Pismo Lejli

Lejla.

      Draga moja Lejla, ko sedim na obali Donave in gledam vso to vodo, ki nosi kos Evrope na svojem hladnem, mokrem hrbtu, si mislim, kje je tista moja Lejla, ki je zagazila v našo reko v Sarajevu, ko sva na pomlad obujali spomine na tisti slavni ples, ko sva … Saj morda še veš, tisto noč sem postala ženska – šlo je zato, da sva naredili načrt, da končno moram tudi jaz spoznati, kako je, ko je. Nisem vedela, da si tam, kjer si. Našla sem kontakt z Ivano, ona je na Danskem, ona mi je dala naslov zbirnega centra, kjer si prijavljena. Pred dnevi sem šla na zemljevid in poiskala to malo mesto v Sloveniji. Vidiš, kakšna je usoda, baje sem bila zaplojena prav v tistem malem mestu. Mama je bila noseča, ko so se selili v Sarajevo, kjer je oče takrat dobil novo zadolžitev. Kmalu po končani vojni akademiji, je bil dodeljen v Ajdovščino. Mama mi je vse to včeraj razložila. Ajdovščina, močan veter in to. Pa trte in reka, ki včasih naraste. Ja, seveda in velika kasarna. Mislila sem, da ne bom nikomur več pisala, ker me je naša tragedija tako zelo prizadela, da sem še zdaj v popolnem šoku. Razumsko sploh ne morem dojeti, da se je kaj takega zgodilo. Z očetom ne govorim več, mama je na sedativih, brat, e draga moja, to je posebna zgodba. Brat je šel v vojno kot prostovoljec, junija je šel. Pojma nimam, kaj ga je obsedlo. Saj veš, da je bil lep dečko, pameten, talent, pesnik. Delila sva si knjige, poslušala resno glasbo, študiral je filozofijo, dve leti je mlajši, saj vse to veš. No, potem pa ti pride domov, s prvo rano in preklinja in govori jezik, mislim grobosti, vojaške grobosti, ki sem jih bila kot otrok vajena, samo zdaj, zdaj mi ta kakofonija jeze in zla nekako ne sede več. Ne morem si predstavljati, kako smo se zasovražili, tega ne sprejemam. Vrednotim stvari. Tvoj brat je šel s svojimi, mislim armada Bosne in Hercegovine, brani Sarajevo, moj brat je šel med prostovoljce gor k, tako je rekel, k pravim Srbom, da bi naredil veliko ponosno Srbijo. Oče, oče on je profesionalec in uboga pač ukaze. Dela tisto, kar mu je ukazano. Z njim sem se sprla nek večer, ker je trdil, da je zgodovinska dolžnost njegove armade, da brani srbska ognjišča. In v meni je pustil težo sovraštva, resno. Začutila sem v sebi bes, resnični bes. Najraje bi mu razpraskala obraz, ker je tako hladno prepričan, da delajo prav, kar delajo. Krivila sem ga, da je spravil našega Vojimira v to sranje, da je on tisti, ki mu je nalil trobente v glavo in dal znak, da je lahko prednik, goneč neke sovražnike. Kako naj zdaj stopim pred tvoj obraz in ti rečem, oprosti, ker je moj brat streljal na tvojega, oprosti, ker je oče