Otok pozabe 7

V ohlajenem prostoru s starim pohištvom in nekaj slikami ob ovalni mizi je najprej gosta tišina; eden od gospodov na kratko zakašlja, si nato obriše naočnike, gospod Pitteri, zdaj odkrit, z močnimi, sivimi lasmi, z izrazitimi obrvmi, pa deluje odločno, skoraj bojevniško. In začne:

      »Gospod dr. Zan, k vam prihajamo res nenajavljeno. Ker smo imeli vizitacijo v Splitu in Dubrovniku, smo si dovolili, da vstopimo v vaš obmorski prostor. Razumemo in spoštujemo zasebnost tega prostora, tega otoka, ampak, kot veste, je naš urad že pred časom zaprosil, če bi se smeli pri vas oglasiti. Kjer še več kot mesec dni ni bilo odgovora, me je višji tajnik v škofovem uradu naprosil, če že grem tod mimo, da bi pa vendarle poskusili navezati stike z vami. Veste, vse klinike v tej regiji, in nasploh v krščanskem svetu, imajo naše predstavnike, imajo kapele, dovoljena je duhovna oskrba. Pri vas, kaj takega še ni. Te dobrobiti za duševno zdravje ne navajate v svojih dokumentih. Razume pa se, da je vse to prostovoljno, da zakon tega, in to noben zakon v okviru evropske pravne ureditve, tega ne nalaga. Tu smo torej zgolj vljudnostno. In hvala, ker ste nas sprejeli,« konča Pitteri.

      »Ja, najprej se opravičujem, ker nisem na vaše pisanje odgovoril, kot vodja te klinike, lastnik, to vam je znano, je gospod Skorzeny. No, moja dolžnost bi bila, da vam odgovorim, žal nisem. Izgovori so odveč. Torej gospodje, najprej, s čim bi se pokrepčali?« je dr. Zan previdno začel.

      Vsi trije so se odločili za kavo in mineralno vodo, sam si je naročil mešanico mete in limone.

      »Takole, gospod dr. Zan, naš predlog je, da bi tudi vi imeli malo kapelico, kjer bi lahko pacienti prejemali običajno duhovno podporo, kjer bi občasno bila maša. Organizacijsko bi to bilo hitro izvedljivo, saj imamo na Visu duhovnika, celo trije so, ki bi to dodatno službo z lahkoto opravili. Tudi kakšna spoved bi najbrž prav prišla. Vi sami najbrž dobro veste, da je spoved del terapevtske prakse, da je na nek način psihična nuja. Seznanjen sem, s čim se tu ukvarjate. Doktrina vaše dejavnosti je nova. Krščanska doktrina je sploh ni predvidela, pozaba, kot sredstva zdravljenja. Ne bi rekel, da je to hudo sporno, saj ljudje tudi sicer veliko pozabijo, tudi zaradi bolezni, predvsem stari, ampak, če smem; spomin je vendar tudi opomin, je tisto hudo v duši, ki ga odreja Bog. Tako smo sklenili na zadnji konferenci, ko smo, to že moram priznati, razpravljali tudi o vaši kliniki. Tukaj na nek način odvzemate trpljenje ljudem, ki jim je bilo naloženo po neki višji previdnosti; in to trpljenje ni selektivno, prizadene tako verujoče kot neverujoče, to veste. Seveda, dokumentacija za vašo dejavnost je v skaldu z pravnim redom. Vendar je naše mnenje, da nekomu izbrisati spomin, zaradi katerega trpi, ni v skaldu z krščansko etiko. Utemeljil bom, zakaj ne. Če je bog naložil trpljenje zaradi kršitve etičnih in moralnih načel, potlej je to trpljenje učinkovito in potrebno, da se v duši krepi odnos do dobrega in pravičnega. Če pa to trpljenje uničimo, je tak človek opremljen za nove grešitve, ker bo preprosto vedel, da se da hitro doseči pozabo in ne bo nikomur odgovoren,« Pitteri živahno in že kar razdraženo reče, spije malo vode in čaka. Dr. Zan se zbira, si gladi lase, guba čelo, dvigne obraz in odločno reče:

