Otok pozabe 4

Tako se taki ljudje resnično mučijo. Koliko olajšanja priredimo? Plemenito delo opravljamo. Ne, nocoj nič več teh sanj, ne. Zadosti imam informacij. Takole, doza zdravila bo treba razmisliti, da. Dr Zico je dobro lociral vse to, ampak, še prej mu bomo morali vzeti iz tistega predela vzorec medceličnine, da bi res lahko sestavili fiziološko učinkovito zdravilo. To je pa zapleteno. Dr. Zico to obvlada. Skozi ustno nebo potisne iglo, mala narkoza, vsega je konec v desetih minutah, včasih skozi nos, lasersko narejena odprtinica in potem vzorec. Na noben način se ne da tega potrjevati s kemičnimi preiskavami krvi, ker je tista tekočina v teh regijah močno koncentrirana in ne daje specifični metabolitov v kri; no, nekaj malega se da videti v urinu, res samo sledi, kot metaboliti. Ja, to bo nov zaplet. Pri redkokaterem pacientu smo to naredili, samo pri enem, pri pilotu, ki je nerodno pristal in je umrlo nekaj ljudi, potem pa je šel v policijsko enoto za hitro posredovanje, vozil je helikopter. Ni mu šlo najbolje. Možakar je še imel more pa določene stvari je pozabil, tega nismo želeli … Upokojil se je in … Velik izziv me čaka drugi teden, ta Bob! In če bi začeli najprej z intenzivno kemijo, tudi to bi šlo, nekaj dni večerne infuzije, morda bi uspeli toliko razredčiti medceličnino, da bi … Nič, z nobenim testom ne bomo mogli tega dokazati, morda samo preiskavo metabolitov v urino, samo sledi, ki pa so lahko tudi ostanki spontanih procesov; ti so res tako majhni, da jim težko pripisujemo realno vrednost. Razen, če bi se nakazali trendi povečevanja, trikrat na dan mu bi analizirali urin … Sitno, vem. Tale Bob. Še nekaj literarnega bi prebral, saj je kar nekaj napisal v tistem hotelu. In zanimivo, kolika teh se je potem najavilo pri nas. Le zakaj? Mogoče bom stopil v stik s tistim, dr. Jonom in se pomenil, morda najdemo način za sodelovanje. Vsekakor ne v smislu brisanje spomina, mislim bolj na tisto drugo, na terapije z glasbo recimo in zaprta komora, to imajo tudi oni, pa baza sanj, to. Sanjski analitik, Dr Just, me je že napeljeval na to, on je sestavil bazo simbolnih vrednosti, nekakšno sodobno sanjsko knjigo. Samo še dva sanjebralnika sta v Evropi, eden je v Švici, eden pa v Bavarskih hribih. No, bomo videli, bomo videli. Cerebralnik je pa samo naš v tem delu Evrope. V Ameriki je kar nekaj teh centrov, Kitajcih jih imajo, menda deset, pa še jih izpopolnjujejo, prav tako Rusi; zanje se ne ve, koliko imajo zares delujočih, ker ne objavljajo znanstvenih študij. Japonci, menda dva in v Argentini, kjer je velik center za raziskavo mitologij in podzavesti, zanimivo. Že leta se odpravljam tja, pa mi ne znese, morda drugo leto, dolge počitnice, Tim in jaz, Ursulla ne prenese tako dolgih počitnic. No, zdaj še nekaj literarnega, potem pa res moram na zrak, na pomolček, skozi borovce, da zadiham. Bor, zelo podoben rastju v naših gorah, samo da je tam bilo drevje bolj visoko. Kaj je torej še napisal tale nesojeni literat, ki je najprej bil bojevnik, no saj je tudi Cervantes bil bojevnik, tudi … V tisti naši kavarni na Dunaju smo dostikrat razpravljali, kaj žene ljudi v pisanje, nekatere prav manično. Še nihče ni dokazal genske okvare za kaj takega. Bile so domneve, da se na ta način spominski depoji sproščajo, da je to neke vrste terapija, kar je teoretično zelo dobro obdelal dr. Zakawsky. Mislim pa, in to sem tudi publiciral, da je pisanje, sploh kreativno pisanje, globlja nuja, da je to šepet duše. Da so to globinski vzgibi civilizacijske evolucije, ki je dala človeku možnost in zmožnost, da komunicira na prefinjen način. Pa vendar da napišeš roman, mora biti v tebi nekaj več, nekaj, kar je težko definirati. Sodobna komunikacija se je sprevrgla v ikoničnost, vsa ta sporočila in nagovori, slike, ikone, jezik postaja samo podpora sliki. In možgani izgubljajo sposobnost sestavljanja slik. Tudi to so že dokazali, kako se siromašijo nevronske povezave zaradi pretirane uporabe ikoničnosti in sodobnih komunikacij. Pri branju si možgani sami sestavljajo slike; na nek način je tudi pisanje podobno branju, s tem, da  si moraš sproti sestavljati slike. Obstaja čudovita študija, ki dokazuje, koliko možganskih centrov je vzburjenih ob pisanju. O, in tista študija je bila narejena v mali državi Slovenija. Naredil jo je pisatelj, kdaj že, tam na robu prejšnjega stoletja. Seveda je to potekalo v ZDA, ampak on je naredil doktorat iz tega. Dr M. M. Seveda so jo potem nadgrajevali. Mi se naslanjamo tudi na druge raziskave. Dr. Zico je specialist za lociranje centrov, deloma se spozna tudi na biološke osnove, sama biokemija je pa v moji domeni. Kemijsko fizikalni principi so me obsedali že v srednji šoli, kasneje pa vse bolj, in zdaj, zdaj razumem, da še vsega ne razumem.  Človeštvo ve veliko, še zdaleč pa ne vsega. Dobro je že to, da se zavedamo problemov, da znamo usmerjati raziskave, to je res prava pot. Fiziologija možganskih celic je zelo specifična, nevronska dejavnost, tam je vozlišče bioelektričnih impulzov, sicer so mehanizmi znani, ni pa pojasnjeno, zakaj se pojavlja taka spontanost. Očitno je nek program, ki vse usmerja. Kaj mi je nocoj, tak sem … Ursula pa zdaj kaže svoje zagorele noge, svojo jedrnatost … Saj ji privoščim, gara, levinja je. Bori se za ugodnosti, zna pridobiti male cenovne popuste, zna lobirati. Kaj bi ta klinika brez nje? Elektronska dokumentacija, tam bi se jaz izgubil, vse te nove in nove aplikacije v poslovnem svetu … Leto dni študija menedžerskega pristopa v medicini mi je dalo neka osnovna znanja, ampak to, kar je danes, te Evropske direktive, predpisi, norišnica, to je šele prava norišnica. Tako, drugi teden bomo le imeli dve seansi, kar bo popravili finančno stanje tega poletja. Draga reč, pa vendar … Boba bom preparal toliko časa, da bo le pristal. Večkrat bom moral do njega, oziroma bo moral na razgovor. No ja, me pa res zanima, kaj je še pisal. Tista mapa, kreativno pisanje v tistem hotelu – sanatoriju, veliko je nabral in mi ponudil v branje. Kakšno ime, za hotel, preprosto samo Skala. No, poglejmo.

