Ploh

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam nek drug prekleti načrt, Maja.

Iz svojega podnajemniškega študentskega stanovanja se bom na Obalo odpeljal zgodaj zjutraj, še preden vzide sonce. Opravil bom, kar moram, in vrnil se bom ob uri, ko običajno vstajam. Potem se bom usedel za kuhinjsko mizo, pozajtrkoval in nadaljeval svoj dan, kakor da dneva do tistega trenutka sploh ne bi bilo.

Zoprno mi je. Vedno znova. Vedno bolj. Ni res, da čas zdravi rane. Pri meni odpira nove. Kot majhne vulkane. Brbotajo kot polenta na premočnem ognju. In jaz se trudim vse to pokriti z nekakšnim čudežnim pokrovom. Ki samo že ob misli, da moram tja, začne nevarno poskakovati. Plof, pljok, čof, plump se vztrajno oglaša nekje v meni. Zato odlašam in prelagam in zavlačujem.

Ampak včeraj je telefonirala gospa Kremžar. Tista, ki zbira denar po vsem bloku in potem z njim plača, kar je treba. Čiščenje stopnišča, vzdrževanje dvigala, stroške zamenjave ključavnice na vratih kolesarnice, ureditev gredic okrog bloka … Da me je že večkrat klicala. Za prejšnji mesec je zame založila ona. Zdaj pa ne bi več. Če lahko prinesem. Naj kar v nabiralniku pustim. Pokojni oče je bil vedno točen s plačili. Tak urejen gospod. Pa tako na hitro je šlo. Danes smo, jutri nas ni.

Jutri bom, jo prekinem. Jutri pa prav zares pridem, potrdim še enkrat, njej in samemu sebi.

Po klicu obsedim s telefonom v roki. Sedim na robu postelje v spalnici in zrem v steno pred sabo. Na sredi bledo rumene stene je svetlejši odtis, kjer je nekoč visel velik lesen križ. Naenkrat začutim bolečino v želodcu. Poskušam umiriti dihanje. Telefon spet zazvoni. Mama.

Si šel?, vpraša. Jutri, rečem. Prekineva.

Sprašuje samo zato, ker mi je spet ona dala denar. Čeprav sva se na začetku dogovorila drugače. Stroške očetovega stanovanja na Obali, ki je zdaj postalo moje, in najemnino svojega študentskega stanovanja v Ljubljani naj bi plačeval s pokojnino. Stroški, ki jih je prej pokrival oče. A meni tudi ta mesec ni zneslo. Ponoven krč v želodcu.

Pred spanjem sem si vse poenostavil v kar se da kratek načrt. Prihod. Vstopi. Odpri luč. Gor rolete. Odpri okna. Odigraj čistilko. Zapri okna. Dol rolete. Prepričaj se, da si zaklenil. Kljukica in spet zadihaj! Odhod. Pomirjen s tem kratkim in jasnim načrtom sem zaspal.

Vožnja iz Ljubljane je bila prijetna samo prvo polovico poti. Potem sem se znašel na isti cesti, po kateri sem se v svojem življenju prevažal že preveč vikendov. Vse od tistega poletnega dneva na koncu počitnic pred mojim drugim razredom osnovne šole. Takrat sta me oče in mama poklicala v dnevno sobo in mi povedala. Da bo očka od zdaj naprej živel drugje, da pa ga lahko obiščem, kadarkoli želim. Moral bi posumiti, da nekaj pripravljata, že na morju. Za osmi rojstni dan sta mi kupila velik gumijast čoln, ne da bi moral kaj posebno prositi zanj in bila sta nenavadno prijazna z menoj. Celo na poskusno vožnjo po zalivu sta šla oba. Veslal je oče in mama je imela na obrazu njen najlepši nasmeh. Naslednje dneve sem bil kralj zaliva in kraljevsko sem se počutil vse do tistega trenutka v dnevni sobi.  Po tistem se je oče kmalu preselil na Obalo, midva pa sva ostala sto kilometrov proč, med hribi. Bilo mi je tako, kot da bi med našo vožnjo po zalivu oče naenkrat postal galeb in bi odletel proč, jaz pa bi skočil s čolna in se potopil v morje pod njim. Tam sem ostal vsa naslednja leta. Mama pa je ostala v čolnu. Vedno je bila mlada in pogumna, ne glede na to, koliko je bila stara. Vedno je uživala življenje s tistim istim nasmehom na ustnicah. Vedno se je ali sončila ali lovila ribe ali pa si je prepevala. Če ji je spuščal čoln, se nikoli ni ustrašila, vedno je plula naprej. In sploh je ni motilo, da je sama. Jaz pa sem zamahoval tam spodaj, brez kisika, mahal sem v prazno in ko sta me ali oče ali mama vprašala, kako sem, je naenkrat bilo, kot da bi imel usta polna vode in iz njih ni mogla priti nobena beseda. Niti črka. Vroče sem si želel, da bi lahko skakal s čolna v morje in nazaj, lomil mamina vesla, mahal galebom v zraku in se obešal na njihove noge. Pa ni prišlo nič od vsega tega iz mene. Samo neko zoprno brnenje sem slišal vsa ta leta v sebi, kot da bi se vame usedla velikanska osa in bi brenčala tako glasno, da sem slišal samo še njo.

