Vse pogosteje se je umikal smradu komunalnih odpadkov in postanih pristaniških duš v ta zakotek na nasprotni strani zaliva. Plivkanje morja ga je pomirjalo in mu osvobodilo um, da se je potepal pa prostranosti mladosti, ki jo je pustil za sabo pred časom, ki ga ne more ovrednotiti. Zdaj mu je bil blizu, da bi…

Opozorilo: Za stranske učinke te literature, se posvetujte z literarnimi teoretiki. Način doziranja – enkrat na 12 ur. Samo za odrasle. Uredništvo Brezčasna nihanja gledišč Prvi zavihek: Neizrečeno nihalo v brezčasni, vendar še vedno kratki zgodbi brez dolgovezja Brez veze! Drugi zavihek: Nihaj v pljuvalnik obstoja Eh, ni časa. Eno samo mletje vroče vode in…

Po vsej verjetnosti si nisem izbral pravega kraja za samotni razmislek. Popoldanski park utripa v veselem raznoglasju teles. Razprostrte odeje obkrožajo balet kosmatih, nazdravljajočih podpazduh. Povsod okrog mene se sliši otroške napade teptanja na pomladne bilke. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo…

Med vetrom in sanjami radostne roke grabijo vrče. Skrinja bodočnosti se je že odklenila. S tančico pajkovih mrež je obdana luč v duši. Le kdo zmore ukrotiti morje z enim samim zamahom. Orkani bodo podrli ciprese in raztrgali zavese, ki skrivajo tebe, človek. Šepet križev pove: Človek je luč ali tema. Bitje svobode je, brez…

Spoštovani. Obveščamo Vas, da je Burjač začel novo življenje in je pestrejši, bolj bogat, predvsem zaradi zvočnih zapisov, ki jih bo v prihodnje še več. V ta namen smo prilagodili uredniško politiko in boste lahko k svojim pisnim izdelkom dali soglasje, da se jih prebere in spravi v zvočni zapis. Na ta način smo spletno…

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja,…

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam. Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale…

  Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi…

“No, kje ga imate?” “Kako prosim?” “Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?” “A, to. Mislim, da nikjer več.” “Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.” “Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem ……