Pobeg 4

***

Sobota počasi izginja v blagem mraku, ki se nezadržno lepi na preorane njive. Od nekod je slišati oddaljeno zvonjenje, menda iz sosednje cerkve, ne iz naše, premišlja Magdalena in stopa naprej po kolovozu. Že cel popoldan je na dolgem sprehodu, dve uri že. Če bi zdajle bil z mano Brane, ja … Kdaj bova takole šla med naše njive, kdaj? Kaj se sploh greva? Še nikoli nisva govorila o zaljubljenosti, o ljubezni, samo … Kar naneslo je, kar tako. Morda je bilo krivo vino, morda moja žeja, kdo bi vedel. Dragi Bog, bojim se, da me boš kaznoval, ker se tako spuščam v te zveze. Saj si me že zadosti kaznoval. S Tinčem si me kaznoval, pa zakaj? krikne v njej, da za nekaj trenutkov obstane. Tinč, Tinč, zdaj je nekje v Avstriji, ima partnerko, dela, vsaj to, tu, tu … Malo je že delal doma, nekaj časa v delavnici, šola, ah … V tretjem letniku srednje je končal, potem pa motor, pa … In tisti večer na gasilski veselici, saj … Vse sem zaupala dnevniku, takrat sem ga še pisala, še dve leti, zdaj … Nimam energije, nimam časa, toliko dela je … In me lomi … Če bi bila poročena, bi si vsaj s porodniškim dopustom malo oddahnila, tako pa … Brane, on … Je on pravi!? No, postaven dedec je, to že, in tako pameten, razgledan, duhovit, ja … Ni mi dolgčas v njegovi družbi, ne, premišlja Magdalena in stopa proti avtu, ki ga je pustila ob zakarjakih njiv. Namenila se je v hribovko vas, da na večer pobere cunje pri stricu Janezu, maminemu bratu, ki tam gor, v tisti prekleti samoti trmari in vztraja. Ima pet mačk in na kupe knjig. Mama mu je enkrat na teden opere cunje; pokvaril se mu je pralni stroj in mu ga sosed še ni pripeljal. Včasih sta obe šli tja gor spravljat hišo v red, ker je Janez že malo bolehen, pešanje srca in to. Pred leti je bil smešen, z nahrbtnikom je hodil v dolino, avto pustil na parkirišču blizu avtobusne postaje, nakupil, kar je rabil in se peljal nazaj v svojo samoto. Saj bi lahko šel v dom za starejše, pa je rekel, da je tisto predjamski grad, da ti tam dajo samo mehke copate za hojo v večno luč. Take filozofske ima, ta naš Janez. Pa je bil celo življenje po svetu, nekaj časa je delal v Nemčiji, pa v Franciji, pokojnino ima lepo, prihranke tudi. Vedno govori, da je en bančni račun že moj, da bo tako zapisal. Ah, ta naš Janez. No, hišo je obnovil,  ja, samo reda pa nima, to pa ne. Zdaj gremo gor, če je sneg, tega pa že nekaj časa ni, pa grem ob sobotah do njega ali pa mama. Kar rabi iz trgovine, mu pripelje sosed, dvesto metrov nižje živi, in sta kar v dobrih odnosih, tudi zato, ker je ta sosed osamljen, tik pred upokojitvijo in hodi k njemu na debatne večere. O, ja, pa kakšno žganje cukata, vem, vem … Sem ju dobila, pil je bolj sosed kot naš Janez, zdravila in to. Zaveda se, da je ta mešanica lahko usodna zanj, saj je medicinsko zelo izobražen. Ne vem, od kje mu to znanje, menda je nekaj časa delal tudi kot medicinski tehnik v Franciji. Ene diplome ima, ene papirje, kaj pa vem. Ja, grem gor, se odloči.

Vožnja skozi gozd je vedno malo tesnobi: tema, gosta podrast in tisti ovinki na makadamski cesti, ki pelje v samotni zaselek pod hribom, do treh hiš, čisto spodnja je že na pol podrta, potem je sosed Mirko, in malo višje naš Janez. Pa bi lahko šla bolj zgodaj, spet me bo tema dobila tu zgoraj. Ne maram vožnje v temi, če prav je makadamska cesta do asfaltne razširjena, popravljena, kaj pa vem … No, daj punca, dajmo, se spodbuja.

