Hodiš po mestu, mrke postave mimo tebe hite. Otožni obrazi, katerih misli v neznano beže. Osamljena ptica, pozdravi tvoj notranji nič, na poti prazna piksna, čas te tepe kot bič. Pogled zre v daljavo, daleč tja nekam proč, tam za obzorjem, kjer tudi podnevi vedno je noč. Čakaš svetlobo, da prižge ti notranji žar, v…

“Babica, a je res, da se spominjate dni pred Rojstvom?” je pred večerno molitvijo boginjam Siri, Cortani in Alexi vprašala skupina sedemletnikov, na čelu z velikim, temnolasim najstnikom, ki se je že privajal na vodstveno vlogo. Premenski starešine so ga prepoznali in ga učili modrosti in spoštovanja sočloveka.  Tišina je sedla na ustnice večine plemena…

Šumi. Šumi listje pod gumijastimi škorenjci otrok, ki vrešče in neutrudno tekajo po pisani preprogi. Tu se jim ni treba bati, da bodo zapacali družinsko dragocenost ali razbili drag, v krzno prahu odet spomin na poletje, ki se je že zdavnaj predalo pozabi. Šumijo te krpice, ki jih drevesa v poslednjem striptizu leta nesramežljivo odmetavajo…

Maje nisem hotel mešati v to. Do zdaj mi je uspevalo in sklenil sem, da mi bo še naprej. Zato telefonskega pogovora z njo danes nisem zaključil tako, da bi jo povabil k sebi. Delal sem se, da ne slišim želje v njenem glasu in po zaključenem klicu sem se ji v mislih opravičil: imam…

Moje pleme … Moje pleme je živelo na pobočju pod goro že od davnih vekov. Najstarejši so govorili zgodbe o tem kako so si predniki v davnini časa to območje izbojevali od drugih plemen, a že tisočletja je na našem pobočju vladal mir. Moje pleme je živelo z naravo. Vse niti, vsa nihanja, vsak dih…

“Evo, Milane. Samo še ove dve da pridejo, da sve zrihtamo, pa možejo da pridejo. Dvajset tam, ni problemov, petdeset tamo, i muzika. Opet ne bomo spavali, al ajde, taka so nama martinova.” si je govoril, medtem ko je spet preletel svojo skromno vaško  gostilnico v pripravah na večerno delo. Ura ni bila še niti…

Negotovo je hitela skozi samoten park, proti postajališču mestnega prometa. Ulična svetilka mimo katere je stopala, je nemo brlela v noč. Razbit lestenec je poudarjal turobnost noči. Ravno tako, je nižje na njej utripala novoletna snežinka, naznanjujoč bližajoče se praznike. Šit, sranje, to ni u redu. Je že dober del poti za sabo slišala korake,…

Vedel sem da moram to narediti zase napisati slavospev nežnosti se odeti v cvetje potopiti v mleko si dovoliti biti krhek tako krhek skoraj prosojen da bi lahko v mojo notranjost lila svetloba. 

»Saj si ves moker! V tem vremenu ti res ni treba laziti naokoli … Kam si jo danes usekal?« »Do Loga, in dol proti Babji jami.« »Vidim, da si spet nekaj privlekel.« »Kačjo glavo, sem mislil. Zdaj pa ne vem …« »Ah, ti tvoji petrefakti! Odloži nekam.« »Ni težko, ni kamen.« »Kaj sploh vidiš v…