Otok pozabe 10

Vse tole si bom moral še nekajkrat prebrati, ni tako enostavno. Gre za pisca, ki ima, očitno, literarno dobro podlago. Zgodbe, pradavna odmotavanja iz stiske, od nekdaj, pri vseh ljudstvih. Zgodba je na nek način prenos izkušenj in graditev neke skupne zgradbe. Jedro pripovedovanja je v razvoju skupnosti, samotni lovci je niso potrebovali. Bolj kot je bil človek socializiran, bolj so rasle zgodbe. Tako je to šlo skozi tisočletja. Gon za zgodbarjenje, tudi tako bi rekel – koliko vsega je še tam. Ja, saj je zanimivo, kako ljudje na nek način pretvorijo svojo notranjo zadrževano stisko in jo pretopijo v zgodbe. Obstajala je celo psihološka šola, kje drugje kot na Dunaju, ki je zdravila z zgodbami, s pripovedjo – stari romantični psihiatrični čas: kavč, pripoved, razgovor, šele potem so prišli elektrošoki, zdravila in še vse drugo, tudi zdaj to naše uničevanje neželenih spominov. Česar ne veš, ne skrbi, tako nekako. Ja, če jaz ne bi vedel, da je ni doma, kaj bi bilo? Po navadi, kadar delam pozno v noč, sploh ne pridem v vilo. Na kliniki imam svojo sobo, tam ostanem, tako je v zadnjem letu, ko sem pripravljal vse potrebno, da bi zagnali tudi privzdigovanje spomina. Pred osmimi leti smo na kliniki na Dunaju to že uspešno naredili; športnemu padalcu smo uspeli povrniti funkcionalno vrednost spominjanja – kar lep uspeh. Človek je treščil s padalom med stene, komaj je preživel. In hude udarce je prejela tudi glava, čeprav je imel čelado, pa vendar. Na začetku niti svojega nemškega jezika ni znal, samo nekaj angleščine, tiste, ki jo je dobil na univerzi, potem, potem pa sta moj preparat in elektromagnetna stimulacija, pripomogla k rasti, k ozavedenju – kakšen uspeh. Ko je možakar pri štiridesetih spet lahko šel na strojno fakulteto, tam je bil asistent in začel s preračunavanji za neke ležaje v športnih kolesih, s tem se je ukvarjal. Ja, predstavil se je na zasedanju cerebralnih kirurgov in nevrokirurgov, ploskanje je bilo v dvorani, ploskanje, bolj njemu kot meni, ki sem uspel možgane nahraniti, da so spet vzniknili. Preparat je povsem zeliščnega izvora, moja formula. Adlerju je tokrat ne bom zaupal, morda pride bratranec, biokemik, tudi on je pobegnil, v Južni Koreji je na moderni gastrokliniki, kjer razvija zdravila za čiščenje žolčnih poti. Oh, kako fanatičen je, budist, poročen, tri otroke ima, tri deklice, kako plešejo … Dostikrat sva na zvezi, on izgublja večerne ure s šahom, vmes me kontaktira, vključiva kamere in klepetava – komentira stvari, ki jih drugi ne … Moral bi študirati filozofijo, to bi moral, pa je v meni videl vzor, na medicino ni prišel, je pa šel kasneje na specializirano klinično farmacijo in farmakologijo – vem, zakaj: samo, da je bil blizu medicine, bolnice, klinike. To ga je vleklo, ta moj Hung. Ja, če bom šel v novo kliniko, bom njega pripeljal s seboj, Adler pa naj še naprej meša tukaj koktajle, kar naj jih. Njemu ustreza Mediteran, to vem. Enkrat mi je v svojem nacionalističnem zanosu rekel, da je bilo to nekoč južno germansko morje. Ah, zgodovina … Mislil je na Avstrijo, to vem, bili so vse do Pulja, Reke, kaj vem in do Benetk. Saj samo malo poklikaš, pa dobiš te stare zemljevide, kako je bilo tu včasih. Res ne razumem te delitve, Avstrija, Nemčija, isti jezik …. Čakaj, šum vrat, se zdrzne. Pogleda na uro, nekaj čez pol peto zjutraj, svetli se. A zdaj ti pride, zdaj. Kaj bo le rekla, me zanima, kaj. Prepričan sem, da bo šla najprej v kopalnico, da se temeljito opere, če je bilo kaj. In res, najprej kopalnica. Na hodniku je pustila tudi veliko luč. Njeni športni čevlji, rumene vezalke, modri – vse te njene švedske barve … Nič, počakal bom, da gre v spalnico, potem bom potrkal in se bom pogovoril, kako in kaj in zakaj. Če me je prevarala, potem!? Vem, kaj bo rekla, užaljen Azijec, to bo rekla. Tudi ona je malo nagnjena k predalčkanju ras, o ja, je. Zanjo sem bil eksota, redka roža … Potem, potem sva se zapletala z načrti za kliniko. Videla je denar in možnost, da unovči svoj medicinski menedžment, to je študirala na Dunaju. No, no … Slišim vodo, slišim, dolgi pljuski, da, da … Dr. Zan postaja nestrpen, hodi po kabinetu, pogleduje skozi ovalno okno na morje, ki je nekoliko razburkano. Na hitro preveri, kaj so napovedali. Rahlo vzvalovano, južnik se bo krepil, zvečer se lahko pričakujejo nevihte. O ja, julijske nevihte, lani so bile, in kakšne, se spomni. Zdaj zasliši njene korake, obula si je lesene natikače, da rahlo zatleska proti spalnici. Zdaj je čas, zdaj, gremo, divji bojevnik z gora, se je sam sebi nasmehnil. Počasi se dotakne senzorja za odpiranje vrat, samo na prst reagira, in se odpirajo … Ursulla je gola med modrimi rjuhami; jutranja svetloba jo obliva, njeni lasje se iskrijo, njen obraz je buden, napet, čakajoč na ploho.

       »Ja, kaj pa je?  Kaj pa ti ob tej uri, mislim, si šele zdaj prišel. A nisi rekel, da boš študiral nek nov primer, da ne veš, če sploh prideš domov?« se takoj brani.

       »Ja, pa sme doma, glej, sem, že celo noč. Odločil sem se, da bom v domačem kabinetu malo bral, potem pa da ležem k tebi, pa. Tebe ni. Lahko pojasniš, kje si bila celo noč?« je vznemirjen in še kar stoječ.

      »A to je pomembno, kje sem bila?«

      »Hočem vedeti?« je osoren in še bolj napet.

      »Zunaj sem pač bila, nočno kopanje, obožujem ga, naplaval sem se, zdaj pa bi rada uro ali dve počivala, ker grem potem na celino na sestanke z dvema bankama. Dobro veš, da moramo ene stvari reprogramirati. Kaj me zdaj zaslišuješ kot neko šolarko!« se je branila s piskavim glasom užaljene, razdražljive ženske.

      »Dvomim, da si plavala sama,« postaja še bolj napadalen.

      »Ne, nisem, če te to zanima, nisem,« je naščeperjeno rekla, se razgalila in se napol usedla – te prsi, je pomislil, kdo jih je nocoj gnetel, poljubljal …

      »In seveda, dama bo svojega kavalirja zamolčala, kaj. Smem sklepati, da se med nama stvari razklapljajo. Glej Urssi, ne imej me za čustvenega bedaka. Nimam časa, da bi se ukvarjal samo z najinim odnosom, če prav bi se moral več, drži. Mislim pa, da sva oba zadosti zrela, da veva, kje so meje. O tem sem ti takoj na začetku povedal, da ne trpim skokov levo desno, da sem glede tega čist in pošten in da to pričakujem tudi od tebe. Ni prvič, da te ni bilo celo noč, ni prvič, a še nikoli te nisem zasliševal, kje in s kom si bila. Dvomim, da bi se tako atraktivna ženska zabavala sama celo noč, dvomim. Bom odkrit, ljubimce imaš, kaj?«

      »Kaj ti je Zan, kaj ti je!? Petnajst let sva skupaj, pa … O Bog, kaj ti je??? To delo te ubija, zgubljaš orientacijo, ljubček, ej. Ljubimci, ljubimci, osvajalcev mi res ne manjka. In ponosna sem na svoje telo, da boš vedel, ponosna sem. Ljubimci, o Bog!?« vzklikne in ploskne z rokama.