Janez na pol drema v starem naslanjaču in bere knjigo, tokrat francosko, izvirnik najbrž. Pograbi prenosni telefon in gleda, kdo ga je klical. Pozabil ga je na mizi, ko je hodil po gozdu in nabiral sušice – to še vedno počne, to je njegova rekreacija, čeprav ima moderno peč na pelete, si v štedilniku še vedno rad zakuri, da si skuha kavo in včasih tudi kosilo, če ne uporabi plinskega štedilnika. O, Magdalena je napisala, da pride. No, si reče in potežka knjigo. In se zamisli – pomorščak, ki je med čermi po treh dneh našel tovariša, ostala sta na otoku. Premišlja, če bi ga ubil in pojedel. Madona no, te zgodbe. Ja, ja, ti ljudje so silili po svetu in doživeli marsikaj. Me prav zanima, kako se bo končalo. Ja, ta francoščina, poje, dobesedno poje … Branje mi še gre gladko, govorica pa, ja, s kom pa naj jo treniram. Zdaj vsi čvekajo samo po angleško, samo to. Ta jezik pa, ne vem, obvladal sem ga, ampak raje berem v francoščini, to pa. In zgleda blesk avtomobilskih luči. Snop nenadoma udari na steno v kuhinji in se odbleskne od modre keramike v kotu ob zidanem štedilniku, tam je tudi divan, za popoldanski počitek. Za trenutek se luč ustavi na medeninasti obrobi starega štedilnika. Bralna lučka nad naslonjalom nima take moči. In stožec luči presahne, preden se je dotaknil mize in kupa starih časopisov. Pograbi enega, odtrže trak in ga vstavi v knjigo. Zapre jo in jo odloži na malo kredenco ob steni. Naša Magdalenca gre, se mu nasmehne. Mukoma se vzravna, si popravi očala in stopi v vežo. Zdaj že lahko vidi, da je Magdalena parkirala ob starem opuščenem hlevu, kjer se razrašča velik bezgov grm, tam je bil nekoč gnojnik, pred desetletji, ko je tu še bil mamin rod. Prižge luči, tudi tisto nad vhodom in se čudi, da je na robu mračine prišla sem gor. Po navadi pride prej, tudi Majda pride prej, če pride, se mu smehlja. Počaka, da pomežikne avto in odda rahel pisk, zaklenjeno, si reče. Magda ga gleda in si misli. Madona je še postaven, pa jih ima dvainosemdeset, no … Lepo se uredi, počeše dolge sive lase, ki si jih včasih spne v rep, danes ima pa spuščene. O ja, ko sem bila punčka, mi je dal glavnik, sedel tam pod lipo in me prosil, če ga razčešem. Oh, ti njegovi lasje, vedno je nosil dolge, vedno, takrat še ne povsem sive. In je hodil iz Francije na dopust na kmetijo. Za česanje sem vedno dobila nagrado … Denar, denar, sveta vladar.

»Kako smo, stric Janez,« mu vrže skozi hlastav mrak.

»Smo, še smo, ja. No, si pa pozna danes. Veš, prej, no popoldan, sva se s sosedom menila, da bom pa le kupil tisti pralni stroj, ki ima funkcijo tudi sušenja. Moj stari hudič je šel, to je zdaj že celo leto, kar me perete. Ja, pa se ne spodobi. Bolj bi bilo pametno, da bi prali plenice, kaj?« je malo piknil.

»O, saj, saj bi jih, ja. No, saj jih še bomo, ja« je Magdalena odločna.

»Upam, upam. Zelo rad bi bil rezervni stric, star oče, kaj vem. Nekaj bi že bil. Sam sem pustil, ah …« zavzdihne. Magdalena ve, da je v Franciji pustil sina; država ga je dala v rejništvo, ker je bila njegova takratna partnerka odvisna od mamil, on pa je bil tuj državljan na delu v Franciji … Niso mu ga prisodili, ker je veljal tudi za alkoholika … vedela je, da je to njegova trpkost, da je poredkoma razlagal, kako je bežal od bivše, da … In ko je zvedel, da je noseča in še kar ni odnehala z drogo, je dokončno šel v drug kraj v drugo bolnico, kjer je ostal do upokojitve.

»No, kako, je punkl za pranje pripravljen?« ga pahne v sedanjost.

