Pogovori

POGOVOR Z ANJO MUGERLI

1. Začela bova v bistrenju pomladi, v tistem času, ko ste še bili dekletce, kje ste preživeli otroštvo? In potem v dijaških klopeh, ste morda že takrat načrtovali, da bi se udinjali skozi in s pisanjem. Kakšen je bil vstop v literarno omamo, kako se je torej začelo – kdaj ste se prepričali, da so zgodbe v vas, da preprosto morajo v svet, kot čebele iz  Čebelje družine, ki se je uspešno preseljevala širom Evrope in oplodila literarne sladokusce z žlahtnim besedjem – Ni odveč ponavljati, da je ta knjiga bila  povod, da ste dobili leta 2021 Prize for literature/Nagrada EU za literaturo, za zbirko Čebelja družina. O tem velja kaj reči kasneje, zdaj me pa zanima, kako ste se polotevali pisanja.

Knjige me spremljajo že celo življenje, od zgodnjega otroštva. Vsi v moji družini zelo radi beremo, v vseh sobah v hiši smo vedno imeli knjige in to navado sem prenesla s sabo, tudi ko sem se odselila na svoje, tako da je tudi moje današnje stanovanje polno knjig. Sprva, preden sem šla v šolo, so mi brali starši, a je bila želja, da bi brala sama, tako velika, da sem se tega naučila, še preden sem zasedla osnovnošolske klopi. V prvih razredih osnovne šole so začele nastajati prve zgodbe. Pri slovenščini sem vedno dobivala dobre ocene, jezik in pisanje sta bila naravni del mene, tako da je bila pozneje, ko sem se odločala za študij, slovenistika prva izbira. Tudi v srednji šoli sem rada pisala in brala, resno pa sem se s pisanjem začela ukvarjati po končanem študiju slovenistike. Takrat sem se odločila, da poskusim narediti iz pisanja svoj poklic, čeprav je bilo to iz finančnih razlogov na začetku kar težko. Služb na mojem področju leta 2010 ni bilo in poprijeti je bilo treba za vsakršno delo, časa za pisanje pa ni ostalo veliko. Kljub temu sem ostala zavezana svoji odločitvi, predvsem zato, ker se med tem, ko pišem, počutim najbolj srečna, temu pa se človek seveda ne more odpovedati.

2. Predvidevam, da ste strastna bralka, pa me zanima, kateri avtor, avtorica, vam je podelil milost vzhičenja, da pa bi želeli tako pisati

Avtorjev oziroma avtoric, katerih pisanje obožujem, je veliko in težko bi izpostavila samo nekatere. Avtorice, kot so Elena Ferrante, Olga Tokarczuk in Rachel Cusk, so zame pomembne predvsem zato, ker so vsaka na svoj način spremenile moj pogled na pisanje, bodisi zaradi tematik, s katerimi se ukvarjajo, bodisi zaradi načina oz. sloga njihovega pisanja. Vendar to nikakor ni zaprt seznam, zelo rada odkrivam nove avtorje in sem čisto vzhičena, ko naletim na knjigo, ki me prevzame. Običajno želim takrat prebrati še vse ostale knjige tega avtorja. Pisanje in branje sta pri meni neločljivo povezani, in sicer tudi tako, da na pisanje zmeraj vpliva tisto, kar berem.

3. Kako nastajajo zgodbe – je to trenuten preblisk, je dolgo zbiranje snovi, je to morda poseben proces. Zavedam se, da je to tako zelo obrabljeno vprašanje, pa vendar, bi nam zaupali, kako je s tem pri vas.

