Otok pozabe 5

   Svetloba julija lepi vroče luskine na rjavo pohištvo v njegovem kabinetu. Dolgo ostaja v oddihljivi zamišliji. Tale Peter, glasba, ha … No, bomo videli, treba si je nabrati nove kadre. Kakšen je zdaj razpored, nekaj do pol enajstih je. S Kokotom se bom pomenil, potem gospa Mia, ki gre ob enih na poseg, popoldan, po posegu, pa pride še Bob. Nisem utegnil na običajno vizito, sestra Mija in dr. Zico sta šla. Pa nisem še prebral poročila, čakaj. Ah, nič posebnega za ponedeljek. Ena ženska zahteva dodatna uspavala, to je tista, ki je propadla bančnica in ima težave s hrbtom, čaka jo ortopedska obravnava, to bomo uredili. Predvsem pa jo daje slaba vest, ker je požrla, dobesedno požrla prihranke nekaj družinam. Slabo je upravljala njihov denar, ah! Iz Grčije prihaja, no, no. Razvratno je živela, luksuz, jahta, golf klubi, saj, potem pa zaplemba premoženja, in jo je sesulo. Razumljivo, kaj pa drugega. S tujim denarjem se bahati. Koliko takih smo že imeli. Navzven se kažejo nezlomljivi, navznoter je pa trhlo stopnišče. Dokler primejo substance še gre, potem … Nič, zdaj me čaka Kokot, ta, ta erotoman. Volja do moči, ali moč volje, kdo bi vedel. Naročil si bom še eno močno kavo, naporno postaja.

