Otok pozbe 3

      Tam čez, hrepeneče gleda Ursulla, tam čez je Italija, Gino … Ja, to so bila leta, ko sem komaj še slutila, zakaj sem, to, kar sem. Gino, črnih las in poln nekih norih idej. Govoril mi je o tem, da bo odprl podvodni bar, kjer se bo dalo piti koktajle in gledati morski svet okrog sebe. In bil je dovolj trmast, da mu je to tudi uspelo. Bar Pozejdon, komora z zasteklitvijo, lebdeča v morju. Do nje se pride skozi vertikalni kanal, kjer je dvigalo. Večeri so samo za organizirane družbe, cene pa … In vse tiste luči in ribe, ki jih mami svetloba. Sediš, piješ koktajl večera – tako to gre, in gledaš. Vse je uravnano, pritisk, pretok zraka, vse je nadzorovano z računalniki. Vse je bilo testirano. Gino sedi za točilnim pultom, skrbi za mešanje koktajlov, diktira glasbo, ponudi drobne prigrizke, izključno z obmorsko hrano, paštete, take reči. Ko si enkrat tam spodaj, te je strah, priznam. Gino pa je znal to dobro unovčiti, vnaprej so razprodani večeri. Njegove oči, ampak, mlajši je od mene, dve leti. Tista najina noč, te njegove fantazije, da smo itak prišli iz morja, da tja spet spadamo, to mi je govoril. Njegova moč pripovedovanja. Ure in ure je lahko govoril. Njegove podjetniške fantazije so bile neizmerne. Gino, Gino, kaj bi midva lahko ustvarila? In ta Bob, stara brazgotina, tako mu rečem, pa je … Ima nek intelektualen naboj, ki se ga ne da spregledati, nek šarm močnega samca, kljub  letom, no, je še tak, kaj vem. Včeraj sva za trenutek sedela v parku, ko sem si oddihala, bolj tako no. Pa mi je govoril o svoji knjigi, o svojih literarnih načrtih, potem pa je postal vojak. Našteval mi je pisatelje iz dvajsetega stoletja, ki so bili bojevniki. Zelo dobro pozna to zgodovino, zelo dobro. Zan pravi, da je razgledan, da ni uresničil svojih miselnih potencialov, ker so ga emocije animalizirale. To je kruto rekel, zelo kruto. Petek, veter vleče skozi borovce. Zan pa še kar v kabinetu, kar naprej nekaj tuhta. Bog, s kom sem se poročila. Delo, delo, delo, delo. No, nič nama ne manjka, denar leti, Skorzeny dobro plačuje in to je to. Ta Skorzeny, obogatel je z litijem. Zadosti zgodaj je zaslutil, kam je treba investirati. In ta klinika, otok, najina vila, morje, petek. Šla bi v Split, odprli so nov klub »Nebeška vrata.« Šla bi tja, da se znorim. Ta teden, pogodbe, kopiranje podatkov, dopolnila pogodb, dokumenti, sprejem delegacije, utruja me. Zan, on, pacienti, raziskave, pogovori. Petdeset let mu je meni štirideset in … Tim, spet je dosegel svoje. S prijatelji bodo imeli zabavo v borovem krogu. Saj ne vem, zakaj so zasadili tam borovce v natančen krog, kjer so nasuli pesek. Tam se dobivajo, plešejo, se smejijo, kaj vem. Naša mladost na severu. No, klubi, narava, to že, samo … Pa sem mu rekla, naj gre vprašat še očeta; ni ga, vem. Zan mi je rekel, da ga ni. Pa kaj dela danes toliko časa, petek je. Zmenjena sva, da se pred mrakom dobiva tukaj, da bova naredila en krog po otoku in se oddihala. Aha, zdaj gre, slišim njegovo odločno drobno hojo. Kako značilno škripa pesek, kadar pride on.

     »Urssi, si me dolgo čakala?« je mehak, ampak v glasu se mu pozna, da se je že spet preveč zaganjal v paciente.

      »O, že pol ure sem tukaj. Meditiram, premišljam. No, ni mi hudega. Prej je šel mimo vojak Bob. Nekaj mi je govoril, da počasi zori za seanso, da pa ga je kar malo strah. Že pisanje romana, da je bila terapija, pa pisanje krajših reči, da pa ima še veliko gnoja v glavi. Tako mi je rekel. Mudilo se mu je nazaj v klub, kjer da bodo nocoj šahirali, tisti, ki so ostali tukaj. Večina jih je šla na celino, skoraj vsi izgorelci, razen nekaj dam. Bob pa je zgovoren, veš,« mu reče in se pri tem smehlja, na način, ki obeta spravljivo radovednost.

      »Kakor kdaj. Včasih ni. To spada v njegovo opremo. No, a stopiva,« je Zen odločen.

