Pogovori.

POGOVOR Z DR. MARKOM PIŠLJARJEM.

1. Začela bova tam, kjer je burja udarjala v šolsko torbo. Torej, kje ste rojeni, kje ste začeli nabirati prva znanja?

Moj rojstni kraj je Col, v mladih letih sta ga sestavljala zaselka Orešje in Col. Pred stoletji so tedanji oblastniki v kraju pobirali colnino, davek za prevoz dobrin, ki jih je nudila vipavska dolina. Col povezuje poti iz Idrije, Notranjske ter sosedstva Gore z Vipavsko dolino in v daljavi z morjem. Rodil sem se v kraju, kjer domuje burja in je imela vedno pozitivno vrednost; razjasnila je nebo, pregnala vlažno meglo in prinašala svežino ter življenjsko energijo. Col in okolica so bili v mojih otroških letih še povsem goli, kraška področja so sestavljali mozaiki pašnikov, skalnatih odlomov ter skromnih njiv, obdanih s kamnitimi ogradami. Gozdovi in drevje se je pojavljalo šele v vrhovih Križne gore, Javornika in Nanosa. Osrednji spomini pa se vedno vračajo na neskončen pogled v dolino ter širjave  obzorja in slutnji morja.

Otroška leta so bila zaznamovana s pristnostjo in iskrenostjo odnosov med domačini, njihovo elementarno in kleno, pa tudi hudomušno naravo. S prijatelji smo odraščali v okolju pašnikov, potepanju po ogradah, v znamenju prvih smučarskih izkušenj na doma izdelanih smučkah, varnem okrilju družin in skupnosti.

Na Colu smo imeli osemletko, v petem razredu pa so se nam pridružili še otroci iz Podkraja. V dragem spominu ima posebno mesto učiteljica AG, ki nas je učila prva dva razreda ter je združevala vlogi odlične učiteljice ter skrbne mame. Druga osrednja osebnost pa je bila razredničarka od 5. do 8. razreda ter učiteljica matematike JM, mladostna in smela profesorica z visoko postavljenimi vrednotami, ki jih je polagala v naša srca. 

   Besede bivajo v strminah kamna

Moje in tvoje besede

bivajo v strminah sivega kamna,

v zavetju kraške mehkobe.

Samo tvoje in moje dlani

prestrezajo dotike dragih na atomih silicija.

V nedrjih mest

govorica ljubečih lic

prežarja mrtvi beton v podobe domov.

2. Je bil v igri še kakšen drug študij, razen medicine.

Zaključek osnovne šole je sovpadal s preselitvijo družine v Godovič, očetov rojstni kraj. Moj mladostni čas je zaznamovala velika sprememba v družabnem življenju ter oblikovanju novih prijateljstev. Intenzivno sem se vključil v planinsko društvo ter odprl skrinjico skrivnosti in lepot gora. Vse do študija v Ljubljani so bile planine in alpinizem glavna prostočasna dejavnost.

Šolanje sem nadaljeval na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji. Mesto je v tem času zaznamovala 500. obletnica rudarjenja z edinstveno tekočo kovino – živim srebrom, ki je bila pomembna v pridobivanju zlata in srebra v Južni Ameriki ter v številnih kemičnih spojinah v farmaciji, proizvodnji orožja, barv itd. Tekoče srebro je imelo vedno pridih kontroverznosti, celo skrivnostnosti. Pridobivanje je prinašalo Avstro Ogrski državi ter Jugoslaviji vse do 80. let preteklega stoletja velike dobičke, okolici in mestu pa skrbi in okolske obremenitve.

V Idrijo so prihajali zaradi potreb rudnika številni intelektualci in razumniki, med njimi Scopoli in mestu dajali večjo intelektualno težo. Idrija si je tako še pod vladavino Avstro-Ogrske v začetku 20. stoletja priborila prvo slovensko Realko, ki je vse do danes ohranjala vrednost odlične srednje šole.