Mama je držala obljubo. K očetu me je peljala veliko vikendov. Potem sem se prevažal sam. Z avtobusom ali vlakom. In sanjaril o tem, kako se bom preselil k njemu. V njegovo majhno garsonjero brez kopalnice. Prvih nekaj let smo ob vikendih včasih vsi trije skupaj hodili gledat različna stanovanja, a je mama vedno našla kaj, kar je bilo s stanovanjem narobe. Predvsem moja soba se ji je vedno zdela premajhna. Čez leta se je oče preselil v večje stanovanje. Ki je imelo kopalnico. In nikjer sobe zame. Ko sem na Obalo hodil sam, z očetom nisva več gledala stanovanj. Spal sem na kavču v dnevni sobi. Tiste vikende. In močno čakal svoj osemnajsti rojstni dan. Mama mi ji nekoč, ko sem hodil v šesti razred, rekla, da bom takrat lahko naredil, kar bom hotel. In jaz sem točno vedel, kaj hočem. Prekleto točno. Zato sem potrpežljivo čakal.

Pred letom in pol sem na dan svoje polnoletnosti spakiral vse svoje stvari v dve potovalki in pozvonil na vratih očetovega stanovanja. Vrata niso imela kukala. Oče jih je odprl in jaz sem po desetih letih nerednih in nerodnih vikend srečanj, obdobij, ko se tudi več tednov nisva niti videla niti slišala, letih jeze, razočaranj, pričakovanj, upanja in obupa vstopil v njegovo življenje. Potovalki sem vrgel v prostor ob kuhinji, ki je bil namenjen shrambi. Naslednji dan sem, medtem ko je bil oče v službi, stvari iz shrambe odnesel v klet in v izpraznjeno shrambo zvlekel vzmetnico iz kavča v dnevni sobi, ki je segala točno od stene do stene po dolžini shrambe. Iz kleti sem privlekel desko in jo odžagal tako, da je segala od stene do stene po širini. V obe nasprotni steni sem zabil po dva nosilca in nanju pritrdil desko. To je bila moja nova pisalna miza.

Oče ni bil navdušen. Omenil je celo, da se zaradi njega lahko vrnem tja, od koder sem prišel. Omenjal je tudi prekleta vrata in prekleto kukalo, ki ga ni. A čez teden dni sva v mojo novo sobo skupaj montirala knjižne police. In še isti popoldan mi je on sam kupil novo preprogo za mojo sobo. Nekaj med preprogo in predpražnikom, pravzaprav. In to – to je bila moja najlepša moja soba. Predel sem kot najbolj ljubljen mačji mladič. Nimam pojma, če je oče v sebi predel ali pihal, kukala ni več omenjal. Naenkrat sva v najino življenje uvedla sprehode. Dolge. Ob morju! Predel sem iz dneva v dan bolj glasno in bolj zadovoljno.

Samo eno jesen. In samo eno zimo. Potem se je namreč začelo tisto z očetovo utrujenostjo. Na sprehod sva šla vedno manjkrat. Ko je začel pljuvati kri, se že nekaj časa nisva več sprehajala. Diagnozo je izvedel na lep pomladni dan, zelo podobnem današnjemu, ko se spet vozim iz Ljubljane proti morju.