»Tisti je ja. Moj duševni punkl pa ne bo šel nikoli v pranje, ne, ne bo šel. Vem, ti bi mi svetovala, naj grem večkrat v cerkev in k spovedi. Pa ja, ti župniki, neka božja komerciala. Ne rečem, ta naš, v našem okraju, mlad in razgledan, to že, po drugi strani pa je tudi malo koristoljuben. O, saj se rad ustavi pri meni, tudi pomeniva se, pa še kakšno knjigo mu posodim. On mi jih nekaj pripelje in to naju veže. O bogu tudi rečeva, samo jaz ima svojo filozofijo, to se ve. V bolnicah sem videl marsikaj, zato vem, kaj je smrt in kaj je življenje. No, daj stopi noter. A dam gor za eno tako ta pravo turško kavo. Res da je že pozno, pa kaj bi to tvojemu mlademu srcu. Saj še mojemu staremu ne škodi, tri na dan, več ne. Zjutraj, saj veš, si skuham polno đezvico, po kosilu včasih ja, včasih ne, pozno popoldan, če pride sosed pa spet. No, danes si ti prišla, a bova eno tako, na roke zmleto, a? Se spomniš stare mame, a se?« je Janez razživljen.

»O ja se, in njenega mlinčka tudi. Ob štedilniku je sedela in mlela, mlela, da je hreščalo. Pa kako je tista kava dišala. V nobenem baru nimajo take, ne. No, pa daj. Danes tako ne grm nikamor. Vse smo naredili, krompir je zakopan, vrt urejen, vse je pod komando, bi ti rekel,« je Magdalena sproščena. Tu se je vedno počutila zaželeno, tu je bila rada doma. Še ko sta bila živa star oče in stara mama, je rada prišla sem gor. Vedno so imeli psa in nekaj mačk, pa dve kravici v hlevu, kokoške in stara lipa je še ob skednju, kjer ji je dedek naredil gugalnico. Oh tisti časi, se ji je zaprispodobilo.

»Pa, Brane, kje se je pa on zataknil,« je Janez vrgel trnek.

»Teče,« suho odgovori Magdalena.

»Teče, no …« premolkne Janez in odstavi kavo.

»Ja, pač teče, tak način sproščanja ima,« ga na nek način brani Magdalena.

»No, pri taki ženski res ne rabiš dodatnega sproščanja,« je Janez zbadljiv.

»On že ve, kako naj se odpuli od vsega. V firmi je norija, včasih pakirajo pozno v noč, ko so huda naročila. Svet je ponorel. Delaj, delaj, delaj,« se pritožuje Magdalena.

»Veš kaj, če hočeš imeti več kot rabiš, je to norost. In ta norost je vklenila svet. Bil sem zunaj in sem to norost videl, prej kot ste jo bili vi vajeni. Dobro, prej je bila tu pri nas drugačna norost, zdaj, ljubi bog, dobro, da sem umirjen in star, zdaj je norišnica zunaj, v pravi norišnici je pa mir in pamet. To se čudno sliši. Saj veš, da sem delal tudi na psihiatriji v Franciji in sem videl marsikaj. Pa ne bi mogel zgrešiti, če bi rekel, da zdaj vidim veliko pacientov, ki nastopajo na televiziji in zganjajo politiko. Tako je to. Na, dobra je, srkni. Sosed mi je prinesel pravo, italijansko. To hočem, te sem navajen, že trideset let pijem to znamko kave. Spodaj v marketu je nimajo vedno, pa je bil sosed v regijskem mestu, dve kili sem mu jo naročil. Za nekaj časa bo. Dal bom popravit avto, malenkost je, samo injektor. Sosed je od vraga, na vse se spozna, sam popravi traktor, motorno žago, vse. Pa sva preizkusila mojega citroena, dizlaša, nekaj kašlja, saj veš. No, pa je pogruntal, kaj mu je. Naročil bo del in popravil. Potem bom pa že sam šel v trgovino. Počasi in previdno. Na avtocesto pa ne bi šel več, to pa ne. Vid me zajebava, to pa res. Takim starcem bi morali avtomatsko vzeti vozniško. Koliko jih vozi, pa niso več sposobni. Tako to je. No, srkni, srkni,« jo spodbuja.

»Da boš spet sedel v avto, daj no! Že, čakaj, ja zdaj bo leto dni, kar si jamral, da ti avto kašlja, da ima gripo.«

»Ja, lani na pomlad, ja. Pa se nisem sekiral, ker sem pač dobil vse servirano. Majda in ti sta moja socialna služba in rdeči križ,« se Janez zasmeje.

»In ga boš dal popravit. Pa se to sploh splača?« vpraša Magdalena in prisrkuje močno kavo.