rjovel v radijsko zvezo in koordiniral napade. Ne morem, draga Lejla, ne morem. Donava je odnesla najino prijateljstvo. Silno me boli. Ni me sram, da sem to, kar sem, ne, le moja osebna zgodba nikogar ne briga. Veš, ko včasih ponoči sedim tu na obali Donave, slišim pesmi, ki smo jih peli, tisto leto pred maturo, leta 1988. Saj veš, kako smo bili polni neke bodočnosti, ki se je nam razletela z vijoličastimi ognji granat. Junija 1992 sem pa šla v Beograd. Blizu Donave imamo v najemu stanovanje, mama se ločuje, to je novo. Pravi, da noče biti z nekom, ki pije in preklinja in samo nekaj zahteva; nor postaja oče, nor, ker se mu je sesula ideja o veliki zmagoviti Titovi armadi. Že zdavnaj je ta armada požrla svoje zaprisege. Nekaj mesecev ne vem, kje je, kaj dela, je še živ in to. Za brata vem, še je v bitkah, tam nekje v Bosni, ne javlja se mami, zdaj ne več, ko je zvedel, da je šla na svoje. Ni nama lahko, to ti že lahko napišem. Mama je dobila delo v večji trgovini, a je plača mizerna. Jaz občasno tudi delam, še celo natakarica sem ob vikendih, ko so še polne gostilne in se je in pije. Na splošno pa je tu neka psihoza, da je grozno. Razmišljam, da bi šla tudi jaz ven. Ne vem, mene vleče London. Ampak nekaj sem pa sklenila, in žal mi je, da moram to narediti. Prekiniti moram vezi z vsemi, prav z vsemi, ki so gradili mojo mladost, žal. Na ta način bom pozabila, kdo sem in čemu sem. Morda se ti zdi ta odločitev nora, ampak draga moja Lejla. A ti razumeš, v kakšni stiski sem, ker se zavedam, v kaj sem padla. In zdaj mi lahko očitaš, da sem pokvarjena, da sem, ne vem kaj. Ne, hudo mi je za vse vas, vse moje prijatelje. Ti si mi bila najlepši dragulj v ogrlici moje mladosti. Ko si odšla, po tistem žuru, ko smo se napili vodke, sem vedela, da sva zašli vsaka na svoj breg Donave. Veš, ko tole pišem, vmes malo jočem, tako je to … Namenoma ti nisem pustila naslova, ne bom ti ga napisala … Ne zameri, razumeti moraš, da sem tudi sam dotolčena s topovi usode. Ne znam si predstavljati, kako je to, ko izveš, da pade granata v bližino vaše velike hiše. Kolikor vem, so tam že kar veliko hiš porušili s topovi. Oče nas je hotel preseliti že decembra, saj veš, govorila sem ti o tem, v tisti noči, ko je snežilo. Hodili sva po ulici, pijani, nastavljali obraz snežinkam in peli, še veš, katero sva? Drag moja, peli sva tisto, Bjelo Dugme, Lipe cvatu in potem sva se drli: rada ti je Jugoslavija. Ko sem že pri teh pesmih, me je groza, če pomislim na samo eno, ki me spremlja že nekaj časa, nosi me, zasvaja me, opaja me. In zvedela sem za zgodbo in nastanek te pesmi. Naj ti zaupam. Riblja čorba: Anđele. Pripenjam ti jo.