Parkiral nisem pred očetovim blokom. Ustavil sem se na parkirišču pred trgovino, kjer sta mi takrat kupila tisti čoln, s katerim se je vse začelo. Na poti proti očetovemu stanovanju sem si ponavljal svoj kratek in jasen načrt. Nad morjem se je prebujalo novo jutro. Globoko sem vdihnil morski zrak. Počutil sem se močnega. Če bi se zdaj obrnil, se usedel v avto in se odpeljal nazaj proti Ljubljani, to ne bi bilo prvič. Zato sem si čestital, ko sem odpiral vhodna vrata v “očetov blok”. Ko sem stal pred vrati v stanovanje in brskal po žepih za ključi, sem se naenkrat počutil točno tako, kot v vrsti za hišo strahov. V mestu, kjer sem živel z mamo, so enkrat na leto postavili velik zabaviščni park. Tam so bili vrtiljaki, labirinti, gokarti, stojnice s sladkorno peno in palačinkami in številne druge zanimivosti. Za mene in moje takratne sošolce je bila najbolj zanimiva hiša strahov. Če si si upal iti vanjo, si bil ta glavni frajer. Majhen vlakec te je vozil navzgor in navzdol po trdi temi, ki so jo občasno razsvetlili bliski, slišali so se gromi, kriki in zlovešč krohot, na vožnji z vlakcem so se v snopih svetlobe različnih barv naenkrat ob strani prikazali narisani vampirji, grozoviteži in ogromni volkovi z odprtimi gobci. In čisto na koncu, tik pred izhodom, ko si mislil, da je vse hudo že minilo, se je naravnost pred tabo pojavilo belo okostje v črnem pregrinjalu, ki je s koso zamahovalo proti tebi in se režalo. V belih očeh je imelo dve črni zvezdi, ki sta se nevarno prižigali in ugašali. V šoli smo se fantje še dolgo pogovarjali o hiši strahov in se bahali drug pred drugim, kako da nas ni bilo čisto nič strah.

Zdaj sem stal pred vrati očetovega stanovanja. Sam. In vedel sem, da se jutri zaradi obiska te svoje hiše strahov ne bom imel pred kom bahati. Odklenil sem vrata in vstopil. Ko sem pritisnil na stikalo luči v hodniku, se je v lestencu zabliskalo in počilo. Zaklel sem in iz zadnjega žepa izvlekel telefon. Z njim sem si razsvetlil pot do niše pred kopalnico, kjer je zagrnjena z zaveso bila vrsta polic s čistili, orodjem in podobno kramo. Žarnice naj bi bile na predzadnji polici zgoraj. Stopil sem na prste in z roko nekje zadaj zatipal kartonasto škatlico. Ko sem jo začel vleči proti sebi, je s police zgrmela nekakšna valovita lesena deska. Odskočil sem, a vogal me je zadel v nogo, da me je močno zabolelo. Posvetil sem proti deski. Ploh! Star lesen perilnik! V nogi me je zaskelelo. Pograbil sem najbližjo krpo za prah in odprl vrata kopalnice. Dvignil sem rolete majhnega okna, da se je po  prostoru razlila svetloba, zmočil krpo, se usedel na rob banje in si pritisnil cunjo na nogo. Ozrl sem se proti banji. Bil sem točno na istem mestu kot takrat, ko me je oče prvič prosil, naj mu pomagam.

