Pogovori

Pogovor z Mihaelo M. Tihelj

1. Najprej o vonju megle, Ljubljana. Kolikor vem, se je vse začelo z branjem časopisnih oglasov, iskanje zaposlitve. Kako ste torej pristali v Vipavi? Kaj ste delali?

Nekega dne sem v časopisu Delo prebrala oglas, da iščejo pomočnika ravnatelja v Otroškem vrtcu v Ajdovščini. Kasneje ponovitev oglasa in še, da nudijo stanovanje. Sveže poročena sva se z možem takoj odločila za začetek nove življenjske poti. Novo službo sem nastopila z novim šolskim letom, v poletju pred začetkom pa sva se preselila v Vipavo. In tukaj sem ostala. Delo v mladem kolektivu in z otroki je bilo zanimivo, pestro, in nudilo mi je tudi nadaljnji razvoj v vseh smereh. Svoje likovne sposobnosti in “besedovanja” sem lahko posredno, skozi vzgojni proces, prenašala in utrjevala tudi kot pedagoški vodja. Nikoli mi ni bilo žal take odločitve. Hrepenenje po Ljubljani pa ostaja … V Vipavi sem le na “počitnicah”, tako razmišljam in se tudi počutim … (smeh) Svojo umetniško pot sem pričela intenzivneje tukaj, ne vem, kako bi bilo, če bi ostala v Ljubljani …

2. Želja po odslikavi lepot se je najbrž dogradila že v študijskem procesu, če sodim po slikarskih prizadevanjih. V tem segmentu umetniškega izražanja stre našli nov svet barv in sisteme kompoziciji, v katerih so linije do neke mere definirane in zamejujejo barvne ploskve, vse skupaj pa se dogradi v poseben svet, v posebno čutno obravnavo sveta. Kako dojemate svetlobo barv, kaj vam pomenijo?

V svojem prvem romanu Smaragdni večer, ki temelji na resničnih dogodkih in opisuje začetniško ustvarjanje, ki se odvija na Jadranu, polnem sonca, barv izkušenj v raznih slikarskih tehnikah … Mediteran je odprt za svetlobo, barve in čudežne odtenke, ki nastajajo ob raznih vremenskih pojavih podnevi in ponoči. Ni primerjave z Ljubljano, četudi je barje v določenih trenutkih tudi zelo misteriozno, pa vendarle povsem drugačno. Vipava je izjemen kraj za ustvarjanje. Starosvetnost naselja na izvirih reke Vipave, z mostovi in naravo – borovi gozdovi in travniki, vinogradi in polji – vse to je kakor “čudež”. In neka mistična svetloba, ki za kratek čas obžari skalovje, drevje, hiše ob sončni zarji ali po nevihti … In vonji, ki so tako značilni le za Vipavo, ko cvetijo češnje, zelenje ob reki, bezeg, akacija, lipe v drevoredu, trta in kostanji prelepih cvetov in vonj pokošene trave … in grozdje iz vinogradov … Pozimi pa divja huda burja, le megle in snega ni.

3. Koliko je bilo samostojnih razstav, morda veste?

Samostojnih razstav je bilo 12, mogoče pa sem celo kakšno izpustila. In vsaka razstava je novo doživetje s svojo zgodbo, motiviko … in različni razstavni prostori, kraji in ljudje pripovedujejo iz mojega spomina čudovite zgodbe.

4. In barve ubesediti, občutja ubesediti, to vas je gnalo v pisanje kratke proze, romanov in nekaj pesniških zbirk. Pa bodiva malo sistematska, bi nanizali zaporedje izdaj knjig?

Kratka proza je izšla v nekaterih publikacijah, preden sem resneje pristopila k “besedni igri”. Štiri pesniške zbirke so si sledile takole: Svetlobni biser (KATR, 2008), V dlani sonca (KATR, 2009), Naivne sledi v zelenem (EXLIBRIS, 2011), Meditacija v Emoni (VED, 2014). Prvi roman Smaragdni večer (VED,2016) in drugi roman Diamantno jutro (PRIMUS, 2022).

