imela sva delo razdeljeno in tudi roke, a se ni izšlo. Teden pred oddajo naloge sem imel prevedeno le prvo poglavje. Ker časa za prevod ni bilo več, opazil sem pa, da te knjige še noben ni prebral, sem ostalih enajst poglavij sam spisal. Tvegal sem. To je bil moj prvi »literarni izdelek«, za katerega sem dobil oceno štirico. Ta rokopis se je izgubil, veliko let kasneje pa sem ugotovil, da sem v resnici po svoje napisal eno izmed knjig iz serije Pet prijateljev, angleške avtorice Enid Blyton.

Potem se več kot desetletje s pisanjem kaj resneje nisem ukvarjal, vanj me je povlekla spet znanstvena fantastika, moj priljubljeni žanr. V eni izmed revij, ki je objavljala to literaturo in sem jo rad prebiral, sem naletel na zgodbo nad katero sem bil razočaran. Rekel sem si, da jaz v petih minutah napišem kvalitetnejšo. No, potem sem se prijel za besedo in napisal celo dve; ne v petih minutah, a v par dnevih. Potem sem jih poslal na uredništvo revije in obe sta bili kmalu objavljeni. To sta bili zgodbi Jutro in Profesionalec. Sicer pa je znanstvena fantastika bila tudi tista, ki me je potegnila v pisanje pravljic in zgodb za otroke. V eni izmed ZF zgodb (Kaznovanje) oče pred slovesom pripoveduje petletnemu sinu zgodbo o Sinjem ptiču. Pravljica je bila daljša od same zgodbe, zato sem jo »izrezal« in bila je prva pravljica v moji prvi zbirki pravljic in prvi objavljeni knjigi Iz pravljičnega vrta.

Teh prvih zgodb in okoliščin, kako je prišlo do izdaje moje prve knjige, seveda nisem pozabil. Ker sem takrat pisal tudi resno literaturo, realistično in postmoderno kratko prozo, sem pričakoval, da bo moja prva knjiga v tej smeri, a so me pravljice »prehitele«. 

5. Zdaj ste prepoznavni kot pisec, ki mu noben žanr ni tuj, pa naj bo lutkovna predstava, resna igra, radijska igra, novele, romani. Takšna razgibana literarna ustvarjalnost, zahteva tudi dobro poznavanje literarnih spretnosti in, domnevam, tudi veliko branja. Kako ste zares začeli, kaj vas je pahnilo v tako serijo knjig. Navaja se, da imate za seboj nekako 56 samostojnih knjižnih izdaj.

MPL: Pravzaprav sem kot avtor zelo radoveden; veliko berem in skozi knjige spoznavam druge avtorje in njihovo ustvarjalno poetiko. Svet literarne ustvarjalnosti je brezmejen. To je kot širni travnik, kjer lahko vsak najde svojo neuhojeno pot. Meje moje domišljije so meje mojega sveta. Nerad se ponavljam, vedno znova iščem nove izrazne oblike, pa naj si bodo to logične uganke za otroke, humoreske, potopisne ali meditativne zgodbe za odrasle, romani in tako dalje. Tudi v poeziji, pet zbirk imam izdanih, nisem v istem toku kot se sedaj piše in objavlja. Kot poet sem – enako kot v prozi za odraslo publiko – socialno kritičen. Tega pa v sodobni slovenski poeziji ni, podobno velja za prozo. V modi je vse drugo, kriminalke, ljubezenske tematike, (avto)biografije pa seveda še cel kup samopomočniških knjig v stilu »naredi se sam«. So pa seveda izjeme.

Ker ne živim od pisanja, pišem o tistem in tisto, kar me zanima in me pritegne. Tega pa je res veliko Objavljam pri mnogih slovenskih založbah, od Nove Gorice do Murske Sobote. Malih in tudi velikih. Nekaj knjig pa je tudi že prevedenih (in izdanih) v srbski jezik, pravljice v angleški, mladinski roman Lov za templjarskim zakladom pa je lani izšel v Moskvi, pri založbi Nigma, specializirani za otroško in mladinsko literaturo. Na žalost je vojna pokvarila vse načrte za predstavljanje knjige v Rusiji.