          Tale gospod Kokot. Kako je ves zakrknjen, zaklenjen, podcenjujoč do psihiatrov. Tole je pa bil težaven pogovor. Ne samo, da je razgnan od strasti, celo večvrednostna stanja ga dajejo. V državni kliniki so ga samo umirjali, mu zbijali hormonsko aktivnost, mu popravili splošno stanje, v globino pa se niso spuščali, ker preprosto ni bil zadosti časa tam. Tak pacient potrebuje vsaj mesec dni, da je goden za nadaljnjo globinsko terapijo. V bistvu je to primer, ki je dobro dokumentiran v znanstveni literaturi, le časa ni bilo, da bi ga kompleksno obravnavali. Dobil je najnujnejše, potem je bil zadosti stabilen, ampak se je strinjal, da gre k nam. Jasno, da bova še imela pogovore. Tale uvodni intervju je bil le šablona, procedura pač. Opazil sem, da ima zelo nemirne noge, stalno trepeče z njimi. In ko govori, bogato maha z rokama, vse mora potrditi z mahanjem, s krčenjem prstov – take geste so dokaz živahne lingvistične sfere in kažejo na bogato nevronsko dejavnost, ki jo kemija komajda uspe malo zajeziti. Teoretiki pravijo, da se globinskega jaza kemija ne dotakne, mi pa vemo, da se ga, če je le ta vztrajna in mejno toksična, seveda brez udarnih valov ne gre, ne. No, tale Kokot. Govoril mi je o ženski kot o nagradi za bivanje. Da je ženska tista, ki ti da življenje, in le ona te lahko poživi, te odreši in te nagradi z orgazmi. Banaliziral je čustveno prizadevanje, da je neka zveza tudi stvar čustev. Trdi, da so čustva samo lepa obleka nagona. Deloma ima prav, če prav, evolucija je dala čustva tudi zato, da sta lahko dva par za daljše obdobje, da skupaj vzdržujeta zarod. Praskupnosti so poznale skupno vzdrževanje zaroda, novejše etno sociološke študije pa so dokazale, da je družinskost nastala pozno, ko so se civilizacije zgoščale in je plemenska skupnost bila pretopljena v večje skupine. Tale pa mi je pridigal, da je potenten moški, upravičen do več samic, da se itak v naravi nahaja več semenčic kot jajčec, da je to zelo naravno, da en moški, tak, ki ga je naravni izbor izbral, upravičen do ploditve kar povprek. Zanj da je poligamija  naravno stanje.  In ko sem ga vprašal, kako bi lahko vzdrževal veliko otrok, je preprosto rekel, da je to naloga družbe, ne posameznika, da so otroci osnovne celice organizma, ki se mu reče družba, narod, tako nekako. Težko mu bo odvzeti te veličinske misli, jih ukiniti, zelo težko. Včasih, pred stoletjem, so take zdravili tudi z elektrošoki. No, mi delamo drugače, s posebnimi točno določenimi elektromagnetnimi valovanji, z laserji, magnetno resonanco, z magnetno vzburjenostjo in podobno. In je bogato govoril o svojih načrtih v programskem svetu, tu je doma. Res ima ideje, zato razume gospoda Petra, da toliko vlaga vanj. In zdaj se lahko vprašam, kam gre ves ta svet. Vlaganje v človeka, ki postaja super miselni stroj, ki se ga bo dalo zelo dobro tržiti. In točno to delajo. Koliko takih sposobnih kadrov smo pri nas že zdravili. Ljudje pregorijo, se zlomijo, potem pa se jih preprosto pelje na servis, da bodo še vedno delali dobiček. Za zdaj sem Kokotu predpisal nov zeliščni koktajl za umirjanje, urediti bo treba higieno spanja, filtrirali mu bomo internetne vsebine – zato ne bo on vedel, na osebnem računalniku, ki ga ima s seboj, mu bomo začasno zaklenili abotno erotiko – tudi zato ne bo vedel, bo pač predvideval, da se je nekaj zataknilo – naš računalniški vzdrževalec, se bo trudil, seveda navidezno, da bi mu stvar usposobil, ker pa Kokot sam obvlada, dvomim, da bo komu zaupal svoj računalnik, pravo zver, sam si ga je sestavil, se razume. No, na daljavo znamo vdreti, to je pač na našem otoku tako, taki ukrepi so terapevtsko primerni in odobreni, pravno nič spornega. Na dvanajst ur mu bomo pregledovali stanje hormonov. Sam se je obvezal, da bo poročal o vseh težavah. Privolil je tudi v cerebralnik in sanjebralnik. No, bomo videli. Sveža krvna slika, moški hormon je v mejah normale, drugi, nobene posebnosti, razen nekoliko povišan sladkor, ker je pač v stresu in seveda adrenalin, ja, to gre skupaj, to razumemo, nova institucija, povišan tlak, sladkor, adrenalin, frekvenca srca, pritisk, mala revolucija. Dobil bo pri kosilu sadni sok z močnim pomirjevalom naravnega izvora, spal, celo popoldne bo blaženo spal. Dali mu bodo blazino, ki prestreza sanjske valove, no, no … Še vedno ni jasno, ali možgani zahtevajo več hormonov, mogoče pa hormoni krmilijo njegove misli. Se bo pokazalo, se bo. Oh, zdaj pa gospa Mia. Včeraj, tako so poročali, da je po kosilu imela napad slabosti, seveda stranski učinki, kemija deluje. Ob enih začneva. Imel bom kratko hitro kosilo. Pred vsakim posegom sem vznemirjen. Dr. Zico je že vse pripravil, simuliral je potek, nič naj ne bi šlo narobe. Zelo dostopno regijo ima gospa Mia s temi svojimi očitanji. Kratek pomenek bo. Da vidim, kaj so še opazili, aha, povečana aktivnost uriniranja, da, da … Plitvo dihanje, zato je dobila kisik, hm, seveda, blizu je center za dihanje, mogoče bi kazalo dodati nekaj za vzpodbuditev tega centra, nekaj imamo. Zjutraj je končala z infuzijami. Kaj še, padec tlaka, pričakovano, encimska jetrna dejavnost, povišana, pričakovano, ta se bo v desetih dneh povsem ustalila, tako predvidevam, slaba reakcija oči, aha, huda omotica, nestabilna hoja, zato plenice. Dobro, dobro, vse pričakovano, nobene nenormalnosti. Aja, dodatna podpora, to so dali, to so, tu je kljukica, dobro, dobro, si zadovoljno prikima in pokliče sestro Mijo, naj mu pripelje gospo Mio.

      Ženska prazno gleda nekam v belino edine stene, kjer ni pohištva, tam so male risbe, najbrž narejene s tušem, utrinki iz narave. Dr. Zan jo opazuje in ji skuša olajšati strah, ki jo je povsem predrugačil, ustnici sta medli, skoraj brezkrvni, v očeh je neka migetava negotovost, ki se koncentrira in daje slutiti, da je kemija prijela maksimalno, saj sta zenici precej skrčeni – stranski učinki pač. Njen glas je šibak, malo hripav. Dr. Zan jo vpraša:

      »Torej, zdaj sva blizu odrešitve. Se počutite sproščeni?«

      »Spala bi, kar naprej bi samo spala. Od petka do danes sem malo jedla, spala pa veliko. No, to ni slabo. Tudi veliko sem sanjala. Upam, da ste vse shranili,« skrhano reče.