Do zdaj sem napisala štiri knjige, prva je izšla leta 2015, in mislim, da je vsaka nastajala nekoliko drugače. Če sem na začetku predvsem sledila nekakšnemu navdihu in so zgodbe nastajale na podlagi stvari, o katerih sem brala ali poslušala, ali pa iz kakšnega filmskega prizora, se je to pri moji drugi kratkoprozni zbirki Čebelja družina spremenilo tako, da sem se zbiranja gradiva za zgodbo lotevala veliko bolj načrtno. Zaradi teme, ki je rdeča nit vseh sedmih zgodb, sem precej raziskovala in brala o slovenskih običajih. Včasih sem naletela na kakšen podatek, ob katerem je v meni »kliknilo«, in to je bil potem kot nek povod za nastanek zgodbe. Pri zadnji knjigi, romanu Pričakovanja, ki je izšla letos (2023), pa gre za temo, ki mi je osebno zelo pomembna, tako da je bil postopek pisanja spet nekoliko drugačen, tudi zaradi daljše forme.

4. V vaših delih se odslikuje veliko narave in podeželja. Ste močno navezani na kakšen poseben kraj. Imate svoje zemeljske kotičke, kjer ste s popkovino ponovno priklenjeni na večnost zemlje?

Lani je bil na Radiu ARS objavljen moj literarni portret, v katerem sem bila predstavljena kot »avtorica vasi in družin«, ob čemer sem se kar malo začudila, predvsem zaradi prvega dela oznake. Nikoli nisem živela na vasi, vaško življenje, kjer so ljudje med sabo povezani v skupnost, česar v mestih ni, mi je sicer zelo simpatično, vendar sama nimam izkušnje s tem. Mi je pa zelo blizu narava in ne bi mogla živeti nekje, kjer ne bi imela vsakodnevnega dostopa do nje. V stiku z naravo si napolnim baterije, v njej spet vzpostavim v sebi ravnovesje, ki se mi med hitenjem skozi množico vsakodnevnih obveznosti velikokrat poruši. V romanu Spovin, ki je izšel leta 2017, sem pisala o pokrajini, ki so jo bralci hitro prepoznali kot Goriška brda. Od tu izhaja del moje družine in tu živi tudi moja sestra, tako da so mi Brda domača in mislim, da so ena najlepših slovenskih pokrajin. Zelo sem navezana tudi na Trnovski gozd, kamor sem z družino veliko zahajala kot otrok, saj je imel tam moj nono vikendico. Zelo rada imam tudi vodo. Mislim, da sem ta odnos do narave razvila že v otroštvu in je tudi zato neločljivo povezan z mano.

5. Za zdaj ste izdali romana Spovin in Pričakovanja, morda nastaja nov? Zanimivo pa je, da sta si povsem različna, kar se tem tiče. Spovin je v bistvu podeželski roman, ki odstira idilično sliko vinogradniških Brd in usod … Drugi roman pa se zavije v probleme intime.

Res je, na prvi pogled delujeta povsem različno, kar mi je tudi všeč, saj ne bi rada, da so si moje knjige preveč podobne. Slog se glede na tematiko seveda spreminja, kar se mi zdi prav. Pa vendar je mogoče najti v obeh romanih neke vzporednice, denimo med Arno iz Spovina in Jano iz Pričakovanj. V obeh primerih gre za njuno iskanje lastnega glasu: Arna, ki ne more govoriti, svoj glas najde v petju, Jana je radijska novinarka, je torej tista, ki postavlja vprašanja, skozi ta pa tudi sama išče svoj glas. Če sem v Spovin nekako »padla«, sem Pričakovanja načrtovala, o njih razmišljala, živela z njimi, tudi zaradi teme, ki se mi zdi zelo pomembna.  

6. Kratka proza, tako se zdi, daje hitrejšo tolažbo. Vendar je ta forma kompozicijsko zahtevna, slogovno ima drugačno taktiko in dinamika je nujno prilagojena zgodbi, oziroma tkivu pripovedi. Kolikokrat svoje zgodbe preberete, predelujete, črtate, morda katero tudi zavržete.

