Otok pozabe

Spoštovani

    V zimsko branje vam ponujamo nenavaden roman. Nenavaden je v tem, da ga je soustvarilo kar nekaj piscev. Tovrstna praksa ni pogosta v literarni produkciji, če sploh je. Da so roman pisali v dvojicah, to poznamo, takega pa v Sloveniji še nismo brali. Vsebinsko se roman ukvarja s problemom izbrisa težkih misli in travm, zato ima pridih znanstvene, bolj natančno medicinske fantastike. Vse se dogaja na malem otoku v Jadranskem morju, ob koncu našega stoletja. Dogajajo se zapleti, polno je podzgodb, ki so jih prispevali: Laura Brataševec, Jolanda Lesnik, Dominik Kobol, Peter Krkoč, Matjaž Stibilj –Suko.

    Glavni arhitekt zgodbe je po pod psevdonimom skriti pisunar. Vendarle lahko dodamo, da je roman neka nadgradnja literarne šole v Lavričevi knjižnici, ki teče že enajsto leto – in ta roman je plod teh ustvarjanj.

Otok pozabe

     Zdi se mi, da danes resnično diši po smoli borovcev. Na to me je opozoril pacient, tisti, Francoz, ki trpi za hudo preganjavico – kaj mu zdaj koristi ves denar, družbeni ugled, zabave, eksperimenti s kemijo … Njegova glava je festivalna dvorana, tako ja, premišlja doktor Zan v udobnem stolu in gleda na ekran, kjer se mu izpisujejo trenutne bilance. To jutro si je rezerviral, da bo vendar pregledal, koliko je bilo vloženega v ta velik projekt – Otok Svetac … Hm, se zamišlja dr Zan in si pri tem popravlja belo, brezhibno zlikano haljo, ki je pokrivala udobno tanko majico iz tkanine, ki dopušča vpijanje znoja, a je tako prefinjeno lahka, na nek način tudi hladna, kajti zunaj je še vedno poletje, z vso svojo razkošno vročino in z neustavljivo glasbo škržatov. Zgodovina tega otoka, no … Takole to piše na medmrežju:

Svetac, tudi Sveti Andrija (43°01′ N, 15°44 E) je otok v Jadranu, ki leži 25 km zahodno od Visa. Geografsko predstavlja polovico razdalje med otokoma Biševo in Jabuka. Jugovzhodno od otoka se nahaja majhen vulkanski otoček Brusnik. Površina otoka je 4,19 km², dolžina obale pa 11,9 km. Obala je povečini nedostopna, strma in kamnita, na severozahodni strani otoka tudi do dvesto metrov visoka in se strmo spušča v morje, medtem ko sta južna in jugozahodna obala položnejši. Najsevernejša točka otoka je rt Trepina, najvzhodnejša pa rt Šijabod. Večje morske jame (špilje) so nekoč nudile zavetje danes že skoraj izumrlim sredozemskim morskim medvedom (podobno kot Medvedja špilja na otoku Biševo). Najvišja vrhova na otoku sta Kosa (316 m) in Štandarac (307 m). Svetac je porasel z gosto rastočim zimzelenim sredozemskim grmičevjem (makija) ter hrastovim in borovim gozdom. Na otoku gnezdi zaščitena, redka vrsta ptic iz družine falconidae, Eleonorin sokol (Falco Eleonorae, Falco della regina). Morje okoli otoka je globoko tudi do 100 m, bogato z ribami in primerno za ribolov. Otok je bil naseljen že pred več tisočletji, pri arheoloških izkopavanjih so našli grobove iz ilirskih časov. Predstavljal je pomembno navigacijsko točko na plovnih poteh med hrvaško in italijansko obalo. V rodovitni vrtači Poje (200 mnm) so razvaline benediktinskega samostana in cerkvice. V 17. stoletju je bila na otoku postavljena cerkvica, posvečena Svetemu Andreju, po katerem je otok dobil ime. Na jugozahodni obali v zalivu Pavlov bok je Sveti Andrija, edini zaselek na otoku. Hiše pripadajo rodbini Zanki, ki je na otoku neprekinjeno prebivala 250 let. Zadnja potomka je več let na otoku živela sama in tako je Sveti Andrija veljal za najredkeje stalno naseljeni otok v Jadranu.