5. Ostaniva v pesniškem svetu, v katerem sem tudi sam začenjal svoje literarno elipsanje; morda pa tudi prav zato; tista najina snidenja v »šakpucinu« in odbiranju pesmi za prvo zbirko Ste morda hrepeneli po knjigi že zelo zgodaj, pa ni bilo časa, možnosti, morda poguma?

“Škapucin” (smeh) je nekakšna ropotarnica ali delavnica, shramba, pribežališče za tedanje ustvarjanje in domovanje treh mojih mačk. Čudovito doživetje, ko sva v tako “raznešenem” ambientu imela umetniški pogovor. Takrat ste me dobesedno primorali, naj se že vendar odločim, opogumim za izdajo knjige, izbor založbe je bil vaš, imeli ste že veliko izkušenj … In odločila sem se. Z vašo pomočjo sva prebirala in odbirala iz množice pesmi prav tiste, ki so v prvi knjigi Svetlobni biser. Hrepenenje po svoji knjigi je bilo “tako daleč”. Nemara sem potrebovala neko vzpodbudo in to ste bili vi, kot izkušen ustvarjalec. In napisanih pesmi je bilo zelo veliko, v izbor za natis so prišle le najboljše.

6. Ko ste zajeli v dlani prvo knjigo, se tega še spomnite – kakšni občutki so bili, tam na Tromostovju recimo?

Ojoj! Čudovito! In žlahtno, ko prideš na zmenek z založnikom, ki ga osebno ne poznaš. In kako se bova prepoznala med množico ljudi, ki hitijo mimo mene …

On je imel kartonsko škatlo v rokah, sončna očala so mu skrivala oči in bil je mlad moški. Kako romantično! In tudi lep je bil, saj mi je prinesel mojo prvo knjigo … Najina pogleda sta se srečala, nemara pa se mi je le zdelo; oni se je namenil k meni, oba sva se nasmehnila in izrekla sem kakor v sanjah ali na prvem zaljubljenem srečanju – ali so to moje knjige … potem sva pila kapučino in listala sem svojo prvo knjigo. Ne vem, če sva kaj govorila, vem pa, da sem glasno brala nekatere pesmi, on pa me je poslušal. In čas, časa ni bilo, le jaz in on, srkajoč kavo nasproti mene …

7. In pesmi naenkrat niso bile zadostna besedna estetska tolažba. Spoprijeli ste se tudi s kratko prozo; prispevali ste zgodbo za Hišo besed, zbirko, izdano v Lavričevi knjižnici ob njeni 150-letnici. Pisanje vam je, tako kaže, prešlo v kri in jo razdražilo do te mere, da ste napisali prvi roman. Kakšni občutki so bili, ko ste prejeli roman? Nam bi povedali to zgodbo, o jutru, ko ste v kombineži sprejeli paket s knjigami. In v lokalu Stolp, sva si izmenjala knjigi, vi meni prvi roman, jaz vam, joj, meda dvanajsti takrat. To ni pomembno, pomembna je svetloba tistega dne, ko ste prejeli svoj prvi roman.

Joj! Še zdaj me begajo zgodnja jutra, ko pozvoni na vratih, jaz pa še v postelji ali pa v kopalnici … Drugič je pozvonilo in na hitrico sem se oblekla, zmedena in vse se je nekako zatikalo, le kombineža se je gladko navlekla na moje telo, ko je vnovič pozvonilo. Na široko sem odprla vrata misleč, da je soseda, ki mi vedno že zgodaj prinese svež kruh iz trgovine. Pa ni bila soseda! Dostavljalec paketov je bil. Ja, mlad, kako pa! Jaz pa skuštrana, pomanjkljivo oblečena in mežikajoča pred neznancem z vprašanjem “kaj je to” … Paket za vas in vaš podpis tukaj … je mladec s pogledom vljudnosti pridržal zavoj, na katerem je bil mobilnik. Kaj že moram storiti, aha, podpisati. Načečkala sem svoj podpis in z besedo hvala sva se dotaknila drug drugega, ko sem prevzela pošiljko. Še zdaj se počutim nelagodno, a srečno. Moj prvi roman! Smaragdni večer Neverjetno! Popoldne sem šla v Ajdovščini v kavarno Stolp in se predajala sladkemu čakanju. S knjigo pred seboj in čajem, pa, tortico, seveda. Moj prvi roman, čudežno … kakor je Smaragdni večer! Potem sva se zagledala, malo ste zamudili in, ojoj, zelene oči ima tale človek, kakor maček, sem pomislila, naočniki še povečajo oči in osvetlijo barvo. In tako sva preživela čas v udobnem pomenkovanju, izmenjala sva si knjigi in, seveda, napisala tudi posvetilo drug drugemu. In pila sva čaj z limonino rezino, ki je morda luni darovala krajec, kdo ve …

