Otok pozabe 8

      Malo pred enajsto si je odprl večji ekran in se na pol zleknil. Odločil se je, da bo zgodbe raje kar poslušal. Vključil je bralca, poiskal datoteko in našel: Depresivni oddelek, mapa XB 01. opomba, podeželska psihološka stanja, malo arhaično. No, tole bo pa dober medikament, bo. Pa posluša:

KUBA

»Aaaaaaaaaaaaaaa!«

Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov.

Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu pred vaško cerkvijo. Novic željni ljudje so se hitro zbirali in komolec je vedno pogosteje odrival ramena, da bi se na lastne oči prepričal o strahoti, ki je iz ljudi izvabljala le pridušene: Oooo-je in aaaaaahhhh-e.

Na cesto je prikrevsal tudi sključeni Kuba. Kako mu je bilo v resnici ime, ni vedel več nihče. Starejša generacija, ki ga je poznala izza šolskih klopi, je že grela črno namočeno zemljo, mlajši pa so poznali le zgodbo o tem, kako je dobil ta vzdevek. Breme mu je pravzaprav naprtila njegova prezaščitniška mati, ki je malemu pleničarju nenehno govorila: »Pusti, glej ku je tu ba!« In nenehno vzdihovanje ku je tu ba in ku je tistu ba se je otročaju hitro zažrlo v male možgane, da je kmalu začel ponavljati: ku ba, ku ba. Vaščanski mularaj se na malega bojezljivca seveda ni nič kaj empatično oziral, temveč ga je v šolo vsakodnevno spremljal z zbadljivim vreščanjem: »Ku ba! Ku ba!« Ubožec se je besedne zveze navzel tako močno, da je ku ba spremljal vsakršno njegovo zgražanje nad čimersižebodi vse do današnjih dni.

Vaški molčečnež se ni dosti prerival, da bi videl v kaj so uprte zgrožene zenice sovaščanov, niti mu tega ni bilo treba, saj je med njimi hitro završalo momljanje o ženski … telesu … ruti, ki zastira obraz … in o rdeči lužici, ki razrašča obris njenega telesa. Veste, Kuba ni bil radovednež, res ne. Najraje se je brigal samo zase, odmikal se je od množic, nikdar ni v krčmi udaril s pestjo po šanku in zabevskal: »Rundo za vse!«. To pa ne pomeni, da ga je vaško dogajanje obšlo. Kje pa! V tako malem kraju, kjer vsakršna novica pronica globoko v korenine mladih lesk, v trenutku izveš, kar hočeš in tudi tisto, česar nočeš. Zato je Kuba največkrat le od strani opazoval in luščil pomembno od plevela.

Ko je tako v njegov ušesni kanal kanila novica o nepremičnem telesu neke ženske, ki je onesnažila včeraj sveže pometen trg, je le napol zase zamomljal: »Ku ba.« in se namenil v svojo malo, preprosto, tiho sobo. Črne okovane čevlje je enakomerno prekladal po potacani travi in razmišljal, koliko koščkov rebrc se še napaja v sveže prevreti porovi mineštri,  ko je mladenka za njim dregnila babico pod rebra: »Katera Berta?«. Babše je mrko prhnilo: »Kaj me butaš, mula?! Nacetova Berta, a! Kolk jih pa poznaš?« »Nobene,« je siknilo dekle in se spet dvignilo na prste, da bi videlo to negibno trško čudo.

Kubu je za trenutek zastal dih – kratek, komaj števen, a dovoljšen da se je kisik, namenjen do možganov, ustavil nekje v spletju žilja in v glavi ubogega reveža sprožil blago vrtoglavico. Hipno je roko položil na trdo lubje mogočnega kostanja, nato pa korak nevede zasukal na desno in stopil proti klopci ob mostu svetega Andreja. Sedel je tako tiho in neopazno, da je siva vaška perutnjat šele čez čas opazila, da se ji je približala človeška noga, in leno poskočila nekaj deset centimetrov v stran.