      Wikipedija še zmeraj obstaja, se nasmehne. In tam tudi piše, da so se našli potomci, te rodbine in so otok prodali milijonarju Skorzy, ta pa je otok preuredil v psihiatrični sanatorij. Dal je napeljati zemljo, naredil park, stezice, uredil kopališče, postavil zaščitno ograjo, ker na severu so strme stene in je nevarno. Sanatorij ima dve podzemni etaži, kje se zdravi tudi s temo … Najprej so zdravili samo bogataše raznih odvisnosti, no zdaj pa je to nov program pod mojim vodstvom, izbris neželenega spomina, izbris mučnih dogodkov. Ta otok torej, otok pozabe … Ja, ko gledam te številke, no … Dobički so, veliki, so. Vložek bo kmalu povrnjen, peto leto … Zdaj imamo petdeset pacientov, kapaciteta pa je 65, več ne. Težko je pridobiti osebje, ker se stanuje tu v paviljonu … Moja vila je na južni strani, na vrhu pa se beli jajčasta stavba, ki daje vtis, da je osamel pozabljen kamen. 4. 8. 2050 piše na zaslonu, ura 8.05. Ob devetih imam vizito. Dve zdravnici sta danes na otoku, in višja sestra Mija. Ta, ta, se doktor Zan nakremži. In spet pregleduje zgodovino, posnetke, kako so otok prenavljali, v glavnem so delali Kitajci – zakaj me vsi zamenjujejejo s Kitajci – jaz sem Korejec, kako naj jim dopovem. No, v tem trenutku to niti ni pomembno. Moj program, ta stane in to se trži. Brisanje spomina. Koliko armad je to že poznalo, Rusi, Američani, celo Kitajci, tudi oni, vem, vem … Ampak mi smo razvili povsem nov sistem, najprej z računalniško simulacijo, potem smo dokončno raziskali biokemični zapis spomina in pot se je odprla. Vsi drugi so uporabljali grob sistem, ki je povzročal ogromno škodo, spreminjal osebnost, pustil bebave ljudi, no … Na našem inštitutu smo imeli veliko prostovoljcev, če se spomnim, prve … Lin Chupomota … rada bi pozabila svoj prvi abortus, čeprav je imela potem še dva … Prvi jo je zaznamoval. Dolgo smo iskali, kje tiči ta njen zapis; ko smo ga našli, je računalnik doziral prav dozo moduliranih žarkov in preparat je odpeljal molekule spomina iz možganov … Imeli smo malo smole, dekle je hkrati pozabilo, koliko je zares staro in kje živi, preblizu je bilo vse skupaj, preblizu. Izpopopolnili smo topografijo spominskih centrov in doziranje zdravil, ki pripomorejo pri odstranjevanju spominskega materiala, zapleten mehanizem. Dve leti sem potreboval, da sem ga popolnoma naštudiral. Zdaj je stvar enostavna, nekaj dni infuzij, potem komora, žarki, spet infuzije in stvar je opravljena. Za zdaj imamo 70 – % izplen, kar je, no … Armade pa še kar naprej uporabljajo hitrejši in manj varen način, le da so začeli uporabljati naš preparat; o, to pa stane … In zato imama denarja za pet življenj, žal mi je dano samo eno. Izračunal sem si, da bom živel sto pet let, tak je moj biokemijski ustroj. Kako sem to jutro razmišljen, vse te misli … pripraviti se moram na vizito, najprej trije oddelki, oddelek A, ženski, 15 pacientk, depresije, samomori, ena zasvojenka in ena, ki še ni jasno, kam bi jo usmerili, bomo videli. Oddelke B. Moški, dvajset jih je, sami skurjeni ljudje, dobesedno skurjeni. Oddelek C, mešani, levo ženski, desno moški, deset skupaj, tri ženske, 7 moških, zapleteni primeri, naveličanost, gerentološki problemi, hja … In oddelek E, najzahtevnejši, čisto na vrhu, že pod kupolo, pet kandidatov za izbris misli, dve ženski in trije moški. Bomo videli, koliko si jih bo premislilo. Moral se bom osredotočiti na vse te obraze, na vse te govorice … Morala našega početja … ga je zaskelelo.

      Na hodniku, kjer se končuje zgornja najvišja etaža in ga zaključuje elipsasto okno s pogledom na mirno morje – tam je tudi podaljšek terase s stoli, na desni strani je majhna kadilnica. Pet sob za tiste, ki so prišli na, za zdaj redko seanso odpravljanja spomina. Sestra Mija dolgo stoji na terasi in gleda v elektronski notesnik. Zamišljeno si češe dolge črne lase, ki delujejo strašljivo na svetlo modri dolgi halji, pod katero skriva zrelo telo tridesetletnice, odločne, žgečkljivo spogledljive in poslušne nagonu. Dr. Zan, sloni na ograji, ziblje stetoskop in pusti severniku, da mu goste lase na novo ureja. Čez čas le reče:
      »Še dve sobi. Sami ste videli, da so se trije že odpovedali izbrisu. Predvideval sem, da bo tako. Posameznosti so znane, gospa iz Berlina, se je ustrašila, ker ne bi rada prepustila katedre mlajši kolegici, gospod, ki je finančni strokovnjak, se boji, da bi bil potem nesposoben deliti nasvete, in mlajša, tista, ki bi rada pozabila, da je očetu na nek način dovolila, da odide … Tista bo pri nas na drugem oddelku še nekaj časa. Sami ste videli krvne analize, nevrotrasmiterji, in to vsi, so kaotični; premalo železa, premalo zalog energije. Bolj me skrbi njena plačilna sposobnost, ker partner, saj veste, je že dal vedeti, da teh traparij ne bo plačeval. Ursulla je preverila, njeno zavarovanje ne krije nadstandardih posegov, žal. Pogovoril se bom še z njenim očetom, temu ne manjka plačilnih resursov, ne, samo … No, takih primerov nimamo veliko. Čeprav, pogodbo sta podpisala oba, njen partner in ona, torej, iz tega vidika je pravno stvar čista, bo pač partner moral poravnati. Tako to gre. Naročil vam bom, kaj je treba še dodati k terapiji, tokrat samo infuzije, da bo stvar bolje kontrolirana. Saj veste, resnost obravnave se začne, ko dobijo infuzijo, tako to gre. Infuzija je psihološko mnogo bolj prepričljiva kot običajna terapija. Poskusili bomo tudi s štiriindvajseturno temno komoro, da se dokončno notranje uredi. Naj izživi svoje strahove. Pripeta naj bo na celoten monitoring in, ja, da ne bo spet spečih izostankov podatkov, lepo prosim. Vi ste osebno odgovorni, da osebje dela tisto, kar se mu naroči. Čas je, da greva k našemu vojaku in potem nama ostane samo še, Mia. Tale vojak, trd oreh, trd mož. In, a pogledate, koliko osebnih razgovorov smo nabrali?« doktor reče in se odtegne od ograje. Blag severnik pa še kar vztraja in nosi zgoščene vonjave skozi borov gozd.

      »No, rekli smo, da iz trakta B, naj bi prišla gospa, ki ima težave z bolečinami in to se ve, to smo ugotovili, izmišlja si bolezni, pa dobi tudi simptome.«

     »Ja, in druga ali drugi?« namršči čelo dr Zan.

     »Drugi je, starejši gospod, gerontološki problemi. Začel si je domišljati, da so ga svojci prepeljali na ta otok, da bi tu naredili evtanazijo. Zapleteno, vam povem. Poročali so mi, da dela že manjše incidente, da kriči in da je bil enkrat nasilno deležen sedacije – ni šlo drugače. Vse je dokumentirano, vse so posnele kamere. Lahko pogledate v bazo,« sestra Mija reče, s tistim ostrim glasom, ki izdaja naprezljivo živčnost in črkuje jezo. Danes jo nekaj meče iz ravnotežja. Že pri jutranjem čaju, si je kar naprej gladila haljo, česala lase, saj, saj, ženska v objemu bujne hormonske revolucije, se nekam vase nasmehne dr. Zan.