      »Nisi ne vem kako argumentirano rekla, da jih ni. Sicer pa pozabljaš, da je otok popolnoma prekrit s kamerami, ni ga kotička, kjer ga varnostne kamere ne bi ujele. Če hočem, pregledam nočne posnetke in potem …«

      »Kaj potem, kaj!!!?« ga vrešče prekine.

      »Potem bom zahteval razvezo zaradi neupoštevanja dogovora, zaradi moralne sprevrženosti. Razumem te, da imaš telo ustvarjeno za ljubezen, to razumem, ampak potem ne bi smela biti poročena. Morala bi bit z nekom, ki tolerira to vašo opevano svobodno ljubezen, vse se ponavlja. To je zgodovina poznala, skoraj že pred sto leti, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in v sedemdesetih, hipijevska gibanja, svobodna ljubezen in to. Ne moreš mi tu zdaj nekaj nakladati, da si se samo kopala in to. Pač zagrabilo te je in si se ljubila, ker ti jaz ne ponujam toliko, kolikor si ti sama želiš. V zadnjem času, v dveh letih, pa res ne, priznam. Preveč sem te po tej strani zanemarjal in sem kar nekako pričakoval, da se bo to zgodilo. Je pač tako, hormoni uporabijo razum, da pridejo do svoje taktike in svoje izpolnitve. Že tisočletja je tako. Zato, prosim, ni mi treba tajiti, kar lahko v hipu preverim. Samo glavni varnostni in jaz imava dostop do nočnih posnetkov na centralnem računalniku, toliko da veš. Ne bodi naivna, to je le samo otok, razumeš. Otok pozabe, če hočeš,« je bolj umirjeno rekel.

      »Pa kaj, kaj,« zajeclja Ursulla.

      »No, kaj,« je bolščal vanjo.

      »Pusti me na miru, pusti me, lepo te prosim!« je zakričala.

      »Ne vrešči, ni potrebe. Zdaj bom šel pogledat posnetke, če nočeš povedati. Kar privošči si počitek, vem, kako te divja ljubezen utrudi. In upam, da si dobro tudi ljubimca utrudila, ker to znaš,« je bil hladen, že skoraj nesramen.