»Berta.« Njegove ustnice so izrisale podobo črk, a glasu niso dale.

Komaj sedemletni fantič je svoj moker nosek pritiskal na orošeno kuhinjsko okno.

»Ne naslanjaj se na tisto okno, vidiš ku je ba!« je godrnjala debelušna postava, odeta v prevelik rožnat predpasnik, ko se je sukala okrog mastnega štedilnika. »Ma pejdi, pejdi, je ba! Ku je ba!«

Deček se ni zganil. Skozi prozorno steno je zrl tja v daljo, prek grmičkov in mladih lesk, vse do sosedove njive, nad katero se je sklanjalo majhno rdeče pikasto krilce.

»Kam buliš?« je odrezavo zavel materin glas. Nato je tudi ona zagledala sosedovo deklino in se gromko zasmejala: »Na Nacetovo Bertko si vrgel očke, a? Oooo, bo treba še polente pojest, še, še … Ma le ciljaj tja proti, da bi le … Niso švoh oni, boš dobro preskrbljen.«

Takrat ni razumel materinih besed, a zapisale so se mu zarezale globoko v šibke kosti, da številna prihodna leta ni mogel zbrati poguma, da bi se iz dneva v dan bolj brsteči in ženstveni Berti približal.

Osiveli Kuba je le s težavo požrl slino. Golobi so brezvestno drobencljali okrog njegovih nog, eden mu je z mrenasto preperele hlačnice kljuval drobtine postanega kruha.

Mladenič, ki je pravkar odslužil vojsko, je domov grede zavil v krčmo. Ne zaradi družbe, bolj zato, ker se je to spodobilo. »Ola, zdaj si pa tapravi mož! Kaj … zdaj boš stopil do Berte?« so ga zbadali že na vratih. Na vasi so vsi vedeli, da si drugega ta molčečnež ni želel, kot da bi v svoj dom pripeljal Nacetovo lepotico. »Čakaš, da jo bo odpeljal kdo drug?« Ker da si zasluži najboljšega, so govorili. Kuba se je le nasmehnil, rekel ni nič. Globoko v srcu je vedel, da bo Berta kmalu oddana, on pa bo za to popolnoma sam kriv. A čutil je, da ni še spraznil dovolj krožnikov polente, da bi jo lahko osvojil. In ko se je Berta res poročila, ni bil žalosten. Vedel je, da tako mora biti, da z njim pač nikoli ne bo. Zato ga je zadovoljilo že spoznanje, da je zanjo dobro poskrbljeno in ima boljše življenje, kot bi ji ga lahko ponudil on.

Prej prazen most svetega Andreja so začeli polniti koraki vznemirjenih vaščanov. Za nekaj trenutkov so mimobežne postave ukradle Kubov pogled, a ogovoril ga ni nihče. Ljudje so šepetaje hodili mimo njega, noben pogled ga ni oplazil, nobena roka ni postala na sključenem starčevem ramenu. Bilo bi pričakovati, da se bo sam ponudil z vprašanjem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ali vsaj, če je negibno telo res Bertino. A Kuba je ostal nem.

Če bi vsaj … Nikoli nisem … naredil ničesar. Mogoče bi bla Berta … bla bi še z nami … in moja … enkrat bi lahko bla moja. Če bi vsaj … mu je polnila misel vsako možgansko celico posebej.