8. Seveda morava malo nazaj, ker ste izjemni tudi v resni življenjski preizkušnji. Si upate razložiti, kašen boj ste imeli, da ste obstali in se vrnili na način, ki vas danes osvetljuje in vam daje napotilo za bodočnost – izpričana ustvarjalka, pesnica, prozaistka in slikarka, morda premalo prepoznavna v matičnem okolju.

Težko se je, četudi v spominih, soočati s tako težkimi življenjskimi preizkušnjami, na boj, za katerega še zdravniki niso vedeli, ali se bo izšel. Pa se je! Ne morem opisovati vsega, preboleče in hudo je. Po ozdravitvi čez več kot leto dni, me je oče spet učil hoditi. In s pomočjo zdravnikov, močne volje in božje pomoči sem se povrnila k svoji mali hčerki, potrebovala me je, svojo mamo! Privajanje na novo pa je trajalo kar nekaj let, ostale pa so posledice. In z dobro voljo lahko premagujem vse to. Ko me navdihuje pisanje ali likovno ustvarjanje, grem v vzporedni svet fantazije, kjer se prepletata resničnost z domišljijo. In tam ni časa, bolečine … so le doživetja, čudovita, enkratna, ki jih lahko ubesedim, narišem, opredelim z barvnimi odtenki …

9. In zdaj je za vami že drugi roman, tokrat izdan in preverjen skozi uredniško politiko resnejše založbe, kar daje romanu legitimnost in umetniško potrditev. Koliko časa ste ga pisali? Kako poteka vaš ustvarjalni proces. Klasično vprašanje, kdaj pišete, kako – kot vem, računalnika ne uporabljate, posledica obolenja pač, slab vid.

Moj drugi roman Diamantno jutro se je snoval nekaj časa in se pričel udejanjati pred nekaj leti. Pisala sem ga vsak dan, bolj ponoči, do skoraj jutranjih ur; takrat je tihota in mirnost noči pravšnja … Prav v času korone mi je pisanje nudilo pobeg v dogajanje, ki sem ga opisovala. Tako nisem bila nikoli osamljena, saj sem se istovetila z dogodki v romanu. Izmišljeni liki pa so prijateljevali z menoj, mi delali družbo …

Ta ustvarjalni čas je bil najlepše, kar lahko v svojem ustvarjanju doživim. Rada pišem s kemičnim svinčnikom, na papir, v zvezek. Bolj doživeto je, in moja muca Perzijka mi je delala družbo; kar pri meni na mizi je čepela in me opazovala. Računalnika ne morem uporabljati, zato mi rokopis v elektronsko obliko vnese moja hči.

10. Vem, da veliko berete, pa bi zaupali, kaj vas najbolj pritegne. Morda imate svojega favorita, favoritko. In mnoge pisateljice in pisatelje pahne kakšno literarno delo v lastno ustvarjanje. Kako je bilo to pri vas, najprej pa seveda, splošno o branju.

Pri nas doma se je veliko bralo. Oba starša sta nas otroke vzpodbujala k branju raznolike vsebine. Hodili smo v Ljubljansko delavsko knjižnico po aktualne knjige, toda slikanice in mladinska literature me niso preveč zanimale. Le tista, seveda, za domače čtivo in pisanje obnove. Raje sem brala romane, zgodovinske, potopisne in kasneje ljubezenske. In knjiga je morala imeti zelo veliko strani, da je bilo doživljanje zgodbe boljše … (smeh) Brati in pisati sem se naučila že pred vstopom v šolo, saj sem hodila v varstvo kar v šolo, s starejšo sestrico. Učiteljica me je posedla v zadnjo klop, dala liste papirja, barvice, svinčnik in sem prepisovala s table, ponavljala z učenci … malo podremala, se igrala, jokala, bila lačna … in lahko sem se šla igrat na šolski vrt s psičkom in prišla spet v učilnico.

