Za njo se zaprejo vrata in okoli golega vratu ji oktobrska sapa zavrtinči dežne kaplje, ki lebdijo v večerni megli. Popravi si plašč, se sumničavo ozre po sicer osvetljeni ulici, katere svetila skozi gost, vlažen zrak, zlovešče sipajo rumeno svetlobo. Nekje, verjetno v kakšni zakotni ulici, je slišati kruljenje, ki bi skozi filter alkoholnih promilov…

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se…

Naslednjih dvajset minut sta si družno izmenjevala smotko, medo pa je razpredal Juretu nepoznani klobčič zgodbe o medvedjih mladičkih za katere je zastavil svoje življenje, ko je spravil krvoločne človeške pesjane na napačno sled. Ker to pač pravi medvedji samci počno. Branijo mladiče.  Ob kosmati povesti je Jure začutil dregljaj sramu v imenu svojega očeta…

Še jo vidim, maha mi v pozdrav. Na pomolu se je poslovila od mene in zdaj se poslavlja od naju, tako kot je njena roka vedno težja in utrujena, globlje se spoznanje zariva v srci obeh – šest mesecev me ne bo videla, šest mesecev je ne bom mogel objeti, pol leta je ne bom…

Kadar sem zvedel kaj takega, kar mi je dalo posebej misliti, sem še isti dan vpisal zaznamek v zvezek. Dolgo sem tisti svoj geslovnik s kaširanimi platnicami, z razdelki označenimi po abecedi, povsod nosil s seboj. Vanj sem vnašal raznorazne pojme s področja umetnosti in kulture (v ožjem pomenu besede), kar me je edino zanimalo,…

MEDVEDJI SAMCI Z napetim obrazom je Jure potisnil kljuko, previdno privzdignil vrata, da niso škripala in se neopažen pritajil v očetovo pisarno. Zasedel je izrezljani stol za pisalno mizo in iz žepa potegnil šatuljo s sumljivo vsebino. Razprl je plastično vrečico, iz nje se je privlekla aroma mastnih zelenih vršičkov in za trenutek je to…

Brskal je po razsutku iluzij in poizkusil zlepiti črepinje v ponovni smisel življena. Slabo mu je uspevalo – sestavljenka je bila zabrazgotinjena tako, kot je bil zverižen njegov odsev v napočenem ogledalu. Izgubljen po nesreči, ki je prišla nenapovedana, je taval po spominih, v katerih ni našel balzama, temveč sol, ki je žgala in komaj…

    ZRNA NOROSTI Roman kratkih zgodb Peter Krkoč Ko narediš nekaj dobrega zase, si srečen. Ko narediš nekaj dobrega za druge, si izpopolnjen. Simon Burbon – Maca, Izreki sreče Zapis iz zaporniškega dnevnika, Tebaja, 1993 KLETKA Oglato slušalko je zabila v telefon na polici: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši gnili Tebaji.”Grozeče je nekaj…

Nebo se je razpolovilo konica mojega jezika je nemočno obtičala med tvojimi grebeni v mislih od nekoga drugega v nekih lepših časih okušam najine letne čase iz voljnih popkov poganjajo marjetice hranim te me hraniš s cvetovi pomarančevca vonjem jasmina ko sva prehajala časovne pasove in so se iz najinih zenic rojevala nova sonca naju…