    »Izgini, izgini, lepo te prosim, pusti me!!!« je zajokala in se zagrnila z rjuho. Trzala je v joku. Zan se je obrnil in šel nazaj v kabinet. Prav prav, bomo pa pogledali posnetke. Sploh ne vedo, da imamo res cel otok pokrit z dobrimi najsodobnejšimi nočnimi kamerami – varnostni protokoli, s tem so seznanjeni vsi, ki so v naši službi in so to podpisali, tudi ona, tudi … Tako to je … Pa se je zlomilo, težavno premišlja, pa se je … Nič, za danes bom odpovedal vse dejavnosti do popoldan. Sprejem Marije naj opravi kar Zico in vizito naj vodita skupaj z zdravnico, ki pride okrog osme iz celine, nova psihiatrinja, Madžarka Marika. Takoj napišem tajnici, takoj, da bom v miru pregledal posnetke. Zaprl se bom v kabinet, nikomur ne odprem. Zajtrk si bom naredil. Vem da ima sin okrog enajste na Visu spet inštruktorja za potapljanje, to vem, drugo me pa za zdaj ne briga. Ne, danes bo moja ordinacija zaprta, kratek počitek. Pravzaprav bi lahko za tri dni res šel nekam, daleč proč od vsega tega, od tega sranja, od te nore situacije. In kam bi šel? Mogoče bi pa res šel v hotel Skala. Organizirajo let iz Trsta s hotelskim helikopterjem, Do Trsta, bi pa naročil hidro taksi. Tri dni. Dr. Zakawsky, me že dolgo vabi. In gospod Jon, zdaj jih ima že devetdeset, pa še vedno vodi hotel, najstarejši hotelir je daleč naokrog, pravzaprav je to hotel klinika za živčno izčrpanost, tako se oglašujejo. Ja, za tri dni bom prestavil vse dejavnosti – se bodo že znašli brez mene, tim je vpeljan, tu ni kaj. In nobenega brisanja spominov ne bo do avgusta, pravzaprav, čakaj, samo Bob je še bil na vrsti, drug nihče. Saj oni novi gospod Kokot, ne, ne, on pride na vrsto, ko pridem nazaj. Ni še dal konkretne zahteve po tej storitvi, za zdaj še ne. Dr. Zico pravi, da je pri njem frekvenca misli izredno nenavadna, da so njegovi možganski centri v neki permanentni vzburjenosti, da ga bo treba najprej ohladiti – po računalniško, njegovi procesorji se pregrevajo, v tem je problem. Ampak sem mu sestavil dober koktajl. Poročali so, da je dobro spal in minimalno sanjal, torej je koktajl prijel. Si bom pa ogledal njegove sanje v tisti noči, ko je ogovoril mojo, oh, kako mi gre zdaj to težko, mojo ženo. Pa sploh ni več samo moja, o tem sem prepričan. Morje, jod, morska hrana, vse to napeljuje na povečano seksualno dejavnost; obmorski kraji, moderna parišča ljudi, tako je rekel, dunajski profesor socialne medicine … Ah, tiste razprave. Čakaj, najprej formalnosti, torej. Danes je torek, Naslednji ponedeljek pridem nazaj, nič prej, ne! Ursulli ne bom nič omenjal, da grem, samo šel bom. Ko bom enkrat tam, ji bom sporočil, kje sem in zakaj. Tako bom naredil, ja, je odločen. Skorzeny bo tudi obveščen o mojem kratkem dopustu, v avgustu pa še tri tedne … Bom imeli zadnje skupno potovanje kot družina …!? Mogoče, mogoče!? Da bi trpel ob sebi žensko, ki mi med rjuhe prinaša tuje seme, ne, ne, vre v njem. Potrudi se in vsa navodila napiše tajnici in Zicu, pooblasti ga, da on te dni vodi kliniko. Potem poišče stik z dr. Zakawskim. Najade ga, slikovno se povežeta – tak je ta, ta, pomisli. Dolgolas, sivih las, z očali, suhcen dolgin, ampak gleda pa kot neki zehajoči filozof, tako nekako. No, no. Domenita se, da mu bodo rezervirali sobo in da bo ponj prišel helikopter v Trst. Do tja pa naj pride s hitrim vodnim taksijem, ki