Trenutek pred tem sem sedel s knjigo na postelji v svoji sobi shrambi, na srečo z odprtimi vrati. Slišal sem, kako me kliče iz kopalnice. Jernej!, Jernej!, je odmevalo po stanovanju. Odprl sem vrata kopalnice in vstopil. Vame je udarila topla para in nisem vedel, kam naj pogledam. Oče je bil že prešibek, da bi sam stopil iz banje. Moje oči so zaman iskale nekaj, kar bi me pomirilo, kar bi utišalo vse bolj glasno brenčanje v meni. Takrat so iz vode pokukala očetova kolena. In za njimi noge, od nekdaj koščene. Zdaj je z njih v velikih gubah mlahavo visela koža, za katero se mi je zazdelo, da se bo vsak hip odtrgala od telesa in zdrsnila proti odtoku skupaj z vodo. Potem se je oče še malo dvignil, da je vrh njegove glave skoraj zadel ob mojo brado in namesto njegovih nekoč gostih kostanjevih las, se me je dotaknil nekakšen komaj viden svetel puh. Z obema rokama sem ga zagrabil pod pazduho, da je naslonil svoje telo z vso težo na moje in sva pristala v čudnem mokrem objemu, v katerem je oče stopil iz banje. Moja glava se je znašla na njegovem ramenu, stisnil sem obraz k njegovemu vratu. V nosu sem začutil prijeten vonj mila in topla voda mi je močila lice. Ne more biti res, sem pomislil, šele 51 let ima, naj se zbudim iz teh morastih sanj … zamižal sem in si zaželel, da bi ta najin čuden objem kar trajal in trajal, da bi se raztegnil v večnost, da bi za zmeraj ostal v tem majhnem belem prostoru, v toplih meglicah pare, naslonjen na človeka, ki me je naučil zavezati vezalke, brati in veslati … V naslednjem trenutku se je oče odmaknil od mene, v iskanju ravnotežja me je zagrabil za zapestje, da je zabolelo, in takrat so moje oči končno našle nekaj pomirjujočega. Pogled se mi je ustavil na očetovi roki. Koža je bila še vedno presenetljivo napeta in brez kakršnekoli nepravilnosti, praske, gube ali pege. Ozka dlan z dolgimi finimi prsti. Ko sem bil otrok, mi je mama pogosto rekla, da imam čisto očetove roke. Vedno, ko me je primerjala z njim, sem začutil v ustih nekaj grenko sladkega. Zelo mi je bila všeč vsaka podobnost z očetom, hkrati pa sem v maminem glasu vsakič zaznal nekakšno nejevoljo in očitek. Zdrsnil sem s pogledom od očetove roke na svojo. Bilo je, kot da imam pred sabo dve roki istega človeka.

Zdaj sem sedel na robu iste banje in skozi možgane so mi začele drveti slike mene in očeta, ki se voziva proti Golniku na kemoterapijo, patronažne sestre, ki očetu vbrizgava morfij, očetove postelje, na kateri leži njegovo negibno telo, skrčeno v položaj zarodka … Začelo me je dušiti, na hrbtu sem začutil kaplje mrzlega znoja. Pred seboj sem zagledal roko, ki je bila enaka kot očetova, a je spadala k mojemu telesu … ta roka je držala mokro krpo in ko sem jo stisnil, je nekaj kapelj padlo na mojo nogo, zagledal sem majhno odrgnino in takrat so se slike v moji glavi ustavile. Sunkovito sem se obrnil proč od banje, vstal z njenega roba, zabrisal mokro krpo v umivalnik in zaloputnil vrata kopalnice za sabo. Zagrabil sem ploh, ki mi je padel na nogo, ga stisnil pod pazduho, skoraj stekel čez hodnik in s prosto roko poiskal ključe v žepu jakne. Ko sem bil na zunanji strani vrat, sem se naslonil na steno in poskušal umiriti dihanje. Potem sem se prepričal, da sem vrata dobro zaklenil. Nato sem stekel navzdol po stopnicah. Ustavil sem se pred vrsto ličnih lesenih nabiralnikov. V tistega z napisom Kremžar sem vtaknil belo kuverto z denarjem.

Odhitel sem proti parkirišču, kjer sem pustil avto. Ko sem prevozil že nekaj kilometrov, sem pred sopotnikovim sedežem zagledal ploh.