6. Imate kakšnega literarnega vzornika, ljubega pisatelja, pisateljico, pesnico, romanopisko?

MPL: Kar nekaj, jasno: Charles Bukowski, Miroslav Krleža, Danilo Kiš, Meša Selimović, Ivo Andrić, Moma Kapor, Luis Ferdinande Celine, John Fante, Čingiz Ajtmatov, Arkadij in Boris Strugacki, Mihail Bulgakov, Truman Capote, Vitomil Zupan, Srečko Kosovel, Franci Zagoričnik, Ivan Cankar, Oscar Wilde, Karel Čapek, Gianni Rodari, Marcel Ayme, Slawomir Mrožek, Istvan Erkenj, Franz Kafka, Jorge Luis Borges, Stephen King, pa še kakšni kitajski, japonski in južnoameriški pisatelji so tudi na tem seznamu in na mojih knjižnih policah. To seveda niso vsi, bi bila krivica do mnogih, katerih občutek za pisanje in odnos do sveta sem sam pri sebi ponotranjil in se mi je nezavedno vrezal v spomin. O vsakem od njih oziroma o njihovih knjigah in kaj ter kako so prispevali k mojemu pisanju, bi lahko na veliko govoril.

7. In skočiva v kreativni proces. Kako nastajajo vsi ti literarni produkti. Si delate načrte za pisanje, si beležite zamisleke? In pa kdaj je najbolj ugoden čas za pisanje, je to noč, je prosti čas, je dopust. Morda še nekaj rečeva, kaj mora biti ob pisanju prisotno, glasba, kava, kaj vem, nekaj pač. Vsak ustvarjalec ima drugačen ritual.

MPL: Zgodbe se rojevajo in izginjajo. Kot zvezdni utrinki – povedano poetično. Zdaj so in jih več ni. Treba jih je zaznati in ujeti. Sicer gre mimo … Zabeležk si ne delam. Če je zamisel dobra, se mi itak zasidra v spomin in se nezavedno sama razvija v zgodbo. Krajše zgodbe imam v glavi že napisane, ko sedem za računalnik; pri daljših tekstih pa je vsekakor najprej – v mislih – izdelana hrbtenica romana, osnovni liki in zaplet kot tudi konec. Sicer pa pisanje proze ni nič poetičnega, je bolj vztrajnost.

Sicer pa si teh kreativnih trenutkov ne znam še sam pojasniti. Osnovno zgodbo iz romana Pesem črne golobice sem v bistvu izsanjal. Ko sem se zjutraj prebudil, sem jo imel pred očmi, še živo, in v vsej tragiki življenja. Bila je tako močna, da me je zabolela. Moral sem jo napisati.

Spet kakšne druge zgodbe pa se rodijo kje drugje. Zgodba iz Lova za templjarskim zakladom se mi je porodila – pojavila? – na poti iz Središča ob Dravi do Nove Gorice na neki deževni septembrski dan. Pozno zvečer sem se sam vračal z literarnega nastopa, predstavljal sem svojo pesniško zbirko v nekem pubu, bilo je živo in super, vsi so bili srečni, a jaz sem bil trezen …

Ko sem se peljal mimo moje rodne Velike Nedelje, z gradom in veličastno cerkvijo, se mi je porodila zamisel o iskanju zaklada. Kot otrok sem poslušal zgodbe o zakladu nekje skritem v bližini gradu. Do Celja sem že imel glavne junake, do Nove Gorice pa tudi zaključek zgodbe. Le zapisati sem jo moral. To sem naredil v naslednjem mesecu. 

Kdaj pa je moj pravi čas za pisanje? Nove, večje projekte, romane in podobno, začenjam ob sobotnih večerih, sicer pa je čas mojega pisanja ob večerih. Ritualov nimam. Ko žena pripravlja večerjo, jaz za mizo v kuhinji pišem.

8. Če se malo dotakneva ustvarjalne polifonije: je pa vendar kakšna tema, ki vas že dolgo obseda in niste še uspeli zadostiti svoji literarni vnemi.        

Pravzaprav sem bolj ali manj zakoračil v vse žanre in vrste literarnega ustvarjanja. Morda še kakšen pošten krimi roman bi se znal najti v mojem opusu. In roman s srceparajočo ljubezensko zgodbo – ljubezen je vendar vedno »in«?