      In hodita, morje nekoliko bolj buta na severu, kjer reflektorji osvetljujejo visoko belo ograjo. Na dveh ekranih se vrstijo opozorilni napisi. Varnostnik, ki je nocoj v službi, je na najvišji točki v ovalni hiški in ju pozdravi – zavaljen starejši domačin s celine, ki je včasih služil v mornarici. Skrbi za nadzorne kamere in za vse drugo na tem sprehajališču. Tu na severu je samo gozdič in potke. Ob kavarni se ustavita. Zen si je naročil malinov sladoled, ona pa čokoladnega. In vedno ta malinov sladoled, pomisli Urssulla. Še nikoli ga nisem vprašala, zakaj malinov sladoled.

      »Zakaj pa si naročaš kar naprej ta, ta malinov sladoled?« ga vpraša in koketno razmakne ustnici; v očeh se ji prižiga večerna ljubezenska molitev.

      »Hmm, moj dedek, veš. On mi jih je nabiral, ji dajal v mikser z ledom, jih dosladkal, dodajal jajčno peno in evo, sladoled je bil narejen, pa kakšen … Morda so to neki nostalgični ostanki, ki kar nočejo iz mene. Teh spominov se ne bi nikoli želel izbrisati. Lepo otroštvo sem imel z dedkom v naših hribih, lepo. In tista plemena tam, po dolinah, po višavjih, spretni lovci; bom odkrit, tudi požeruhi in pijanci. Koliko riževega žganja so bili sposobni spiti. Neverjetne količine. Prašička ali dva so na vaških praznikih mimogrede pospravili, pa še vse drugo. Ne moreš verjeti, če ne doživiš. In ti, največkrat čokolada. Ima tudi to kakšno zgodovino?« je Zan vprašal.

      »O ja, ima, čokolada je bila moja zaveznica v najstniških leti. Kaj vse sem počela, nalomila sem kocke in si jo topila v mikrovalovni pečici, drobila lešnike, jih vmešala, mazala sem si jo na kruhke, tudi tiste opečene. Ne vem, čokolada mi je ponujala neko tolažbo, ker mame ni bilo nikoli doma, oče je tudi prihajal pozno. Saj ju nisem potrebovala, če sem imela zadosti čokolade. Babica me je pa oštevala. Ni bila pristašica takega načina prehranjevanja. Rada mi je pripravila ribo, krompirček, solate, to ja. Ne, meni je najbolj ustregla, če mi je naredila debelo omleto s čokolado. Zrasla sem s čokolado. In še danes, saj veš, da me osrečiš z dobro čokolado. Se spomniš, ko si mi jo prinesel iz Belgije?« žgoli v večer.

      »O, seveda se. Pa ko sva šla v Franciji v neko malo tovarno, kjer so imeli degustacijski dan. Vidiš, določeni okusi nas zaznamujejo. Tako je. In, kako, boš šla s hidrotaksijem v Split. Govorila si mi o tem. Bo šla Mija s tabo. So taki načrti?« Je Zan radoveden.

      »Ja, bom šla. Odprli so nov klub Nebeška vrata. Baje ponujajo dober izbor glasbe in nabor koktajlov pa ples in to. Ti se ne bi pridružil, kaj?« vpraša s tistim zatrtim glasom, polnim vnaprejšnjega razočaranja.

      »Ne, nazaj v kabinet  me vleče, če verjameš ali ne. Obdelal bom še Boba. Mio sem, vse je pripravljeno za ponedeljek. Bob pa, ne vem, veliko materiala je, sanje, zapisi, kaj pa vem. Za zdaj ni pokazal srtastega zanimanja, da bi si res olajšal spominsko motilno gmoto v glavi. Kar nekaj cinca. Jutri bom sestavil farmacevtski del, samo dopoldan. Popoldan pa greva s Timom na odprto morje, obljubil sem mu. Ti pa, najbrž, ne vem še, boš šla z nami ali ne?« je Zan že skoraj ravnodušen.

      »Če bo nocoj žur uspel, potem ne bom šla, zagotovo ne. Je pa prav, da ga kam zvlečeš. Odigraj svojo vlogo očeta,« Ursulla zmehčano reče.

      »Oh, Urssi, ta klinika. Hja, mislil sem tam na Dunaju, Mediteran, pogovori, nič težkega, sami lažji primeri, znana terapija, običajne stvari. Potem pa ta brisalec spominov in ponudba, da bi vse to prevzel, to kliniko. Plača, hja, ne rečem, veliko denarja in individualne nagrade, samo … Otrok vrveveža sem, tudi, med drugim, če prav so gozdovi, potoki, gore, bili moj svet za oddih. Ker pa si ti z mano, sem v nekakšnem raju. Veš, te dni sem veliko študiral prav to vero, krščanstvo, raj, kača, jabolko, greh, kaj pa vem. Kot  izvornem Korejcu, kjer je bil tudi Budizem in cel kup drugih malo znanih ver, da o islamu ne govorim, sem pač opremljen z drugačno versko dogmatiko, če prav pri nas je bila samo ena vera, kult osebnosti, bog v človeški podobi, vsaj dokler sem bil še otrok, mlad poba in to, potem, potem je bil pobeg, saj veš. No, študiram te reči, ker pač zdravimo paciente, ki imajo takšno versko platformo, večino je teh. Še nobenega budista nismo imeli, muslimana tudi ne, ostalih pa, skorja vsi. Ateistov je malo, kar mi je razumljivo, še manj je takih, ki nihajo iz ene vere v drugo. In to, ta raj, ta me preganja. Vi ste imeli svojo cerkev, osnova je krščanska, se razume, ampak moliti in delati, tak je bila zapoved. Študiral sem tudi to, saj veš. No, če se vrnem k pojmu raj. To je to silno hrepenenje po nekompliciranem življenju, po zadostnosti, po pomiritvi z vsem. Pri nas tega ni. Moje osebno stališče je, to že dolgo veš, da česar si ne želiš, te ne more razočarati,« dr. Zan reče in se zehljivo pretegne.