      »Gospodje, prišli ste na ta otok kot nekakšna moralna komisija, da bi tehtala moje početje. Kot veste, sem iz drugega verskega sistema; najbrž je tudi to moteče, si mislim. Kar se moralne teže moje dejavnosti tiče, nimam predsodkov in se ne čutim krivega, tudi pred vašim bogom ne, če prav je  na nek način tudi moj. Dobro, ko trdite, da je brisanje spomina, ki povzroča trpljenje, neupravičeno, ker je to trpljenje od boga dano, s tem se ne bi mogel strinjati. Že zato ne, ker sem medicinec in filozof, ker je naša prva naloga odpravljanje trpljenja. In to, kar počnemo mi, je točno to. Zakaj ne protestirate proti analgeziji, zakaj ne proti drugim lajšalom, pijanstvo recimo. Če človek trpi in mu lahko pomagamo, je to pač naše poslanstvo. Tudi visoki predstavniki vaše vere so bili deležni odvzemanja bolečine, pa niste imeli nič proti, mislim fizične bolečine, da se razumemo. In zakaj bi bila duševna bolečina kaj manjša? Vprašanje je, kako in zakaj je nastala. To je dilema, stara najmanj dva tisoč let. Ali moralni zakoni sprožijo boleč dvom, to je vprašanje, s katerim sem se ukvarjal. Prišel sem do sklepa, da je vse, kar človeka uravnoteži in mu vrne polno opravilnost, bogu všečno. Kajti če bi bog hotel, da se to ne dela, potem tega znanja noben bog ne bi spustil med ljudi. In če dovoljuje kruta ubijanja in vojne, zakaj naj ne bi dovolil tudi tovrstnega zdravljenja. Lahko, seveda lahko protestirate, celo uradno pritožbo lahko napišete, vendar bomo to počeli pa v drugih predelih sveta, kjer so drugačni verski sistemi in s tem nimajo težav,« je dr. Zan že kar jezljiv in poten. Trije črni gospodje se spogledujejo, potem se oglasi gospod, mlajši, črnih las, in se predstavi za moralnega teologa, pa reče:

      »Dr. Zan, prišli smo predstaviti svoja stališča. Nikakršne pritožbe ne bo, da se razumemo, ker je pač treba spoštovati pravni red države, v kateri ste nastanjeni. Seveda pa imamo pravico, da se za svoje ljudi, torej za krščanske, borimo po svojih močeh in s privolitvijo škofovske pisarne. Bodite brez skrbi, Škof se je izdatno informiral o tej novi storitvi. Ko sva neko jutro razpravljala, mi je rekel, da je to nekaj takega, kot da bi se človek izpovedal in bi bil očiščen. Za čiščenje gre, za moralno čiščenje. Kot veste, bog je predvidel tudi odpuščanje. Zdaj smo na točki, ko gre za moralni vidik tega početja. S škofom sva to primerjala z ostalimi zgrešenimi in moralno zavržnimi medicinskimi praksami, splav, umetna neplodnost, umetna oploditev in podobno. Brisanje spomina je iz etičnih vidikov nekaj novega, še neopredeljenega. Vzemimo na primer nekoga, ki zagreši umor in je že tako brez vesti, pa pride k vam in bi rad to popolnoma pozabil, kot da ni nič. Tukaj vidimo pasti te dejavnosti. Odvzeti to notranjo regulacijo, da se nekaj ne sme, to se nam zdi sporno,« gospod dokonča in umirjeno sklene roki pod brado.

      »Daj te no,« zadregno reče dr. Zan,« pretiravate! Kriminalcev ne zdravimo, naj bo jasno, sploh pa ne takšnih s težkimi delikti. Kakšnega bančnega prevaranta in zlomljene menedžerje, to ja. Profesionalne skesane vojake tudi, so pač ubijali iz neke plačljive nuje, teh, kakor vem, cerkev ne obsoja posebej; še več, nekateri so bili v vojnah celo z blagoslovom. Razumem vašo dilemo. Plašite se, da bi ta nova medicinska znanost vzela človeku tisti del duše, ki mu rečemo zavedna etika; ta regulira odnose in usmerja človeško sobivanje. To razumem. Gospodje, morate se zavedati, da je psihiatrija presegla vsa vaša načelna moralna in etična načela in se že zdavnaj ne ukvarjate s tem, kolikor vem. Vsak pacient, ki pride k nam, je prej dobro pregledan, kakšnega tudi odklonimo, če ugotovimo, da je kazensko odgovoren za svoja početja; tam je moralno trpljenje upravičeno, če hočete, ta splošni izraz, peče jih vest. Če prav iz moje prakse lahko povem, da so nekateri, ki imajo amorfno vest, njih ne peče, jih ne more, ker imajo skoraj amputirano, spečo, če hočete. Takim nas ni treba, verjemite. Vaša praksa izpovedi, zagotovo pozna tudi take, ki z lahkoto navedejo vse svoje grehe, ampak verjamejo, da jih bo moč odpustiti. So pa ljudje, ki se ne očistijo, niti skozi izpoved, imamo take primere, da boste vedeli. In potem pridejo k nam, da bi le odpravili travmatično zasidranost v sebi. Tem, globoko verujočim pač skušamo pomagati na najboljši možni način, ker je očitno bog nam dodelil to vedenje in takšno zmožnost. Kolikor vem, pozabljivost ni greh, mi pa naredimo samo pospešeno pozabo. Lahko da bi ljudje v visoki starosti pozabili določene stvari, ampak, to vam je najbrž znano, najprej se skrha kratkoročen spomin, potem šele dolgoročen. In moja dognanja so taka, da se nekatere travmatske stvari biokemijsko vežejo v samo jedro zavesti, v dušo, tam je najbrž tudi vest, ki pa je po vsej verjetnosti tudi v tkivnem spominu, vprašanje srca in podobno. No, ker se nahaja tam kot biokemijska in elektromagnetna gmota, ta lahko moti ostale procese v možganih in so osebe kljub bogatemu zavedanju in obžalovanju, še naprej motene, na nek način blokirane. Z ozdravitvijo pa se ji sprostijo nove povezave in zaživijo novo življenje. S tem ne izgubijo vere, še manj pa moralične zavesti – naše izkušnje so take. To počnemo že pet let. V svetovni medicinski literaturi so opisani vsi naši primeri, vse je dokumentirano, nič ne skrivamo kot nekatere druge podobne ustanove,« utrujeno reče dr. Zan.