Bila je sreda, nekaj dni pred cvetno nedeljo, ko je vaški trg napolnilo oglušujoče udarjanje cerkvenih zvonov. Med ljudmi se je hitro razlezla novica, da je umrl Šušmarjev Tone, Bertin mož. Neka pljučna zverina da ga je spravila. Zvon še ni odpel svoje pesmi, ko se je Kuba trdno odločil, da je sedaj pojedel že dovolj, celo preveč polente in je morebiti pripravljen na ta korak. In s pridno roko in delavno vnemo je bil Berti vsak dan bliže. Pomagal ji je preorati njivo, ji zbil nov kokošnjak, ko je prejšnje trhlene stebre razmajala lisica, pozno jeseni je z veseljem pograbil listje okrog njenega doma. Včasih sta po opravljenem delu posedela ob skodeli grenke proje in skupaj zrla proti vaškemu trgu. Govorila nista dosti, a tišina je povedala na tisoče besed. In Kubu je bilo prijetno. Kaj več od tega pravzaprav ni potreboval. Kaj bi ostareli možakar sploh hotel drugega! Kuhe se je privadil, zase je znal poskrbeti, ljubica mu po tolikih preminulih letnih časih ni imela kaj služiti. Želel si je le družbe. Nekoga, s komer se lahko postara, nekoga, ki ve, da obstaja. In z Berto je na molčeči način spletel to vez. Bil je srečen. Verjetno so bila to najsrečnejša leta njegove razorane življenjske ceste.

Čutil je, da se v njem nabira val solza. A zrkla so ostala suha. So pa solze zalile njegovo že počasi utripajoče srce.

Če bi vsaj … je še poslednjič pomislil. Spet je mukoma požrl slino in neslišno šepnil: »Tu življenje je tku ba … ku je ba … ku ba …« In z mravljinci nagačena roka, s katero je želel obrisati kapljice znoja, ki so drsele proti njegovemu nagubanemu, s tankimi žilicami prepredenemu licu, se je počasi spustila ob telo. Glava je obvisela na onemelem prsnem košu.

Mežnar, Cirilčev Franc, je postal pred sveže razoranim rjavim pravokotnikom. Nanj je položil belo ivanjščico, ki jo je utrgal na obronku starega pokopališča, se zazrl v kamnito sivo ploščo in pridušeno prebral: »Tu počiva Kuba – mož, ki je umrl od žalosti.«