      »Ta tvoja budistična tradicija, ali pa je to Konfucij,« se mu Ursulla nasmehne.

      »No, lahko bi bil Budistični izrek, čisto lahko, če prav, prepričan sem, se ga ne bi branil niti Konfucij. Sicer pa, ti si znotraj filozofije posrkala samo tisto, kar se da prodati. A veš,da se še spomnim najinih Dunajskih pogovorov, ko si mi razlagala, da obstaja katedra, ki se ukvarja zgolj s komercializacijo verskih občutji – vera je lahko tudi deber biznis. In zagotovo je, to veva,« se Zan spet zažene v daljši pomenek.

      »O, pa še kakšen. In to v vseh verskih sistemih. Ti, tam pri vas, v Severni Koreji, tam ste pa imeli mali odstotek krščanskih ljudi in protestantov. Moj kolega, ki se je ukvarjal prav s trženjem verskih obeležji, mi je enkrat razlagal zapleteno zgodovino tega stanja. Zdaj seveda je drugače, ko ste začeli demokratične procese, ampak še dve desetletji nazaj, no ja … In zeliščna medicina in akupunktura, to ste pa prignali do višin, to pa vem.« se Ursulla dela mnogovedno.

        »Ah, politika. Ušel sem ji, saj veš. Po doktoratu, me ni bilo več nazaj. Dobil sem mednarodno zaščito in so odnehali. Vera pri nas, moj dedek je bil Budist, velik budist, s srcem, oče komunist, s pljuči in srcem, babica je prisegala na Konfucija, mama na krščanski svet, ker ga je okusila, bila je hčerka nemškega pastorja, ki je tam deloval, ko so nam vladali Japonci. Protestantka, bi se reklo. Jaz sem za znanost in za visoka etična merila. V meni se zlivata Konfucij in Buda, priznam. O tem sva že govorila. Ti si povsem krščanska, čeprav nimaš volje, da bi zares sodelovala v teh ritualih. Prisegaš na križ, na izbris grehov, na možnost, da boš v neki večnosti. Vera je, evolucijsko gledano, vstopanje v razumevanje višje povezovalne sile, do takega prepričanja sem prišel. Bi še kaj? Morda koktajl za uvod v večer?« Zan vpraša.

      »Ne, šla bom dol v vilo in se pripravila. Povabljen si bil tudi ti, toliko da veš. Ne bereš vabil na rokovniku. Sam si mi rekel, da to prepuščaš meni, zato vsa tvoja vabila priletijo tudi na moj rokovnik. Kdaj si boš omislil osebno tajnico. Zdaj sem jaz za vse, za cel ta Babilon klinike. Čas je, da nastavimo osebno tajnico, zdaj je samo ena, poslovna tajnica, pa jaz. Kaj meniš,« je Ursulla že malo nervozna. Jezno vrti žlico po prazni stekleni sladoledni posodi.

      »Ja, ja,« prikimava Zan. »Poslovno strukturo sem slabo premislil, zato imam tebe. Kadrovski načrt sem potrdil, to veš, torej, če se dobro spomnim, je predvidena pravna služba in še ena poslovna tajnica, kaj?«

      »Točno. Saj res, podpisal si. V septembru gredo razpisi. Zdaj nima smisla julij, avgust, dopust in to. Dobro, zdaj bi šla. In ti, nazaj v kabinet, kaj. Pa študiranje. Ej, dragi moj, kaj pa zabava? A ste res tako manično delavni azijati, oprosti. Tako se reče, veš. Tako etiketo vam dajejo. Japonci recimo, poglej njih, umirajo na delu. To je nesmisel. Hotela bi, da tudi ti malo zaživiš. Dobro, avgusta bova izpregla, to šteje, ampak zdaj pa res garaš, oprosti,« je Ursulla nestrpna do te mere, da že pozvanja z žličko.