Tudi rad eksperimentiram, zapišem kaj na svojstven način. Zbirka kratke proze Zapiski z mrtvega brega, ki so pravzaprav nekakšni nekrologi pokojnikom v obliki kratkih ali malo daljših zgodb, je eden od teh primerov. Nedokončanih projektov imam še kar nekaj, z njimi bom nadaljeval, ko začutim, da je prišel zanje čas, da se dokončajo.

9. In kako se odločite, kdaj boste pisali za odrasle in kdaj za otroke in mladino. Oziroma, drugače bom vprašal, kaj vas bolj dopolni.

MPL: Vnema oziroma energija za eno in drugo pisanje se izmenjuje. Odločilno je, kako „močna“ je zgodba, ki jo začutim in potem želim povedati. Se tudi dogaja, da istočasno pišem kakšno delo za otroke in za odrasle bralce. Na primer kratke pravljice ali uganke, hkrati pa še delam na romanu. Takšna kombinacija še gre skupaj. Odrasle teme so sicer zahtevnejše, a teksti za otroke morajo biti brezhibni, tako jezikovno kot vsebinsko; ne smejo biti ne dolgočasni ali pa gostobesedni. Gostobesednost je sicer drugo ime za dolgočasnost. Tega se v literaturi za otroke in mladino izogibam. Takšnih knjig tudi ne prebiram (jih odložim že po nekaj straneh), in jih ne pišem. Tudi mularija ne bere takšnih knjig, vem.

10. Nazadnje sta menda izšli knjigi namenjeni na rob najstništva: Mali princ iz Afrike in V noči čarovnic – znanstvena fantastika. Se vam zdi, da je pri nas slednji žanr, znanstvena fantastika, nekoliko presahnjen, da nima pravega vitalizma.

MPL: Mali princ iz Afrike, zadnja moja objavljena knjiga, minimalističen roman – recimo – za otroke od 8–99 let starosti, se seveda spogleduje z Malim princem od Saint–Exuperya, a je tematika begunstvo; fantek, ki edini preživi na čolnu s katerim begunci iz Afrike potujejo čez morje do evropskih obal. Torej je zadeva hudo sodobna in realistična.

Odlično jo je z ilustracijami dopolnila slikarka Nataša Gregorič Nabhas. Jo je začutila v sebi in takoj se opazi, da je v svoje delo vložila veliko srca. Sem ji res hvaležen.

Mladinski roman V noči čarovnic pa je seveda pripoved s klasično »čarovniško« tematiko, nekakšen najstniški triler, napisan na moj način in zaključen po mojem okusu. Lahko ga seveda berejo tudi odrasli, ga tudi priporočam. Ker je obseg in sporočilnost zgodbe – kot običajno se golemu pisanju zaradi pisanja izogibam – veliko več kot obeta sam naslov. Seveda spada v žanr fantastike, ki je v svetu zelo priljubljen.

Pri nas pa fantastika in še posebej znanstvena fantastika (vsaj domača) nimata neke posebne cene. Nekaj je že v tem, da je vsak žanr treba negovat in objavljat ter ustrezno založniško vzpodbujat domačo produkcijo ter branje – kar pa se ne dogaja. Po drugi strani pa je posledično opazen osip domačih avtorjev na tem področju. Eno in drugo si podajata roke. Tu pa je še seveda majhen slovenski trg. Zadovoljen sem, da sem lahko izdal svojo zbirko ZF zgodb, Tako blizu, tako daleč. Paradoks pa je, da istočasno konzumiramo ogromno takih zgodb v obliki knjig, filmov in še kako drugače, kar prihaja od drugod.

Istočasno pa se nam znanstvena fantastika dogaja pred očmi, v neposrednem prenosu v živo. Najnovejši dosežki in zgodbe o umetni inteligenci se dogajajo tukaj, pred našimi očmi.

Kot je zapisal Artur Clark pred več kot pol stoletja na koncu Odiseje 2001, bo bodočnost veliko bolj presenetljiva, kot si jo lahko predstavljamo.

11. Seveda, za vsakega pisatelja je osnovno orodje jezik. Kako vi vidite dejansko stanje materinščine in njeno funkcijo, ne le kot sporazumevalno orodje.