Ob zaključku gimnazije sem se glede izbire poklica in fakultete nagibal v smer bioloških znanosti in pa tudi družbeno obarvanih vsebin. Zanimala me je psihologija, filozofija, z eno besedo veliko območje humanističnih ved. Odločil sem se za medicino, v rezervi pa sem imel delo gozdarskega inženirja.

Veter z gore

Z močjo se poganjaš navzdol

čez skalni previs.

Po bregovih jutranjega resja

zanašaš vedrino sonca.

S toplino razpiraš pričakujoče vinograde.

Ponovno si zaigral v krošnjah borovja

in prebudil vtise,

spomine otroških dni.

Odzvanjaš na strune najine radosti.

Borovju in meni

rojevaš glasbo vesolja.

3. Specializacija iz psihiatrije in kasneje še doktorat, sta vas dokončno umestila v znanstvene medicinske in psihiatrične vode. Zdaj ste tudi predavatelj in docent. Kako gledate na današnjo generacijo študentov.

Po dveh letih splošne zdravniške prakse v ZD Idrija, sem prejel povabilo  predstojnika Psihiatrične bolnišnice Idrija prim. Jožeta Felca za delo v Idrijski bolnišnici. Nekaj časa sem okleval zaradi predsodkov, pozneje pa sprejel ponudbo in začel s specializacijo iz psihiatrije. Zanimale so me psihološke značilnosti človeškega življenja in odnosi, pa tudi vse bolj razvito področje nevroznanosti. Po končani specializaciji je moja pozornost vsaj 10 let bila namenjena zdravljenju in pomoči odvisnim od alkohola. Leta 1994 sem zaključil magistrski študij v Ljubljani in sicer pod vodstvom prof. dr. Mira Denišliča s študijem poznih izvabljenih odzivov pri osebah s Parkinsonovo boleznijo. Na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo sem opravil tudi študij elektroencefalografije ter 2014 zagovarjal pod mentorstvom prof. dr Zvezdana Pirtoška doktorsko nalogo, ki je obravnavala depresijo v starostnem obdobju. Nad 16. let svoje znanje in izkušnje posredujem na Primorski Univerzi, na Fakulteti za vede o zdravju in na FAMNITu v programu Psihologija. Delo s študenti je vedno dopolnjevalo službo v bolnišnici in bolniki z duševno motnjo. Navkljub drugačnim značilnostim vsake generacije, ostajajo mladi odprti v življenje in bodočnost, iščejo znanje in želijo pridobiti poklic, imajo pa tudi velika pričakovanja od starejših ter učiteljev.

Mimo mene bežijo svetovi

Na valu poželenja sem,

kot mravlja v labirintu gibanja,

potoval skozi čas,

vpet v okove volje.

Obračal sem strani življenja,

snoval vedno znova sanjske načrte,

dokler se nisem izgubil v praznini nesmisla.

Dnevi so se spremenili v trenutke,

leta so postala preteklost.

Bežeči uspehi in napori so utrudili srce,

neizživeta srečanja so odnesla veselje.

Predramil sem se iz opojne energije,

 ko je moj upehani korak zastal.

Oči so zopet zagledale blesk neba,

noge začutile zemljo

in roke božajočo bližino trav.

4. Pustiva zdaj kruhoborske poljane. Raje stopiva v svet besede, ki vam tudi lajša življenje. Prva pesniška zbirka je za vsakega snovalca vsekakor vznemirjenje. Zdaj bi postavil vprašanje, kdaj ste v sebi odkrili to sladko skladje, ta zven besed. Kdaj ste zapisali prvo pesem.

Zanimanje za literaturo je bilo vtkano že v šolska leta. Od srednje šole dalje pišem dnevnik. Oglasim se in zapišem svoja občutja in poglede obdobno, ko mi življenje nameni dogodke, ki so čustveno in psihično močno zaznamovani. V času študija sem bil član društva 2000 in se imel možnost srečati z Ivanom Mrakom, Krištofom Zupetom, Vilijem Stegujem, Petrom Kovačičem Peršinom, Lojzetom Peterletom in drugimi ter bolje spoznal evropski personalizem.