      »Manija, praviš. Do neke mere imaš prav, tekmovalna zasvojenost, poznam to. Opažam jo tudi pri sebi. Začel bom zmanjševati, obljubim. Počasi bo vse prevzel dr. Zico, jaz bom samo še terapevt za lažje primere in znanstveni svetovalec. Tak je načrt. Skorzeny se  je nazadnje strinjal s takim načrtom, ker misli otok dopolniti še z aromaterapijo in s posebno komoro za terapijo z glasbo, to dvoje.  Ja, seveda tudi terapija s pisanjem še pride, že to jesen 15 septembra bo prva seansa. To bo vodil nek dr. Zakawsky, ki je svoj čas že imel ta program nekje v tisti mali državici, kako že, severno od tukaj. Mešam jo z neko drugo evropsko državo.«

      »Oh Zan, Slovenija, Bled, letna srečanja. In Ljubljana, naša Mia. Zakawsky, ja, sem slišala. Kreatoterapija v nekem malem hotelu v gozdu, tam, kjer je tudi evtanazija in to, ja. No, seveda, tudi tam zdravijo stres in snemajo sanje, mala stvar. Poslovno so vpeti v svetovno ponudbo teh storitev, zato vem. Direktor in lastnik je ostareli mož, sicer strokovnjak za filozofijo in književnost. Ja, a veš, da se mi zdi to fino, kreatoterapija, pisati, se izpisati. Tam bi pa tudi sama sodelovala, če mi bo dovoljeno. Od nekdaj je v meni tudi malo pripovedovalskega duha. V moderni strategiji prodaje so vedno neke zgodbe, gre za sicer drugačno kreativnost, a je kreativnost, je. Bom lahko sodelovala?« je Ursula milozvoneča.

      »Fino, to bi ti koristilo. Naš vojak je bil nekaj časa tudi tam. Mislim, da je bil na tečaju pri tem, kako že, a ja, dr Zakawsky. Saj veš, da je že prej napisal roman, potem pa je hotel še bolj izpiliti pripovedno taktiko, zato je šel za celo leto v tisti trapasti gozd v tej mali državici Sloveniji. Še nikoli si je nisem zares ogledal. Blejska srečanja, hja, letalnik do tja, letalnik nazaj. Dobro, Bled, Jezero, gore, kaj vem. V Švici in Avstriji je takih jezerc veliko, gor pa še več. Nimam prave predstave, kakšna je ta državica, res ne. Dr. Zakawsky je bil odobren. Nastanjen bo za eno leto v vili za goste, plačal ga bo Skorzeny direktno, tak je pogodba. Ta Skorzeny je zbiralec starih literatur, predvsem slovanskih. Pravijo, da ima knjižnico, ki že presega fond manjših nacionalnih knjižnic. No ja,« skomigne Zan.

      »Vidiš, če bi bila klinika tvoja, bi sam določal programe. Veš, malo sem računala, če bi!?«

      »Ne, draga, ne,« jo je Zen prekinil. »Ne bi kupil te klinike, ne. Če že, potem bi morda predlagal Skorzenyju, da mi odproda malo graščino blizu Bleda, kjer je včasih že bila psihiatrična ustanova – tam bi se specializirali samo za izbris neželenih misli, samo to. V tem smo trenutno najboljši na svetu, to nam priznavajo. Kapital me je na nek način najel, kupil mojo glavo. Zakaj naj ne bi bogatel od svojega znanja, samo za svoj račun. Tako pa sama vidiš, da sva na plačilni listi tega, tega, ah, bom tiho,« se Zen razburja.

      »Misliš Begunje, tam, tisto nekdanjo graščino, ki jo je država Slovenija odprodala, ker so zgradili centralno psihiatrično moderno bolnico. Ja, še je v igri, še. Govori se, da bi jo predelali v cenen hotel, samo Skorzeny je spet vse prehitel. Preko svojih lobijev jo je kupil, za nemajhno ceno, to vem. Dvomim, da bi jo prodal, dvomim. Pa sploh tebi, ker mu tu dobro plemenitiš kapital. Ampak obstaja ideja, da bi tu pustili okrevance, tja pa bi preselili specializiran program, lepa oklica, diskretnost, bližje Evropi, na celini. No, veliko je prednosti. To je le samo otok, ne,« reče Ursulla.

      »Boš ti govorila z njim o tem?« se je doktor Zan vnemal.

      »Ja, lahko, lahko. Te dni je na dopustu v Dubrovniku. Morda bi se lahko celo sestala in mu predstavila to idejo. Kaj misliš?«

      »Imaš mojo polno podporo«

      »Čakaj, od kje pa nama kapital, za …«

      »To naj te ne skrbi. Imam zveze, imam priporočila za ta program, dali bi, ne skrbi. To bom delal v osebni tajnosti. Ne jemlji tega, da ti hočem kaj zamolčati, ampak ta cilj zahteva taka sredstva,« je Zen skrivnosten.

      »Bojim se, da bi si postala nezaupljiva,« se v njej nekaj prelamlja.

      »Daj no, Urssi. Veš, obstajalo je nekaj, še preden sva se spoznala. Delal sem že za službe, ki zahtevajo molčečnost. A zdaj razumeš?«

      »Še nikoli mi nisi tega omenjal,« je postala še bolj živčna.