MPL: Materni jezik nam daje identiteto, nas tudi umešča v prostor in v konglomerat  kultur na svetu. Pred leti sem ob Mednarodnem dnevu maternih jezikov zapisal: “Najlepše sanje se sanjajo v materinem jeziku in najgloblje seže misel, napisana v jeziku, ki ga je človek zajemal z dihom otroštva.” Za tem povedanim še vedno zelo stojim.  

Tudi se še vedno čudim in občudujem moč ter trmo Primoža Trubarja, ki je izdal prvo knjigo v slovenskem jeziku, enako pa potem še Prešerna, ki je vztrajal v pesnjenju v materinem jeziku. Pa bi lahko odlično uspeval kot kakšen nemški pesnik slovenskega rodu. Zato sta oba – in še mnogi drugi – zaslužni, da se jaz danes lahko pogovarjam v slovenskem jeziku in tudi v njem pišem.

Prav iz tega razloga sem tudi napisal roman Ljudje na burji, epopejo primorskega človeka v njegovi borbi za slovenski jezik, od časov fašizma do danes. Ta roman je moj poklon mojim dragim Primorcem, moral sem ga napisati. Po letih življenja na Goriškem sem zvedel veliko zgodb, povedali so mi jih ljudje, ki jih danes večinoma več ni. In da se to ne izgubi, sem iskal neko obliko, da vse povem v eni zgodbi, v nekakšnem romanu reka, ki ima mnogo pritokov. Roman je preveden in izdan v Srbiji, ker ima vsejugoslovanski značaj. Je pa tudi svojevrstno nadaljevanje Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca.

Franceta Bevka občudujem, bil je izjemen pripovedovalec in borec, z njegovimi zgodbami sem odraščal; sem pa ga tudi srečal v živo kot mulček. Leto pred smrtjo je obiskal šolo v Veliki Nedelji in se mi je podpisal v izkaznico Bralne značke. Si lahko mislite, kaj je to pomenilo zame? Z njim pa sta bila še zraven Leopold Suhodolčan in Tone Partljič, ki je šele stopal na pisateljsko pot. Super kombinacija!

12 .In če sva že omenjala jezik, kolikokrat pa prečrtate besede, popravljate stavke. Kako je s tem segmentom ustvarjalnega procesa.

MPL: Ker se lotim zapisa šele potem, ko imam zgodbo v glavi – tudi stavke in zaporedje sklopov dogajanja – je brisanja oziroma spreminjanja teksta bolj malo. Kvečjemu brušenje zapisanega in odpravljanje tiskarskih škratov, seveda. Pri daljših tekstih, pri romanih na primer, po nekaj zapisanih uvodnih poglavjih pogosto napišem tudi zadnje poglavje. Da se ve, kam grem.

Imam pa rad odprte konce, tako pri romanih za mladino kot pri romanih za odraslo bralno publiko.

Pri Malem princu iz Afrike pa je bilo brisanja nekaj več. Ko sem zgodbo zapisal, sem jo v naslednjem letu dni izbrusil in odvzel najmanj tretjino teksta. Ker je zgodba morala biti minimalistična; tudi presledki – kot tišina pri glasbi – imajo svoj smisel. Zgodba zahteva sodelovanje bralca, da si tudi on zavrti prizore ter zapolni praznine s svojo domišljijo. 

13. Ker sta tako široko zastavili vašo ustvarjalnost, kako se napolnite. Kje najdete svojo točko oddiha.

Pisanje, vsaj proze – in jaz se kljub petim pesniškim zbirkam – imam za prozaista, je kot tek na dolge proge. Treba je imeti kondicijo, vztrajati tudi, ko je najhuje in ko se znajdeš pred tako imenovanim tekaškim zidom. To poznam, sem svojčas veliko pretekel, tako male kot veliki maraton. Pred ustvarjalno blokado pri pisanju pa se v resnici še nisem znašel.

Tek je moj pobeg iz vsakdanje rutine življenja in pomeni tudi polnjenje baterij. Veliko zgodb – predvsem idej zanje – se tudi rodi med dolgotrajnim tekom. Ali pa med vožnjo z avtomobilom na dolge razdalje.