      »Vse, saj ste imeli ves čas oglavnico, ker smo budno spremljali, kaj se dogaja v vaših možganih. Ne skrbite, vse je arhivirano in vse, ves digitalni material, bo prenesen na vaš elektronski rokovnik, morda močnejši računalnik, kakor boste želeli. Priznam pa, da sanj še nisem gledal, ker sem imel danes že en sprejem pa še druge reči, saj veste, ponedeljek je in se je treba organizirati. Jih je pa zagotovo pregledal moj asistent dr. Zico, tudi zato, da bo sestavil pravo mešanico pred samim posegom,« dr. Zan reče in si popravi čisto, belo lahko haljo, spodaj ima majico z nekimi pismenkami, menda izreki Konfucija.

      »Spet infuzija?« se gospa zaskrbljeno napreza.

      »Ja, narkotik in vse drugo, podpora organizmu, antibiotik zaradi preventive, ker bomo šli skozi nos v možgane. Tam bomo vzeli mali vzorček, da določimo kemijo za izplavljanje neželenega spomina. Ves čas boste uspavani. Analiza tekočine traja približno deset minut, potem pa spustimo mešanico zdravil in male udarne valove elektromagnetnih frekvenc, ki pomagajo odkleniti zakrknjen spomin,« dr. Zan potrpežljivo razlaga.

      »To ni elektrošok?« jo skrbi.

      »Ne, nikakor ne. To so natančno odmerjeni elektromagnetni valovi, ki so usmerjeni v regijo, kjer je ta spomin. Vse to nadzira računalnik, ki je že naredil simulacijo tega posega. Brez skrbi, brez bolečin je vse skupaj. Tudi, ko vas bomo zbudili, ne bo nobenih bolečin. Dobili boste lahko protibolečinsko terapijo, za danes in noč, jutri pa bo vse drugače, boste videli. Tako, zdaj pa lepo v komoro, tam vas že čaka dr. Zico, tehnik in dve medicinski sestri. Jaz se preoblečem in pridem, prav?«

      »Joj, doktor, ne vem … Kaj pa, če bi se zdaj premislila?« ženska skoraj šepetaje reče.

      »Ja, ne bi bilo prav, ker smo vam dali že veliko zelo drage kemije in ker se je nek postopek že začel. Treba ga je dokončati, razumete. Kemija že dela svoje, mi moramo samo še dokončati. Kar pogumno gospa Mia, kar pogumno. Višja sestra vas bo prepeljala, kar sedite, kar sedite,« je dr. Zan reče in se pri tem jezno skremži. Na hitro pokliče sestro Mijo. Ta je takoj v preddverju, očitno je bila nekje v bližini. Pomenita se kako in kaj. Sestra Mija odločno  prime udoben voziček z mlahavo gospo v njem, nekaj natipka na rokovnik in počaka, da dobi povratni signal iz komore. Mimogrede jo dr. Zan vpraša, kako je bilo na zabavi. Sestra Mija se nasmehne in reče, da so nekoliko astronomski, kar se cen tiče, da pa je ponudba glasbe res vrhunska in koktajle meša evropski prvak, odlično. Navrže mu še, da jutri pride nova pacientka, Marija iz Trsta. Starost 40 let, težave, depresija in kompulzivno vedenje, nič posebnega. Samoplačnik, uspešna podjetnica, podedovala očetovo podjetje, poročena, en otrok, deklica 15 let, mož kapitan še v službi. Dr. Zan kima. In spotoma popravi haljo gospe Mie.

    V prostoru za brisanje spomina je tišina, samo neka naprava mrmrajoče brni, top za usmerjanje elektromagnetnih valov. Dr Zico gleda na ekran, če računalnik usmerja valove tam, kamor mora. In se dogaja, prvi sunek. Regija se iz zelene spreminja v oranžno, nato v rdečo, potem pa se polagoma umirja. Dr Zan, kima in čaka na naslednji sunek. Tudi ta je natančen in vse gre po protokolu. Računalnik sporoča, da je seansa končana, da so vezi razklenjene s približno oceno 96%. Dr. Zan naroči, kar je še treba, sam da računalniku še dodatna navodila, osebju naroči, kako sestaviti infuzije in kaj dodati. Zbujanje naj bi potekalo v sosednji sobi, pod vodstvom dr. Zica. Skloni se nad gospo in gleda njen brezizrazni bledi obraz, potopljen v kemijski spanec. Še enkrat preveri vse vitalne funkcije, kisik, pritisk, utrip, vse je kot mora biti, nobenih dodatnih odklonov.

