Otok pozabe 6

Namočil ga je

Ma-ja-no, kako naj začnem?! Kot veste, mi je ime Vilijem Kokot, sem … prvič pri psihiatru in … kot razumem, vas zanima, zakaj sem tu, pa … če vam smem slikovito navreči bistvo skozi reklo naših krajev, bi rekel: sveže solze so slane, stare pa grenke. Hi, hi. Fffff.

Verjamem, da razumete, ali pa ne, hočem reči, saj ste študirali take zadeve, mar ne? Ja. Ja, ja – želite moje mnenje in ne le okolišenje, splošnjakarstvo, pa to.

Torej, sol izboljša okus jedem in ne, ne … ne začenjajte se mi kremžiti! Tokrat ima moja misel cilj in se nimam namena izogibati bistvu, vendar … khm.

Torej. Zgodaj izjokane solze imajo okus po odrešitvi, zadržane pa nam zagrenijo jedro duše. Se pravi, sveže = slano in dobrodejno. Staro = grenko in potlačeno … jah, no, verjetno se pa res izogibam bistvu, ampak veste … moja srž ima več grenčine od ruskega radiča in nezrelih češpelj. Pa bi mi verjeli, če vam rečem, do je vsa ta grenkoba tokrat sladka?

Vprašali ste me, kako se počutim in lahko vam povem, da me že ves teden ovija – pa niti ne žalost ali jeza – ampak … ovija me patetika.

JAZ!: Najmogočnejši alfa v haremu poskočnih koket, ja, he, he, Viljem osvajalec, gospod Kokot z velikim K, legenda legendarna. HA! In danes??? Ffffffff hhhhhhh … danes sem lažen sijaj, prifliknjen v staro embalažo preteklega imena.

Seveda sem še vedno slavni Viljem Kokot, ki jih je zadovoljil po 40 na dan, pa to. Verjetno je v svetu na tisoče otrok, malih zlatih piščekov, ki bi me klicáli očka. Če bi jih poznal.

Ampak tale potlačenka resnice, o tem kar sem doživel in … vam želim tudi povedati … pravzaprav, … reciva temu … “dogodek”, da me bo manj bolelo … torej ta dogodek eeee … me boli.

Namočil ga je, veste?! Ja. Ne morete vedeti. Zadaj ga je namočil. Ffffff ka-ko to pe-če … ne, ne, ne, počakajte! Zgodba je drugačna, kot si morda predstavljate, ëm …

No, vidite … tako je vse skupaj zapleteno, da še kar opletam z bistvom, hi, hi, hi, pa to je smešno, mater kakšna depresija, krč spomina me zadavlja, hiiiii, imate kaj tablet za takele primere, ne, saj ne, se hecam, raje bi šel sedaj po malo kruhca, hi, hi, naj me šapne medved, pa kaj se mi dogaja in kje sem že ostal, A-JA!, ti psiho, pinja zmešana, saj vem, saj vem, saj vem. Fffff f f f f f.

Stvar je torej taka, da od vseh dobrih jedi, še najraje pojém, čisto navaden, celo osušeni kruh. Tak pač sem. In zdaj pride zgodba, torej dogodek.

Bila je nedelja zjutraj, po tisti bizarni noči, ko sem se spraševal, ali sem sploh še samec. Samski vsekakor sem, ne pa več SAMEC, z velikimi … črkami, pa to. To je nekaj povsem drugega. Pravzaprav se mi je v tisti noči bazen razuma povsem napolnil s kaosom.

Bazen je tukaj prispodoba, saj razumete, kajne?! Ja. Mhm … mhm … mhm … mhm … spet se pozibavam mimo bistva. Samo malo, gospod psihiater, da ocenim, s katere deske naj skočim v ta bazen zmešnjave in vam ga izčrpam s čim več razumljivščine. Mogoče najbolje, da začnem pri Elidi.

Ker preden sem spoznal Elido, sem daleč naokoli odmeval upravičeni sloves ekstaznega ljubimca, pod katerim so premnoge koklje glasno klokotale ali pa le nežno ječale, in marsikatera je po tistem … khm-khm, saj veste po če … marsikatera je po tistem padla celo v zamaknjeno komo. Ampak želim ostati uglajen; zmeraj sem bil. Ljubil sem svoje dame. Od vekomaj sem bil odet v jato plahutaric, ki so dvigale svoja voljna krila na vsak moj ukaz ali željo.

Ampak verjetno se živo bitje vsega nasiti in po določenem času obletavanja ene in druge, sem zalotil v svoji duši plehkobo in pač začel iskati povsem nova vznemirjenja. Najprej sem zamenjal barvo … belke sem nadomestil z eksoto rjave polti, povlekle so me tudi črne, mešanke, Štajerke pa amerikanke, uuuu so te divjale pod mano, doktor, vam povem … majhne, strupenokljunke, ja, zgovorne, strastne, da te strese in EVO: tudi teh se naveličaš. No, da skrajšam … v tem ozračju brezčutja sem skozi snop žarkov upanja ugledal Elido.

