IZVOR: KONEC KRALJEV Maca je poznal usodo Francoskih kraljev, v zasebnem kraljevem šolanju so ga objokovalci rojalistov pitali s hladno čebuljo juho pretekle slave. Vseeno pa se učiteljem ni zdelo vredno porabiti preveč črnila za kralja Karla X. Šest let je vladal Franciji, sprožil je julijsko revolucijo in umrl je v izgnanstvu. Amen. Medtem, ko…

       Ne bova razpravljala o sencah, zdaj ne. Tišina me zavezuje k misli na tisto okno, kjer je stala velika rumena sveča, mogoče je bila nekoč celo bela, takrat pa rumena, prašna. Strmel sem vanjo, kakor da je nek kip, ki nosi v sebi strjenko časa, ta pa po neki čudni logiki gori…

  Živali Na bregu so od nekdaj živele v zlatem miru. Najraje so se brigale vsaka zase in za svoj zarod. Saj ne da se kdaj niso zravsale za kak prazen nič, a so se hitro pobotale in se razšle po svojih poteh.  Toda vselej ni šlo brez težav. Kdaj pa kdaj je katera že…

Včasih se zalotim v premikanju nazaj. Hodim skozi guganje hodnikov, grem naprej, a “ponazaj”. Z istimi koraki malega kretena, z isto ihto krivopetih zvinov med zavoji želatine sten. Moj namen je … moj namen je … Kristus z bičem! Kaj je moj namen? Stradam, ko se trže stih in se cefra v balast črkačja; kačjevlečnega…

Da, sreča nas je takrat za hip poškropila a, sreča je, kako naj rečem … sreča je v naši družini privilegij, ki je umrl s sončnim kraljem. In naslednji v vrsti za smrt je bil moj brat, kralj Ludvik XVIII. Že več let pred smrtjo je gnil pri živem telesu. Začelo se je z nogami…

Dotočite mi še malo penine, Pierre Louis. Rad bi vam povedal zgodbo do konca in le še ta omama me oživlja. Bil sem smrtno ranjen od Luizine izgube, neutolažljivo strt in grobo razsejan čez polja krivice. Želel sem žalovati, a začele so nas objedati hude družinske skrbi, ko je prestol Francije osedlal tisti izmeček ……

Preživela je. Rodila mi je sina. Bil je … Moral sem držati obljubo! Moral sem. Me razumete, dragi Pierre Louis?! Otrok ni smel z nama. Ni bil zakonski. Ni bil posvečen. Dete se je še zvijalo v prvem materinskem objemu, ko sem že na samem govoril z grofom Coroninijem. Bil je že precej v letih,…

Ko je namreč Luiza izvedela za zbor izgnane vlade v Koblenzu, je navkljub svoji krhkosti zajezdila konja in se s svojim sinom žilavo prebila skozi nemirna ozračja tujih kraljestev. Saj se še spomnite, koliko pozornosti je pritegnila, ko je utrujeno jahala skozi vojaško taborišče. Moja drobna sreča in nesmrtna iluzija na tistem umazanem konju. Nisem…

Bila je edinstvena, povsem me je zasanjala. Kot veste, se je moje prvo srečanje z Luizo zgodilo, ko se je po bolezni vrnila na dvor in so jo uradno predstavili kraljici Mariji Antoaneti. Spomnim se, da se mi je zavrtelo od izpopolnjene lepote, ki je sijala iz nedolžnih, medlo modrih oči. V zlati obleki z…