»Splača, splača. Moderni ljudje, zanima jih samo, kaj se splača, samo še to. Glej, čustveno sem navezan na ta avto, že petnajst let mi dobro služi. Nič čudnega, če se je malo obrabil. Sosed pravi, da je to zato, ker je zadnje čase veliko stal. Saj je res, samo tu in tam sem se zapeljal. Tak žrebec rabi da se zdirja, dizlaš, nimaš kaj. Sosed bo že vedel, zaupam mu. Čeprav je tak hribovski samouk, pa obvlada vse, od računalnika do traktorja. Vidiš, jaz obvladam računalnik le toliko, da imam elektronsko pošto, pa da brskam po internetu. Vi mladi to delate že kar na telefonu. Vem, moj žepni telefon je muzejska stvar, vem. Pa ne maram modernih, ne. Zadosti je, da me lahko pokličete, in da jaz pokličem, kar je treba. No, kakšna je kava?« vpraša Janez in tudi sam srkne, zamiži in izpusti dolgi ahhh.

»Taka je kul,« reče Magdalena in se zastrmi v staro stensko uro še na nihalo in z verigo za navijanje – že stopetdeseto leto je v hiši. Nesel jo je nekam v Avstrijo popravit in zdaj tolče, tolče, lomi jima tišino. »In se lomijo stvari,« čez čas reče, ko so se srkljaji zmehčano utišali med klenke ure.

»Kaj pa spet? Je slabše z Andrejem?« Janeza zaskrbi. Odrine skodelico, prekriža nogi in se zresni. Na obraz mu sede tista resna zaskrbljiva svetloba, ki ga dela tako zelo pronicljivega in všečno strogega.

»Ne, z njim gre na bolje. Jutri grem v bolnico, da vidim, kako mu gre. Se bo zlizal, se bo. Je pa bilo že hudo, saj veš, saj ti je mama najbrž že vse povedala,« je Magdalena malo tresava; nejevolja jo vrviči in ji jemlje sproščenost pomenka.

»Ja, Majda mi je vse izjokala, ja. Hudič je, ker je vsega preveč, vse je tako prekleto dostopno: tablete, droga, alkohol, vsega boga požirajo. Koliko tega sem videl, ej,« zavzdihne Janez. »No, če se jetra spet funkcionalno popravljajo, bo to šlo mimo. Detoksikacija bo in potem bo delo na duši, ja. Tak je protokol. Saj moderna medicina ne razume, še zdaj ne, da je pohaba telesa, najprej pohaba duše. V to verjamem, o tem sem se prepričal. Če je duša zdrava, potem ji telo služi, brez skrbi. Mnogo tega sem videl, mnogo,« prikima Janez.

»Ah, duša,« zavzdihne Magdalena.

»Kaj, a ti ne verjameš, da je duša vrhovni upravitelj. Saj si krščanska, si, ne?« se smehlja Janez, s tisto žlahtno vednostjo v očeh.

»Ja, ja duša, prekleto zna boleti. Pa nihče ne zna prav povedati, kje je,« je Magdalena zbrano zgovorna.

»Se ti vidi, da je tvoja duša nemirna. Saj te razumem, nov moški, ta pa ima še svoje muhe. Vem, ni več mladenič, zrel dedec. Štirideset, si mi rekla, da jih ima ta Brane. No, ni še star, ne. In, ja, bom direktno vprašal, pa ne zameri. Imata kakšne načrte, kaj bo s to zvezo? Zdaj traja že dve leti. In razumem Majdo, da jo jezi, ker ga še nisi povabila domov. Saj veš, na kmetih še kar drži ta stara etika, ti, predžentveni protokoli. Čeprav pri mlajših ljudeh to ne velja več, niti na podeželju ne. O ja, vidim jaz to, vidim, in se smejem, ko gledam vaške punce, ki čakaj avtobus, mislim dijaški. Pa ti stojijo tam v raztrganih kavbojkah, mislim načrtno raztrganih, saj veš, tistih modernih, ne. In sem se zadnjič prav smejal, ko sem šel v mesto z avtobusom. Pa sem si rekel, vse, kar je drugačno, vse je normalno. In telefoni, to. Vsak sede in se začne divje brskanje. Upognjeni ljudje bodo, upognjeni nad ekrane, kjer je svet in so vsi odgovori. Nihče ne dvigne glave, pogleda soseda, se pogovori, ah … Ne, ta svet se maje v tečajih, res se. No, ostala sva pri Branetu,« se Janez zbere.

»Jutri bi moral priti k maši potem pa na kosilo,« Magdalena le reče in se grčasto oprime skodelice, da popije preostanek kave.