so tudi v Splitu. Pred nočjo, da ne bo v Hotelu Skala, tak da je izračun Logistike. In potem se vključi še gospod Jon, ki ga toplo vabi, naj se že vendar priziblje v hlad gozdov, da je tu rezervni raj, da imajo bukova drevesa izjemno energijo, da bo mir in veliko kisika, drugačnega kot ob morju. Tale starec, še prekleto vitalen. Bere, sprehaja se in vodi hotel in kliniko, pravijo, da s trdo, a pravično roko. Zamenjal je osebje, zdaj je glavni zdravnik in terapevt kar nek Slovenec Dr. Tomaž Mrostar – nekaj razprav sem bral, predvsem se razburja zaradi prevelike zlorabe antidepresivov, to so že popravili, ja, pa dober terapevt je, gibanje, sproščanje in prehrana, predvsem veganstvo, to razvija. No, tu pa … Dobra zarebrnica, meso na žaru, ne, ne tega se jaz ne bi odpovedal, ne. Tukaj ima svojo teorijo o mesu, ki ima tako organizacijo beljakovin, da jih telo v trenutku lahko uporabi kot nadomesten material pri obnovi tkiv Ja, cela znanost je na tem področju in prava vojna. Azija je vsejeda, V Indiji so veganske prakse, ampak tam je nasploh pomanjkanje hrane, zato tako, zato. Druge skrbi ima. Tako, apartma so mi našli, ker so prestavili enega Šveda, glej no, Šveda, Zamaknili so mu na ponedeljek, ker ni imel fiksne rezervacije, ni je doplačal. Tako mi je Jonov sekretar povedal, njemu sem moral dati elektronski stik in vse podatke. No, to smo uredili. Do ponedeljka me ne bo. V nedeljo zvečer priletim z dron taksijem iz Splita, do Splita pa bom priletel z malim električnim letalom, ki ga proizvajajo v mestu pod tisto planoto. No ja, no ja … Formalnosti sem uredil … Zdaj pa posnetki, to, to … Še prej je šel v kuhinjo, si nalil naravni pomarančni sok, z dodatki vitaminov, namazal kos kruha z maslom in si skuhal močno kavo. Vse lepo da na pladenj in si nese v kabinet. Na hodniku nekaj časa postoji in si misli, če bi bilo kot nekdaj, bi zdaj šel v spalnico in nesel tudi njej zajtrk, ah, ah, ah … Poišče bazo nočnih posnetkov. Od sektorja do sektorja: aha, tu smo! Sektor, C21, šopek borovcev na vrhu, odmaknjeno od vsega. Čakaj, da približam, ja, ja, njeni modri športni copati ob skali, rumene kopalke, zgornji in spodnji del, odejica, tam pa ona gola in vojak, boža mu brazgotine, zvoka žal ni. Glej no, s prstom počasi leze po brazgotini in potem mu gnete mošnjo, o … Poljubljata se, zleze nanj … koitus, divja, nora … o … In spet se nekaj pogovarjata ona mu leži na prsih, on jo gladi po laseh … Tega ne morem več gledati, ne!!! Vestno kopira posnetek, da bo imel dokaz, če bi prišlo do sodne ločitve, če ne bo hotel sporazumnega razhoda. Od zdaj naprej sem svoboden orel, zavzdihne in skoraj zajoče. Moja Ursi, vzdihne, in spije preostanek soka. Zdaj veva, kje sva, zdaj je vojna začeta. Ni neumna, ve, da zdaj vem. Vem, kako bo, vztrajala bo, da je bila pač premagana od hormonov, da … In skoraj bi že bilo vse v redu, sanje o novi kliniki in to. Ne, ne, nove klinike ji ne bom dal v roke, o ne, zdaj ne. Med nama se je pač podrlo. Dosleden bom, zvest našemu gorskemu plemenu, kjer je čast še vedno čast; to nas je ohranjalo in nam dalo uspešnost. Čast, to … Vzel mi je čast. A zato mi je namigoval dr. Zico, da … Pa je molčal, ta, ta … Ja, zelo je inteligenten in ima tudi močno čustveno inteligenco. On gleda na odnose bolj po Brazilsko, zabava, ljubezen, kjerkoli in s komerkoli. Enkrat