Elida zmešana. Visoka, čvrsta, ognjevita, veličastna, labodica slokega vratu in ekstravagantne perjanice, kar-se-da posebna. Še malce nevarna z rjavo poležano erokezico preko glave. Narava ji je podarila kronico in ona jo je z namenom potrčála. Pa seveda so jo mnogi petelinili, vanjo zaganjali polomne osvajalske čare. Ampak čisto vse je zbrcala v gnezdišča, če razumete kam merim. Ja, tam dol, fffff. Ampak veste, strah pred enako usodo pa je mene še dodatno podžigal. Tak sem, in pri nas velja reklo: če ti dajo jajca, jih pokaži, kajne?! Ja, HEKTOR. Veličastni. Pokaži se. Pa sem zaplesal do nje.

Gledala me je vzvišeno in tisti uperjen rdečkasti kljun je očigledno spravljala v pozo za slavni udarec v tarčo mojega čela. Verjetno je pričakovala enak odziv kot pri drugih zapeljivcih, ampak pri meni se je nekaj odvilo v celo zame zelo nepričakovano smer. Kljuveža sem si želel. Ko me je usekala, še enkrat in še enkrat, sem hotel, da se ne neha. Ne vem kaj me je obsedlo, ampak kar nastavljal sem se ji, pa cvilil od ugodja, z nasmejanim ksihtom šutastim, hi, hi, bedak z marjetico v dihalni luknjici in s fedrčki v očeh. Fffff f f f f f.

Tisto njeno nežno tepežkanje je trajalo le nekaj minut, veliko prekratko, da bi se izživel do konca, in potem so se kotički njenega sladkega kljunčka razpotegnili v gizdalinstvo s kančkom priželjivosti. Bil sem pijan od ugodja in ona je sprožila k meni nazorno vabilo; z arogantno glavico mi je pomahala, in moje okončine so sledile tej boginji greha v nekakšen zamaskiran têmpelj mičnega čudaštva, poln železja in verig in … ne vem kam sva se zrinila. Potisnila me je v trdo sedlo, mislim da sem slišal reči nekaj takega, kot lačen si in jaz te bom nasitila, zaupaj.

Bil sem še precej zablojen od udarcev, in še preden sem se vsaj približno spravil k sebi, sva že skupaj zobala, no nekaj … nekaj … imelo je čuden, spraskan okus. Kot bi naš vsakdanji suhi kruh namočil v ogenj, tako me je opeklo dol po grlu. Gotovo bi moral biti kmetov šnops. Namočila ga je. Ampak moram pa priznati – bolj sem ga lizal, bolj mi je aroma lezla v nosnici, me božala s peresci sreče prek možganov, in da ne povem, kako so se raznežile v prostoru vse ostrine tistih mloprej grozečih pripomočkov. Sijoče železje me je povabilo, da naj se ga polotim ali vsaj pogruntam čemu je namenjeno. Vrtel sem se od blažene bližine in brezobzirnosti Elidine rušilne dominacije.

Namočenega kruha sva se – uuuuu – nažirala sva se ga celo noč in živalsko razdivjala v ljubezen, če jo sploh lahko tako označim. Ker veste, to, kar je počela z mano, se pravi, s tistimi namensko oblikovanimi orodji … uh, kako so se prilegala različnim delom mojega telesa. Več bolečine kot so prinesla, večjo uležanost sem čutil v odnosu do njih. In ko so me nepripravljenega osvetlili prvi žarki zgodnjega dne, sem ves razhajkan od slasti zakikirikal v krono sonca. In ne boste verjeli …hi, hi, takrat se je žurka šele začenjala. Ffffff HU!

Kako naj vam zdaj to povem?! Direktno: bila sva pač pijana in še vedno očividno vznemirjena, ko se je Elida v neki ihti krutega tuleža in smeha prevrnila vznak. Od osuplega začudenja sem obstrmel.

Ona je imela tam spodaj tisto … eee … saj veste, no: TISTO. Seveda je ujela moj izbuljeni strmež in od razgaljene provokacije še dodatno razkrečila nogi, baba utrgana. Ker sploh ni bila (samo) baba, ampak še desc obenem, v enem. Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, ampak v grozi se mi je naenkrat pred očmi prikazala naslovnica tistega obrekljivega časopisa – Rumenjaka. Na naslovnici je bila moja slika iznakaženih grimas, poleg nje pa je kričal naslov: NAMOČILA GA JE!

Tako da … JAZ ga nisem namočil. Ona … on … ono … ne vem … Elida … Elida pa ga je namočil-a. In to na suho, fffff … kako je peklo … od ugodja.