Lastnica tega pralnega ploha je bila moja pokojna babica Amalija. Najbolj sem si jo zapomnil po tem, da je bila grbasta. Ko je bila še na pol otrok, jo je brat udaril s palico po hrbtu in ji polomil eno vretence. Od takrat Amalija ni več rasla in na hrbtu je imela veliko grbo. A v vasi je veljal pregovor, da Noben drek ni tako grd, da ga lopata ne bi pobrala. Zato so tudi Amaliji, ki je bila v drugi polovici svojih dvajsetih še vedno samska, v vasi našli ženina. To je bil Anton, ki mu ljudje niso rekli drugače kot šepavec, ker je njegova desna noga od rojstva bila dobrih deset centimetrov krajša kot leva. Starši so ju po dogovoru poročili – grbavko in šepavca – in v kratkih sedmih letih so se jima rodili štirje otroci: en sin in tri hčere. Anton je s svojo čevljarsko obrtjo kar dobro preživljal svojo družino. Gotovo mu je bilo lažje tudi zato, ker je imel brata krojača, Valentin mu je bilo ime. Tudi takrat, ko si lepih čevljev in oblek niso več zmogli privoščiti preprosti ljudje, bratov kriza ni udarila po žepu – fina gospoda je zahajala v njuno delavnico, od blizu in daleč. Srečen je bil Anton, in srečen bi lahko bil tudi Valentin. Pa ni bil. Poročil se je pred Antonom, sam si je izbral ženo, Ano iz hiše na spodnjem koncu vasi, ljubko dekle, ki je bilo precej mlajše od njega – a otrok ni bilo od nikoder. Z vsakim letom, ki je minilo, je bil Valentin bolj obupan. Z vsakim novim rojstvom v bratovi hiši sta se Valentin in Ana zdela bolj nesrečna. A kmalu je tudi Antona zadela nesreča. Prvo hčer mu je vzela bolezen, ki je takrat vstopala v skoraj vsako hišo – jetika. V istem letu sta Valentin in Ana končno dočakala, kar sta čakala dolgih osem let. Vsa vas še danes pomni tiste čase, ko sta Valentin in Ana dobila sina. Veliko slavje je bilo! V vaški gostilni so se zbrali možje in fantje, dvigovali so kozarce, drugega za drugim in kmalu je padla stava – moški so stavili, da nihče od njih ne zmore sam popiti cele pletenke gostilničarjevega vina. Pa se je javil Anton in jo v nekaj urah izpil čisto do dna!

A slavja s tem še ni bilo konec  – znova in znova so možje točili v kozarce, kar je pač točaj imel na policah. In točil in nazdravljal je tudi Anton. Dokler se ni sredi noči odvlekel domov in se zvrnil v posteljo. Naslednje jutro ga je Amalija zaman stresala in ga poskušala obrniti na trebuh. Iz ure v uro je bil Anton bolj mrzel.

Zdravnik je bil eden od tistih gospodov, ki je redno obiskoval delavnico obeh bratov. V čevljih, ki jih je naredil Anton, in v obleki, ki jo je sešil Valentin, je na mrliški list pod vzrok smrti zapisal tuberkuloza. In od takrat je v papirjih obveljalo, da je Anton, oče mojega očeta, umrl za jetiko.

Med Amalijo, Valentinom in Ano nikoli več ni bilo tako kot prej. Tudi za delavnico se je zdelo, kot da ji brez krojača Antona manjka polovica pljuč – posli niso nikoli več dihali kot nekdaj. Na vsaka vrata je vse bolj odločno trkala revščina in na ustih ljudi v vasi je vse pogosteje bila beseda vojna. Morda zato, morda zaradi žalosti ob bratovi smrti, morda zaradi krivde, ki jo je čutil ob vsakem pogledu na svakinjo, je Valentin še pred sinovim krstom vse svoje imetje zapakiral v dva lesena zaboja in se z Ano s sinom v naročju pridružil reki ljudi, ki so iz Genove odpluli v Argentino lepši prihodnosti naproti.

A na Amalijo ni pozabil. Še manj Amalija na njega! Grozila ji je socialna služba. Da ji bodo vzeli otroke, ker nima dovolj sredstev za preživljanje. Pa je šla Amalija k enemu od gospodov, ki so še pred vojno, ki je medtem izbruhnila, zahajali v moževo in svakovo delavnico. In gospod je sestavil pismo za Valentina, v katerem nulla tenente Amalija milo prosi svaka, naj ji pošlje potrdilo, da on iz Argentine vzdržuje njene otroke. In prišla je carta, ki jo je hrepeneče čakala Amalija, dokument z uradnim argentinskim žigom, v katerem je Valentin uradno potrdil, da redno pošilja denar za Amalijine otroke. Tako so govorili papirji, čeprav je bilo z Valentinovim denarjem ravno tako kot z Antonovo jetiko. A Amalija je otroke obdržala!