     »Bom pogledal, tudi vse drugo še moram preveriti. Torej za danes nimamo nobene seanse z memory eraser sistemom. Glede na to, da je petek, no … Razen, če se kaj zgodi na zadnji viziti, a greva. Kam bi vi prej šli, h gospe, ali gospodu?« je nekoliko mehkejši in ves uraden.

      »Pa greva najprej h gospe. Poročali so, da je bila včeraj zelo nesrečna, ker ste ji omejili odhode na celino. Morali ji boste razložiti, zakaj je na takem režimu,« je Mija prizadevna.

      »Krvna slika, hm, no ja. Žilavo bitje, z urejeno encimatiko, transmiterji pa, razumljivo, za tako stanje, ponoreli so. Dobro, nekaj infuzij in bo stvar urejena. Sicer pa, tako kot vsi, preden so pri nas nastanjeni, so bogato informirani o protokolih, samo nanje pristanejo in podpišejo. Glede tega se ne bomo vznemirjali. No, greva,« je dr. Zan prepričljivo odločen in gre proti vratom, kjer je srebrna debela številka 4. Pritisne na gumb, ki je zvonec in hkrati stikalo za odpiranje vrat – reagira samo na prstne odtise zaposlenih in pacientove, se razume – te naložijo vedno na novo, ko se pacient zamenja.

      Gospa Mia sedi v fotelju in na velikem ekranu gleda nekaj o podmorskih čudesih. Sestra Mija stopa in pregleduje, če so snažilke in nižje sestre opravile svoje, postelja je prestlana, mala kuhinja je čista, toaleta lepo diši, ekranček za klimatski nazor kaže primerno vlažnost in temperaturo, na mizici je cvetje, skodelica kave, pomarančni sok, sončna očal, zdravila, ena rumen tabletka, to mora spiti ob desetih, se sestra spomni in v notesniku na hitro preveri, pa vse drugo, urejeno, čisto, brezhibno.

      »Kako smo danes, gospa Mia?« vpraša, dr Zan in se usede nasproti nje. Tale obraz, vidi se mu, da je izmučen. Njena verska gorečnost jo požira, ampak, kako naj ji dopovem, da takole ne bova prišla do resnice, do jedra problema, ne še. Pred tednom dni je izrazila željo, da bi si dala odpraviti to, to … No, ja, svobodno bi lahko rekel biokemijsko revolucijo v glavi. Začaran krog, misel naredi biokemijsko reakcijo in reakcije sintetizirajo spet nove misli.

      »Ja, tako no. Ta nova zdravila, ne bom rekla, da ne čutim več moči, to že. Tudi v molitvi sem bolj vztrajna, samo, kako naj rečem, ne morem se zbrati. Koncentracije mi še vedno primanjkuje, to pa. In pa rahla bolečina, mislim, da gre spet za žolčne težave. Dieto, ki ste mi jo sestavili, je kar dobra ja, samo … Ne vem, prosila bi za dodaten pregled abdomna. Strah me je, da bi se kaj zapletlo, tako kot se je pri sestri, saj veste. To zgodbo že poznate. To sem že povedala,« Mia pokima in si popravi lahko pletno belo krilo, ki poudarja njene, lepo zagorele noge, z dekoltejem pa ni radodarna – vedno nosi visoko zaprte, sicer lahke poletne majice, in nikoli ni brez steznika.

      »No, poglejva,« reče dr. Zan. Prisloni si elektronski rokovnik, nekaj pobrska, se mršči, si kima in reče: »Nazadnje smo ugotovili, da imate nekoliko len žolčevod, kar je povezano z vašim psihičnim naprezanjem. Dodal vam bom neko naravno zdravilo, ki pomaga pri dinamiki žolčevoda, žolčnik so pa vam že odstranili, dve leti nazaj. Vse je bilo korektno izvedeno, dobro ste okrevali. No, to zdravilo boste jemali pol ure pred obrokom trikrat na dan, pred malicami ga ni treba. Je popolnoma naravnega izvora, Tajskega izvora, stara dobra ljudska medicina. Niso še ponehali prepiri, kdo ga je prvi uporabljal, morda Kitajci, morda mi, Korejci, vsekakor ga pa zdaj tržijo Tajci, tako to gre. Torej, nobenih skrbi glede tega. Veste, vsa regija okrog reproduktivnih organov je v nekem vojnem stanju, zaradi vašega travmatičnega odziva na dogodek izpred let. In zato bi bil odpravljen spomin na to, več kot dobrodošel. Rešil bi težave, ker te informacije možgani ne bi več našli,« z nekoliko melanholičnim glansom reče Dr Zan.

      »Veste,« zamišljeno reče gospa Mia in spet prekriža lepi nogi, »ne morem se odločiti za nekaj, no … In spet ti moji verski dvomi. Mislite, da je to po naši veri dovoljeno, da se nekaj uniči. Mar ni bilo zadosti, da sem … uničila že eno življenje, ki se na nek način ohranja samo še v meni, ta spomin, ta spomin,« se ji zatrese glas.

      »Ne bi ponujali te storitve, če ne bi bila znotraj kodeksa vaše vere. Naša ima drugačne etične principe, pa tudi mi smo se dolgo usklajevali. Roko na srce, draga gospa, danes je znanost tako daleč, da smo pravzaprav že mi del, in samo del, nekega večjega načrta, ki nas je napeljal na takšna dejanja. Če predpostaviva, da je Bog postavil tudi moralna pravila, potem je hkrati dal tudi možnost, da jih poosebimo in da jih, v kolikor jih kršimo, da jih lahko operemo. Dal je to možnost in tudi že zmožnost. Vaše moralno breme, draga gospa, je ovira za vaš nadaljnji koristni razvoj. Zdaj imate možnost, da se očistite, da se pripravite na koristnost, ki vam jo je Bog namenil,« je Dr, Zan prizadeven in že nekoliko živčen.