Prve pesmi so se mi zapisale po letu 1995, pozneje pa je poetičen način pisanja postala moja najljubša oblika pisanja.

Stopinje

Po tvojih stopinjah hodim oče,

po vaših stopinjah predniki,

po svetlobi in sencah,

izrazih oči in dotikih rok,

po vaši besedi in melodiji,

ki valovi v moji duši,

po stopinjah zapisanih v skrivnosti nevronov.

Moj glas se napaja

v odzvenu besed vaših življenj,

 tam v galaksiji zavedanja.

5. Snovalska prizadevanja ste najbrž nadgradili z objavami. Kje ste objavili prve pesmi?

Prva leta ustvarjanja so ostala del mojega intimnega okolja in nisem razmišljal o objavah. Želel sem najprej izpiliti podobo pesniškega izraza. Vsekakor so morale pesmi in ustvarjalni proces dozoreti. Za petdeseti rojstni dan so me domači presenetili z izborom pesmi ter v resnici pripravili prvo knjigo, ki je bila tiskana v samozaložbi ter v majhnem številu in je bila razdeljena med svojce in prijatelje.

Prva objava pesmi se je zgodila l. 2016 v reviji Zvon, leta 2017 pa je bila v Zvonu druga objava pesmi. V tem času so se začeli pogovori z vodstvom Celjske Mohorjeve založbe za izdajo pesniške zbirke.

Leta 2020 je v Cicidoju  izšla v slikovni opremi Silve Karim otroška pesem Burja z Nanosa.

Jutranji žarek

V neskončnost se prelivajo valovi po zasneženi strugi,

zlomljeni trsi se nagibajo v ledeno kopel,

ivje prekriva osamele trave

štrleče iz zamegljene močvare,

led nemo oklepa pripognjeno vejevje.

Z vzhoda  jutranji žarek zažari čez ledeno plan,

v odblesku topline razklepa lepoto življenja,

naznanjuje bližino upanja

izgubljenega v osami noči.

6. Dolga leta ste vodili psihiatrično bolnico, imeli ste tudi priložnost službeno sobivati s pokojnim zdravnikom in pisateljem Dr. Felcem, ki je zapustil lep opus proze. Ste mu zaupali svoja literarna vznikanja?

Moja odločitev za psihiatrijo se je prevesila v pozitivno smer tudi zaradi sodelovanja s prim. Jožetom Felcem: 25 let sva bila tesna sodelavca, vrsto let sem imel vlogo pomočnika predstojnika, 16 let pa sem bil strokovni vodja Psihiatrične bolnišnice v Idriji.

Bolj kot vse ostalo je življenje Jožeta Felca zaznamovala bolezen. Prva bolezenska znamenja je zaslutil v gimnaziji, ob začetku študija pa zvedel, da je zbolel za težko nevrološko boleznijo. Morda je bila izkušnja lastne bolezni skrivnosten naboj za realizacijo svoje življenjske poti, na najbolj pozitiven, etično bogat način izpolnitve lastnih življenjskih pogledov.

Literarni talent Jožeta Felca je imel pomembno vlogo v razvoju njegove profesionalne podobe. Izšlo je sedemnajst knjižnih del, romanov, esejev ter zbirk kolumen. Kot pisatelj je družbeno dogajanje občutljivo zaznaval, praviloma neizprosno, ocenjeval. Felčev strokovni izraz je bil elementarno prepojen s tenkočutnim poznavanjem in razkrivanjem družbenega dogajanja, obenem pa je z njemu lastno literarno veščino znal odlično ubesediti.

Felčevi dnevniški zapiski in v knjigah zbrane kolumne (Osamelci, Zaznave z griča, Shizofrenija v meni in tebi) so izhajali sporadično in so bili v času izida popularno branje.

Kot literat in človek dialoga je v letih od 1966 do 1972 s prijatelji in somišljeniki, pisateljskimi kolegi in številnimi razumniki izdajal literarno revije Kaplje. Oporečniška revija je l. 1972 zaradi totalitarnih zahtev oblasti prenehala izhajati.