Rad potujem, z ženo sva kot kakšna nomada, ki v poletnem času vandrava po svoje po evropskih deželah, v zadnjem času pa bolj po Balkanu. Sva pa potovalno obdelala že krepki del sveta, predvsem dežele Azije in Bližnjega vzhoda, posebej tiste odmaknjene  od običajnega turističnega vrveža.

Potovanja so tudi en vir polnjenja ustvarjalne moči; potovalne slike, stiki z drugimi kulturami in ljudmi se usedajo v naš nezavedni del in nas spreminjajo. Zato postajamo boljši, bolj strpni do vseh drugih, tudi do vseh drugih bitij, ki živijo na tem planetu. Za vse nas je to naš edini dom, zaenkrat drugega nimamo in ne poznamo. Moramo se boriti zanj, da bo ta planet ostal prijazen do vseh, ki na njem živimo. Smo na istem čolnu. 

14. Mislite, da je slovenska ustvarjalnost dovolj kritično prerešeta, vsaj kar se proze za odrasle tiče. Sam menim, da nimamo razvite literarne kritike, prej lahko trdim, da je v publicistiki samo strokovno hvaljenje knjig. Manjka nam tista zdrava kritična presoja, ki se kar umika tržnim zahtevam. In vendar ste tudi sami prejeli že kar nekaj pohval, nominacij, nagrad, kaj so te pomenile za vaš literarni zagon. In seveda, dve vprašanji v enem, kako vas je kritika sprejela – ste že doživeli negativno kritiko?

MPL: Se strinjam, pri nas je problem detekcija literarne kritike. Tega, kar je bilo pred desetletji, več ni. Založbena politika, literarna kritika, literarne nagrade in ne nazadnje tudi edukacija na tem področju, vse je povezano. Preboja ni.

Pred leti me je urednik velike založbe ob pogovoru glede morebitne izdaje mojih zgodb za otroke prostodušno  vprašal: »Zakaj ne pišete kot Svetlana Makarovič?«

Vse je jasno; če se prisega na literarne kanone izpred trideset in več let (se oproščam omenjeni avtorici, lahko bi naštel še kakšne druge), istočasno ko literatura (za mladino in otroke) v svetu napreduje in raziskuje nova in nova področja, mi zaostajamo.

Pogosto sprašujem urednike na založbah in spoštovane žirante, kje vidijo razlog, da naši doma uveljavljeni avtorji niso več znani niti pet metrov od državne meje dalje. Odgovora ni. To me žalosti. Nekaj ni v redu. Mimogrede, moja največja nagrada za literaturo je bila nagrada Sunčani sat na mednarodnem festivalu za mladinsko in otroško književnost v Sremski Mitrovici, v Srbiji, leta 2016.

Spremljam literaturo za otroke in mladino, ki se dogaja zunaj Slovenije in ko to primerjam z našo, nisem optimist. Napredek zunaj je očiten, viden iz vesolja – če se malo pohecam. Težava je tudi v tem, da je otroška literatura samo ena stopnica za vstop naprej, v svet literature za odrasle bralce. Če človeka (otrok je vsega spoštovanja vredna osebnost) ne pripravimo na vstop v sodobni svet z vsemi težavami in protislovji sodobnega sveta, smo nekaj hudo zamudili. Seveda literatura ni edina zadeva, ki ima to nalogo. A vendar – kakšna je bila vloga bajk, pravljic in mitov v zgodovini človeštva? 

15. In za konec, koliko zgodb še brsti. Zagotovo so še literarni načrti?

MPL: Pisanje je življenjska usmeritev, odločitev, kaj boš počel in kako boš iskal smisel življenja. Jaz sem se že zdavnaj odločil. Rad pišem, to je moja strast in ljubezen.

Jože Hočevar, nekdanji urednik založbe Lipe v Kopru mi je rekel, da s svojimi zgodbami ustvarjamo nove in nove svetove. Hm!? Torej z literarnim ustvarjanjem širimo meje našega sveta? Jože ima seveda prav.

Kot sem že zapisal, svet je velik in meje moje domišljije so meje mojega sveta.

Zaenkrat mi domišljije ne zmanjkuje. In tudi zgodb, ki jih nameravam zapisati (veliko jih je že zapisanih), tako za za odrasle, nežanrskih, kot za mularijo, je kar nekaj. Še bo zanimivo …

*****