S pralnim plohom pod pazduho je hodila od vrat do vrat in spraševala, če ima gospoda kaj za oprat. Troje lačnih ust jo je čakalo doma, zato je blagoslavljala vsako gosposko umazano cunjo in večkrat svojo ceno nižala pod ceno drugih peric. Zato je bila Amalija zadovoljna, ko je iz oddaljenega kraja prišla gosposko oblečena debelušna ženska in jo vprašala, če ji da sina, drobnega dečka, ki ji je pomagal odnesti vreče z nakupom iz trgovine, za pastirja. Težko je privolila, babica Amalija, a pomislila je, da tako njenemu sinu, mojemu očetu Emilu, vsaj ne bo treba več beračiti in krasti po ulicah bližnjega mesta, tako kot drugim otrokom iz družin, ki sta jih vojna, bolezen ali smrt spravili globoko v mizerijo. In pri hiši bodo ena lačna usta manj. Za druga bo še naprej drgnila umazano perilo na plohu.

Prav na tem plohu, ki sem ga, ne da bi vedel zakaj, odnesel iz očetovega stanovanja in mi je zdaj delal družbo na vožnji nazaj v Ljubljano. Z avtoceste sem zavil na izvoz za počivališče. Močno sem si zaželel kave. Ugasnil sem motor in se zazrl v svojega lesenega sopotnika. Zakaj neki sem vzel ta ploh s seboj? sem se spraševal med pitjem kave. Pral verjetno na njem ne bom, sem se nasmehnil sam pri sebi. Oče je vsaj vedel, zakaj je ploh prinesel v svoje stanovanje. Prekleto dobro je to vedel! Tako dobro, da je to celo meni povedal. Na enem od najinih sprehodov.

Kot otrok je večkrat zjutraj buden ležal v postelji, ko se je mama odpravljala na delo. Skozi odprta vrata skupne spalnice jo je opazoval, kako si je ogrnila star plašč, nato je na stranski letvi pralnega ploha privezala dva kosa vrvi in si ga kot nekakšen velik lesen nahrbtnik oprtala na hrbet. Ko so se za mamo zaprla vrata, je Emil skočil iz postelje, odgrnil zaveso na kuhinjskem oknu in skozenj opazoval mamo, ki se je oddaljevala po ulici. Roke je potisnila globoko v žepe in ob mrazu se je še nekoliko bolj zgrbila vase, da se je njeno telo zdelo še manjše in ploh še večji. Gledal je za njo, vse dokler se ni mamino telo spremenilo v drobno piko. Takrat je videl samo še ploh, ki se je enakomerno pozibaval na obzorju; postajal je vedno manjši in manjši, dokler ni še njegov vse bolj medel obris izginil v daljavi.

In prav podoba tega zibajočega ploha, ki se oddaljuje, se je spremenila v privid, ki si ga je kot otrok priklical v spomin vedno, ko je pozneje tam daleč v tujih krajih in pri tujih ljudeh v svoji otroški osamljenosti in obupu zahrepenel po domu in po mami. Zato se je oče s pogreba babice Amalije vrnil z njenim lesenim pralnim plohom.

Naenkrat me je presunilo spoznanje, da je ploh, ki sem ga imel v avtu, za babico Amalijo in za mojega očeta Emila pomenil trpljenje, hrepenenje in odrešenje hkrati. Takoj za tem se mi je ploh zazdel nekaj tako dragocenega, da se me je lotil čuden nemir – obsedla me je smešna misel, da mi ploh lahko kdo ukrade iz avta in na hitro sem zlil vase ostanek kave in odhitel proti parkirišču.

V Ljubljano sem prišel ob uri, ko običajno vstanem. Torej po načrtu. Ko sem odklenil stanovanje, nisem zavil v kuhinjo. Naenkrat sem bil tako zaspan in utrujen, da sem zakorakal naravnost v spalnico, ker sem se kar oblečen ulegel na nepostlano posteljo. Zbrcal sem čevlje z nog in zaprl oči.