      »Vi ste budist?« vpraša tretji, na levi, brez kape, skorja brez las, rdečeličen. Predstavi se kot visoki predstavnik urada za stike z drugimi verami.

      »Sem,« prikima doktor Zan. »Sem, ampak ne v smislu ortodoksne prakse, bolj kot filozofsko dojemanje stvarnosti, Naj pa vas potolažim, da sem prebral, in to večkrat, Sveto pismo, da sem preštudiral veliko filozofije o vaši veri, vso zgodovino, rad obiskujem cerkve, navdušuje me mir v cerkvah; neka posebna zbranost je v njih. Moja žena je povsem krščanska in poročena sva bil na Dunaju, v znameniti cerkvi. Tudi uradno sem katoličan, če hočete, tudi to. Izhajam pa iz budističnega sveta, filozofsko sem v njem, ne pa kot verski fanatik. Bil sem naknadno krščen, in vse, kar je bilo potrebno, to pa zato, ker sem se zavedal, da je Evropa, skorja vsa, krščansko opredeljena. Vem, da imate o meni popolne informacije in se vam zdi to nesprejemljivo, da je nekdo krščanski človek, pa pravi, da je budist. Demokracija ponuja svobodno versko odločitev, mar ne?«

      »No,« reče gologlavi plešasti gospod, »seveda, seveda. Ne moreš pa sedeti na dveh stolih, to ne gre. Če pravite, da ste zdaj krščanski človek, in da še vedno razmišljate kot budist, potem je to neiskreno versko občutje,« se možičku smehlja.

      »Oprostite, koliko vaših ljudi pa je resno vernih, kaj? Srečujem se s praksami, ko so verni samo iz neke folkloristične tradicije, duševno pa so povsem drugje. Saj to sami veste, kako funkcionira moderni svet, ki pozna paralelne, tudi digitalne svetove. Greh se dela, greh se zamolči in imamo potem zlomljence vseh stopenj in zvrsti, ne glede na versko opredelitev. To je moderna družba. Če ste me imeli namen razkrinkati kot hinavca, ki se izdaja za krščanskega človeka zaradi določenih ugodnosti, v duši je pa še vedno pripadnik budistične vere, potem ste v večkratni zmoti. Razumeti morate, da ni pomembno, v katerem verskem sistemu si, pomembno je, koliko dobrega lahko storiš, samo to je pomembno, in to pa tako ali drugačen bog ali pa samo vaš bog, bo to razumel. In naj bo jasno, za božič bomo odprli malo kapelo, arhitekt je naročen. Kot veste, je gospod Skorzeny globoko veren in je cerkvi že veliko doniral. Morali smo izbrati prostor. Pred stoletji je tu bil samostan, zdaj bo tam kapela, mala cerkev, za potrebe pacientov in uslužbencev, toliko o tem. Najbrž ste se ustrašili, da bi začeli na tem otoku propagirati mojo prvotno vero, da bo tu kakšen budističen tempelj, kar ne bi bilo nič narobe. Najbrž vas je to dražilo. Poznam vašo prakso, pač, skrbite za svojo cerkev, za širjenje, za vitalnost. Dragi gospodje, tako je s tem. Kapela bo, župnik, tisti mladi, pride občasno na otok, se pogovarja s pacienti, to so najbrž zamolčali, kaj. Pride prostovoljno, ne po nalogu višjih struktur, tako da veste,« je doktor Zan že kar jezen.