      »Ni bilo potrebe, ni bilo. Mala klinika za odmislek, to bi šlo, ja. In samo najina, si misliš. Vse bi bilo lažje. Imela bi manjši obseg dela, več čas bi imela za hobije, za potovanja. Premisli malo,« se doktor Zan resni in dela tisti strogi marmornati obraz, ki žari v rumeni luči na terasi. Tema je prikapljal nad morje, večer je hitel za valovi in hlastal po utripu sanj.

      »Madona si me vznemiril s to idejo. V ponedeljek grem v akcijo. Imava kakšen časovni okvir,« je Ursulla vznemirjena.

      »Imava. Čez nekaj mesecev bi zagnali lastno kliniko. Še nekaj, ne le odprave spomina, tudi pozabljivosti se da izboljšati, saj veš, naša zeliščna terapija daje dobre rezultate, trakt z gerontološko problematičnimi; eni imajo veliko kapitala in bi bili radi še miselno sveži. Za telesno čilost skrbijo drugi programi in druge klinike. Ta program sem ti že predstavil. Skorzeny ne ve zanj. Je samo  na mojih diskih, ki nimajo povezave z internetom. Skrbno sem ga kodiral, samo jaz vem zanj. O tem bova zagotovo še govorila. Imel sem že nekaj odličnih uspehov z nekaterimi, ki so izgubili spomin ob nesrečah, po kapi, saj veš, debelo knjigo sem napisal na to temo, ampak zgolj teoretično vrednotenje. Nihče pa še ni začel resnega kliničnega dela, ker, tako je mnenje farmacevtske industrije, je taka populacija premajhna in tržno nezanimiva. Mi bi imeli lastno lekarno in lastno zeliščno terapijo. Poiskal bi svoje Korejske vezi, ki se spoznajo na to, oziroma, ti bom zaupal, sem v stalnem stiku,« kar vre iz njega.

      »O bog, kaj bom nocoj še izvedela,« je Ursulla plosknila, ošinila uro na roza stikovniku.

      »Oprosti. Mija mi signalizira, da bo počasi čas, da se pripravim in grem na odprtje kluba Nebeška vrata v Split. Vse to bova dorekla po nedeljskem kosilu na Visu, tja gremo, ne?«

      »Ja, tja, ja,« je prikimal.

      Poslovila sta se. On še ostaja nekaj čas na ploščadi in posluša šum večera. Od nekod se sliši kričanje, mulci pač in Tim med njimi. Ta njihova glasba, zversko … Nobene ubranosti več, nič. Harmonija duš, kolo ponavljanja, da … Kam zdaj? Seveda vojak Bob, njegove datoteke, to sem si še obljubil za petek.

      Poiskal je datoteko s šifro B#1002589y5. No, si v mislih reče, tip je pisal v tistem hotelu. Me prav zanima, kako mu je šlo, ker roman je, tako tako, literarni teoretik Zakawsky, prav ta Zakawsky, je pisal o njem v Dunajskem literarnem medmrežnem forumu za moderno evropsko književnost – Zoom Story – rad sem seznanjam z novostmi, tudi sam sem včasih zgodbaril, pisal haiku, te še, seveda jih, čez tristo se jih je nabralo. In mislim, da jih bom enkrat dal na medmrežje, za zdaj še ne. Najprej si bom prebral nekaj krajše proze iz zbornika, ki ga je uredil dr. Zakasky, še mineralno vodo si bom dal prinesti, nočne strežajke so v službi, jasno. No, pa odprimo.

SPOZNANJE

Vojne, le kdaj jih bo konec? Eh, najbrž nikdar, jaz pa sem utrujen. Za čast in slavo, pa za tisto malo denarcev, ki sem jih skozi leta uspel dati na stran. A ko si mlad, ti po žilah teče drugačna kri. Iz boja naravnost k deklinam. Ja, tako je to bilo. Zdaj pa se komaj potegnem na konja. Stiskam zobe in ne kažem šibkosti. Povzpel sem se do poveljnika in imam oprodo, da mi pomaga z opremo. Še dobro, da so časi mirni. Razen nekaj tolovajev, ki so plenili po grofovskem gozdu, ni bilo hujšega. Zdaj pa se govori, da bomo spet šli na vojno. Brini so iz dneva v dan bolj predrzni in zares se že čisto odkrito kažejo na severni meji. Zasedli so nekaj nezaščitenih kmetij na obrobnih posestih in takoj, ko se je to razvedelo, je Jezerjan sklical svet. Vojna bo. Kovači razpihujejo mehove in pozno v noč je slišati udarce kladiv; kujejo se podkve in meči. Na trgu se čuti vznemirjenje, mešetarji že preračunavajo cekine – za ene je vojna dobiček, za druge pa … Eh, še to dam skozi, če mi Bog nakloni preživeti, potem se bom umaknil. Hišico imam, pa majhno posest. Moralo bi zadostovati za na stara leta. Obdeloval bom vrt, redil pujsa in kokoši bom imel, pa seveda konja – najmanj enega, mogoče s časoma več … Te plemenite živali; vojščak ve, kaj pomeni dober konj … in kaj pomeni toplo ognjišče, ko se vrneš iz bitke, ves izmučen – mogoče ranjen, lačen in umazan. Eh ja, moje ognjišče prekriva mrzel pepel. Žerjavica je ugasnila in je ni več moč pripraviti k gorenju. Tako to je. Jutri navsezgodaj odrinemo. Bitka bo krvava. Brini so neusmiljeni, taki so se rodili, taka je njihova usoda; boj za preživetje v tistih bornih, negostoljubnih pokrajinah jih je naredil take. In zdaj slutijo boljše čase. Tolkli se bodo na življenje in smrt. Pomolim, potem pa ležem k počitku. Pred bojem me vedno tlačijo čudne sanje. Ne znam si jih razložiti – tudi pri vedeževalki sem že bil, pa je samo odkimavala. V tisti belini sem jaz, čisto gotovo, saj s sabo nosim spomine prednikov, ampak ne izgledam kot jaz. Mlad sem in moje poslanstvo je drugačno …

