Pobeg 2

Rado sedi v zatohli sobi, polni knjig. Objema si kolena in strmi v zelenje tam zunaj. Njihova hiša je že skoraj na podeželju. Sliši očeta, kako drgne s kosilnico, ker hoče, da je trata pred hišo vzorno urejena in okrog vrta tudi. Kurnik na desni je ograjen z novo zeleno ograjo. In skozi odprto okno sliši pritoževanje kokošk, ki se sprehajajo v ogradi. Sestra je že šla, pomisli. Ta, ta … Nikoli se ne bo poročila, ne. Zdaj je na vrsti nov tip, ta … Pa da iščejo podobne vzorce, punce očeta. Naš oče je bančnik, saj … Mama, eh … S kmetov, trgovka … In jaz, kaj sem jaz. Diplomiran slavist in primerjalna književnost. Kdo še rabi take tipe, kdo!? In ti pristanem tam v firmi Lessan. Ah, kakšno ime, seveda veliko opravka imamo z lesom in ponujamo neke sanje, vizijo, kaj vem. Gospa Vinka ima res ideje, in ja, v reviji na spletu, Topel dom, ponuja rešitve, privablja mlade arhitekte, da tam pišejo in ponujajo svoje projekte. Ampak, kako ti ljudje pišejo, joj no, ves ta tehnični kader. Rado pa delaj, delaj, popravljaj, izmišljaj si reklamne slogane, ne samo za nas. Vinka je prebrisana; ugotovila je, da sem poln domišljije, da lahko služi z mano. Oglaševanje v spletni reviji in hkrati udarni slogan, da, da … To sem zdaj jaz, trobilo, kričalo … Predstavljal sem si, da bom delal z dijaki, da … Ne, ne, ni možnosti, ni. V tem malem mestu pa sploh ne. V Ljubljani je itak huda konkurenca. Sobota … skrušeno, že malo depresivno premišlja in se razklene. Pregleda sporočila na prenosniku, nič takega, ugotavlja. Kaj bom danes počel, oh. Mogoče se bom zapeljal naokrog, mogoče bom šel k sorodstvu v hribovsko vas, k stricu, ne vem, ne vem … Jutri pa k maši v oddaljeno cerkev, da vidim, kako tam to dela novi župnik. Pravijo, da naredi iz maše mali šov. Me prav zanima. In kako rad bi povabil Magdaleno, istih let sva okrog trideset, no, dve leti sem starejši, eh … Ne, ona ima zdaj Braneta, tega, tega dobro grajenega tekača, delavca v pakirnici. Ja no, saj je diplomiral na sociologiji, to že. Ogromno ve, to ja. Debatiranje z njim je dodatna univerza, to pa res, vsaj kar se družboslovja tiče. Sicer pa … Magda, Magdalena uradno … Verna ženska. Kako da je bila samska do zdaj. Saj ne vem, ali je bila, kaj pa veš. Pa taka … Ko grem v tajništvo, sem … Ja, ja … In če bi danes spet pisal dnevnik? Ja, kaj se je pa takega zgodilo, da bi moral pisati. Ta aprilska sobota … Cel april … Mogoče bi pa le, si reče, stopi do okna in gleda očeta, šestdesetletnika, v majici in v trenirki; rine rumeno kosilnico in opleta z glavo, kot da nekaj zmajuje; najbrž mu slabo odreže, to bo. Saj se je že prejšnji teden usajal, da bo moral kosilnico peljati na servis, da cuka travo kot koza. Kako pa koza cuka travo, tega ne vem. Nisem še videl, kako se koze pasejo, ne. On je meščan, v starem delu mesta so imeli hišo. Naš dedek, zaposlen v upravi tekstilne tovarne še prej pa trgovec z vinom, stara mama pa uradnica v gradbenem podjetju, ja, ja … Moja mama pa samo trgovka, s hribovske kmetije. Ampak saj je tudi Magdalena s kmetije, ne hribovske, oni imajo lepe njive in travnike, o, ja. Lani sem bil tam mimo in … Saj je sama rekla, da če se bom vozil tam mimo, pa naj se oglasim. In sem se, ja. Kašno posestvo, kako je vse urejeno. Ja, dobrega zeta rabijo, ne pa profesorja književnosti. Brane, on … Ne, on je mestni otrok, mestni človek, ne … Ampak ona dva … Ne vem, ne razumem … Glede na to, da imam celo kmečke gene, mogoče bi pa … Ne, ne, na to ne smem misliti, ne. Oh, sobota. In vse te knjige. Bi mogoče šel danes v Ljubljano. Do dvanajste je še odprt antikvariat, ne vem, Pirandella iščem, pa … Ja ne vem, no. Danes ne, pozen sem že, saj je ura že devet, jaz pa kar čmurim v svoji knjižni jazbini in čakam, na kaj? Pospravil sem, pomagal sem urediti tri gredice, očetu sem pomagal prenesti nekaj stvari v garaži – kar naprej nekaj preureja, kar naprej. Kot da je garaža banka, en konto, pa drug konto, pa ja … Nič, zdaj se moram umiriti in napisati dnevnik. In se odmakne od okna, prime naslonjalo udobnega stola, ga odrine od mize, polne knjig, listov, in na levi sta dva nepomita kozarca, na tleh pa je steklenica mineralne vode. Usede se, odpre program za pisanje in poišče šifrirano datoteko, kjer shranjuje dnevniške zapise. Dolgo se grbanči, si grize spodnjo ustnico in tapka s prsti leve roke po mizi. Potem pa le začne pisati.