       Spet je v kabinetu mrmrajoč sam sebi: Ja, tole, tole je šlo izjemno gladko. Dr. Zico je tokrat še bolj natančno določil regijo in znotraj nje molekularno gostoto tega spomina, ja, napredujemo, napredujemo. In gospa Mia, me prav zanima, kakšen bo ta učinek, šele v sredo bom zvedel, jutri bo še polna kemijske umiritve, možgani bodo seveda besno iskali manjkajočo povezavo, zato bo imel nekaj nervoznih reakcij, tudi blodnje bodo v sanjah, pa seveda vse ostalo, slabša prebava, suha usta, brez apetita in žeja. Piti bo smela malo, vse bo dobila v infuzijah. V sredo bo pa že lahko na kopanju, v parku … Malo pred tretjo uro popoldan je zagledal na ekranu Ursullo, zagorelo, lepo. Pritisnil je gumb, da je lahko vstopila.

      »Si imel seanso danes, kaj? Kako je šlo?« ga vpraša z mehkim, spočitim glasom. Oblečena je v belo tuniko, lase ima spet v nagajiv čop in sončna očala ima zataknjena v dekolteju – zakaj pa to, se je vprašal.

      »Odlično, brez zapletov. Računalnik je ocenil, da bomo 96%  uspešni, kar je dobro, zelo dobro. Kaj pa ti, je kaj novega glede najinega projekta, si govorila že z gospodom Skorznyem?« je nestrpno vprašal, ker je kar pol noči premišljal o tistem gradiču in o samostojni kliniki za popravo spomina in depresivna stanja, morda bi zdravil še imenitne odvisneže, to bi še šlo. Pregorelcev pa ne več.

      »Ja, poslovno sva usklajevala ene reči, bilance, predvsem to polletno bilanco, ki je, lahko rečem izjemna. Številke so navdušujoče. In sem mu namignila, da počasi nameravava odpreti svojo kliniko. Ni bil ravno navdušen, poznam ga. Ampak je le prikimal in rekel, da če mu na otoku pustiva dobro ekipo, nima nič proti. Dr. Zico, da že počasi privzema vso rutino, s tem, da je seznanjen, da pa bi še vedno rad ohranil konzultacije, če bi do tega prišlo. In omenila sem mu tudi tisti gradič Begunje, s katerim še ne ve, kaj bi. Pa je rekel, da bi to bilo pravzaprav kar dobrodošlo, da bi del pacientov lahko prepošiljali tudi tja, da bi se poslovno že uskladili. Določila  sva datum, 4 avgust, da se strateško sestanemo tukaj na otoku v njegovi vili. Letos tu še ni bil, čeprav je nameraval preživeti del dopusta tudi tu. Grdo rečeno, dopusta, ker je itak vseskozi prost, le denar preklada in organizira zabave in potovanja. Tak je,  nimaš kaj,« pribije Ursulla.

      »lepo, lepo moja levinja. Ti, pa misliš, da bi jaz organiziral že prej to srečanje. Veš proizvajalec teh naprav, no specializirano podjetje za cerebralnik in sanjebralnik in elektromagnetni top, mi je ponujal ugodno ceno že za to jesen. Za to gre. Pred dnevi sva se slišala, ker sva se dogovarjala za letno testiranje, tokrat bo prišel v živo, ne na daljavo, kot prejšnja leta. Kaj meniš, bi šlo do jeseni. Skorzeny, zanj se ne bojim, če dobi pravo vsoto, odreagira takoj,« je dr. Zan zagnan.

      »Ljubček, ne prehitevaj. Madona si zagnan, kadar te nekaj prime. Kdo bi ti to pripisal, kaj. O, poznam te, dragec, poznam. Ne boš odnehal, kaj. Ne, ne boš. Kaj pa kapital?«

      »To sem ti že zadnjič rekel, da je to moja domena in ti teh skrivnosti ne smem zaupati, ker, no … No, denar bo, če hočem že jutri. Zdaj veš!« je trmasto odločen.

      »Taka naglica, daj no. Tole mediteransko ugodje bi zamenjal za hlad pod Alpami, oh no. Ravno sem se dobro navadila tega otoka, če prav pogrešam tudi smreke, sneg. Tim ima sošolce v Splitu, prijatelje, še ene letnik osnovne šole, potem mednarodna gimnazija. A nanj pa nisi pomislil?« je Ursulla zaprepadena.