      Sklanjam se nad bolnišnično posteljo in skušam gospoda pripraviti k sodelovanju. Največ jih pokoplje obup, pomanjkanje volje, praznina v življenju. To so resnično smrtonosni faktorji. Fizično bolezen lahko pozdravimo, ampak to je samo začetek ozdravljenja. Naprej je boj individualen. Škoda, ni še toliko star, še bi lahko imel nekaj od življenja. So ljudje, ki potrebujejo osebnega animatorja; taki ti znajo posrkati zadnjo kapljo energije, dobesedno te izžamejo. Kje je meja čustvenega razdajanja? … Bolniku pomagam popiti zdravila, namenim mu še nekaj spodbudnih besed, ki niso izzvale odziva na voščenem obrazu. Stisnjene ustnice in vodene, obtožujoče oči me pospremijo do vrat. Naprej moram. V sosednji sobi je po navadi bolj živahno – tam so sami pozitivci. No, dva sta se našla, pa sta potegnila za sabo še druge. Čudno, danes je mirno. Neslišno odprem vrata – kakšen prizor! Na stolu med posteljami sedi pacient in bere iz knjige. Tema iz vojnih časov, bi rekel. Še sam obstanem, niso me opazili, tako so bili zatopljeni v zgodbo, in prisluhnem … Hrzanje konj v hladnem svitu je gostilo meglo, ki se je vlačila po gozdu. Vojščaki so s pogledi prebadali podrastje in prisluškovali glasovom v gozdu. Preganjal jih je zlovešč občutek, da jih spremljajo duhovi. Poveljnik je zaustavil konja in z roko zaukazal mirovanje. Potem je segel po meču, si popravil čelado, konj pa je vznemirjeno zaprhal in se postavil na zadnje noge. Iz grmovja so se med kričanjem vsuli barbari in delili smrt med vojščake … Poveljnik je bil hudo ranjen, nase si je potegnil telo ubitega tovariša in čakal noči. Zvest konj, ki je pobegnil pred parajočimi meči, se je vrnil in ga ponesel do lazareta … Skelina v spodnjem delu trebuha me vrne v sedanjost. Od kod meni to vedenje, od kod? In ta bolečina … slepič? ah ne, ne na levi. Privid potisnem na stran – grem reševat življenja.