Svoja literarna dela sem imel priložnost predstaviti svojemu kolegu in učitelju. Leta 2008 je pregledal ves opus ter izdelal prvo recenzijo, ki je vplivala na moje poznejše snovanje in usmeritve v izražanju.

Znamenje

Rojen sem bil na svet,

da bi rojeval.

Od malega sem ljubljen,

da bi ljubil.

Zaznamovan sem s skrivnostjo,

da bi zaznamoval

z melodijo čustev,

z barvami domišljije,

z besedo razumevanja

in delom rok –

drugi tam v Mongoliji z galopom konjev.

7. Zdi se, da ste s prvo pesniško zbirko na nek način v sebi odprli vrata  v skrite prostore srca, tam se najde kotišče simbolov  pretvorjenih v simfonijo besed. Koliko časa je ta zbirka zorela?

Prva zbirka je nastala iz nabora pesmi, ki so nastajale v zadnjih 25. letih. Nekatere pesmi so nastale v prvih letih pesniškega izražanja, glede na vsebino pa sem vključil tudi pesmi napisane v zadnjih letih.

Popotnik

Popotnik sem na morju brezmejnem,

v siju sonca in obilju globin.

Zopet drugič v smrtnem boju z viharjem

iščem smer, pa ne vem kam,

iščem smisel, pa ostaja strah.

V polju časov se razodevaš,

zdaj me v bližini ožarjaš kot ogenj,

potem sem sam

in je v meni hlad.

Regratovo seme sem,

izgubljeno v vetru,

dokler me z dotikom bližine,

z besedo

zopet ne prikleneš v globino miru.

8. Zbirki ste dali naslov »Odsevi bližine« Mar naj to spominja na današnjo razpuščenost, je to krik in hkrati dopovedovanje, da smo lahko harmonični samo v bližini drugih; za druge, smo hkrati tudi zase.

Nosilni motiv ter sklop pesmi, ki sestavlja začetni del zbirke se dotika najbolj elementarnega človeškega prostora sobivanja, to je bližine. Bližina  ima dva obraza. Prvi je izraz mojega doživljanja ljube osebe ali tujca, narave, zemlje ali presežnega. Drugi obraz bližine razkriva željo drugega po iskanju stika z mojo bližino. Bližina je vedno prostor odnosov, ki omogoča srečanje z drugo osebo in drugim svetom.

Bližina otroka se razlikuje od bližine  odraslega in se me dotika na drugačen način kot bližina starejšega. Bližina odraslega je široka, odprta v svet in družbo. Je zaupljiva, vztraja in gradi. V urbanizirani strukturi sveta smo si ljudje bliže, kot smo si kdaj koli bili. Fizično nenehno trkamo drug ob drugega. Beseda bližina se sliši prijetno, tako kot je blagozvočno sobivanje, a ne pomeni nujno prijateljske topline. Pravih bližnjih je vedno premalo, zato pa je okoli nas zelo veliko — sosedov. Francoska filozofinja in psihoanalitičarka Hélène L’Heuillet govori o sodobnem sosedstvu odnosov. Človek je kot vrtljiva slika, zato ves čas nekomu sosed. Preredka so bližnja razmerja, ko drug drugega podpiramo, na primer v težkih trenutkih.

Empatija

Kamniti oboki kipijo iz stebrišč slehernikov.

Pogledujejo k drugemu

in se utapljajo v zrcalih nevronov.

Nasmehi se odsevajo na strunah ljubeče zagledanosti.

Na licih pričakovanja

odstirajo podobe zaupanja.

Na pogledih vprašujočih otroških oči se je rodil nasmeh,

odsev maminega veselja,

naročje pomladnega jutra.

9. Vsebinsko je zbirka razdeljena na pomenske cikle. Vprašal bi, kako so nastajali, zavestno, spontano …

Pesmi sem razvrstil v poglavja Odsevi bližine, Znamenja, Bolečina odvajanja, Nočne ptice, Jutranji žarki, Vrtiljak podob in Dotik morja.