      »Ne razburjajte se gospod, ni potrebe. Prišli smo samo na informativni pogovor, tako, mimogrede. To, da bo kapela oziroma prostor za bogoslužje, to je tolažljivo. Glede vaše dejavnosti smo bili dolžni izraziti dvom, ker je pač to naša naloga, dana od škofa samega. Če želite, vam organiziramo srečanje s samim škofom, ki ga močno zanima to, to brisanje spomina. Menil je celo, da je to še en dokaz božje moči, da bi to bila dokončna realna odveza. Bi se srečali z njim?« je srednji, glavni, gospod Pitteri ves vznemirjen in vzravnan.

      »Zanimivo srečanje bi to bilo, in velika čast zame. No, do decembra nimam časa, res ne. Drugo leto pa lahko,« prikima doktor Zan.

      »Prav, bom prenesel v škofove urade, do njegovih tajnikov. Nekaj dilem smo odprli. Čas nam ne dopušča, da bi jih dodatno pretresli. Opravičujemo se, če smo vam odžrli potreben mir. Na nek način smo potolaženi, ker zdaj vemo, da imate plemenite namene in ni to samo še ena dobičkonosna medicinska ustanova, ki služi s trpljenjem ljudi. Veste, preveč takih sem že videl, in proti njim vihtim svoj moralni meč. Zdi pa se, da ga je čas skrhal. Zdaj bi se poslovili.« Pittardi reče s tistim osladni priliznjenim glasom.

      Rokujejo se. Zan jih pospremi po peščeni poti do sprejemnega paviljona, od tam pa še do njihove razkošne bele jahte, ki ima na vrhu velik bel križ, poleg anten in satelitskih prestreznikov – stiki z bogom, se vase nasmehne dr. Zan.

      So me pa masirali tile konvencionalni odposlanci svetega sedeža. Takole ti pridejo in rentačijo in … Agresivni so, to vem. V svetu je Islam že prevzel veliko njihovih regij, Budizem malo manj, protestanti in drugi … Boj za pozicije, za denar, to je to. In moj budizem jih moti, saj. Moral sem postati tudi krščanski človek, da ne bi bilo vprašanj pri pacientih, češ, ta budist nas bo zdravil, pa ja. Skorzeny mi je vse uredil. In mala cerkvica bo zgrajena, do božiča, tak je načrt. No, konec septembra pride podjetje, vse bo hitro končano, neka rekonstrukcija male cerkve, vse iz tukajšnjega kamenja, ki ga res ne manjka. Poslikava bo kar s 3D sistemom, tudi umetnik je že izbran. In ta dilema, upravičeno trpljenje. Kako so še vedno ortodoksni: trpeti, trpeti, se zveličati, da ti bo na drugem svetu bolje. Nič nima proti njihovim dogmam, nekatere so koristne, vse pa ne. Oh, kakšen večer. Nič ne bo s kopanjem, nič. Preveč so me pretresli. Moram poklicati Ursi. In jo kliče, pove ji, kaj je bilo in da je zdaj potreben samotne večerje, sprehoda, potem pa da bo mogoče prebiral nekaj, kar mu je pustil dr. Zakawsky, oziroma, kar so ustvarili pacienti, ki so trenutno pri nas. Vsi teh zapiskov niso prinesli s seboj, so pa dober dodatni material pri uvidu, v notranjo dinamiko, o, so. Že dolgo nisem brskal in prebiral, nocoj, nocoj je pa tak hud stresni večer. Ta, ta, komisija. Ti trije, ja, sami umotvorci, ki vso svojo intelektualno moč uporabijo za dokazovanje verskih vsebin. To je njihovo poslanstvo in obrt, tako je s tem. Budistični učenjaki delujejo bolj umirjeno, zanašajo se samo na moč povedanega, manj na moč zapisanega, čeprav se je tudi to že močno spremenilo. Nič, večerjat bom šel, si naročil četrtino belega vina, se sprehodil, potem pa bom umirjeno bral. Zadosti je bilo za danes. Aja, gospa Mia, saj res, k njej moram. O, če bi ona vedela, kašni gospodje so bili danes na otoku, zamolčal ji bom, zamolčal.

     Stopa iz sobe za opazovanje. Ni še pravega odziva, sicer vse ve, kdo je, kje, zakaj je, ne more se pa spomniti niti svoje telefonske številke; številčni spomin bo nekaj časa problem, očitno … Klinična psihologinja, dr. Malowska jo bo spremljala, pa mi bo poročala. Za zdaj še nobenega vprašalnika, nič … Vrednosti v krvi in urinu, tam me skrbi, predvsem upad nega encima, no, jutri se bo pokazalo, kam bo šel trend, jutri. Vse funkcijo so zadovoljive, kognitivnost, ta bo v naslednjih dneh ocenjevana. Malowska bo to delala, nič več jaz sam. Tako, zdaj pa sprehod, vino, večerja …