20. april – 2024

V sredo sva šla z Magdaleno na malico, ker Brane ni utegnil, pripravljali so transport za Tunizijo, mislim. Zdaj opremljajo neko luksuzno pisarno, vse po naročilu, dragi materiali, usnje, medenina, celo pravo zlato na pisalni mizi. In pozlačeni ključki, pa v Nemčiji izdelane ključavnice. Vem, da smo jih dolgo čakali, če ne bi fantje prej končali. Tako to je, včasih se ustavi tam, kjer ne pričakuješ. In sva šla. Ona si je izbrala joto, jaz sem jedel tortiljo, obožujem nekoliko bolj pikantne jedi. Pa sva govorila o krompirju, o načinih shranjevanja in o tem, da pri njih doma, za lastne potrebe sadijo krompir na posebni njivi, ne v kompleksu za prodajo. Tako da delajo vsi. Tisti za prodajo da je dosti bolj škropljen, drugače gnojen, skratka industrijska pridelava. In ko sem se potapljal v njene zelen oči, se mi je zdelo, da sta tam nenadoma dva tolmuna, ki goltata mojo prisotnost. Tako zelo premilo me je gledala, da se mi je košček tortilje zaletel, ker sem hotel nekaj reči. In moral bi vedeti, da se s polnimi usti ne govori, to bi moral vedeti. In potem mi je rekla, da sem prehiter, naj jem bolj počasi, saj da Vinke ni, da pride šele popoldan, ker da je v Ljubljani in ureja nekaj v zvezi z novim naročilom – baje bodo enemu hudemu tipu opremljali hišo, vse od kuhinje, do lesenih stropov, lesenih stopnic in to. Tip da ima denar in je kupil staro hišo v Rožni dolini, pa hoče vse prenoviti, ampak osnovna nota bo les. Ja, morda je to posledica tiste naše februarske reklame: Topel dom bo takrat topel, ko začutiš govorico lesa. Ja, potem pa posnetki starih lesenih stropov, kredenc, lesenih sten, stopnic. No, ja. In Magdalenino razlaganje, da je poslušala pridigo, da imajo novega župnika, že nekoliko priletnega, ampak tako zelo izobraženega. Pridigal je o nenasitnem grabljenju, o zameri zaradi ponižanj drugih, da pridemo do lastnega bogastva. Sam pa da vozi dober avto, ki so mu ga kupili prejšnji župljani, ah no. Moj odnos do vere, o tem ne bi danes razpravljal s teboj, dragi dnevnik. Magdalena in njen nasmeh in tisti posebni pogled, ko se zamisli in zasuče oči nekam na ulico; jedla sva v običajni gostilni, kamor hodimo na malice in smo stalni gostje, zato že kar malo privilegirani. Smešna je bila, ko si je vzela nov kos kruha, ga nekaj časa podržala v zraku, potem pa rekla: eh. Pa sem jo vprašal, zakaj tako cincanje s kruhom. In mi je rekla, da kruh redi. Odgovoril sem ji, da redijo skrbi, stres, to da redi, ali pa te shujša, eno in drugo. Potem je spet vzela kos kruha, zajemala v joti narezano klobaso, jo pomlela in požirala z velikim tekom. Takrat sem pomislil, kako bi poljubljal tista usta, oh … In ne bom tajil, vznemirjen sem bil, tudi zato, ker je bila v bluzi, ki je dopuščala lep pogled na snežno bel dekolte. In tam pase usta Brane, ta, ta … In potem sva si naročila še kavo in se menila o ogromni administraciji, o razvrščanju elektronske pošte, o telefonih, o noriji, kadar pride ven nov program in take reči. Malo sva rekla tudi o knjigah, o novi knjigi, ki jo je prinesla mama iz knjižnice, o zgodbi, kako se lahko upreš raku. Saj, te bombastične stvari; plaža, da plaža. V tujem trpljenju iskati odslikavo lastne dobre situacije. Primerjalno branje in iskanje identitete z dobrim. Ah, vse te teorije, kaj mi bodo. Toliko tega sem moral naštudirati. Kaj pa zdaj to rabim: nič, prav nič! In če bi vztrajal, bi jo uspel osvojiti? Ne vem sicer, na kaj zares pade. Na kakšno finto jo je ujel Brane. O tem bom moral še razmišljati. Bitka je izgubljena, ampak vojna še traja. V meni se še ni vse potišalo, kje pa. Ko sem prišel v podjetje in prinesel zahtevane papirje v tajništvo, tisti dan, maj je bil, pred dvema letoma, je imela lepo belo bluzo in kratko krilo – kako je bila lepa v tisti svetlobi: zrela, močna, s pristriženimi naravnimi plavimi lasmi. In oči … Takrat bi moral začeti. Že ob opombi, da sem doštudiral tudi primerjalno  književnost, sva dobila nek električni sunek. Na hitro mi je nadrobila, da je tudi ona nameravala študirati prav to, pa da so bili doma proti. Po srednji ekonomski šoli da je najprej delala na pošti, potem je pa videla oglas in se takoj prijavila. Gospa Vinka da jo je vzela najprej za tri mesece poskusno, potem ji je pa le prinesla pogodbo za nedoločen čas. Tisto prvo srečanje sem ti že zaupal, dragi dnevnik. Bil je res električni sunek, kaj električni, kar ožig skata, tako bi se lahko izrazil. Če jo primerjam z vsemi, s katerimi sem se zapletal, no, do sedaj, do mojega dvaintridesetega leta, jih je bilo skromnih pet. Za vse veš, dragi dnevnik, že leta pišem. Pogrešam čas, ko sem te pisal še z dragim nalivnim peresom, pregrešno dragim. Prinesla ga je teta Gizela, ki dela v Nemčiji. Tisto nalivno pero, ja, še je tam, pa se mi zdi, da se je zasušilo. S tistim sem pisal dnevnike od srednje šole naprej. Prinesla mi ga je za uspešno opravljeno maturo. Zdaj je udobno, vzameš prenosnik in pišeš, le v službi, ne. Tam pa, ah, če bi tam lahko pisal. Koliko dnevniških idej imam, pa ne morem, ne morem pisati. Podjetje kar utripa od dejavnosti. Zdaj bomo razvijali neke nove tehnologije, kombinacija kovin, plastike in to. Vinka me že sili, naj začnem razmišljati o novem sloganu za to novo pisarniško pohištvo, ki naj bi izražalo precizno moč; prav tako je rekla, precizno moč. Kaj za vraga, naj bi pomenila ta »precizna moč« O tem bom premišljal v ponedeljek. In zjutraj bom moral v tajništvo, ker se moramo dogovoriti za moj dopust, predloge zbira tajnica, odloča pa izključno Vinka. Lani mi je uspelo, da sem bil dober kos avgusta prost, za letos pa še ne vem, ker norijo s to neko novo tržno nišo, opremljanje jaht. Pa kaj si bodo še izmislili!? Pohištvo za jahte, notranja oprema, luksuz in to. Za enega Rusa že delajo, za zdaj poskusno, ampak ne dvomim, da fantje ne bi znali – naredijo vse, kar si lahko izmisliš. In Vinka ti nariše, da padeš dol, pa ona dva zunanja sodelavca, arhitekta, nore ideje. Pismena pa nista ne, čeprav svet pozna tudi literarno uspešne arhitekte, o ja, oni Švicar recimo … No, pa bom spet moral k Magdaleni. Ja, vem, z Branetom bosta kam šla. Najbrž v naravo in … Vso pravico imata do ljubezni, ne odrekam jima je, ampak sem zamudil vlak, tega se zdaj zavedam. Brane je bolj konkreten, manj pesniški, manj mencav, jaz, jaz, sem do žensk čuden. Do tiste, ki nekaj več čutim, se obnašam zmedeno, da tiste, ki mi pomeni samo uteho, pa zlahka nastopim svojo moško funkcijo. Ne bi zdaj šel v te analize, že tako je preveč premišljanja v tej moji knjižni jazbini. Idealistično sem premišljal, kakšen