Pogledaj dom svoj, anđele

I skini paučinu s očiju

Videćeš prizore potresne

Videćeš nesrećne i bolesne

Videćeš čemer, smrt i jad

Pogledaj stado, anđele

Sve sami bogalji i prosjaci

Slepi tumaraju u gomili

Svima su kičmu polomili

Od tebe očekuju spas

Pogledaj bagru, anđele

Njihova duša je prokleta

Svima su stavili amove

Sebi sagradili hramove

Ruke im ogrezle u krv

Podigni mač svoj, anđele

Seti se krstaških ratova

Seti se preklanih vratova

Kad dođes Bogu na istinu

Nek ti u duši vlada mir

Usliši molitve, anđele

Dabogda pocrkali dušmani

Pa budi anđeo osvete

Neka na svojoj koži osete

Šta znači beda, strah i bol  ( Bora Đorđevič)

To pesem je Bora napisal leta 1985, baje po tistem, ko je prebral roman Thomasa Wolfa:Look homeward, angel. Ampak njegova pesem, v njej je videl to, kar se je nam zgodilo. In ne morem verjeti, da je to res, kar je. Zato hočem drugam, hočem biti neka druga Dušanka. Tako sem obsedena s to drugostjo, da sem razmišljala celo o tem, da bi popolnoma spremenila identiteto, frizuro, nov priimek, ime, stil oblačenja, vse, prav vse. No, nekaj tega se je že zgodilo. Nimam več dolgih las, postrigla sem se in zdaj nosim samo črna oblačila, neka zapoznela pank bejba, tako bi se lahko definirala. Saj veš, tudi pank naju je oplazil, ampak sva raje prisegali na rok balade, na simfonijo krika, na nore noči v našem malem klubu in na dolga nočna potepanja vse do predmestji, do prijateljev, ki so takrat bili še navadni meščani Sarajeva, zdaj so pa kot nekakšni odvečniki, razumeš to. Jaz ne. In kmalu po tistem, no, kmalu v avgustu, natančno avgusta v noči iz 25 na 26, leta 1992, je zagorela naša impozantna Vijećnica, nacionalna knjižnica. Si misliš Lejla, kaj to pomeni. Saj veš, tam kje gorijo knjige, kmalu gorijo tudi ljudje. Takrat sem si rekla, nočem več biti to, kar sem, ne! Res moraš biti ponosen na to, da s topovi uničiš nekaj, kar je temelj kulturne zavesti. Surova moč uničuje stvaritve plemenitih duhov. Kam to pelje, draga moja, kam!? Včasih si zaželim, da bi na naš Balkan padel komet in izbrisal vse te naše norosti. Razmišljam o tem, da smo si pač naredili veliko vojaško igrišče in se igramo vojne. Jaz pa sem nema. Pa tudi če bi kričala, se moj glas ne bi slišal med grmenjem topov. Ko je bila knjižnica v plamenih, tisto noč, sem sanjala, da letijo nad Beogradom goreče knjige, si misliš. Prav tisto noč se mi je to sanjalo, ker sem to zapisala v dnevnik. Pišem dnevnik, vsak dan, od prvega dne, ko sva z mamo prišli v to zatohlo pritlično stanovanje. Na kakšen način sva ga našli, to zdaj niti ni pomembno. Oče ima sestro poročeno v Beogradu, naša tetka Snežana, ona, nam je to nekako uredila. Ona se je dobro znašla, omožila se je z nekim malim obrtnikom, ki mu gre zelo dobro, zdaj še boljše, ko je kriza. Dobro, to so postranske zgodbe. Poleg dnevnika pišem tudi svoj prvi roman. Objavila sem nekaj kratke proze v literarni beograjski reviji, kar mi je dalo zagon. Spoznala sem dva psica in eno pesnico, no, o njih bi ti lahko kaj več napisala, ampak kot sem že omenila, zapiram vrata za seboj, požigam mostove, če tudi umiram, da bi se rodila drugačna. Vsak od nas bo nosil svojo bolečino, čeprav smo imeli skupno mladost in radost. Zdaj imamo skupno sovraštvo, samo to nam bo ostalo. Ne zmorem preseči zavedanja, da sem bila na nek način soudeležena v požiganju, v   norostih; moja kri je hotela drugo, druga mojo in tako se je krog zaprl.  Urejam delavni vizum za London, kjer bom za začetek pazila otroka pri bogati indijski družini. Avgusta odpotujem, mogoče že prej, ampak avgusta definitivno. Adijo Balkan, adijo krvave solze. In zdaj sem nema, gledam Donavo, polno solz, trupel in finih not sovraštva. Draga moja Lejla, vem, da mi boš zamerila, še bolj, najbrž zato, ker veš, da je po tistih hodnikih mogoče stopal tudi moj oče, kričal na vojake, se učil poveljevanja, delal kariero. Še večja zamera bo pa najbrž zato, ker sva si delili mladost, ker sva skupaj jokali ob prvih ljubeznih, ker sva iskali novi svet, zdaj sesut, prašen in krvav. Nimam besed, s katerimi bi te lahko potolažila. Zavedam se, da bom v tebi sprožila tisto zaletavo moč; taka si pač bila, vedno si vzkipela, se borila, tudi stepla si se, o ja. Se spomniš, noč v klubu, ko si starejši od sebe dala tako klofuto in jo brcnila, ker se je tipinja silila k nam in se obešala na Đura. In ko ti je vzela pivo, si vstal in … Tišina … Đuro je vse pomiril, odvlekel tečnobo proč, prišel nazaj z novo rundo, tokrat čista vodka. Takih noči ne bo več, ker so tudi tisto stavbo že podrle granate. Uničujejo spomenike naše mladosti. Upam, da boš zmogla to razumeti. Hotela sem se ti samo oglasiti, ti povedati, da tudi meni ni lahko, ker se zavedam, da so drugi zasvinjali nas same. In tako bom postala neka nova, neka poceni služkinja v Londonu, ki bo malicala kruh in sir in pila vodo, dokler ne najdem, kaj bolj konkretnega. In v Beogradu sem našla fanta, piše pesmi, Albanec je, in to je še en problem. O tem ne nameravam pisati, to je moja nova zgodba. On bo vsekakor ostal tu, ker misli, da bo šel nazaj na Kosovo, kjer bi predaval književnost na tamkajšnji univerzi. Ne, jaz moram na svojo pot z novim obrazom in s staro dušo, v njej ste vsi vi, moji dragi. Jočem … Boli …