sva govorila o tem, da so to pač danosti, tam, kjer je hrane malo in so trdi pogoji za življenje, tam da so se izoblikovali te norme o vdanosti in zvestobi, ker je bilo težko zarod prehraniti, tam pa, kjer je narava radodarna, tam pa da se ljudje večkrat parijo, ker je pač več hrane, več možnosti za zmožnosti. Ja, ja … Eh Ursulla, koliko časa te že nosi val strasti – rekel bi, da zadnji dve leti, tako bi rekel. Ti dve leti, najina ljubljenja, največkrat ob sobotah, morda še v nedeljo med tednom, kdaj pa kdaj, potem pa tema … Ti pa lepa, hotna, divja … Severni zmaj … Zlatolasa nimfa, še kaj? Da je šla s tistim, tistim … O, zelo znana reč, arhetipi – ženske ljubijo brazgotine na moškem – vem zakaj. To jim daje neko garancijo, da so junaki, potentni, močni, borci. In njihovi Vikingi, oh ja. Bral sem o arhetipih evropskih ras. Koliko vsega sem že preštudiral, samo nje še ne do konca. In zagotovo bi se našel še kakšen nočni posnetek, ki bi potrdil njeno zakonolomstvo. Čakaj, v maju je tudi ostajal dostikrat zunaj – takrat je bil na otoku mlad fotograf, ki je imel prenatrpan delavnik in se je živčno zlomil. Agencija mu je plačala dvotedensko zdravljenje pri nas, da se je nekoliko sestavil, komplet pregledi, mali šum na srcu, Italijan je bil Ricardo, ja. Ursulla je govorila, da je preveč vihrav, da je tipičen pregorelc, da še tu nima zadosti miru, da bi kar nekaj fotografiral in to … O, ja, tudi njo je portretiral, kašni portreti, umetniški – Ursulla s slamnikom, in drobne pege svetlobe na njenem licu. Ursula s kapljicami vode, Ursulla do pasu v morju, zadaj pa velik val. Ursulla v rumenem čolnu z modrimi sedeži in ona v rumenih kopalkah … Ursulla na klopi z rokovnikom v strogi poslovni obleki, s tistimi rdečimi čevlji, kostim … Kolikokrat jo je slikal … In, in … Čakaj, čakaj. Preverimo. Maj, recimo tole … Sektor po sektor, aha, sektor C 24, tudi na vrhu, šop trave med skalami, noč, ležita, gledata zvezde, Kodrast je ta Italijan, črne kodraste lase ima. Ona je gola, jasno. Kaj pa delata, o … Italijan je med njenimi stegni … Sklanja se, ona ga grabi …. O, o … Saj sem vedel, sem vedel. Tisto jutro je rekla, da je dobila neko prasko, ko se je zadela ob skalo pri plavanju na levi strani, tam, kjer je neko divje kopališče v globlji vodi. Prasko ja, ker je bil v tisti travi borov oklešček in je trzala med orgazmom, o, o … ga lomi. Vse bom pregledal. Dopustil si bom dostop na daljavo in bom tam zgoraj še kaj pogledal, o ja! Zdaj pa moram nekaj za sprostitev. Moram! Koktajl, zeliščni koktajl, močna koncentracija, pripravek za injekcijo, moram, če ne, ne bom zdržal tega dne. Vsaj dve uri bom moral zaspati, vrata bom pa zaklenil, ni vstopa, konec … Brodolom … O, vse bom kopiral in poklical svojega odvetnika, tako bom naredil. Mrha pohotna … Poišče injekcijo in pripravek. Zategne gumico, otrka, da se mu lepše prikaže žila in si vbrizga. Počaka, da stvar začne delovati, ne gre takoj, ker je prej pil močno kavo, bo trajalo vsaj pol ure, da bo zaspan. Kaj zdaj? se vpraša. Še najbolje bo, da še kaj preberem, oziroma, ne, ne. … Poslušal bom. Izbral si bom dramskega igralca, tisti pomirjujoči glas, tisti naj mi interpretira še zgodbo ali dve, potem bom zaspal, Na hitro napiše Ursuli, naj ga ne moti, ker bo dopoldan prespal. Poišče zgodbi, avtor … To zdaj ni pomembno. Pa posluša.