KAVNA USEDLINA

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja, v katerem se obnavljajo tiste celice, ki nas menda ločijo od živalskega sveta. Sam ne bi zanemaril tudi drugega aspekta – zagotoviti ustrezno motoriko in ugodje za prej omenjeni, mogoče precenjeni del. Seveda, obstajajo še druge entitete našega biti, kar pa je prenaporna tema za to zgodnjo uro.

Ozrem se proti bolečini in pomignem s stopalom. Vkljuvek oživi in se udejanji v kapljici, ki se samo zaradi površinske napetosti ne razleti v rdečilo življenjske tekočine. Opazim kaveljček, ki mi je prebodel meso pod prstom. Poskušam ga odstraniti in zatipam vrvico, ki je prej nisem opazil. Povlečem in prejmem odgovor v obliki novega vbodljaja. Madona, če to ni trnek. Nasmehnem se svoji bebavosti – ne potrebujem ogledala, da bi se videl – žarina v levem uhlju, nekako od polovice navzgor, nakazuje stopnjo prizadetosti. Sledim prozornemu toku do okna, kjer ga izgubim. Toda to zdaj ni pomembno. Ni pomembno tudi vse vedenje nasploh, ki mi ga je do tega trenutka uspelo akumulirati in sem ga enačil z empiričnimi dognanji. Sprejemam dejstva, ki so jih kot neke splošne resnice, o katerih ne gre dvomiti, na podlagi znanstvenih izsledkov zapisali bolj ali manj posrečeni interpreti. Zdaj pa se mi kot vsiljiv prosjak, ki se ne pusti odgnati od stopnic, ki vodijo na avenijo preobilja, vriva misel, kaj, če poleg meni znane beračije, obstaja še kaj neizmerljivega, neotipljivega, neokusljivega. Spoznanje me pretrese.