Laura Brataševec

Ja to pisanje … Nič težkega, subtilno, kdo je to napisal. A, ja. No, vsekakor to bi še kar poslušal. Čim prej moramo začeti s kreatoterapijo. Ne vem, zakaj sem se je tako branil. Pogodba je deloma že sestavljena, stanovanje je odobreno, morda v septembru, bomo videli. Samo tisti grad, tisto me preganja. Nocoj sem take čudne volje. Kako tudi ne, če pa sem imel tisto komisijo in … Res bi se lahko vprašal, če delamo prav. Moj dedek bi temu rekel, kjer je dvom, je tudi resnica, ker resnica ima vedno dvomljivce. Njegovi zapiski, že zdavnaj sem jih spravil tudi v digitalni medij, skrbno so shranjeni, zaklenjeni; ta gorski filozof. Naše gore, borovci, vonj in košute, velike … Kako ostre zime so bile na tisti planoti, kjer je imel dedek počitniško hišico. Ne daleč stran je imela vojska bazo, kakšnih petdeset kilometrov do ruske meje. Tam je pisal, meditiral, kuril ogenj, topel obrok mu je pa vojska dostavljala in kar je pač potreboval, saj je bil zdravnik državnega pomena. Zime je pa večinoma preživel v nižinah v bližin glavnega mesta, poletja, potem ko je bil deloma upokojen, ker je moral biti na voljo za dva generala, pa je preživljal tam zgoraj. Tam je vse napisal, veliko tega, veliko filozofskega. V tujini je doštudiral neke male kirurške veščine in novo tehniko za zdravljenje ožilja in prebavil, žolča in to … Moral je delati vse, tudi operacije je bil zmožen narediti, na prebavilih; na srcu ne, ke je imel strahospoštovanje do tega organa. Večkrat sva se pogovarjala o tkivnem spominu, nalaganju spomina na več plasti, tudi v tkivih. Srce, da si veliko tega zapolni in da ima krepak spomin, tako je trdil. Danes bi bilo možno to tudi biokemijsko dokazati – če bi on to vedel. Nazadnje je zdravil generala, ki je dosti preveč jedel, predebel je bil in je utrpel že infarkt, pa še ni odnehal. Dedek je našel naravna zelišča, ki so temeljito čistila žile, tako ga je ohranjal; tista receptura, tam je v skrbno varovani mapi. Ta zelišča je moč dobiti, ni problem. No, razmislil bom, če bom tudi sam začel z uporabo le teh, razmislil bom. Po petdesetem bi moral motor čistiti, je dedek rekel, in ja, zmerna hrana, to. Zavedam se, da se rad nažiram, kaj vem. Ko imam popadke, pojem več kot je treba, tega se popolnoma zavedam. Ko je duh živahen, se tudi fiziologija zelo spremeni, to je dejstvo. Nobena medicinska fakulteta ne preučuje duha, ta vrhovni upravitelj vseh fizioloških dejavnosti v telesu. Dedek je napisal več razprav na temo duše in telesa. Seznanjen je bil s krščanskim načinom dojemanja duha in duše, vem, vem … Govorila sva o nekaterih čudežih, o moči sugestije, o placebo učinkih, ki samo dokazujejo, kako močno duh vpliva na fiziologijo znotraj celega telesa. Psihosomatika mu ni bila tuja, ne. Pri svojih visokih predstavnikih vojske je beležil stresna stanja in obolenja zaradi stalne podvrženosti samozatiranja, discipline in občasne razdivjanosti, požrtije, alkohol in še kaj drugega. Na nek način sva še kar povezana, to vem. Kadar res potrebujem dober nasvet, potem si na mizo postavim mali kipec bude, ki mi ga je Dedek prinesel, ko je v Indiji obiskal nek kraj, ne vem več točno, kateri; smel je tja, kaj vem kako je to bilo, da je šel. V glavnem, tisti, kipec mi je prinesel in rekel. Zan, ta je vez med nama, v njem bo moj duh, ko me ne bo. Prikliči ga in znal ti bom svetovati. Takrat sme bil še otrok, na robu najstništva. In vsa ta leta je z menoj. Pa če bi ga nocoj vprašal? Nisem še prepričan, da bo poslovno stvar uspela s tistim gradičem, ne. In Zan poišče kipec v usnjeni torbi; v njej je prenosni zmogljiv računalnik – namenoma je kupil tako veliko in dal narediti poseben, dobro zaščiten prostor, za ta mali rjavi kamniti kipec Bude. Dolgo se zbira in mrmra neko ponavljajočo se mantro, ki jo je slišal od dedka. Čez čas ga je vprašal. Naj kupim tisti grad in sem sam svoj gospodar. Pa se je zaslišalo; Zan, mož je mož, ko se zna odločiti. Nimaš kaj premišljati, ker se ti ponuja še zadnja stopnica do svetle piramide. Usojeno ti je, da delaš dobro na tak način, in zdaj je čas, da to delaš samo za svoj račun. Vzemi grad, vzemi! Vse sile bodo delovale za tvoje dobro. Odpre oči in dolgo gleda v kipec, ga poboža, poljubi in ga spravi nazaj v torbo, od katere se skoraj nikoli ne loči. Ošine uro, pol dveh. Kakšna poletna noč. Urssulla najbrž že spi, naplavala se je. Sporočila mi je, da se je Tim potopil že globlje, da mu gre, da pa je ona umirjeno plavala in a je potem ležala med borovci in klepetala z nekaterimi pacienti, ki so šli tam mimo – v tisti predel sicer nimajo vstopa, a če so vrata odprta, se sprehodijo po bližnjici. Še najraje se tam skozi sprehaja Bob, ki je že omenjal, da bi morali tam speljati sprehajalno pot, ne pa da potem zavije navzgor, med dolgočasne skale. No, z njim se moram sestati jutri, morda kar po viziti, bomo videli. Pa nova pride, pa … Delo, delo, delo … Julij. Avgusta bom imel dopust, tri tedne. Z Urssullo in Timom bomo šli v Avstrijo k nekemu jezeru, malo bomo šli tudi v gore, bomo videli, kako bo. Kondicije ravno nimam. Nič, spanca še ne bo, ne. Lahko bi ga kemijsko priklical, ampak …. Čakaj, kaj je dedek pisal o duši:

Če je zavest že energija duše, potem lahko sklepam, da je duša ves čas na preži in da je že zavest sama že tudi duša. Elementarna energija, ki presega vedenje o materiji, je snovno del duše in ji daje neko posebno obliko energije in frekvenco. Še nihče ni izmeril njene snovne dimenzije. To, da so ruski kolegi tehtali umirajoče in ugotavljali, da se takoj po smrti spremeni teža, za nekaj dekagramov, ne dosti, to naj bi dokazovalo, da duša zapusti telo. Če prav sem tudi sam predlagal, da bi ponovili te meritve, so se naši odločevalci odločili, da bodo najprej naredili pravo komor, ki bo zadostila vsem fizikalnim pogojem, da nobena energija, ne bi zapustila komore. In smo naredili deset poskusov. Vsi so potrdili to, kar so že ruski kolegi ugotavljali – torej sklepam, da je duša vendar nekaj snovnega. Seveda fizika ve, da ima tudi svetloba svojo težo, ne nazadnje je to samo hitro potovanje materije. V naši popolno temeni komori, so naprave zaznale tik ob smrti in ob nastopu same fiziološke smrti nekakšno turkizno močno svetlobo, kot nekakšen obroček, ki je samo za delček sekunde zalebdel. Kasneje so to razlagali, da se je morda samo zasvetila katera od led diod, dokazali pa niso. Torej je duša neka notranja luč, ki ima svojo težo. Če pa ni luč, potem je to samo neka super organizirana materija, nam še neznana, ki se ob smrti pripravi na potovanje v obliki take svetlobe in jo nekaj vleče k sebi. Kaj je tisto, kar upravlja z dušami, katera moč, kakšna snov? Duša je nekaj snovnega in tukaj imajo krščanski filozofi prav. Todi tisti izrek, zdrav duh, v zdravem telesu, bo kar držal. Duh si oblikuje telo po svoji potrebi, telo pa, v to dvomim, si ne more oblikovati duha, tega oblikujemo samo z globokim duševnim prizadevanjem. In potem bo držalo, da je urejen duh, odgovoren tudi za urejeno telo. Dostikrat sem že videl vojaške obveznike, ki so bili duševno strti in zato tudi bolehni, dostikrat. Volja do moči, to še kako velja, da. Ampak duša, ta vrhovni upravitelj telesa. Naši sosedje Rusi so svojčas govorili o inženirjih duš. Sam sem skeptičen glede tega. Duša je danost, lahko jo donegujemo, ne mremo jo pa predrugačiti. Duša je nek program za telo, je zasnova višje sile. Njen kolektivni del, v to sme pa prepričan, da obstaja kolektivna duša, tisti del, se pa da dresirati in spraviti v kalup. In ti vrli Rusi, so si zadali nalogo, da bodo duše naravnali na enoten vzorec, da bodo ljudje kar mali biološki poslušni roboti. Do neke mere se to da, to so dokazali, in to se je zgodilo tudi pri nas, se še dogaja. Ampak predniki, naši predniki, so imeli že drugačne izkušnje, zato so naše duše pripravljene tudi za drugačno obliko sobivanja, samo vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo, da bodo duše nenadoma postale neposlušne sistemu. Duša je torej energija, spravljena nekje med srce in možgane, tam nekje je njeno jedro – kdaj bomo to dokazali.

