Pobeg
Zdi se mu, da je to jutro drugačno. Odprl je okno, aprilski zrak mahoma zajame zalet in butne v njegovo jazbino. S pogledom drsi po dolgočasni ulici novega blokovskega naselja – asfalt na parkirišču je še črn in črte, ki označujejo parkirišča, belo kričijo v sobotno jutro. Nekaj časa kar tako stoji, zeha, si potiplje slabo obrito brado in se nasmehne, ko se vidi v šipi. Saj sem kot kakšen narcis, kar naprej se nekam pogledujem. Je to normalno, se vpraša. Popraska se še po glavi, da bel prhljaj zalebdi in obstane na črnini halje, ki si jo navleče, kadar pride iz kopalnice – jutranje tuširanje je že za njim, glave si namenoma ni umil, ker je imel neko idejo, da bo to počel v nedeljo zjutraj, ko si bo končno kad napolnil z vodo in bo kupil nov šampon, pa neko dišečo sol za kopanje – bral je o lastnostih teh soli, da umirijo duha, da … Samo hitro tuširanje, ker je sinoči tekel pet kilometrov in šel kar tak med rjuhe. Tek, tek … Žival, ki teče, razmišlja. Moral bom več magnezija piti, krči me … Zdravnica pravi, da sem sicer kardiovaskularno stabilen, da pa rahlo pretiravam, ker mi je pulz padel nizko. Saj mi je res, 47 udarcev na minuto v mirovanju. Zadnjih pet let kar tečem, ja … Pet let samotrpinčenja, kaj mi je? se sprašuje tam ob oknu. Poln teh vprašanj se počasi le obleče. Najprej športne hlače, potem brska za nogavicami v kupu opranega perila in ne najde para. Premeče kup in le najde. Če bi imel gospodinjo, se nasmehne. Ja, pri mami je bil red, to ja; tisti njen zasliševalski način: Brane, zakaj to, zakaj ono. Oče pa itak, upokojeni policist z ambicijo, da bi bil komandant v hiši – ni mu uspelo, mama je komandirala, ona ja, naša Ivanka – Jovanka, se nasmehne in se počasi obuje. In zajtrk, lahek sirni namaz, malo šunke in vitaminski sok. Je to res potrebno, kar naprej ti vitamini. Ne, ne tudi to bom mogel zmanjšati. Pred stotimi leti so sicer že vedeli, da je nekaj v teh snoveh, ampak … Ne, človeštvo je preživelo tudi brez vitaminov. Kam danes? ga nenadoma zadrgne. Kar sedi in gleda, kako prepih zamaje zavese. Pa zakaj zavese, če imam navojnice, zakaj? Ja, to je pa naša Ivanka. Ko sem kupil to stanovanje, je prišla sem in takoj naredila načrt, kje bo kaj in kako. Dobro, kuhinjo so mi naredili fantje po naročilu, jo zmontirali, spalnico sem kupil, dnevna soba pa … Ja, dve omari so mi naredili, ostalo sem kupil. Tepih, ja, tega je izbrskala Ivanka. Pa lestenec, pa zavese. Mater je vztrajala s temi zavesami. To je bilo tečnobe. Pa da morajo biti, da živim v prvem nadstropju, da je to neka diskretnost. Ah, no … Dvosobno stanovanje, moje, z namenom, da bi si dobil žensko. Mama je nekaj dodala, kredit in to … Oče je rekel, da se sicer da na krediti kupiti, da pa je to vedno tvegano v kapitalizmu, ker … Njegov večni dvom, policijski dvom. Pa je hodil domov včasih tudi s krvavo srajco, o je … Akcija, akcija … Vedel sem za to, ampak o tem se je pri nas molčalo. Služba kot služba, zgradila sta hišo v predmestju, jaz sem doštudiral, brat niti ni hotel; odprl je malo podjetje, in zajebal že dve. Zdaj misli, da bo spet nekaj odprl, ker je našel bogato žensko in … Ne, ne bom se vtikal v njegove oslarije, svojih imam zadosti. Da sem diplomiral iz sociologije, to je bilo očetovo maslo. Najprej je on mislil, da bo lahko študiral, a so bili doma šibki, policijska akademija je bila pa zastonj, vse zastonj. In potem prva služba, pa drugi karaj, pa še ena premestitev, dokler ni končal v tem našem malem mestu, ki počasi dobiva zalet. Tako sobotno jutro, zavzdihne. Postavi se spet k oknu in opazuje soseda, kako vestno pregleduje svoj novi