Jolanda Lesnik 

      Pa smo tam, pomisli dr Zen. Tip, ki je začel iskati opravičilo v genski osnovi za bojevnika. In prav ta članek mi je ponujal Bob. Se je iskal v njem? Če bi ga direktno vprašal, mi tega zagotovo ne bi potrdil. Očitanja so prišla do tiste točke, ko se zavest zaveda vsega – poznamo to, fenomen vojaških veteranov, ki se v poznejši dobi spoprijemajo z demoni. Koliko tega je bilo opisanega. In tukaj se zdaj postavlja dilema, do kod se etična zavest sme vtikati v odločitve. V modernem poslovnem svetu je toliko brezčutnosti, da mi gre na živce vse to. In na srečo je še malo teh zlomljencev. Seveda, če bi jih bilo veliko, bi se tudi sistem zlomil. Brezčutnost je prekrita z nenehnimi zabavami, z razkazovanji, z igro, da je vse prav in je rajsko. Morda je to tisti raj, ki ga propagira krščanska vera, da imitirajo neko rajskost. Naš Skorzeny je malenkost drugačen, njega zanima tudi umetnost, veliko denarja je dal za raziskave za tarčna zdravila, ne nazadnje je tu zgradil solidno kliniko. Fenomen stalne vzburjenosti, stalne lakote po več in več in več, resursi se pa manjšajo; bogastvo se je nabralo okrog peščice, in ti zdaj upravljajo svet. Za zdaj se dela na tem, da bi zmanjševali populacijo in podaljševali življenje – elita dela na tem, uspehi, nekaj jih je, to že. Mene bolj zanima, kako je znotraj njih, kako je z moralnimi stebri, ki so zgradili civilizacijo. Antropologi so že zdavnaj odkrili mehanizme, ki so naredili močne vladarje v praskupnosti. Danes so močni samo tisti, ki uspejo narediti veliko šibkih; v praskupnosti je bila moč vladarja, če sem natančnejši, moč poglavarja, odraz moči klana, tropa, rase, kaj vem. Vse se je obrnilo. Veliko, cele milijarde jih mora biti povprečno preskrbljenih, da so lahko elite mogočne, in so. Malo je držav, ki imajo čisto suverenost, zelo malo, razen naše Koreje. Tu, v srednji Evropi, tu je vse prodano, manjši mogočni klani jo obvladujejo, države so samo administrativni uradi za discipliniranje običajnikov. In tale naš Bob, težka bo. Nisem še brisal tako trdovratnega spomina, ne. Dr Zico pravi, da je cerebralnik pokazal regijo, kjer je biokemijski zapis globoko skrit pod deformiranimi nevroni in da bo težko tja spraviti zadostno količino odcepitvene kemije, ker je, topografsko gledano, v taki regiji, kjer je še posebej močna medceličnina in selektivno spušča kemijo, ker, to pa vem, se na ta način možgani naučijo braniti informacije, če so prevečkrat bombardirani z alkoholom in drogami – neka nova biokemijska obramba, ki smo jo šele pred kratkim odkrili, pred kakšnim desetletjem. In so začeli razvijati zdravila za težke psihiatrične primere, da so najprej redčili medceličnino, da so potem lahko napojili vozlišča nevronov s ciljno kemijo. Poskuse so delali na opicah, saj. Dosti te dokumentacije sem pregledal, prebral. Opica ni človek, pa vendar. In potem so prišli prostovoljci, kaznjenci, in potem klinična testiranja, pa proizvodnja. Na vse načine se trudijo, ti struparji, narediti snovi, da na nek način zasvajajo ljudi, da se služi. Noro, noro. Mi predpisujemo samo najnujnejše, veliko imamo zeliščnih pripravkov in dobre rezultate. »Ah, Bob, kaj bova, kaj?« si dr Zan šepne. Pa poglejmo, kakšne sanje je imel tam zgoraj v hotelu. Za nekaj ur gledanja jih je. In moram reči, da imajo vrhunski sanjebralnik, močno izpopolnjen, saj to delajo že dvajset let. Prvi so bili v Evropi, med prvimi sploh. Bral sem tiste študije, ampak, da hkrati ponudijo naveličancem odhod, to, to … Ne vem no, če prav sem zagovornik svobodne volje, pa vendar. Hipokratova prisega, to je samo še neka akademska floskula. Bob, kaj sva sanjala? Še to pogledam, potem bom šel na dolg sprehod, kozarec vina in spat. No, kako so to shranjevali, v kakšni obliki, aha, tako, tako, zdaj pa bo. Datoteka ZB 0003/5

      Vijolični ognji gorijo po gričih. Truma črnskih bojevnikov se ulega na tla, padajo v rjavo zemljo, kar tako. Nobenih strelov nič, samo padajo. Črna ptica leti nad njimi in trosi vijoličasta pregrinjala, na njih so zlati napisi. Ne vidi se dobro, v francoščini so. Pa če bi prevedel: Čakaj. Aha. Smrti ste darovani, psi čuvaji diamantne skorje. In potem debel črnski general z belo palico, nenaravno velik, pride čez trupla, kot da gre po neki preprogi. Pod pazduho nosi lobanjo in se smeje. Neadoma ga luknjajo streli. Iz njega teče tinta, ja tinta, vijoličasta kri, vse polno jo je. General se pa se smeje in smeje. Obraz se mu veča, iz oči mu začnejo plesati kače in lobanja odskoči, grize nasprotnike. Prinese pred generala odtrgano nogo z vojaškim čevljem in malo ameriško zastavico na hlačnicah. Od nekod se priziblje star tovornjak, poln lobanj, vozi ga skoraj še deček, ki ima med nogama moderno puško. Ustavi, pljune na generala in vse se nenadoma spremni v velik vijoličasti požar. Konec.

        Temu se reče groza, odpor, zakaj vijoličasta barva, ta vendar pomeni modrost, umirjenost, filozofsko vprašljivost. Mogoče je hotel naš Bob filozofsko upravičiti ta dejanja, mogoče. So pa doživljali krute reči, ti bojevniki, so. Sirija, trideset let nazaj, pa Zambija, Mozambik, Eritreja, oh, še je bilo teh krvavih plesišč v Afriki. Etiopija. Povsod so bili vmešani tujci, jasno, najemniške vojske, najemniška tehnika. Nafta počasi gre v pozabo, zdaj so redke kovine tisto, za kar se umira. Litij, Kadmij Titan, tudi še Baker, aluminij. In Afrika ima polno tega, pa diamantov  tudi možnosti za pridelavo hrane. Naši južni bratje so pokupili ogromno dobre zemlje v Afriki, pametno. Da je tole sanjal!? Iz tega lahko sklepam, da veliko premišlja o minulosti. To mu res ne koristi. Novi in novi nevroni se povezujejo in kombinirajo te slike. No, gremo na naslednje.