       »Oh Ljubica, daj no. Poglej, če to jesen kupim gradič, bi do pomladi trajalo, da ga opremimo, usposobimo, stestiramo naprave in to. To zimo bi bili še vsi skupaj tukaj, potem pa bi se selili, recimo naslednje leto, konec avgusta. Tim bi šel na Bled v mednarodno svetovno priznano gimnazijo, ki ima več programov, lahko se bo prilagajal – odlični profesorji so, sem že preverjal. Ti pa bi šla lahko tudi kasneje, kaj vem. Kot menedžerka boš lahko še naprej vodila to kliniko, Skorzeny ti zaupa. Najina bo imela manjši obseg dela, ampak znatno višje cene, ker bo pač vsebinsko drugačna. Svojo vilo na otoku bova obdržala, brez skrbi. Skorzeny je to tako uredil, ko me je pridobival za sem dol. Tako pogodbo imava, glej,« reče dr. Zan in ji ponudi svoj elektronski rokovnik, kjer je našel pogodbo.

      »To pa nisem vedela?« je užaljena.

      »Vem, da ne, ker je to pogodba samo med mano in njim, zasebna. Vila ostaja v moji lasti v zameno, da smejo uporabljati aparature, in kemijsko mešanico za poseg, ki sem ga jaz patentiral, zato. Veš, domneva se, da življenje na otoku počasi začne presedati, zato taka pogodba. Vsi, ki bodo prišli za menoj, bodo tu imeli samo začasne pravice v domovih za uslužbence. Nihče ne bo več imel takih privilegijev. Tako to je, draga moja, tako. In če ne bo več učinkovito, lahko otok v trenutku nameni za kaj drugega, infrastruktura je primerna, nedvomno. Skorzeny je tako bogat, da lahko niha iz ene dejavnosti v drugo, brez finančne škode. Poleg tega otoka ima še kliniko za pljučne bolezni v Švici, pa verigo hotelov v Turčiji, takle otočič, kaj je to njemu?« se doktor Zan razkrči.

      »Ja, vem, milijone dnevno obrača, vem. In rad prehiti druge. Tako je bilo s tistim gradičem v Begunjah. Država Slovenija je dala razpis, ga ponujala, s pogojem, da koristi medicinskemu turizmu. Ne vem, kaj je navedel, kakšen medicinski turizem bi tam imel, tega ne vem, a je gladko zmagal in dobil, še vedno visoko ceno. No, objekt vzdržujejo, ker je pod spomeniškim varstvom, ampak namembnost še ni definirana. In zato bi tam bila naša klinika povsem ustrezno umeščena kot medicinski turizem, kaj?« j Ursulla reče in se pretegne.

      »Vse sem preštudiral, vse. Zato me ta ideja močno grabi. In vila tukaj nama ostaja, si misliš?«

      »S tako kombinacijo bi se kar strinjala. Čim prej ga pokliči in mu povej svoja stališča. Glede odkupnine pa, prosim, če me obveščaš, da ne bo spet kakšnih nepotrebnih zapletov. Saj veš, doma sem v finančnem pravu in tu ti lahko pomagam. Oh Zan, kaj bova danes, kaj imaš še v načrtih. Vroče je, blizu 35 stopinj. Jaz bom šla zvečer v kopališče, potrebna sem dolgega plavanja. Tim je bil za, oba bova šla. Rad bi mi pokazal, kaj se je naučil v poletni potapljaški šoli. Saj veš, zanima ga tudi podmorski svet. Bi šel z nami?« ga vpraša.

      »Ne, ne, spremljal bom stanje gospe Mie, ker ima Zico danes prosto popoldan. Saj je dežural cel vikend, pa še ta seansa. No, kar pojdita. So še kakšne druge posebnosti?« se je zanimal.

      » Ne vem no, aja, tisti novi, tisti super programer,« se je naprožila.

      »Ja, kaj je z njim?«

      »Nekaj časa sem posedela v parku, pregledovala sem na rokovniku, majhen oddih. Pa ti pride mimo in me gleda, gleda, pa veš, kako. Potem vpraša, kaj sem in če sem za sladoled, kar tako. Mislil je, da sem samo ena od pacientk. In kar naravnost mi je rekel, oprosti izrazu, da sem zelo pofukljiv element, tako mi je rekel. Ozrla sem se naokrog, če je kateri od bolničarjev blizu, in je bil, starejši, kadil je na sosednji klopi. Ko je slišal to, je vstal, diskretno prijel tistega programerja in ga odpeljal stran. Saj se ni upiral, samo tak nastop, ej. Šokiralo me je. Vse sorte ljudi sem že srečala na otoku, takega nastopa še ne. Vem, da te medicinska etika zavezuje k molčečnosti, pa vendar, ta se mi zdi, oprosti, zblojen, vsaj videti je bil tak,« Ursulla navrže z energijo zaprepaščenosti.