avto; odpira ga, ga zrači, otepa neke preproge, nanaša sprej na armaturno ploščo, čisti, preverja gume. Če ta ni zaljubljen v tisti pleh, se nasmehne. Mater ej, da takole ljubkuješ avto. Ne vem, če se toliko ukvarja z ženo, ne vem. Žena ima svoj avto, mali Ford. Njen je vedno malo prašen, tudi blaten, ja no … Njegov pa mora sijati, da, da … In včeraj pod večer, ko je pripeljal še nekoga. Dolgo sta tam spodaj razpredala o zmožnostih tega avta, o opremi, o mater. Ja, sem pač v prvem nadstropju in glasovi s parkirišča lijejo k meni. Na to me je opozarjala Ivanka, ja, me je. Imel sem možnost, da bi v tem bloku kupil stanovanje v šestem nadstropju, pa … Ne, ne dvigal me je strah, res me je strah. Vsakokrat, ko moram kam z dvigalom, me kar stisne v goltancu. Kaj, če se ustavi kot v tistem filmu. Ne, ne, ne … Pa vsak dan bi moral v dvigalo. No, nenujno, saj se ukvarjam s športom. Da bi tekal po stopnicah, ah ne … In Magdalena, se mu sladko razliva v zaprsju, kjer še kar leno bije srce. O, vabila me je k maši, mene ateista na kvadrat. Preučeval sem tudi verske sisteme … Magdalena … Za zdaj se greva samo … Nekaj izletov, seks, no ja, dvakrat na teden, pa včasih v nedeljo popoldan, ker … Saj ne vem, kaj se greva. Nekaj se greva, to … Včeraj mi je rekla, da je čas, da najino zvezo javno pokaževa tudi v njihovi vasi, da bi … Njihovi so kmetje. Krave, deset jih imajo in nekaj njiv, še največ za krompir. Jaz pa na kmete, ej, ne … In verni so, brat je pa … Končal je v bolnici, norec, alkohol, droga vseh stopenj in vrst, beg, beg, samo beg, ker je dobil stigmo, biti kmet … Kmet zarukan, da so ga zmerjali v gimnaziji, čeprav je bil povprečen, no, ni se učil, to je dejstvo. In doma ga je oče treniral za kmeta, tudi ponoči, da je že oral, samo, da je bilo delo narejeno. In potem se mu je odpulilo, v četrtem letniku … Maturo je opustil, končal v mestnem parku, bil na urgenci, enkrat, dvakrat. Stari mu je prepovedal, da bi prišel domov. Pa ga je ujel beg, en sam beg. Ah, te njene zgodbe. In za rojstni dan mi je kupila drago izdajo Svetega pisma, obe verziji, staro in novo zavezo. Obe poznam, sem že bral, ampak … Kaj bova midva? Kaj si je ona začela predstavljati. In jutri, da bi šel v njihovo vas, v cerkev, jaz … Nisem ji še za trdno obljubil. Izgovarjal sem se, da bom moral mami pomagati na vrtu, da bova z očetom menjala žičnato ograjo in take oslarije. Koristna laž, ali kaj … Ne, do dvanajste ji moram sporočiti, tako sva zmenjena. Magdalena, čvrstih prsi, močni boki, kmetica, mater ej, kakšna čvrsta, zdrava baba pri tridesetih. Ne more se primerjati s temi smrkljami, ki se vesijo po mestnih lokalih in si domišljajo, da so svetloba večnosti, da so začimba družbe. Magdalena je pripravljena za zarod – za zdaj shajava s tabletami. Njen prvi … Ni mi še povedala, zakaj sta se pravzaprav razšla. Ne bom vrtal v njo, bo že sama povedala, če bo. Za zdaj sva samo sodelavca in nek par, kaj vem. Je lagati krščansko? Terminsko določen seks. Kdo je še kaj takega videl. Sociološka tema. Ah, človek z vsemi svojimi urbanimi navadami. Pa ne morem kar tako strmeti v nič, no. Ajde, zmigaj se!
Po zajtrku obsedi na balkonu, sreba kavo in pusti aprilski sapi, ki vleče iznad polj na južni strani mesta, da čisti zrak v dnevni sobi. Zamiži in vonja neko prežganino. Odsrkne kavo, si pritegne telefon, odločen, da k maši ne bo šel, tokrat še ne!
»Oj, Magdi, kako, si že v laufu?« ji reče.
»Ja, že, že, posesala sem sobe, dnevno. Na vrtu sem bila že navsezgodaj, pretikala sem solato, pa z mamo sem se domenila za dve gredici redkvic, obožujem jih. Ti jih ješ?« je nažuborela.
»Ne vem, če sploh vem, kaj je to. Ne vem,« je odkrit.
»Kako ne veš. Ja no, take rdeče ali pa črne bunke, ki rastejo v zemlji. Olupek peče, sicer so zelo zdrave,« je prepričevalna.
»Ne, ne poznam jih, res ne. Sem pač mestni otrok, kaj hočeš,« se je vdal.
»Jagode pa poznaš, kaj?«
»O ja, jagode s smetano, o ja,« se zasmeje.
»Letos jih bo veliko, na treh gredicah. Mmmm, to bo sladka pojedina medvedek moj,« je nenadoma vsa raznežena; oprhana z neko prepričljivostjo, da je dosegla milost zadoščene ljubezni.
»Se priporočam,« je gruleče godrnjav.
»Si že priporočen,« mu vrne.
»Ti jutri, ne …« reče in premolkne.
»Kaj jutri!?« je Magdalena trepetavo vznemirjena.
»Ne bom prišel k maši. Popoldan pa lahko greva končno v Celje, a?«
»Ne boš prišel, pa sem mislila, da bi končno imeli skupno kosilo. Mama se je veselila, oče, njemu je tako vseeno, samo da je narejeno, kar je treba. Ne boš prišel?« je užaljena.
»Ne, ne še to nedeljo, ne. Saj sem ti omenjal, da bom pomagal doma. Pri nas ni nedelja kot nedelja in te fore. Pri nas se dela tudi ob nedeljah, če je treba. To sem ti že povedal, da naša dva nista ne vem kako verna, mama še malo, oče pa nič, prav nič. Njemu je bistveno, da gleda kolesarjenje, da gre balinat, to je to. Mama gre za velike praznike k maši, to pa. Ne, glej, moram pomagat napet ograj okrog vrta, že prejšnji vikend sem izvisel, ker sva šla na Bled. A štekaš?« je zgovoren, že malo živčen.
»Ja no, obljub pa ne znaš držati, kaj« je pelinasta.
»Saj ti nisem sto posto obljubil, ej!« je malce potlačeno jezljiv.
»Ne vem, no,« je še kar užaljena, zdaj že s tišjim glasom, takim, ki ne more prikriti rahle melanholije, tiste vlečljive, ki nadene obrazu belo preobleko in glasu odvzame moč.
»Daj, se dobiva raje enkrat dopoldne, če moreš, pa greva v Celje. Pravijo, da je stari del mesta kul,«
»Ne, dopoldan ne morem, to sam veš. Pomagala bom narediti kosilo in z mamo šla k maši. Taka navada je pri nas. Tako to je. Oče gre za praznike, ker ima kar naprej delo. Ob nedeljah navadno poskrbi za živino, ureja po hlevu ali pa brklja okrog strojev, ne dosti, spoštuje nedeljo. Popoldan se preobleče in gre do gostilne, take obrede imamo. Po enih bi pa lahko prišla, ja,« je na nek način prazno spoprijaznjena.
»To, to, se dobiva kar pred kavarno, a?« ji reče in smrkne.
»Joj, zdaj sem se spomnila?« plenkne iz nje.
»Ja, kaj pa spet?« je začuden.
»Obljubila sem mami, da bom šla k Andreju v bolnico. Mama danes ne more, ker pride popoldan njena sestra, teta Mira. Vem, imela sva v načrtu, mašo, kosilo, naprej pa nisva načrtovala. In teta Mira, sicer živi v Avstriji, ampak te dni prihajata dol, obnovila bo staro hišo in jo bodo oddajali za turiste. Vse po starem, to gre danes. Njen mož je mojster, vse sam naredi. V Avstriji imajo že tri take stare hiše in jim nese, res. Joj, to sem zvedela šele sinoči, ampak te nisem hotela klicariti, ker si pač ob sobotah v svojem lajfu,« je spet žuboreče zgovorna.
»A ja, k Andreju … In kako mu kaže, mislim …« zamišljen premolkne.
»Mama je v petek govorila s sobnim zdravnikom. Hja, jetra se popravljajo, samo psiha, tista ga … Namigujejo, da bo po zdravljenju, detoksikaciji in to, moral v Idrijo. Taki so načrti. Požrl je vse, kar je dobil, zdaj pa … Veš, saj mi je hudo zanj, narediti pa ne morem nič. Kolikokrat sem ga videla v mestu, mu prigovarjala, njegov edini odgovor je bil, ne teži. Domov pa ni hotel. Drama, ti rečem, drama,« je utrujeno nejevoljna.
»Ja, videval sem ga s klapo, ki je itak odpulena. Včasih so bili v parku in se smodili s slabo marihuano; že na daleč sem jo vohal. In ja, ceneno vino je krožilo, ja. Spomnim se ga, dolginast, suh, dolgih las, blond. Na hitro me je spominjal na pokojnega pevca Nirvane, res, ja. Kar nenadoma sem dobil fleš, da je to on, ne vem, zakaj, tak je bil. Pa dostikrat sem ga videl zvečer pred lokalom, kjer so se zbirali taki, ja, taki no, malo odvrženi, oprosti izrazu. marginalci, če hočeš. Nič ne moreš, ko so ti pobje enkrat na dolgi plovbi, se stvari lahko zapletejo, ja. No, saj se bo uredil, boš videla. Najprej telo, potem pa še duša. V Idriji znajo, bodi brez skrbi. Moj mladostni prijatelj je šel skozi podobno sranje, zdaj se je ustalil, ima malo prevozniško firmo, kombiji in to. No, če greš k njemu, se pa potem dobiva, ko bodo obiski mimo. Šla bova malo v naravo, v gozdove. Si za?«
»Ja, to lahko, ja. A vzamem popotnico, sendviče z domačo salamo, radensko, pivo?«
»Misliš tisto vašo domačo suho klobaso, tisto?« zabrenči.
»Tisto, ja, pa pivo, a?«
»U, kul. Prav, se dobiva ob štirih pred kavarno. Bo prav?«
»Prav,« mehko reče, zdaj že sprijaznjena s to novo realnostjo.
Pa sem, pa sem, si oddiha in odloži telefon na prazen del mize v dnevni sobi. Pritegne prenosnik, da preveri vreme in pot za nedeljski potep. Nove gozdne ceste, tišine, ljubljenje v avtu, okus njene ustne vodice, njeni vroči poljubi, njena močna stegna, belina prsi v gozdnem mraku … Ja, samo se mi zdi, da sem preveč našponan, manjka mi Jakec in njegova odlična marihuana. No ja, za nas je Jakec, na obali je pa Jakobo, tako mu je tudi ime, tako mu piše v dokumentih. Študiral je filmsko režijo, pa … Ej, Jakobo, preveč življenja je bilo, preveč. Scenarije pa zna pisati, to pa. Zdaj naredi kakšen reklamen film, od tega živi. Ima svojo parcelo, živi pa z mamo v stari vili v Piranu. Italijani so, vseskozi so bili Italijani, prej malo manj, zdaj pa zelo odkrito. Ta naš Jakobo. Na koncertu v Križankah, pred leti, moja takratna je tudi bila iz Pirana, Marina … Eh, in Jakobo se je prismukal mimo, s kitko las, s smešnim klobučkom in s tisto brbljavo govorico. Veliko je vedel o glasbenikih, o videospotih, pa je kar govoril in govoril. Fanatiziral je, kakšen videospot bi posnel s tipi na odru, nek nov jazz, ki še ni prevzel publike, delovala je tolerantno zainteresirano, kašen žvižg in krik, sicer se je pa sukljal dim marihuane. Marina ga je poznala že nekaj let. Nisem je zasliševal, zakaj in kako, brigalo me je tisti večer, ker sem pokadil več kot bi se spodobilo. Sedel sem tam, opojen z njeno lepoto, z njeno bližino, z njenim vonjem. Kako je znala nadeti prave dišave … In potem, tisto jesen, končala je magisterij in … Usedla se je v drag avto in odšumela iz Ljubljane … Vrnila se je na obalo in začela kariero, ah … Mislil sem, da je mladost na stopnicah neka garancija za večnost v dvoje. Pa ja. Posedali smo na stopnicah pod Prešernom, pred filozofsko fakulteto, v križankah, ob rimskem zidu. Hodili smo na Metelkovo in vse male pajzle, kjer se je kaj dogajalo, ampak Marina, skrivnostna morska zvezda, ki je bleščala. Kaj sva se enkrat pogovarjala, da je kot najstnica lovila morske zvezde, da … Tista rdeča, mislim rdeča, ej … Ne, nisem štekal tiste fore, zakaj je bila obsedena z morskimi zvezdami. In prav danes mi hodi v misli, prav zdaj. Ta Marina. Če ne bi bilo nje, ne bi spoznal Jakca in ne bi bil stalno preskrbljen z dobro marihuano, že deset let, da … Zdaj jih imam štirideset, osmega aprila sem jih imel, no … In če bi takrat bil sposoben obdržati Marino. Ne, ne, nisem imel ambicije, ne. Po diplomi sem nekaj časa bluzil po Ljubljani, iskal iskro zanosa, iskal službo, delal to in ono, potem pa v domače mesto. Tu sem zdaj, kralj v svojem stanovanju, tu sem. Takrat, ah … Bil sem poštar, bil sem v državni upravi, nadomeščal sem eno delavko na porodniškem dopustu. Tisto, ma jebat ga. Papirji, ekrani, papirji … ne, jaz tega ne bi prenesel. Tukaj pa, kdo bi zaposlil diplomiranega sociologa, kdo? In potem so bili oglasi, da rabijo ljudi v novem podjetju, specializiranem za pohištvo po naročili. Oglaševali so se kot moderno novo podjetje, ki veliko izvaža – saj res, in so naredili nove prostore, skladišče, stroji, lepi prostori, luksuzni upravni oddelek, hja … Še celo mali park imajo pred upravno stavbo, no ja … In sem nekega ponedeljka šel, se oglasil pri gospe Vinki in … Ja, gospod Brane, diplomiran sociolog ste, ampak pri nas rabimo nekoga, ki bi pomagal v skladišču, v pakirnici, pa logistika in to. Potrebovali boste izpit za kombi, pa nekaj ročnih spretnosti. Plača je stimulativna, ko je več dela se dela tudi ob sobotah, če je naročilo, pa natančnost in vestnost se zahteva. Čez neko obdobje, ker le imate nek nivo družboslovne izobrazbe, bi lahko skrbeli za vodenja pakirnice in bdeli nad kadrom. To vam lahko ponudim, drugega ne. In še je napletala o tem, da imajo vizijo, da so zaposlili nesojenega profesorja slovenščine, ki skrbi za reklamne zadeve in ji pomaga urejati spletno revijo. Ja, ja, tisti razgovor, že osmo leto sem tu in sem res nekakšen vodja skladišča in pakirnice. Mater, kakšen kader smo: en bivši vojak, en strojnik, en delavec z juga iz propadlega gradbenega podjetja in še najmlajši, propadel študent kemije. To smo ti ekipa, ja. Oni v proizvodnji, oni so več ali manj vsi izšolani za to, kar delajo. V upravi, hja, dva komercialista, vodja računovodstva in financ, pa še eden, za katerega ne vem, kaj pravzaprav dela, menda desna roka generalice Vinke. Korel, on, on se prikaže v delavnici, naredi red, potem pa včasih vskoči, če so kakšne specialne obdelave. Mojster je, mojster stare šole. Mater je bila smešna tista zgodba z mercedesom, ki ga je v bivšem režimu skrival doma, tam leta 1983, ker si ni upal kazati premoženja. Ja, popizdiš, ja. Kar pregrnjenega je imel v garaži, ga tu in tam zagnal in poslušal zvok motorja. Zdaj pa vozi izključno Toyote. Da je skrival avto. Ja, zakaj ga je pa kupil, ah … Sobota, sobota, aprilska sobota. Kam bom šel čez prvomajske. Bo ona na volji? Ne vem, nič ne vem. Moram si zagotoviti zaloge marihuane. Kje se je zataknil ta Jakobo. Včeraj ga ni bilo mimo, čeprav sva bila domenjena. Čakaj, ura je nekaj čez deveto, ne, ne krepko prezgodaj, da bi ga klical. Nič, potem pa tek. Danes, hja pet kilometrov, za ogrevanje. V maju me čaka mali maraton, pa, saj ne vem. Zdi se mi že noro tole … A ni bolj udobno, da skadiš malo marihuane in si kul. Tek pa, kaj pa vem, narava, dihanje, to ja, ampak zadnja leta pretiravam, se mi zdi. In nimam pojma, kaj si hočem dokazati, res nimam pojma. Mogoče ne bi norel, če bi ostal z Ines, z njo … In sva se sprla, ja … Menjajo se te ženske, menjajo. Imajo ambicije, imajo zahteve. Ines je kar fantazirala, da se bom z njo preselil v Kranj. Pa ja, kar tako. Kar tako … Ne, tako ne gre, ne … Tam sva sedela v novem delu parka in je nakladala in nakladala, da bi najela stanovanje, da je dobila dobro plačano službo, da bi jaz lahko kaj tam našel, za začetek bi živela od njene plače. Pa ja, od njene plače. Si nor, biti odvisen, ej … In tako je šla v Kranj sama, po pol leta našla drugega, zdaj ima že dva otroka … Jaz pa imam tek in to našo Magdaleno, ki sanja angele. Nič, na tek grem! Z avtom do gozda, potem pa po tisti ne prestrmi trasi …