ON

Podrsavanje jesenskega listja, ki hrustlja pod podplati, naznanja njen prihod. Vrata se odpro in ključi s treskom vznemirijo tišino, ki se je nabirala v hiši čez dan, čemur sledi še pridušen stok. Ne morem te videti, ampak lahko si predstavljam tvoj napeti obraz. Služba te muči, že dalj časa to vem. Sicer nič ne rečeš, ni pa treba biti Sigmund, da bi to ugotovil. Tudi drugače si zadnje čase bolj tiha. Tvoje oči so se spremenile. Še vedno se v njih pretaka nežna orehovina, a njen ton se je spremenil, postal je temačnejši, globlji, otožnejši. Živ lesk je zamenjala zasanjana megličasta koprena. Pojavile so se prve gubice nekoga, ki prepogosto prečuje prevelik del noči. Slišim te, kako se premikaš in premetavaš po postelji, po novi brezhibni vzmetnici, ki naj bi telo, že preden se sreča z njeno mehkobo, zazibala v sanje. Včasih si se ob vrnitvi domov, privila k meni in obnovila svoj dan. Skozi smeh si pripovedovala, kako je sodelavkina zlata ribica skočila iz svoje steklene krogle in se z dvojnim saltom pognala pod hladilnik, v katerega je ta ravno dajala sveže sardine. Morda se je hotela malo podružiti z njimi, si rekla: ali pa se je ob spoznanju, da njena gospodarica rada poseže po repatih vodnih bitjih, zbala za varnost in celovitost svojih škrg ter se v obupanem poskusu odstranila iz njenega vidnega polja. Sedaj greš mimo mene, ne da bi me sploh pogledala. Sem ti že povedal, da pogrešam dotik tvojih prstov, ki se sprehajajo po mojem telesu? Zvok, ki ga tvoji nohti ustvarjajo, ko drsijo preko mojih osamelih reber? Tvoj dih na moji površini? Bi to sploh kaj pomagalo? Hladen sem zaradi tebe, popolnoma otopel, priklenjen na zid, nezdružljiv s svobodo sveta. Misliš, da sem zbolel, vendar moje stanje ni bolezensko. Tudi tisti mazač, ki si ga poklicala, da ne rečem naščuvala, da me pregleda, je ugotovil vsaj toliko. »Gospa, načeloma je z njim vse v redu in ne morem odkriti nobenega vidnega vzroka za takšno stanje.« Seveda ne, kaj bi lahko ugotovile njegove umazane šape, lahko s svojimi instrumenti pogleda v mojo dušo in izkoplje iz nje bolečino? Seveda ne. … Pred odhodom pa ti je ta tako imenovani strokovnjak, ko je mislil, da ne slišim še rekel, da opusti upanje in začni razmišljati o alternativah.  Slutim, da si se mi že odpovedala, da se oziraš po drugih, da se po 7ih letih pripravljaš, da me zavržeš kot kos zarjavelega železa.

ONA

Ključi s treskom vznemirijo tišino, ki se je nabirala v hiši čez dan. »Šit, danes mi vse leti iz rok.« »Že v službi sem razbila svojo najljubšo skodelico in to je bilo tudi edina omembe vredna stvar, ki sem jo danes naredila«. No, razen tistega drugega, pomislim. Vstopim v hladno dnevno sobo in ga niti ne pogledam. Tam ždi, pust in neuporaben. Včasih sem se privila k njemu in obnovila svoj dan. Pogrešam dotik svojih prstov, ki se sprehajajo po njem. Zvok, ki ga je ustvarjal, ko so moji nohti drseli preko njegovih reber. Toplino, ki jo je oddajal, ko sem se privila k njemu. Ne vem kaj je z njim zadnje čase. Mrzel in nem je. Ko so ga strokovnjaki pregledali, niso ugotovili ničesar, kar bi bilo narobe z njim. »Gospa, načeloma je z njim vse v redu in ne morem odkriti nobenega vidnega vzroka za takšno stanje.« Kot, da mi to kaj pomaga. Pa pregled sploh ni bil poceni in na koncu je ta tako imenovani strokovnjak še svetoval, da naj pozabim na to, da bo kaj boljše in naj začnem razmišljati o alternativah. Sedem let je že pri meni in stvari so se začele lani zapletati. Od takrat me že zebe in pol noči prečujem, ker ne morem spati od mraza. Danes po malici sva s prijateljico skočili še malo okrog. Klinc gleda vse skupaj, že leta delam v firmi, kjer le jaz spoštujem polurni odmor za malico. Punca lahko kdaj tudi greši. Med sprehodom po mestnih ulicah sem ga slučajno zagledala. Stal je na drugi strani šipe, močan in trden, samozavesten, kot da je svet ustvarjen zanj in ne obratno.  In ja začela sem razmišljati o alternativah, o novem prijatelju, ob katerem mi bo spet toplo pri nogah in pri srcu.

Matjaž Stibilj –Suko.

Tole se je pa slišalo pomirjujoče, da … In še ena, še ena, potem bom vzet v spanje, upam …