      Ah, dedek, če bi oblastna cenzura videla te tvoje zapiske … Na nek način so te varovali, ker si jim bil potreben, sicer … Oh, obljubil sem ti, da bom to prečistil in izdal knjigo. Veliko tega sem že naredil, tam je, vse prevedeno v angleščino – če prav je nisi maral, bolj ti je pela francoščina, tako si rekel, pa tudi nemščina, no, danes to ne bo problem, sposobni prevajalski stroji so na voljo. Bom, ko bom dokončal projekt »grad«, takrat bom pa natisnil knjigo. In veš, da že vidim staro klasično knjižnico. Tu na otoku imam samo del svoje knjižnice, velik depo mi je preskrbel Skorzeny, pri njem imam čez tri tisoč knjig. Zbiral sem jih, od medicinskih, do klasikov, čeprav je knjiga tako zelo staromodna, znak omike prejšnjih stoletji, prejšnjih generacij. Meni še vedno ponuja nek mir. In že kar vidim lepo veliko knjižnico, kjer bom imel kabinet in bom lahko v miru pisal svoje male pesmice. Ja, dedkovo knjigo in knjigo pesmi, oboje bom izdal, oboje. Joj, koliko vsega me čaka. Nič, s spanjem ne bo nič še nekaj časa. Pa še kaj poslušajmo, no, tukaj je spet iz depresivnega oddelka J05:

Strah

      Megla, pomešana z redko tinto somraka, je obtkala park. Z vsako minuto pojemajoče dnevne razpoznavnosti, je drevje izgubilo nekaj zelenila, zastiralo se je z grotesknim ogrinjalom noči. Na parkirišču za avtodome so zasvetile žarnice, sprva obotavljivo, z vmesnimi pomežiki, ko pa so se dodobra segrele, so napolnile steklene buče z mehkim rumenilom. Skozi megleni obstret se je svetloba dotaknila tal in se v pršcih izgubila nekje pod grmovjem.

       »Prekleta megla, komaj kaj vidim,« je bentil Tim. Oči je imel pripete na vetrobransko steklo in skušal je slediti svetlobnim črtam na vozišču. Navigacija in vsa sodobna elektronika, ki ju je premogel najeti kamper,  mu v tem trenutku nista bili niti malo v pomoč. Rame so ga že bolele od krčevitega stiskanja volana, ko je vozilo poskočilo in zavijugalo na rob neutrjene bankine.

      »Sva kaj povozila, slišati je bilo kot da sva ob nekaj zadela. Žival mogoče, si videl kaj?« je bila vznemirjena Maja.

      »Svetilko rabim, v tvojem predalu bi morala biti. Bom šel pogledat kaj za en hudič se je obesil na podvozje,« se je zarežal Tim in si zapel nepremočljivo vetrovko.

      »Ne me dražiti, veš, da tovrstne zajebancije ne prenašam,« je zagodrnjala Maja in mu podala ročno svetilko.

      Ko je Tim odprl vrata, je v avto hušknil skoraj otipljiv hlad, ki je za seboj privlekel nek lepljiv vonj, še najbolj podoben gnijočemu razpadanju. Prižgal je svetilko in ustrelil v temo. Sklonil se je in izginil iz Majninega vidnega polja. Tiščala je nos v šipo in z ušesom, velikim kot satelitski krožnik, zajemala šume, ki so prihajali iz gošče na desni strani.

      »Bu,« je zakričal Tim in z ožarkom svetlobe na obrazu zrastel pred Majinim oknom. Otrdela je, pogled je imela nepremično usmerjen za njegov hrbet v grmovje za cestnim jarkom. Steklenina v njenih očeh je Timu pognala iz zatilja val mravljinčjih pikljajev, ki so se  mu pocedili po hrbtenici navzdol in se ujeli na elastiko v robu spodnjic. Negotovo se je ozrl čez ramo. Zazdelo se mu je, da se je megla nekaj metrov pred njim, nekako v višini njegovih bokov, zgoščala in redčila v enakomernih presledkih. Svaljkaste vdihe in izdihe je spremljalo poželjivo grleno renčanje. Na stopala so se mu navezale uteži, podobne tistim, s katerimi mafijci pošiljajo svoje žrtve k ribam.  Zlezel je iz svoje telesnosti in se usedel na pokrov avtomobila. Neprizadeto je opazoval nesrečnika, ki se mu je približevalo nekaj parov srepečih oči in čakal, da se zgodi.