je svet primerjalne književnosti, zelo idealistično. Danes vem, da je to prekleta utež za dušo, da te preplavijo druge zgodbe, na svojo pa pozabiš. Morda je bila moja najstniška zakompleksanost kriva, da sem se skrival v knjige in posledično je potem sledil tak študij. Mama je mislila, da bi šel v upravne vode, oče je navijal za ekonomijo, finance, morda še pravo, ne pa neke zgodbice. Čeprav zna ceniti dobro knjigo, to že, tudi prebral je že veliko. Saj tudi mama, ampak ona samo lahke stvari, bomboni za dolgočasje, cenene reči. Ne, oče, ne. On ima kar nekaj klasikov, te ceni, za novo pisanje se ne zanima. Zadnjič mi je omenjal, da je pa le vzel zvečer enega našega, sodobnega, in ga je prav hitro odložil, ker da je sit teh zgodb o pijancih in zadrogirancih. Si mislim ja, pa tudi vem, katerega avtorja je bral. Treba je razumeti, da se literarno tržišče oblikuje po okusih bralcev, te se testira skozi knjižnični sistem izposoj, in potem se temu ustrezno profilira izdajateljske načrte. Tako to gre. Ne, res sem zgrešil študij. Pač sem se potrudil in prebral, kar je bilo treba, da bi pa hlastal po, kaj pa vem, po zgodbah in stilih, ne.  Knjigo cenim, rad jih nabiram, no ja, saj jih tudi preberem, to že, ja. Zbirateljstvo, to me žene. Hočem imeti tega pa tega, pa tisto knjigo. In koliko tega kroži po medmrežju, koliko vsega je v antikvariatu. Magdalena, a ona kaj bere? Dvomim, saj se ji kar fuzla zaradi dela. Mislim, da se ji bo en dan kar odpelo. Vsi tisti mejli, vsa papirologija gre skozi njene roke. Gospa Vinka se samo mršči in podpiše. In zdaj namerava narediti še tiskano verzijo revije Topel dom, ja, to pa bo dela! In sanja o reklamnih spotih, oh no. Pa sploh ve, koliko to stane. Slučajno sem se pred dnevi pogovarjal z Janijem, ki dela za neko londonsko podjetje in prav tako ureja tekste, piše. En spot, oh, to so kar cifre, so. Ah, si bo že izračunala, saj to zna. Gospod Korle pa pravi, dobra roba se sama hvali. Po svoje ima prav. So pa njegove zgodbe včasih kar morbidne. Ko smo bili nazadnje v lovski koči, kolektivno praznovanje rojstnih dnevov, joj, to je fora v našem podjetju. Dvakrat na leto kolektivno praznujemo rojstne dni, najprej enkrat v marcu za tiste, ki imajo rojstne dneve do junija, potem pa še v septembru za drugo polovico v letu, za vse zaposlene; praznuje se v lovski koči nad Črnim grabnom. In Koerl je žar mojster, to pa. Pa sva sedela in pila dobro vino, jaz piva ne maram, to je babilonska melanholična pijača. Privzgojen imam čut za dobro vino, to pa. Naša klet premore arhivska vina in nekaj izjemnih buteljk; to je očetov arhiv, očetova vinska kapela. Naš pradedek je bil znan vinski trgovec, pa je oče po njem pobral to ljubezen in vedenje. Pa sem nesel tri, misleč, da bodo pili vino. Ne, večina je pila pivo in žgane pijače, likerje in tisto lovsko črnino. In mi je govoril, kakšni časi so bili, ko je delal krste po naročilu. Najbolj neumna krsta, da je bila za nekega umrlega partizana, leta nazaj, še v bivši državi, ko so hoteli imeti na pokrovu rezljan križ, na vrhu, oziroma ne na vrhu, ampak domnevno tam, kjer naj bi bilo pokojnikovo srce, pa srednje veliko rdečo zvezdo. Ni mogel dojeti te čudne želje. Ampak je naredil. In potem jih je slišal od župnika, pogreb je bil seveda cerkven, takrat