      »Ne vem, res ne vem, kaj naj naredim. Tu sem že cel teden od ponedeljka, pa … Niti ni poceni, vem. No, moj mož, on, on je kar za to, da bi si dala to stvar odstraniti, da … Ah, saj ne vem,« težko zavzdihne in se poravna v naslonjaču, da njene bogate, čvrste prsi, zabodejo strast skozi haljo.

      »Dvom, draga gospa, dvom, je kategorija, ki ji rečemo klin v kolesju duševnega stroja. Tako to je, že tisočletja. Če človek ne bi dvomil, ne bi nikoli razvil znanstvenega mišljenja. Sami ste globoko verni in intelektualno zreli; vaše raziskave na področju verske pedagogike odražajo globoko miselnost in znanstveno širino, hkrati pa vas ta, no reciva mu kar z vašim jezikom, greh, vleče v nejasno blokado. Na ta način niste zadostno usposobljeni, če me razumete,« je doktor Zan zdaj že odkrito napet; na obrazu se mu rišejo ostre gube, za očali bliskajo črne oči, ustnici pa dobivati tisto strogo, skorajda ravno linijo.

      »Saj, dvom …« reče gospa Mia. »Takole, pustite mi še ta vikend, v ponedeljek bi prišla na zadnji pogovor, popoldan pa bi že lahko, če to gre, tudi popoldan,« se je gospa Mia vdala.

      »Tako preprosto ni. To smo vam že razlagali. Najprej dva dni infuzij z medikamenti, ki biokemijsko rahljajo spominske zapise, da so dostopnejši za specialne valove, ki jih na podlagi topografije – to imamo že izdelano – usmerja naš računalnik. In potem še 24 ur infuzij, da se ostanki biokemijskega zapisa izplavljajo iz možganov, kar prepreči, da bi se zapisi kopirali, kar se v možganih hitro lahko zgodi, veste. Ne samo, da lahko izbrišemo, tudi spomin lahko povrnemo, mehanizem je podoben. To pa zato, ker si možgani informacije organizirajo po svoje, svoj načrt imajo, le tega je evolucija programirala, če smem tako reči. No, vrnitev spomina, s tem bomo začeli na jesen, za zdaj smo v fazi preizkušanja. Torej, če še enkrat preletite protokol in do dvanajste spet in dokončno podpišete, lahko tudi elektronsko, potem bi ob enih dobili infuzijo, prvo dozo, ki teče dve uri, pred spanjem drugo, ob petih zjutraj tretjo in režimsko vse do ponedeljka. Stranski učinki, to že moram opozoriti, so, seveda so, ampak jih znamo blažiti. Naj jih vam navedem, čeprav sem prepričan, da ste vse to že prebrali. Takole, suha usta, dremavica, zapletanje pri govorjenju, nestabilna hoja, zmanjšan apatiti, nenavadne sanje, moten vid, sluh, ne občutno, pa vendar. Vse to podpremo z dodatno infuzijo, ki skrbi za hitro odpravo teh neželenih učinkov. In seveda tudi režim prehrane je tako nastavljen, da ne obremenjuje organizma. Vse to ste zagotovo že prebrali. Kot vem, je vaš mož tudi zdravnik in ima odlično ambulanto v Ljubljani. Govoril sem z njim, saj veste. No, kako, narediva kljukico, s tem, da se v ponedeljek dobiva. Oprostite, sestra Mija imamo že načrt za ponedeljek, lepo prosim?« doktor Zan reče in se obrne k naveličani črnolaski, še kar sloneči ob poboju balkonskih vrat, da ji lahen prepih vihra haljo.

      »Ja, trenutek« reče in s prstom drsi po ekranu. »Nič takega, nobene posebne obravnave, julij pač,« se nasmehne.

      »Potem pribeležite, ob enajstih razgovor z gospo Mio Krancelj.«

      »Kaj pa infuzije, jih pripravimo?« vpraša glavna sestra Mija.

      »No, gospa Mia, kako, jih dovolite, začnemo?« je dr. Zan malo bolj sproščen, mogoče že naveličan.

      »Zjutraj sem govorila z možem. Jezen je bil, ker sem seanso v sredo odklonila, zdaj bi bila že doma, tako pa … Čez vikend namerava priti, rad se zgodaj zjutraj kopa, plava. Glede nastavitve najbrž ne bo problem, vse bova plačala. Bi rada, da on nadzira te infuzije, to bi rada, če je to dovoljeno,« je gospa Mia zdaj nekam zasanjano sprijaznjena s to novo odčaranostjo.

       »No, tukaj pa so pravila jasna. Samo naše osebje sme ravnati z napravami za doziranje infuzij, to piše v navodilih. Lahko je tukaj, ampak ne v vaši sobi, v vili za goste. Ne vem pa, če je ta trenutek kaj prostora. Potrebne so rezervacije. Sestra Mija, lahko preverite?« se je spet obrnil k dolgolaski, ki je stopila v prostor, dvignila elektronski rokovni, pobrskala in odkimavala.

      »Žal, žal, polno je, vse je polno. Na Visu pa bi se dalo dobiti sobico, če drugje ne, odstopim apartma moje mame, ki ta vikend odpotuje v Dubrovnik k sestri. Če želite, potem lahko to uredim, ni problema,« je sestra vljudna.

      »Ne vem, no … Mislila sem, da, če je že zdravnik, da … No, podpisali smo ta vaš protokol in se ga moramo pač držati, to razumem. Vis, to je 25 kilometrov, povezave so, vem, tudi vaše vozilo je na voljo, vse to vem, ampak … Mislila sem, da bi lahko bil tu pri meni, da bi enkrat prekršili pravilo, saj je prostor, še ena postelja je in …« je gospa Mia zamolklina.

      »Ja, takole je to. Če gre za resnejša obolenja, potem svojcem dovolimo sobivanje, to piše v protokolarnih pravilih. V vašem primeru gre za druge reči, in ta naš postopek je strogo varovan, zaščiten tudi po mednarodnih pravilih. Bodite brez skrbi. Vaš mož je zagotovo vse dobro preštudiral, zato vas je nam zaupal,« se je nasmehnil dr. Zan, kar je bila redkost pri njem.