Ko sem namreč za trenutek zamižal, da bi pregnal demone škandaloznega rumenoslovja, je ona izkoristila priložnost, skočila vame, v grlo mi je stisnila nekakšno slastno muhico, me brutal-metal zgrabila za vrat, se ujahala na moj hrbet in brezkompromisno dominirala akt. Pod njo sem ječal, kot kakšno nepodmazano kolesje. In hkrati užival v vožnji, ki je trajala verjetno le nekaj sekund, a se je v resnici zavlekla v poklope smislov od rojstva do erotike in smrti. Doniz in Eros in Tanatos v eni sami božanski polifoniji poštene pravice do greha.

Pa če mislite, da se je s tem sobotni dogodek zaključil … a-a, se ni.

V nekem trenutku je namreč skozi raševinasto ponjavo ob vhodu pokokodakala glavica nečesa, kar je po videzu dajalo slutiti, da – kako naj rečem – da nima običajne opredeljenosti do spola, in pravzaprav niti do pameti. En tak pomehkužen čehljaček, s pretirano urejeno rožico na glavi, manjše, drobne rasti in nežno zarisanih potezic v krožnem delu oči. V nežni prosojni haljici se je to bitje s plešočim obočjem blesavo pozibavalo proti nama. Bilo je prikupno.

Gerard, galski petelinček … tako mi ga je predstavila Elida tik preden mi je od namočenega kruha zmanjkalo tistih nekaj ključnih metrov filma, ker od tu naprej se moj spomin vrti v preskokih od ene bizarne slike do druge – ravno dovolj jih je, da me režejo v vest in hkrati rahlo tešijo žejo po novih podobnih izkušnjah.

Govorim o zamegljenih slikah kot so: Pripetost v verige. Potisnjenost na koleno razuma. Obraz brez obraza. Vonj po prahu zahojenih tal. Izmenični naskok odprtih kloak. Hi, hi. Trganje užitkov mesa, z mravljinci vzburkana kurja polt, nažiganje živega, srečna trojica, zaljubljena kriza, pa to.

Ne vem, te slike se še vedno odvijajo s kolutov potlačenih grenčic spomina. Ampak kot sem rekel – dejstvo: namočila ga je.

In zdaj sem ukročen, malodane KOPUN!, nimam jajc, da bi jih pokazal, kaj šele delil. Svojo perutninsko mizerijo utapljam v vsakodnevni obred najokovanja, ampak veste, v čem je tragika grotesknega sobotnega dogodka?! V tej noriji … v tej, tej … grozljivi pustolovščini nesmisla … sem, veste … nekako sem našel smisel življenja. Od zdaj naprej … se bom zbujal z divjimi petelini.

TAKO DOBRO ga je namočil-a.

Peter Krkoč

      Dejaven razdražljiv um, tako bi lahko temu rekel. Tole pisanje, ta, zdaj že naš Kokot. No, tu bo kar veliko dela, vsekakor več, kot sem po prvi oceni pričakoval. Koliko skritega je v ljudeh. No, no … Kaj, kaj mi sporoča varnostnik na vhodu. Kaj, gospod, ki je tam, da je visoki duhovnik in da hoče po vsej sili govoriti z mano. Tja da je priplul z namenom, da govori z mano in da računa na mojo razumnost. Ja, kaj pa da, visoki duhovnik. Identifikacija:

Luka Pitteri, v papeški pisarni zadolžen za stike z zdravstvenimi ustanovami in za medicinsko etiko. Kaj se pa oni zdaj vtikajo. Obisk ni bil organiziran niti ne najavljen, kar tako, prideš potrkaš in na pol zahtevaš pogovor. Pogledam, kaj kažejo kamere, si reče dr. Zan. Ja, seveda ena od papeških jaht. Verjetno na poti za Rim, no najprej do pristanišča na drugi strani, potem pa po kopnem v Rim. Dobil sem že dve pismi, elektronski seveda, tega urada, na zadnje nisem odgovoril, saj res. Tam so prosili za pogovor, oh, no. Varnostniku je naročil, naj počaka gospod v sprejemnem paviljonu ob pristanišču, potem da bodo sledila nadaljnja navodila.  Zan pokliče še Ursullo in se z njo dogovori za pozno večerjo. Ona mu pove, da sta s sinom že na kopališču, da sta že nekaj jedla in da se Tim potaplja z inštruktorjem na severni strani otoka. Vse je na kontrolnih kamerah, mu pojasni. Joj, tale obisk, joj, je dr. Zan vznemirjen. Res ne vem, saj smo dobili vse papirje in vse je bilo dobro pregledano. Povsod se vtikajo, prav povsod. Seveda, kjer je denar, tam je božji blagoslov. Ah, no! Po kratkem premisleku, se odloči, da bi se s tem gospodom pogovarjal v vili za goste, v spodnjem salonu. Postrežejo naj pitno vodo, vino, kavo, sok, to naj bo v pripravljenosti in majhen prigrizek. S seboj ima še dva spremljevalca. Zdaj jih na ekranu vidi, vsi v črnem, v tej vročini!? In vijoličaste okrogle kapice in prav taki trakovi okrog ledji, pa zlati križi na naprsju. No, no, delegacija.