so se te stvari že rahljale; slišal da jih je od župnika, da so to neslane šale, da bi mogel vedeti, kaj se krščansko spodobi. Težko si zamišljam, da bi imel ta dva simbola na krsti, težko. Sicer zdaj krst ni več, samo žare. In to ga je trlo, ker so bile krste drage, svojci so radi odpahnili malo več denarja, saj je šlo za pokojnega. O, in zgodba o nekem bogatem izseljencu, ki je prišel domov umret. Na list je napisal, kašno krsto hoče imeti, črno, tapecirano, z zlato obrobo, na nožicah, ki naj bi simbolizirale štiri angelske glave. Ja, nimaš kaj. Izreskati sem dal štiri glave, pomagal mi je naš kipar, no, on mi je že večkrat priskočil na pomoč s Kristusi na pokrovih in podobno, se je razgovoril. Pa je naredil tiste štiri glave, jaz sem prevrtal in namestil vijake, vse pritrdil, pa ti pride en dan sam bodoči pokojnik v delavnico. To me je pa šokiralo, je rekel. O, ja, si predstavljam, kako je bilo, ko je prišel možakar tja. In Korle zna povedati, beseda mu teče. Pa je govoril: Ti, rezkam jaz robove, brusim, pa slišim enega od delavcev, potolče me po rami in mi reče: Gospod mojster, en možakar se hoče nekaj pomeniti. In se obrnem, tam pa v dragem plašču, januar je bil, pa šal in polhovka, stoji debel, bled možakar, težko je dihal in mi v polomljeni slovenščini reče, da je prišel pogledat, kako se dela njegovo zadnji kovček, prav tako je rekel, zadnji kovček. In prav takrat sem končal z montažo angelov na nožice. In sem mu pokazal. Notranjost še ni bila dodelana, tkanine, oblazinjenje in to. Les je bil sveže prebarvan, lakiran še ne. Ko je videl tiste angele, se je nasmehnil in rekel: To bo moj transport k večnemu. Tako je rekel, ja. Nisem imel odgovora, ob delavca sta kar obstala in ustavila stroja. V delavnici je bila nenadoma čudna tišina, tako čudna, da se je slišalo, kako možakar težko diha. Zahteval je, da se angele prebarva z zlato, da cena ne igra vloge. In še eno neumnost je predlagal, da se v robove truge zmontira svetilka, ki bo pač svetila, dokler bodo zdržale litijeve baterije. Napisal je tip svetilke in baterije. Rekel je še, da jih bo sam naročil v Avstriji, da se je že zanimal, kje se to dobi. On da hoče v svetlobo, ne v temo. Sodelavca sta bila zgrožena, Prvič se je zgodilo, da je nekdo prišel v delavnico, nekdo, ki bo sam potreboval krsto. Taka zgodba ob dobrem ljutomerskem vinu, dober letnik. In sva še napletla zgodbe o krstah, o takih z vijaki, pa o takih, preprostih iz manj vrednih materialov za tiste v domu upokojencev, dokler niso prišle v modo žare. Da je mnogo lažje delati zakonske postelje kot krste, ker veš, da se bo tam dogajalo življenje, ne pa truge, odhod in to. Priznal pa je, da se je dobro zaslužilo. In še sva govorila tisti večer. Sama sva spila buteljke, ki sem jih prinesel. Kaj vse je povedal – tega še nisem zapisal, ja, seveda ne. V marcu sem malo tega zapisoval, ni bilo časa. Preurejal sem knjižnico, fantje so mi naredili odlične poličnike – zdaj je res lepa knjižnica, koliko knjig. No, nekako dva tisoč jih je. Poleti jih bom popisal, to sem si zadal – naredil bom register domače knjižnice. Oče svojo ima tako urejeno, da. Čisto po bančniško, vse mora biti v ujemanju, vse, od kravate do številk. Torej nekaj nalog za poletje že imam. In to bo za danes dovolj, dragi dnevnik.