Nimam posebnih vzornikov, po katerih bi se zgledovala. Morda so bili nekateri v svojih delih le krajši navdih, nemara vzpodbuda za ustvarjanje, svoj slog … Naši slovenski avtorji so brez izjeme vrhunski, vsaj nekateri vidnejši. In mogoče premalo cenjeni! Slovenski jezik je s svojo dinamiko, korpusom besed in žlahtnega moduliranja enkraten, tega ne smemo pozabiti! Bogastvo besed in ubesedovanja le-teh pa je bolj domena talentiranosti in seveda umetniškega navdiha, njegove eksplozivne moči …

Pisanje (proze ali poezije) me nenadoma “izvrže” v slikarska doživetja. Tedaj moram z barvami udejanjati svoja čutenja, eksplozija barvnih odtenkov je premočna, neustavljiva, četudi mi včasih navdih narekuje risbo (svinčnik, grafit). To so obrazi, portreti. Oživljam znane ljudi in tudi tiste iz romana. Poezija pa se porodi kjerkoli in kadarkoli, le zapisati jo moram takoj, drugače gre kar mimo.

11. Ustavila e bova v sedanjosti. Imate v načrtu že tretji roman, se že snuje? Kaj pa likovna prizadevanja, slike mrmrajo in počivajo, ali se brbotavo silijo v nastajanje.

Tretji roman je v nastajanju. Nekaj vsebine “se mora še zgoditi”, nekatere dodelati, preveriti; ja, tako poteka moj ustvarjalni proces. Ko se prepustim umetniškemu snovanju, gre kar samo od sebe, vse je na pravem mestu in zgodba se odvija iznenada; hitro in neustavljivo. Vzporedno pa me neka notranja nuja sili k slikarstvu, v barve in oblike, za katere ni vnaprejšnje dorečenosti, le privrejo na plano …

Mihaela M. Tihelj

PESMI IZ ZBIRKE MEDITACIJA V EMONI

SMARAGDNI VEČER

je pesnitev neba

v tišini izposojenih

metuljev

ki sedajo v samoto

v prazno

lesk dragulja v višini

iznad včerajšnjih povesti

vzleta dih

akordov

lahni zdrs topola

v senci

harfa

v objemu vetra

potovalci

iz novice večera

so bremena odložili

v jutri

draguljarna je nebo

zlatarjev atelje v rojevanju

tkanost zakladov

so zvezdna ohišja

iz zlatih statev

na rokah noči

poslušam zdrs topola v senci

in

akorda harfe

v objemu vetra …

O LEDENA SRCA

ki ste zvenela

v poletno nevihto

zaklenjeno

v svitanje

v dušo

znotraj

v um strojev

ki šele bodo

grmadenje v zlu

je kopičenje strahov

padla stremena

vrancev

v diru

ognjenost slutenj

ki so od nekdaj

in vzhajajo

v ozadju dne

se zgodnje teme

ozirajo

v čipke ozvezdja

vezenina neba v letu galebov

medse jemljejo zven

mandolin

in rojevalke

v tihem pomenku

noč

prečutih ledenih src

od vedno

bleščanje poznih

sonat

in preroki

v jedru shajališč

na privezu mesta

zamik

v krču

na trgu množica

tisočletje

v zvenenju …

KJE NAJ UPOGNEM KOLENO

za nabiranje solz

v molitev

kje naj iščem zakletev

za precenjenost

kamnitih skodel

v času

kjer izčrpanim hodcem

na strani knjige

dajem pesmi

za hrano

in kjer se popotna steza

z željo srečuje

na golem privezu

in se tkanina ptic

razprši

vse tja

do črte

kjer se nebo

v samoti napaja

molitev je vzšla

v grafite

na rami preprostega diha

se je metulja drzni šepet

obrnil

v tatuje vzdihe

kje naj upognem koleno

za nabiranje solz

v molitev …