Neštetokrat, tolikokrat, da si grem včasih že na živce. Nekako se zelo težko ločim od svojega teksta in pravzaprav v piljenju uživam skoraj toliko kot med samim pisanjem. Poleg brisanja vsebinskega balasta sem pri ponovnih branjih zelo pozorna na ritem, na to, da besedilo zveni. Včasih tudi na glas berem, kar sem napisala, ker se takrat ritem boljše sliši.

7. Če še malo nergavo vztrajam – kdaj pišete, kateri del dneva vam ponudi prepotrebno umirjenost, da lahko daste zgodbam krila? Si delate drobne zapiske, skicirate – kakšen je torej vaš protokol pri pisanju in kakšen je kreativni postopek.

Protokola pravzaprav ni oz. se razlikuje glede na to, na čem delam v nekem obdobju. Ko recimo pišem kratke zgodbe, pisanje poteka precej razpršeno, ko pač imam čas. Običajno je to v zgodnjem jutranjem ali popoldanskem času. Ko sem pisala roman, pa je bilo to veliko bolj kontinuirano: po jutranjih obveznostih, kot sta zajtrk, sprehod s psom itd., sem sedla za računalnik in tam preživela večino dneva, če so mi le delovne obveznosti to dopuščale. Roman je nastajal tri leta, vmes je tekst iz različnih razlogov tudi »počival«, v zadnjem letu pa sem si načrtno vzela pol leta samo za pisanje, tako da sem vse ostale delovne obveznosti odpovedala. To je bilo mogoče tudi zaradi evropske nagrade za književnost, ki je tudi finančna, sicer pa je táko pisanje v današnjem ritmu in ob dejstvu, da od pisanja ne morem živeti, kar luksuz.

8. Z Zelenim fotelje ste nekako dreznil v literarno opaznejše elipsanje. Sledilo je že prej omenjeno evropsko priznanje. Kaj vam ponudijo vsa ta priznanja, ta potrditev, da ste prepoznavi in uveljavljeni. Kako to vpliva na vašo kreativno vznemirjenost.

Da je tvoje pisanje prepoznano in tudi nagrajeno, je seveda zelo lepo, saj to pripomore k temu, da tvoje knjige bere še več bralcev. Zelo vesela sem tudi prevodov, letos me čaka kar nekaj predstavitev v drugih državah. To je seveda vznemirljivo, hkrati pa za introvertno osebo, kot sem jaz, tudi utrudljivo. Naučila sem se, da to jemljem kot del poklica, pa vendar komaj čakam, da se lahko vrnem v samoto in pišem.

9. Za vsakega pišočega je posebno vznemirjenje prva knjiga, ko zadiši, ko jo vzameš v roke … Se spomnite teh občutkov. Bi razkrili to zgodbo. Ste šli knjigo iskat na založbo, je prišla po pošti …?

Knjigo sem dobila po pošti in spomnim se, da sem je bila zelo vesela. Ampak enako vesela sem bila tudi naslednjih treh, zadnje še prav posebej, ker ima zame poseben pomen. Pri zadnji knjigi sem tudi sodelovala z ilustratorko naslovnice, tako da sem bila nekako udeležena skoraj v celem procesu, skozi katerega gre knjiga, ko je enkrat napisana.

10. Poleg pisanja počnete še kaj? Bi nam to zaupali.

Sem tudi lektorica in urednica, občasno pa tudi poučujem slovenski jezik za tujce, čeprav danes to veliko bolj poredko kot nekoč. Skupaj še z dvema urednicama urejam novogoriški literarni časopis November, ki je letos začel izhajati pod okriljem društva Ni da ni, kar mi daje posebno zadovoljstvo, saj lahko sodelujem z avtorji, ki si morda šele utirajo pot na literarno sceno. Poleg tega je delo pri Novembru zelo kreativno – vsaka številka obravnava posebno temo, v 6. številki bo to moškost – in urednice med sabo res zelo lepo sodelujemo. Sicer pa vodim tudi delavnice kreativnega pisanja, tako v sklopu Novembra v Novi Gorici in okolici kot tudi drugod, februarja sem recimo vodila delavnico kreativnega pisanja v slovenskem kulturnem centru v Bruslju, marca v organizaciji Založništva tržaškega tiska v Trstu.