      »No, saj vem, saj vem,« se je gospa Mia vdala. »Če prav razumem, po kosilu bi dobila prvo infuzijo, potem popoldansko lenarjenje na soncu odpade, plavanje pa tudi. Dobro, to je pač tako. Lahko že kar zdaj podpišem, če želite,« se je Mia dokončno prepričano vdala. Sestra Mija je takoj ponudila elektronski rokovnik in pokazal mesto, kamor gospa lahko pritisne najprej prst in prostor, kamor se lahko podpiše, oziroma vpiše svojo elektronsko osebno šifro. Vse je hitro opravljeno. Dr. Zan, mehko kima in reče:

      »Boste videli, zaživeli boste na novo in bili zares darovani svojemu namenu in pomenu. Ne bo hudega, malo boste lenobni, ampak to samo do torka, potem bo vse lažje. Zaupanje je ključno,« je še hladno dodal.

      Sestra Mija ji je še naštela, kaj vse bo dobila, kdaj in kdo bo vodil vse potrebno čez vikend. Seansa naj bi bila v ponedeljek ob 13. uri, torej kosilo odpade, tešč bo morala biti.

      Prišla sta v levi oval, kjer je imel doktor Zan glavno ordinacijo, malo naprej v izboklini je bila soba z napravo za spominki izbris in vse potrebno. Nekoliko zmeden se je spet usedel v stol in premišljal: Ampak tisti bivši vojak, ta, ta, je … Zmeden je, poln očitanj, poln nemira, ker … Topografija njegovih možganov kaže velike poškodbe od vseh mogočih substanc, tipične alkoholne pohabe. Zanimivo, tudi če piješ, globljih stvari ne pozabiš. Ni je substance, ki bi popolnoma izbrisala stvari, ki se globinsko zasidrajo, ni je, razen naše in naših mikro infra žarkov, ki razdvajajo molekularni zapis v spominskih regijah. Kakšne je danes govoril, da smo navadni prasci, ki ljudem ubijamo pamet, tako je rekel. Ponudil sem mu, da lahko predčasno zapusti zdravljenje, ne da bi plačal odškodnino. Pa je samo zamahnil z roko in mi rekel, da se bo dal lasersko operirati, takoj ko mu bom določil termin, da pa naj ga čez vikend še pustimo, da se naplava, da se dobro naje, potem pa bi v ponedeljek začeli z infuzijami. Je pa že kar nestrpen, to pa. In razlagal nama je, da je medicina na terenu včasih v rokah kar samih bojevnikov; zna zašiti rano, zna na hitro izruvati zobe, zna oskrbeti gnojno rano, zna še marsikaj, injekcije proti raznim boleznim, cel komplet so imeli s seboj, skupaj s testerji. In pokazal je brazgotine, na podlahti, na stegnu, na rami, tiste si ni šival sam, šival mu jo je kolega, nerodno, debela brazgotina. In dve sepsi v Afriki, infuzije, antibiotiki, komaj je ušel smrti. Kljub vsemu je pri 60-tih še vitalen, poln neke fantazije, da bo z mlado, to njegovo sopotnico, ki pa … Noče nam zaupati, kaj se je zgodilo. No, takih ran mi ne zdravimo, za enkrat ne. Čustvena nestabilnost je blago stanje, ki se samo uravna, ko je določena količina časa mimo – čas kot zdravilo, saj, saj, si je dr. Zan pokimal. Odprl je zapise o tem vojaku. Letnica rojstva 1990, kraj, Nica, oče Američan, mama Francozinja. Srednja šola prav tam, komaj jo je zdeloval, šel na univerzo, jo opustil, potem pa v profesionalno vojsko, vse do štiridesetega leta, ko je bil odpuščen, zaradi alkoholizma in še druge reči. Bob Whitegrass. Velikokrat je bil v Afriki, kasneje v Siriji, največkrat v Afriki, da … Želel je študirati književnost in filozofijo, a se je zgodaj zapletel v neka divja čustva, bil razočaran, se pretepal, bil večkrat kaznovan in zaprt, potem pa klik in gremo v vojsko. Na medmrežju je dobil prijavnico, se prijavil, zavestno nekaj mesecev abstiniral, tekel, dobro jedel, potem je šel na testiranje in je bil sprejet. Od tam naprej pa treningi, usposabljanja in potem prve smrti, prvi krvavi dogodki, reševanje drugih iz sranja … Koliko tega je na njegovem disku, ki nam ga je zaupal. Dal si je posneti nekaj sanj in nekaj zavestnih stanj. Vera, ja, veruje v Boga, vedno nosi zlat križec in trdi, da ga je obvaroval v bojih … Mama, da je bila zelo verna, oče niti ne, grob mornariški oficir, večkrat odsoten. Napisal je dva romana, opisal je svoje pohode, priprave, stanja v Afriki … Ne vem, bral sem, ampak, to je zgolj in samo neko poročanje, bistveno je zamolčal, zato je pri nas. Svetoval sem mu, da bi pa napisal še en roman, kjer bi se spustil v globino. Pa mi je rekel, da si je že s tistim pisanjem naredil veliko škodo, ker je preveč spominov vzdignil in so spet boleli, zato hoče, da se mu to vse izbriše. Na nek način mi je serviral dilemo, da je pisanje mogoče res dobra terapija, da pa samo vzdigne spomine, jih v bistvu samo preskladišči na papir in v digitalne zapise, v glavi pa še ostanejo, le da ne tolčejo več z istim kalibrom. Torej, petnajst let je brez dela, ves čas ima zase in, ja, razumljivo, spomini tolčejo, tudi zato, ker se alkohola ne pritakne, zdravo živi, kolesari, plava, pozimi smuča, potaplja se in skrbi za uravnoteženo prehrano. Mamo še ima živo, še hodi z njo na nedeljska kosila. Gospa jih ima, o že 91 let, oče je končal kariero že pred leti, alkohol, ciroza, ni sprejel ponujenih jeter … Zanimiva kreatura ta Bob, zanimiva. Ne vem, kako se ga bom lotil. Redko kdaj vidim tako natrgane možgane. Priznal je, da je dosti spil močnih pijač, kokain, kanabis, pa še kup drugih poživil, pomirjeval, vse kar hočeš. V težjih akcijah so bili deležni efedrina, stoletna droga bojevnikov … Skrbi me predvsem, kako bo, čisto farmakološko in farmakodinamsko vprašanje, kako bo nanj deloval naš preprat za topljenje molekularnega zapisa spomina, žarki samo pripomorejo, da so molekule bolj nemirne, da se atomi znotraj njih nekoliko razdraženo premikajo, da se vezi rahljajo in so molekule, ostanki aminokislin, podobni nevrotransmitorjem, polagoma pripenjajo na nosilce, ki potem s krvjo odpotujejo iz možganskih centrov, skozi bariero do ledvic, tam pa se kot neuporabni metaboliti izločijo. No, seveda, še dva encima sta vmes v igri in zgodba se zapre. Kako bo to pri njem? Encimatika je za zdaj stabilna, morda so jetrni testi še vedno nekoliko