Pesmi so nastajale spontano in sledile intimnemu doživljanju sveta in mojega odzivanja na fizično, psihološko in duhovno stran življenja in vedno skrivnostno podobo doživetega.

Ves čas potujem

Ves čas potujem po zemlji spoznanja,

hodim po poti dotikov.

Toplota mi sije v obraz,

hlad in milina razjedata dušo.

In zbiram besede v misel –

pogosto nerazumevanja.

Potem pa naenkrat razumem

in vem.

10. Kdaj pišete? So to prebliski, so to tihe nočne ure, sprehodi … In kolikokrat svoje pesmi korigirate, dodajate, prepišete.

Pesnjenje je del mojega izražanja. Največ imam za povedati, ko kaj doživim, vsebino mi torej prinese življenje in ki me je na nek način dotaknila ali celo prizadela. Misli in poglede pa pogosto najbolj ujasni hoja v naravi. Daljša hoja in stik z naravo očisti obtežitve, ponavljajoče ter nefunkcionalne misli in skrbi. Prve skice ali pa včasih končno izvedbo pišem ročno na papir in listke, pozneje pa prepisujem v elektronski medij. Z nekaterimi teksti nisem zadovoljen in jih še večkrat dopolnjujem.

Poslušalec

Odpraviti se moram ven iz mesta,

Od nemih betonskih kock,

množice hitečih posameznikov,

stran od hrupa elektronskih glasov.

Blizu je breg,

obrnjen k soncu,

gleda v Dol,

temačno in skrivnostno.

Tam je mir.

Drevesa šumijo v vetru

in božajo mojo dušo,

govorijo jezik vesolja

in dramijo vprašanja,

meni poslušalcu.

11. Vam je ta knjiga ponudila spodbudo za novo snovanje?

Pozitivno so me presenetili odzivi bralcev, saj so številni poročali, da so se jih pesmi dotaknile in jih radi ponovno jemljejo v roke. Tudi recenzije so bile vzpodbudne in so izpostavile poudarke, ki jih nisem pričakoval. Večji nabor pesmi iz 25. letnega ustvarjalnega obdobja pa obeta naslednjo možno izdajo, posebej, ker imam pripravljene vsebinska področja, ki jih v prvi zbirki  nisem predstavil. V zadnjih letih pa seveda nastajajo tudi nove pesmi. Povsem nov izziv in področje so pesmi za otroke.

BURJA Z NANOSA

Mama Burja je na Nanosu polet dobila,

navzdol čez hrib se je pognala,

spotoma še mlade Burjice v vajeti ujela.

Burjačna se  v zimo je zavila

z nosu  cedeče deževne kaplje  brisala,

okrog vrhov jih je napodila,

vse bolj divji ples snežink vodila.

Burja se zaganja z vrha

v vinograde do Vipave,

da sonce v nov svetel dan ujame,

ves svet s svežim dihom objame.

12. In kako je bilo, ko ste jo vendarle dobili v roke, jo prelistali, ovohali morda. Ste jo dobili po poti, ali ste jo šli iskat?

Prve izvode knjige mi je poslala Celjska Mohorjeva založba po pošti nekaj dni pred Božičem 2021. Knjiga je ob celoviti likovni in oblikovalski stvaritvi slikarja Petra Abrama, izjemno delo in umetniška stvaritev. Dr. Manca Košir je v recenziji za Zvon zapisala: » Kontemplativne pesmi Marka Pišljarja in meditativne podobe Petra Abrama zmorejo utišati hrup sveta in potegniti vase, v mir, ki ga ljudje danes potrebujemo bolj kot kadarkoli prej.«

Slepec

Slepec sem bil

ko sem stavil na moč.

po poti premaganih

sem zasledoval opotekajoč blesk zmag

Potem sem slišal Njega,

Presunil me je s svetlobo jutranjega vzhoda,

kot veter z gora prežel z besedo malih in trpečih,

Srce mi je umiril v bližini ubogih,

v pogledih nemočnih zbral modrost.