      Nekaj moram, kaj, kaj … hitro, daj, daj, se je Maji mešalo. Slap v ušesih ji je zalival razsodnost in drvenel ude. Nenaden naval adrenalina jo je zvlekel na voznikov sedež. Silovito se je naslonila na hupo in trobila, trobila za življenje.

      Udarec zvoka je oplazil Timovo zavest, padla je s pokrova, nadela svoj kombinezon in Tima ritenski spravila k vratom, ki jih je Maja že napol odprla.

      »Vžgi, prekleto, vžgi no,« je Tim živčno obračal avtomobilski ključ. Motor se je nekajkrat oglasil, stekel pa ni, ker Tim ključa ni zavrtel do konca. Dihaj, umiri se, si je prigovarjal; potegnil si je dlan ob hrapavo hlačnico, da bi pregnal otrplico iz prstov in ponovno poskusil. Tokrat je uspelo. Speljala sta, temne sence pa so ju še nekaj časa spremljale. 

      »Tim, bolj počasi. Ne bo dobro, če zdaj zletiva s ceste.« je Maja rekla in na GPS-u povečala zemljevid; s prstom je zasledovala cesto po kateri sta se peljala. »Čez približno deset kilometrov bi moral biti odcep za kamp,« je razdraženo rekla.

      »V tem času … ne vem, če je še odprt,« je bil negotov Tim.

      »Saj je šele zgodnja jesen, splača se poskusiti, mogoče bo pa kdo tam,« je Majo gnala neizmerna potreba po civilizaciji.

      Luči sta zapazila šele tik pred vhodom v park. Razsvetljevale so parkirišče in tablo na spuščeni rampi. »ZAPRTO«.

      »Kaj bova zdaj?« Maja ni mogla premagati razočaranja. Pogoltnila je kepo sluzi, ki se ji je nabrala v grlu za mandlji. V stiski je zaprla oči in ni se trudila zadržati tople sledi, ki ji je izpod vek mezela proti kotičkom ust.

      »Utrujen sem, Maja. Tu bova počivala, vsaj par ur. Če ne drugega, je vsaj razsvetljeno. Bolje, kot da ustaviva na kakšnem izogibališču, dolgo tako ne bi več zdržal.«

      Maja ga je le napol poslušala. Kaj, če so ju zverine zasledovale. Zdaj čakajo za kakšnim grmom. Samo da zapreva oči. Hop. Tiste svetlikajoče oči, in kretnje. Volkovi, da bi se tako napol pokončno gibali?! Začela se je tresti, strahoma se je ozirala po okolici. Volkodlaki! ji je zarezalo v prsih. Začela je sunkovito dihati, srce pa ji je hitreje bilo. Čutila ga je v grlu, v konicah prstov, celo telo ji je utripalo v pospešenem ritmu … Našli naju bodo naslednjo pomlad. Dva okostnjaka, ovešena v nagnite cunje. Prepoznavanje po zobeh … Žareči ogorki so se že približevali. Slišala je neslišne kretnje in zavijanje kot pri polni luni. Le da je bila megla in so bili stvori zmedeni. Zdaj so zavijali k eni, zdaj k drugi svetleči buči na parkirišču …

      Tok tok, tok tok.

      »Ugasni luč, ljubica!«

      »Joj oči, kako si me prestrašil,« je jecnila Jasmina in roka, v kateri je držala elektronski bralnik, ji je trznila.

      »Spet bereš tiste tvoje srhljivke, kaj?« je bil nejevoljen oče. »Potem pa ne moreš spati. Jutri imaš šolo, dajmo! Če želiš, bom pustil vrata malo priprta.«

      »Ja, prosim … in oči … hvala.«

      Jasmina je zaprla oči in v mislih nadaljevala zgodbo iz knjige, ki jo je odložila na nočno omarico.

Jolanda Lesnik