»Pa?« vpraša Janez in naščeperi belkaste obrvi.

»Ne bo ga,« hladno reče Magdalena in povesi pogled.

»Aha, prva izgubljena žogica, v tem vajinem tenisu, ja. Nič ne bom moraliziral, prav nič. Vsak si postelje tako, da bo udobno spal. Lahko ti samo svetujem, da bodi oprezna, kajti moški pri teh letih imajo svoje ustaljene navade in se poredkoma zgodi, da bi jih predrugačil. Ja, vem, idealistično gledano na ljubezen in to. Za ljubezen mora biti strast, strast pa je domena moči, ne nujno mlade, lahko je tudi zrela moč. Hočem ti reči, da je partnerstvo najprej neka uglašenost, šele potem je to prevečkrat opevana romantična ljubezen. Oh, koliko sem jih poznal, ki so zgoreli v čustvih. Zdaj, če gledava iz njegovega vidika. Če bi imel resno potrebo in željo po družini, bi jo že zdavnaj imel, to so dejstva. To, kar zdaj hoče, to je pač samo pravica samca. Oprosti, da ti vse tako direktno povem. Hočem ti samo dobro in ne bi rad, da se ti spet naredi kalvarija, da te stre. Zadosti je bilo tisto s Tinčem in potem dve leti psihoterapevtskih tablet, pa brez potrebe. No, to je za teboj, zdaj si zrelejša in lepša, tako da veš. Šele zdaj imaš tisto zrelo žensko v sebi, ki zmore osrečiti še koga. Ja, Brane, če se bo začel takole izmikati, potem že veš, koliko je ura, kaj!? In še drug problem je, vsaj jaz ga vidim. Ni krščansko prepariran, tudi zaradi tega, ker je kot sociolog veliko teh stvari preštudiral, in ima drugačen pogled na vero, o tem ne dvomim. No, bi pa želel, da enkrat prideta sem gor, tako, izlet na hrib, pa tod mimo, kaj?« je zgovoren Janez.

»Ne vem, ne vem, kaj se greva. Res ne vem. Ta najina srečanja, izleti. Kaj pa vem, bolj neko tovarištvo kot ljubezen. To bo,« reče Magdalena in se zamakne v senčnično, da bi skrila tkanino užaljenosti na obrazu. »Tovarištvo, milejša oblika partnerstva, kaj. No ja, dve osamljenosti, stopljeni v eno samo, to je moderen svet, ja. No, pa sem rekel, da ne bom moraliziral. Saj ne bom, ne bom. Glej, bodi taktična. Odkrito ga postavi pred dejstvo. Povej mu, da ti nisi več samo sopotnica za izlete, da hočeš to zvezo postaviti na višji nivo. Tako mu povej! Prej, ko boš to naredila, prej se boš rešila negotovosti. Hudič je, da sta v istem podjetju, da so srečanja tako rekoč zapovedana. In težko se mu boš izogibala, težko. Za zdaj se mu nočeš, vem, ker je le polnokrvna ženska v tebi in hoče potrditev. Razumem to. Ne trapaj se še s tem, da je, oprosti, seks izven zakona, ne vem kakšen greh. Ni, ker je bog ljubezen, in skozi ljubezen ga hvalimo. Tako na to glej. Vem, da je Majda glede tega dosti bolj konservativna, saj mi je jamrala, da ženske v vasi govorijo, da to in ono, sploh te stare, ki hodijo redno v cerkev in imajo svoj opravljalski internet. Taka je pač dinamika vaških skupnosti, tako to je. Misliš, da mene niso opravljale, pa so, pa še kako. O, sosed mi ja marsikaj pove. Tudi v gostilni se včasih zgodi tisto pristno moško opravljanje, bolj povzročeno s privoščljivostjo, bolj to. No, Magdalenca, ne delaj takega uvelega obraza, ker si se šele zdaj prav razcvetela. Takrat, po tisti katastrofi s Tinčem, si bila pa res ene bunka zabunkana. Nisem se vtikal, saj veš. Pa malokrat si prišla sem gor. Nisi iskala nasveta pri meni, ne. Imela si svojo psihiatrinjo, ki te je tako prekleto natrpala s tisto kemijo. O, jaz zelo dobro vem, kaj naredi tista kemija, zelo dobro vem. No, zdaj si spet zmožna sreče,« Janez doreče in jo umije s pogledom izkušenega moškega, ki razume brezčutne vibracije sveta.