13. Kaj pa branje, koliko literarne spodbude ste našli v branju. Kaj ste najraje brali. Vam čas še dopušča, da preberete kaj literarnega.

Branje je del mojega sproščanja, pot k drugim ljudem in svetovom. Pogosto je več časa za branje in pisanje v dopustu in ob vikendih in vedno ostaja želja po časih, ko bo več možnosti za branje literature. Rad berem romane, spremljam sodobne pesnike, zanima me pa tudi filozofija.

Prebujenje

V neskončne strmine vrhov

Se odpira pogled navzgor.

Iščem pogled,

kjer bi se odpočil,

za pot naprej,

odprto v neskončnost,

proti nebu,

proti soncu.

Vse kipi,

Vse se povzdiguje.

Na robu višav

mi govori o večnem.

14 Ta mešanica, biti zdravnik in ustvarjati, v literarni zgodovini jih je kar lepa zbirka ustvarjalcev, ki so se udinjali medicini in besedni umnosti, tudi pri nas jih je bilo nekaj in so še. Mislite, da je to dvoje na nek način usodno prepleteno, kajti za  raziskovanje človeka gre, tako v literaturi kot v medicini.

Verjetno gre za vsebinsko občutljivo sozvočje delovanja zdravnika in literata Vsak se s svoje strani dotika človeka in odnosov, ki jih spleta z drugimi ljudmi, naravo in transcedentnim. Morda je psihologu ali psihiatru znano bolj natančno področje duševnega, vendar pa je umetniška ubeseditev povsem nova dimenzija.  Ne bi pa tej povezavi dal prevelikega poudarka. Tudi drugi poklici in literatura so znani sopotniki, napr. novinarji, politiki, inženirji.

Empatija

Kamniti oboki kipijo iz stebrišč slehernikov.

Pogledujejo k drugemu

in se utapljajo v zrcalih nevronov.

Nasmehi se odsevajo na strunah ljubeče zagledanosti.

Na licih pričakovanja

odstirajo podobe zaupanja.

Na pogledih vprašujočih otroških oči se je rodil nasmeh,

odsev maminega veselja,

naročje pomladnega jutra.

15. In za konec, ker ste izkušen opazovalec človeške stiske, kaj nam je danes, da smo zbegani, razlomljeni, nezadoščeni. Je ta pridobitniški sistem na nek način že sam po sebi bolezen?

Sodobna civilizacija nas ni zgolj obogatila z najboljšim standardom bivanja, razkriva se tudi s številnimi problemi in grožnjami. Bogastvo in blaginja sta v svetu porazdeljena nesimetrično in nepravično. Velik delež svetovnega prebivalstva je reven in majhen odstotek ljudi je izjemno bogat. Stiske in posledično tudi duševne motnje se pogosteje razvijajo kot reakcija (in ne bolezen) na dolgotrajne stresne okoliščine in bremena, predvsem v skupinah ljudi, ki so še posebej občutljivi, napr. migranti, marginalizirane osebe, osebe s slabo samopodobo in izgubljeno identiteto. Podoben dvorezen meč predstavljajo lahko elektronski mediji, ki na eni strani omogočajo vsem nesluteno hitro pridobivanje podatkov in razvoj ter na drugi strani možne katastrofalne posledice, ki jih prinašajo posledice zlo-uporabe, predvsem zasvojenost, medijska manipulacija, nadzor elektronskih medijev nad uporabniki.

Za lonček drobiža

Neskončna dvorana obljublja srečo vsakomur,

svetleči kristali,

ledeno obzorje,

nemo odzivanje,

stekleni otroci se izgubljajo v žrelu latino ritma.

V isti vrsti sedijo,

tam zajetna starka pritiska na gumbe,

onkraj za avtomatom prešerni mladec,

poker asov

se poigrava z užitki bogatašev,

tris dam

zapolnjuje upanje kvartopircev,

par desetk

razpira upanje revežu.

Za lonček drobiža.

                                                                                           Marko Pišljar

Godovič, 4.4.2023.