v znosnih mejah, a zdravila, ki jih jemlje, delajo popravke, zadnja krvna slika je to pokazala. Trendi, trendi, bi rekel moj stari profesor Li Jung, trendi. Dinamika biokemije. Koliko vsega še ne vemo. Biološke informacije, zato gre, za to nam je šlo. No, torej, pripraviti bom dal infuzije za gospo Mio, za tega pa, odločil se bom, ko mu bomo vzeli v kri, da vidim, kaj se da kombinirati in kaj bo rizično. No ja, če bo zares hotel, ker danes je pokazal kar veliko mero skepse glede vsega. Razumem ga, da zapada v krog, ki se kar ne more razkleniti. Rad bi še nekaj naredil iz sebe, ko tlijo še zadnji plameni, ker po sedemdesetem letu se fiziologija drastično upočasnjuje, no, saj se že po petdesetem, ampak jo je lahko s stimulansi še pripraviti do živahnosti, potem ne več, ker se telo polagoma odklaplja. Tako, torej … je doktor Zan v mislih rekel in na hitro natipkal okvirni program za infuzije. Poslal ga je glavnemu farmacevtu, da stvar pripravi, Miji, pa je tudi poslal režimska navodila, da jih bo posredovala sestram, ki bodo v službi. Pretegnil se je, se odmaknil od ekranov, vstal in se približal ovalnemu oknu. Pogled se mu ustavi na sprehajalcih v parku med borovci – to so tisti iz oddelka B. Ljudje srednjih let, s preveč ambicijami in premalo energije. Človek hoče več kot zmore, to je napačna genska oprema. Je evolucija tudi to navrgla? Lagodno hodijo, debatirajo, posedajo, kadijo, nekateri, ne vsi, dva med njimi, sta tudi huda zasvojenca s kokainom, na ta način sta zdržala tempo na borzah in v finančnem vrvežu. Za take je program že dolgo učinkovit: zdravila, pogovor, sproščenost in skupinske vaje, tri tedne in so sanirani, vsaj večina. No, pri tistih, kjer so poškodbe zaradi substanc prevelike, pri tistih se program podaljša in je lahko dolg tudi tri mesece, če seveda imajo plačnika, oziroma sami želijo investirati vase. Med njimi je tudi bivši politik, nesramen, to že moram reči, nesramen. Misli, da je njegov denar več vreden, da mu preprosto pristaja, tako bom rekel, ne pripada, pristaja privilegij, vsaj tako dobro kot kravata. No, tukaj se pa sprehaja v trenirki, na, pa si ga poglej. In kako se je z mano prepiral oni dan, da je politika funkcionalno najbolj vitalen del družbe. Ja, pa ja! Trdil je, da je politika možganski del družbe. To pa je bila izjava, to. Iz neke zadržanosti mu nisem oporekal, samo nasmehnil sem se mu, in to mu je šele dalo krila, to. Potem je vsem razlagal, da so politiki tisti, ki vedo, kako ljudem dati koristne nasvete, kako oblikovati družbo, da bo funkcionalno dopolnjujoča. In se je oglasil, mislim da novinar in pisec cenenih nadaljevank, nekaj takega. Pa mu je rekel: Poslušaj Miki, politiki ste pijavke, ki nam žrete kri. Prisilite nas, da delamo za vas. Vse moderne demokracije so tako narejene. Volitve, potem pa naj mi delamo, da vi lahko razpravljate in pišete zakone, tudi take, ki niso všeč volivcem. Daj no, Miki, ne serji. Politiki bi morali biti samo modri ljudje, ni važno ženske, moški, nek svet modrecev, to bi bilo zadosti, in pa seveda upravni aparat, ki je pa povsod že digitaliziran več ali manj. Kaj vas potem še rabimo. Delate zmedo in srkate tujo energijo, to ste. Oh, tisti prepir v parku. In Miki se je branil, da so novinarji tisti, ki delajo javno prepoznavno politiko, da lažejo, da narobe razumejo politiko, da producirajo nepotrebne afere. In se je vmešala mlada profesorica, mislim da zgodovine. Tu je zaradi poskusa samomora, pač, neravnovesje, obup, osamljena, pozabljena v velikem mestu, ne znajde se. No, pa jima je rekla, da so eni in drugi v istem vozilu, samo da eni laži producirajo, drugi, da jih pa prodajajo. Modra ženska, modra. In se je vleklo vse do kosila. Ko takole razpravljajo, že kažejo nek napredek in novo vitalno silo, to pač spada v dinamično ponovno vključevanje. Zdi se mi, da je tisti politik res težaven, da išče kar naprej besedno bojevanje; mene je večkrat izzval – ve, da prihajam iz Severne Koreje, da smo do nedavnega imeli diktaturo, da je bilo res vse drugače. Nočem polemizirati z njim, ker je ozek, ker ne razume širine Azije, ker nima pojma o zgodovini Azijskega duha. Preveč je zagledam v to svojo Evropsko večvrednost, ki se topi; pravzaprav je Evropska unija samo še formalna oblika, sicer je že vse razprodano, Kitajci, Američani, deloma Rusi in številne manjše države, ki so oblikovale svoje ekonomske zveze. Zdajle bi pa že moral priti Urssulla, je dr. Zen zavzdihnil in se odmaknil od okna, zdaj malo odmaknjenega navzven, da je gor prihajal vonj borovcev in živahen klepet. Na hitro je pomislil, koliko jih bo ostalo tudi čez vikend. Šel je do elektronskega rokovnika, tapnil na ikono in preveril, ja, skoraj vsi, ker je lepo vreme, toplo, 32 stopinj, vleče severnik, v kopališču je morje mirno, obdano z zidovjem, primerne globine, na plaži so senčniki, mivka, bife, počitnice pač. Droben signal je naznanil, da je nekdo v preddverju, ošinil je monitor in videl, da je kamera ujela Urssulo. No, pa je le tu, danes v rumenem kratkem krilu, razčesana, pa tista bluza iz prave svile z rožicami nad razkritim popkom. Pritisnil je gumb, da so se ji vrata odprla – tudi ona ni imela dostopa do njegovega kabineta in do prostora za izbris spomina. Nobena biometrika ni prijela, samo njegova, tako je dal nastaviti varnostni protokol. Stopi v prostor in mu ponudi truden smehljaj, poln tesnobne naveličanosti – poznal je te njene obrazne posebnosti, poznal. In premišlja, štirideset let ji je, še je medena, lepa, najin sin, hm, letos jih bo štirinajst. Takrat, doktorandka ekonomije, predavala je, zgodilo se je; simpozij, bar, ples, noč, in potem, Italija, počitnice, noseča sem … je rekla, ko sva se v oktobru vrnila na Dunaju, kjer sem že predaval na znameniti katedri za psihoanalizo. Ona pa je bila sredi novih predavanj. Preselil sem se na Dunaj, potem … No, no