     »Kdo mu je pa dovolil izhod. Prvi dan so na strogem opazovanju. Dobro, bil je v spremstvu osebja, pa vendar. Preveril bom, kaj je s tem, preveril. Se pozna, da so dopusti, da je kader razredčen, ti stari pazniki, grdo rečeno, če prav so medicinsko zelo usposobljeni, so pa, milo rečeno, razpuščeni. Bom preveril, takoj zdaj. In je poklical na oddelke B. Nekaj jeznih besed je letelo v mikrofon, slišati je bilo, kako se starejši gospod razburja, da je pacient po vsej sili hotel narediti en krog po parku, ker da je to za njegov kardiovaskularni sistem vsaj tako dobro kot kakšna tableta, da po kosilu to redno naredi, da bo trajalo samo petnajst minut. In se je opravičeval za nastali incident. Zan mu je naročil, na gospodu dopove, da je podpisal pravila protokola, da se jih pač v prvih dneh mora strogo držati. In še je naročil, naj mu servirajo sok, z močnejšimi pomirjevali, pa da naj mu omogočijo slane prigrizke, da bo žeja večja …

      »Vidiš, draga moja, vidiš, se dogaja. Ponedeljek je, pa taka razgibanost. Kaj bom počel? Zdaj bom malo zadremal, potem bom preštudiral dodatno dokumentacijo od tega novega, pa vojak Bob, prestavil sem pogovor z njim, ker me je zasulo, dobesedno zasulo, za ta ponedeljek. Morda bo na voljo zvečer. Bob je dojemljiv za premeščanja pogovorov, razume, da se zgodijo nepredvidene stvari, ker je to pač klinika in ne vojašnica. Zvečer, kaj pa vem, malinov sladoled, morda novo pivo, mogoče bi pa šel na krajše plavanje, z vama pa ne bi tekmoval, ne. Torej se dobimo na kopališču za osebje, bo prav tako?« reče dr. Zan.

      »Ja, ja,« prikima Ursulla. Zamišljena je bila.

      »Kaj premlevaš?« jo vpraša.

      »Gradič, gradič, no grad Begunje. Finančna konstrukcija. Morda veš za ceno?«

      »Vem, poglej,« reče in jo usmeri na nek ekran.

      »O!?«

      »Ni strahu, denar bo. Zdaj sem pomirjen, ker me na nek način podpiraš,« se Zan sprošča.

      »Če sem odkrita, me je otok res zasitil, sploh pa zime, puste, in ti vetrovi, ko je letenje nemogoče, ladijski promet se ustavi, noro. Dobro, pustim te, da si odpočiješ in narediš, kar je pač treba. Vzela bom vse potrebno in te čakala na kopališču, s Timom bova tam, prav,« reče Ursulla.

      »No, pridem, pridem,« prikima Zan in jo pospremi do vrat.

      V polmraku kabineta se svetloba zbira na omarah in na ekranih, kjer vidi, da so prašni. Tudi čistilke ne delajo več kot so. Ja, treba bo malo kontrolirati osebje, bo. Dopusti so, to razumem. Koliko je že ura, pol šestih. Zdaj bo kmalu večerja. Ne, danes ne bom poklical Boba, danes ne, jutri dopoldan po sprejemu in viziti, zadosti časa bova imela do kosila, vsaj mislim, če ne pride do kakšnih zapletov. Da vidimo, kako je z našo Mio. No, no, vse je stabilno. Do nje bom šel kasneje, zdaj je v prehodni komori, še vsa v detektorjih in na cevkah, budna pa je, ja. Sestri ji menjata plenico, no. In zdaj tale Kokot, kar tako je obljala mojo ženo. Ja, privolil je, da se mu čez noč da oglavnica za branje sanj, no, vsaj to. In njegovi pisni izdelki, Nekaj že povedo, zagotovo. Skribomanija je pri nekaterih tudi hiba, pri njem še ne. Žal si z grafologijo ne moremo pomagati, ker sodobne generacije pišejo samo na elektronske vire. No pa bi si pred večerjo res lahko prebral nekaj njegova. Čakaj, tale mapa, aha, tu bo. To je: