Tresenje koles elegantne lakasto-črne kočije, ki v svojem počasnem tempu potuje po blatni gozdni cesti, stresa tudi njeno notranjost. Utesnjena v svojem stezniku in ukleščena v svoji kletki nasprotujočih si čustev s konicami prstov kroži po pismu, ki počiva na njenem bogato okrašenem dolgem krilu. Svoje stopala vsakih nekaj sekund dvigne na pete, jih zavrti…

          Mraz je zaškrabal v tišino, šilasto se je zavrtal v večerjenje v samotni kamniti hiši, odročno postavljeni pod reber, na kateri se je še vlekel gozd in se odeval v novo snežno obleko. Od starega štedilnika je posevalo nekoliko toplote, le toliko, da se je mraznina v hiši odmikala v prazne prostore,…

Snežinke so se vztrajno vrtinčile okoli ulične svetilke. Stal je nekoliko odmaknjen, naslonjen na bližnje drevo. Njegov ponošeni rjavi plašč se je zlil z razbrazdanim hrastovim lubjem in od daleč je bil pravzaprav neviden. Tako se je tudi počutil, neviden in nepotreben. V notranjem žepu plašča je čutil ovoj. Dvanajst voščilnic je bilo v njem….

Iz tramvaja so zvedave deške oči srkale vedno večje zgradbe in ulice, ki so se proti centru mesta še krepile v svoji mogočnosti. Z ročicami se je držal za rob pod oknom in nosek pritiskal na steklo. Opazoval je okrašene novoletne jelke in bleščeče zvezde na mestnih svetilkah. Stegnil je jeziček in polizal šipo, da…

»Aaaaaaaaaaaaaaa!« Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov.  Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu…

»Cenim, spoštovani Koroni, da ste se tako hitro odzvali na moj poziv. Ker zdaj gre zares – če seveda ne želita ostati pod krinko in anonimni še sto, tristo let … Zdaj je čas, Koroni, da končno izpeljemo svoj načrt!« nagovori množice novi vodja, Kovid XIX, ki se je izkazal že pred meseci, v prvem…

Kdor še ni taval sam po gozdu in slišal zavijanja volkov, ki odmeva med debli, da njegovega izvora ni mogoče prav določiti, ne more razumeti prvinskega strahu, ki ga je takrat doživljal mladi Tibej. To je tiste vrste strah, zaradi katerega ti zastane srce, telo zalije hladen pot in noge se same po svoji volji…

Glasba je utihnila in zahladilo jo je. Ozirajoč se po prostoru, se je zdrznila iz zasanjane omotičnosti. Noč divjega plesa in vročih teles je zgubila svoj čar ob pogledu na pospravljene stole na mizah, med katerimi se je, s krpo na omelu, smukala čistilka. O sranje! sranje! Vsi so že šli!  Spet sem zajebala. Zakaj…

Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil. Ja, ja, lahko je tako reči. A sedaj, ko sem tukaj … Stal je pred moderno, stekleno izpostavo podjetja MemoRewrite, najnovejše multinacionalke, ki je pred meseci odprla vrata v njegovem mestu. Trudil se je gledati v oči teh, ki so…