      »Kaj je Urssi, te zdeluje obdelava podatkov, kaj« ji po dolgem molku reče.

      »Podatki, podatki, poročanja. Finančno poročilo je odlično za polletje, vse drugo, ti nadzori. Pravna služba, rabili bi svojega pravnika, pravnico. Veš, koliko plačujemo za konzultacije. Preračunala sem, obneslo bi se, če bi imeli svojo pravnico, pravnika,« načenja pogovor.

      »Regulativa, ta Evropa, ta birokratski pošastni stroj, ki žre gozdove, papir in živce. Že na Dunaju marsičesa nisem razumel. Pravnik, ha,« dr. Zan prhne in si živčno popravi majico, ki mu uhaja izza pasu.

      »Res, res ga bi potrebovali. Daj, greva na kosilo, ti bom spotoma vse razložila. Preračunala sem, več nas stane konzultacija kot bi plačali nastavljenega pravnika, ni nujno na otoku, lahko dela kjerkoli. Enkrat na teden bi imeli skupni sestanek. Sicer pa, klinika je tvoja, ti odločaš,« reče in vstane. Malo bleda v obraz, utrujenost ji visi okrog oči, v očeh pa  tiste zanosna modrina, ki ga je tolikokrat opijanila.

      Restavracija za osebje in morebitne obiskovalce šumi od besed in tihe, pomirjujoče skladbe. Dr. Zan počasi pije rdeče vino – to mu je zdaj že prešlo v navado, da je poleg vode začel piti vino, vzgojeno na celini. Mlaskal je in gledal mlade moči, kako hlastoma jejo, kako uživajo v zdravem teku. Urssulla se je še trudila s hladno sladico, dolgo zadrževala v ustih vaniljevo kremo, posuto z jagodami. Z očmi je bežala v zamišljenost. Nenadoma odloži žličko, se pretegne in reče: »Ti, imaš drugi teden kakšno brisanje spominov?«

      »Predvidoma dve seji. Zakaj sprašuješ?« ga čudi.

      »Ah, ena moja znanka iz Ljubljane, spet Slovenka, se zanima za te storitve. On bi na hitro, veš. Prišla bi za nekaj dni pa to. Mislim, da ima kar resne težave. Ločenka je in je v neki noči naredila kraval, prometna nesreča, njena sopotnica, jo je skupila. Da bo smola še večja, se je v njen avto potem zaletel motorist in umrl – naključja pač. In zdaj si očita, da je ona ubijalka, take ima. Vem, da ji ni lahko, ampak, žal, za zdaj imamo omejeno, kaj?« mu reče in se nasmehne.

    »Nismo urgentna služba,« je kar nekam zajedljiv, namrščen.

    »Če te skrbi plačilna sposobnost, naj ti povem, da je lastnica manjše banke in ima še borzno agencijo, dobro ji gre. Zdaj veliko investira v nepremičnine, mož pa, mož je pa šel z mlajšo in je finančno propadel. Odkrito je privoščljiva, to že lahko rečem. V bistvu sem jo spoznala na borznem srečanju na Bledu, kjer je bil lani simpozij, saj veš. Združenje evropskih borznih hiš je to organiziralo, pa sem šla, saj veš, pol septembra me ni bilo. No, če se bo odločila, bi jo vzel prednostno, mislim, tako, no, na hitro,« moleduje Ursulla.

      »Ah, no … Pozna se ti, da si organizatorka. Ne moreš brez organiziranj, ne, res ne. No, če bo nuja, bomo uredili. Naročiti moraš nove zaloge zdravil, spisek je pripravljen. Dronska dostava, se razume, pa, mislim, da bo treba še nekaj dodatnih spominskih elementov, tistih diskov za dolgotrajno skladiščenja. Tudi to naroči, in naj bodo organizirani dronski dostavniki, da ne bodo vsake stvari posebej vozili. Ja pa še to, oskrba s hrano, ja. Razmišljam o novi hladilnici, ker tako zelo variira cena hrane, da bi se vendar malo založili, kaj meniš. Lani smo imeli smolo z mesom, letos je problem riž, nore cene. Misliti je treba na racionalnost, če hočemo imeti dobičke. To je tvoja domena, moje je, da mislim na paciente, kaj,« se zmrščeno nasmehne.

      »Oh, Zano, daj no. Preverjam cene, spremljam. Vse bo urejeno. Samo zdaj sem v teh prekletih predpisih, saj veš, novi smo v tej regiji s to dejavnostjo in so zato tako pikolovski, no. Naš ekonom mi že zna svetovati, kdaj se dela zaloge in kdaj ne. Svoje dobavne kanale ima, ne skrbi. Ti pač razmišljaš na svoj Korejski način, pa te nočem žaliti, sploh ne. Si pač navajen precizne načrtovanosti za vsak primer. Prav je, da me opozarjaš na to in ono, cenim to. Popoldan bom šla na plavanje, se mi boš pridružil?« obrne pogovor.

       »Ne, danes ne. Namenil sem se poglobiti v oba primera, ki bosta drugi teden šla v komoro. Ogromno materiala moram pregledati. Jutri pa, seveda, jutri bova pa imela čas za skupno plavanje, brez skrbi. In ja, drontaksi naroči, da skočiva na celino. Rad bi šel v tisto staro mesto na severu, kako že … Pula, ja, tam še nisem bil. Na Dunaju sem študiral zgodovino teh krajev, te regije, tako, za potešitev radovednosti. Zanimivo, kako so se tu menjale države, zelo zanimivo.

      »Mediteran, ah,« zavzdihne Ursulla.

      »Kaj je narobe z njim?« je začuden Dr. Zan.

      »Nič. Pogrešam smreke, hlad, zimo, že, oh, osem let tega ni, mislim nisem bila v naših gozdovih, na smučeh. Iskreno rečeno, to pogrešam.«

      »Prav, pa si omisli zimske počitnice in vzemi Tima s seboj,« je dr Zan predlagal.

      »Misliš, da bi šel. Kje pa. Saj vidiš, glasba, valovi. Pa, ti bom kar zaupala, tudi dekleta ga že zanimajo. Oktobra bo imel petnajst let. Videla sem ga na obali, videla v borovju, no … Bojim pa se, da je v nočeh predolgo tam spodaj, kjer se nabirajo mladi. Noči marsikaj ponujajo. Se ne bi pogovoril z njim. Predvsem se bojim, da bi začel preizkušati substance. Sicer jih je težko spraviti na otok, pa vendar. Močno dvomim, da jih ni. Saj veš, otroci, no ne več otroci osebja, ki je tu nastanjeno, se znajde. Stika s celino ne moreš ukiniti, to ne gre. In varnostnik opravljajo, kakor pač opravljajo. Vstopna luka je sicer strogo nadzorovana, tudi pa se mi, da se prevečkrat zgodi, da so varnostniki zgolj figure. Dokler ni resnih incidentov, še gre, ko bo pa kakšna zastrupitev, bo pa hudič. Se ne bi pogovoril z njim?« Ursulla vztraja.

      »Ja, sem opazil, ja, da ga hormoni že preplavljajo. Nekaj malega sva že rekla o poživilih, o teh pijačah za žur, o alkoholu, kanabisu in vse drugo. Vse si je že sam prebral na medmrežju, veliko ve o tem in mislim, da bo dober zdravstveni analitik, saj ga zanima delovanje možganov. Izrazil je željo, da bi študiral psihologijo, morda nevrologijo, medicino, psihiatrijo. Bomo videli, kako bo, zdaj se mu veliko dogaja. Strastno se je zanimal predvsem za program, ki ga zaganjamo, torej za privzdigovanje spomina. Čudilo ga je že to, da vemo, kako se spomin shrani, po kakšnem principu. Primerjal je to z računalniki in biološkimi nevroni, ki že lahko tudi simulirajo računalniški sistem – možgani, ta biološki super računalnik. No, kako je njegovo življenje v resnici živo, o tem, bom priznal, še nisem povsem na jasnem. Ti ga bolj spremljaš. In tu si lahko dovolim očitanje, da sem nekoliko disfunkcionalen oče, kaj,« se dr. Zan zasmeje in namigne natakarju, mlademu črncu, da bi še en kozarček. Petek je.

      »Ah, saj se razume, da si v svojih oblakih. Ponujaš mu moralno oporo, to že, ampak, daj, malo več kontroliraj njegovo strastno zabavnjaštvo, to me skrbi. V torek ga ni bilo celo noč v vilo. Preden sem šla na celino, sem videla, da je bruhal, potem pa je cel dan pil mineralno vodo in nič ni jedel. Ti si bil cel torek V Milanu na posvetu psihiatrov, pa je izkoristil tvojo odsotnost. Vem, da vidi v tebi skoraj da boga, avtoriteto imaš, tudi zato, ker si dobro obvladal karate, to ga fascinira. Ne, res, malo se pogovorita,« Ursulla utrujeno reče in dokonča sladkorno naslado.

      »Obljubim, vzel si bom čas, obljubim. Zdaj pa bom moral gor, ob dveh imam pogovor z enim pregorelcem, ki skuša predčasno oditi. Gospod Herman, Nemec, bi zaključil zdravljenje in bi jutri zjutraj šel nazaj domov v Berlin. Bomo videli, kaj se da urediti. Vem, kaj je zanj čas, ne ceni se. Vidi samo svoje podjetje, pa mu je toliko kot meni, pedeset let. Poročen ni, ker nima časa, ima ljubico, to ja in nekaj letalnikov poslovnega razreda, hibridno terensko vozilo, vilo, počitniško hišo na Bavarskem, nima pa sebe, sebe je izgubil. Stanje njegovega telesa je pa še zmeraj katastrofa, zato je tu že deset dni, zato. Podpisal je za tri tedne, ampak, saj veš. Tako to je, pregorelci,« trpko reče doktor Zan in tokrat hitreje izpije vino.

      »No, prav. Jaz imam še nekaj podatkov, veliko kopiranja me čaka, pa ja, plan za naslednje tromesečje, to se dela, mislim plan nabav, rezervacij letov in to.

“A greva?”

      »Greva,« prikima dr Zan.