Črna ženska v pesku, razkrečena, privezana. Vod vojakov se izmenjuje. Vsi so majhni. Beli, povsem beli, na pol robotki. Legajo nanjo, ona pa deluje kot da je iz gume, vibrira, jih meče navzgor in pri tem cvili. In nazadnje pridem navaden Evropejec, poraščen, da je groza. Nič ne opravi, ženska se mu smeje. Iz ust ji leze kača, velika, rumeno rjava, med prsmi, do mednožja in proti moškemu, ki beži proti goščavi. Pojavi se drug moški in ženski prereže vezi, kačo preprosto razseka z bajonetom, žensko oblije z vodo in jo žene proti nagnjenemu vozilu. Na nebu se pojavi nek mož v beli tuniki in nosi krožnik na njem pa knjigo. In kriči, bog vse vidi, bog vse ve.

Aha, posiljevanje. To se pač v vojnah počenja, ta nagnusni zmagoviti moški hormon, ki se mora udejanjiti, če ne gre drugače, pa na silo. In se potrjuje teza, da veliko obdobje življenja krmilijo možgane hormoni, šele na to pride do besede modrost. Tisti, ki obvlada hormone, v resnici obvladuje duha. Moram to res gledati, a moram … Koliko je tega, o. Samo še dve, tri, morda tiste zadnje, preden je šel. Boril se je z morami, ker je dolgo abstiniral tudi od pomirjeval, od drog od vsega. Tudi zdaj abstinira, samo čaj z umiritev spije zvečer, drugega nič. In te:

Močvirje do pasu so v vodi, orožje nad glavo. Potem trešči mednje zgornja polovica nekega trupla, kar tako. Malo naprej je odrešitev, je plitvina, je gozd – tropi. Mala punčka sedi sama v čolnu in premetava cele kupe las. Igra se z njimi in si nekaj poje. Čoln je zablodelo plul med ločjem in se izgubljal na toku rjave reke. Eden od vojakov zaplava proti njej. Privleče čoln na breg, pod gosto rast. Izkaže se, da je punčka brez nog, smo štrclje ima. Vojak jo vzdigne in jo tolaži. Pod lasmi je njena mrtva mama, ker so ji očitno lasje še rastli. In vojak da punčki tablico energetske hrane. Punčka se brani, potem pa kar odleti, zamaha z rokama in odleti, spremenila se je v, kaj vem, angela, goloba. O!

      Oh te sanje. Kako sanjajo krščansko vzgojeni, kako pa budisti. To je že dokazano, da so vsebinsko sanje povsem različne; to pa zato, ker se zgodnja zavest oblikuje skozi neke simbole, ki so tudi skozi prednike zasidrani v možganih. In tista formulacije, da se ohrani v podzavest približno 17 generacij, tista me bega. Nihče še ni dokazal, ker še ne znamo razvozlati biokemije podzavesti, zapletena je. Obstaja celo tkivni spomin, tega smo dokazali in vemo, po kakšnem mehanizmu dela. Te sanje, punčka brez nog, mrtva mama v čolnu, simbolika … Še te pogledam, potem odneham.

      Gozdna jasa, tam sedi sodnik v črnem ogrinjalu s sodnim pokrivalom, na bukovem drevesu visi velik ekran, na njem pa krokar. In sodnik nekaj mrmra in bere. V rokah ima floscentno palico, zdaj se razločno sliši njegov govor. Gospod, za to, kar ste počeli v Afriki imate pravno kritje, nihče vas ne more soditi in ne obsoditi. Delali ste, kar so od vas zahtevali, to je bila služba kot vsaka druga. Razumem, da ste trpeli, da zahtevate odškodnino, žal ste bili za vse to bogato že plačani. Po božje boste sojeni, ko bo vaša duša prišla pred višje nebeške sodnike. Končala sva. Ne nadlegujte me več. Vidite ekran, tam je zveza z božjo komando, katerim sem tudi sam odgovoren. Dobro poglejte, kaj piše. Tam piše trpeče nedolžen, pogubljen, ker je vadil duha, da je pozabil, da ga ima. In potem se sodnik spremeni v vrana, ki se pridruži onemu na vrhu ekrana. Ekran zaniha, se nekaj časa ziblje in iz gozda se zasliši strašen moški krik … Ja, ja na to smo že navajeni, tudi tukaj je nekajkrat kričal med spanjem, kamere in mikrofoni so to zabeležili. Dolga bo ta čistilna akcija, dolga. Taki, kot je on, bi morali biti deležni naše terapije na račun zavarovalnice. Mi smo terapevtsko učinkoviti.