11. Primorski svet, poln svetlobe, je morda tudi to pripomoglo, da ste se odpirali v zgodbe. Bi lahko uspešno pisali kjer koli, in morda tudi v drugem jeziku8. Ta dilema me vedno vznemirja, kako izpovedati nekaj, kar ti zveni samo v maternem jez8iko. Svetovna literatura pozna tudi prakse, ko so vrhunska dela nastala v drugačnem jeziku, ne le v materinem.

Mislim, da bi lahko pisala kjerkoli, ker je to del mene, in brez tega ne morem delovati kot človek. Edini jezik zame pa je slovenščina, jezik, s katerim se sporazumevam in v katerem razmišljam in sanjam, tako da ne bi mogla recimo pisati v angleščini, vsaj ne leposlovja.

12. Ker imate subtilen odnos do jezika, kako ga vidite, kako ga občutite. Kakšna je vloga slovenščine danes, kako jo vi vidite. In kaj bo z njo, recimo čez sto let –  o teh rečeh sem se spraševal v dveh svojih delih, pa me zanima mnenje uspešno pišočih.

Še pred nekaj leti se je govorilo, da bodo e-knjige izpodrinile papirnate in da nihče več ne bo bral knjig, danes pa vidimo, da se to ni zgodilo. Po mojem mnenju branje in tudi branje v slovenščini nista v tako slabi formi, kot se včasih zdi. Ta teden (27. marca) je denimo potekal dan evropskih avtorjev, v sklopu katerega so avtorji iz cele Evrope obiskali srednje šole in predstavili svoje delo in brali iz svojih knjig, sama sem obiskala novogoriško gimnazijo. Take pobude so zelo pomembne zato, da mladi spoznajo domače, še živeče avtorje in da morda posežejo po knjigah v slovenščini. Še posebej so te pobude pomembne za države, kjer govorimo t. i. majhne jezike. V zadnjem času je opaziti porast bralnih klubov, ki so zelo dobro obiskani (sama obiskujem klub v novogoriški knjižnici in Feiglovi knjižnici v Gorici). Evropski projekt Pesniki sodobnosti – glasovi prihodnosti, ki že poteka in v katerem sodeluje več slovenskih pesnikov in pesnic, v šolske klopi med mlade prinaša poezijo. Sama vse to vidim kot zelo spodbudno za slovenski jezik. Veliko profesorjev in profesoric slovenščine se zelo trudi pri svojem delu, so pa vseeno nekako omejeni z učnim načrtom. Če želimo vzgajati bralce (in tudi pisce) slovenščine, jim moramo po mojem mnenju predstaviti literaturo kot nekaj živega, kar se dogaja tukaj in zdaj, in pri tem izbrati tudi načine, ki so mladim blizu. Njihovo dojemanje sveta poteka predvsem na vizualni ravni, kar lahko uporabimo. Lep primer so denimo kratki filmi, ki so nastali pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in s katerimi so želeli med drugim predstaviti svoje delovanje. Meni so videi fenomenalni in dokaz, da je mogoče.

12. Za konec, koliko zgodb še brsti v vas – je morda novo delo v že nastajanju?

Odkar sem končala roman Pričakovanja, je nastalo nekaj kratkih zgodb, vendar nič takega, kar naj bi v kratkem ugledalo objavo. Razmišljam sicer o možnih idejah za novo knjigo, a je vse še v zraku. Mislim, da mora biti tudi to: čas vmes, ko se zbirajo vtisi, misli in podobe, preden se vse »zloži« v knjigo. Se pa zelo veselim trenutka, ko bo ideja v meni dovolj zrela, da bom spet izklopila telefon in se prepustila pisanju.