Vrnila se je tista vedno ista mora: plavam pod vodo, zmanjkuje mi zraka, z zadnjimi močmi se odrivam proti površju. Tokrat namesto ovalnega obrisa čolna na gladini zagledam nekaj pravokotnega. Iztegnem roko in zagrabim leseno letev ob strani. Zdaj mi bo uspelo! Potegnem se navzgor. Na gladini plava pralni ploh, velik približno toliko kot zakonska postelja. Izmučen se uležem na njegovo valovito površino in odprem usta. Iz mojih ust začne brizgati voda. Sprva kot deroč slap, potem kot mirnejši potoček, dokler se ne spremeni v šibek curek, ki čez rob ploha odteka v morje. Medtem ko voda iz mojih ust teče in teče, me morje rahlo pozibava. Z očmi iščem po morski gladini. Nikjer nobenega čolna. Ozrem se proti nebu. Nikjer nobenega galeba. Naenkrat morje zasije v srebrni svetlobi in v sebi začutim nekakšen neskončen mir in toplino. Presenečeno se zavem, da so moja usta suha. Obrnem se in se vzravnam. Obsedim, z neznanim občutkom varnosti in sreče v svojem telesu in se začnem glasno smejati. Zaslišim nekakšno zvonjenje. Zvoni in zvoni in zvoni. Takrat odprem oči.

Spet sem na postelji v svoji študentski spalnici v Ljubljani. Na moji nočni omarici zvoni telefon. Ko iztegnem roko, telefon utihne. Maja! Dva neodgovorjena klica.

Obsedel sem na postelji, s telefonom v roki. Namesto srebrno osvetljenega morja sem imel pred sabo umazano rumeno steno s svetlejšim obrisom v obliki križa. Nisem se glasno smejal. Pomislil sem, kdaj sem se sploh glasno smejal. Spomnil sem se samo prizora iz tistega zadnjega skupnega poletja – takrat, ko je mama lezla v moj novi čoln in ji v prvem poskusu ni uspelo, tako da je čofnila v morje. Ne spomnim se, da bi se po tistem usodnem poletju sploh še kdaj glasno smejal. Vsa ta leta sem ostal z bolj ali manj stisnjenimi ustnicami in z brenčanjem v sebi. Oboje je po očetovi smrti postalo samo še bolj izrazito, samo še bolj glasno. Razen na tisti brucovski zabavi, na katero me je zvlekel novi kolega in kjer sem spoznal Majo.

O vsem tem njej ne bom govoril. Ker vem, da ne drži, da Noben drek ni tako grd, da ga lopata ne bi pobrala. V vsakem človeku so stvari, ki jih je težko pobrati. Nekatere stvari v meni so tako grde in težke, da se ob njih zlomi ročaj večine lopat. Znam biti tih, dolgočasen in zatežen, ne da bi se za to posebej trudil. Nisem ravno najbolj družabno bitje na svetu. Med samoto in družbo bi največkrat izbral samoto.

A v sanjah sem se videl srečnega. In všeč mi je bil moj smeh. Všeč mi je bil ta moj novi neznani jaz.

Zagledal sem roko, v kateri sem držal telefon. Tudi na meni je nekaj lepega. In samo to bom dal Maji. Za njo bom tisti srečni Jernej s ploha. Začel bom z mojimi rokami na njenem telesu. Potrebujem njene plime za svoje oseke. Nujno in takoj. Stisnil sem tipko kliči.

Prideš? Pridem.

Spet sem se zazrl v steno pred seboj. Naenkrat mi je postalo kristalno jasno, kaj naj naredim s plohom. Šel sem ponj v hodnik, kamor sem ga odložil, ko sem vstopil v stanovanje. Potem sem iz predala v omarici vzel žebelj in kladivo. Ploh sem obesil na steno spalnice, točno na sredino. Imenitno je prekril obris, kjer je nekoč visel križ.

Pri vratih je pozvonilo. Na mojih vratih ni bilo kukala.

Tudi brez njega sem končno verjel, da me na drugi strani čaka ljubezen.

Magda Vremec Ragusi