V črnih očeh vedeževalke iz Ajmerja, me je že od prvega kljubovalnega kontakta z moje strani in zastrašujočega z njene, nekaj motilo. Zavohala je moje nasprotovanje in ga poskušala zlomiti. Prisegam, da so ji zenice, v s somrakom pregrnjenega miniaturnega preročišča, nekajkrat skrčile iz polne okrogline punčice v velikost bucikine glavice. Takrat sem to pripisal utripajem sveče, ki je naletela na kapljo voska in je plamen močneje zavibriral – zdaj pa ne vem več. Vrtela je skodelico z usedlino kave, ki sem jo moral popiti. Mrmrala je v starodavniškem jeziku, z nekaj navržki razumljivih besed: riba, popasle, zvezde, ujeti, … in po malem izgubljala zavest. S težavo sem ji sledil, bog ve, kaj je poleg mamljivo dišeče arabike vmešala v lepljivo rjavo goščo. Popolna predstava za naivneže, dovzetne za sugestije, vraževerneže in osirotele na duhu. Brez lastnih idej, kaj bi s svojim življenjem, potrebni napotkov za srečo, ki se jim znova in znova izmika. Kam to uvršča mene – med nadbedake, ki sem na seanso prišel nahranit svojo aroganco do čutnosti izven dojemljivosti, ki jo premorem?

Ne zdržim več v prostoru, ven grem. Brcam zvezdni prah in ne poskušam najti razlage zanj, preprosto tam je in to mi zadošča. Ob vsakem zanihu koraka se ga nekaj dvigne in obesi na trebuhe nebeške drobnice. Ozrem se navzgor, od koder pršijo drobne slane kaplje. Pastirica na vesoljski terasi pase ribe in iz dolgega časa pomaka trnek v nebo, da bi ujela sanje.

Jolanda Lesnik

      Ja, tole pa je nadrealno, Zakawsky je dobro ocenil ta koncentrat fantazije. Bob, oh moj Bob, dobro zna odbrati. Inteligenčni kvocient se s poškodbo možganov zaradi alkohola in drog ne zniža, ker možgani jedrne informacije in zmožnost graditve novih nevronskih povezav kopirajo, zmanjša se samo pomnilniški prostor in okrnejo se neke kognitivne funkcije, to že, ne pa hitrost in moč mišljenja, to ne. Morda postanejo na začetku bolj počasni, a trening jih vrne v polno dejavnost, to so dokazali. Ja, tole, dobro, dobro. Spodbudilo me je, da napišem kratek verz. Naj bo, da bo zaključek tega napornega tedna:

Sonce mili hrbte valov.

Z belimi poljubi

si jemljejo skale

Bor toči smolnate solze.

      Kakšen mir je danes. Nič sprehajalcev ni v parku. No, bi si mislil, da  so utrujeni od potovanj, od razgrajanj, premišlja dr. Zan in pregleduje, kaj vse mu je tajnica naložila na poslovno aplikacijo in mora pogledati. In spotoma premišlja o tajnici. Gospodična Ane, domačinka, iz Splita. Dobro razume naše delo, vestna, hitra, včasih preveč klepetava, radovedna, lepa pa, to pa, no osemindvajset let ji je. Sama pravi, da še leto ali dve ne načrtuje otrok, da je partner tudi za to, da bosta kupila stanovanje na Visu in on bo posodobil mali lokal, ki ga zdaj upravlja njegov stric. Ti mladi ljudje. In njena usta, kot lubenica. Oh, kako sem se zdaj mogel spomniti lubenic. Dunaj, moja leta na Dunaju. Imel sem svojega zelenjadarja, nekje iz Balkana je bil. Njegov modri kiosk. V glavnem, bil je Grk ali Turek, saj ne vem. Prijazen, skrbel je za kvaliteto, lepo je razstavljal sadje. Poleti sem se s kolesom vozil tam mimo. Prav simpatično je bilo gledati vse tiste barve, zabojčke in njega, ki sedi v staromodnem stolu, in kadi, umirjeno, lenobno, kot so to počeli njegovi predniki že stoletja. Nek mir je v teh ljudeh, ki pa zna eksplodirati, o tem sem prepričan. No, vsakokrat, ko sem šel mimo, sem pač kaj kupil. In kakšen velik nož je imel, starinski; s tistim je rezal lubenice, mi odrezal kos, da sem ga kar tam pojedel, šele potem sem se odločil, katero polovico bom vzel. In potem doma, na tisti mali zadušljivi terasi, pozno popoldan, lepo počasi režem lubenico, jem, se packam, ker kaplja, ampak poživilo me pa je. In zadnja večerna kava v mali kavarni – na Dunaju sem tudi jaz zamenjal čaj za kavo, tako kot naš dedek, ko je prišel iz Rima. Ja tiste lubenice, takih ni več, kaj vem. In trgovec s tisto lenostjo, s tisto pristno balkansko ustrežljivostjo, takih nisem videl veliko. Danes je vse robotsko, to me odbija. Ljudje si sproti gradimo svet, potem pa ugotavljamo, da nam tak ni več všeč, saj. Oh, kaj tu berem, dva razgovora Mia, ob desetih, ob enih Bob, o!! Ja, čez nekaj minut nov sprejem. Imamo kaj podatkov, čakaj. Dva klika in dr. Zan lahko bere: Viljam Kokot, računalniški inženir, dela v operativi, hospitaliziran že v krajevni psihiatrični ustanovi, ampak se stanje ni izboljšalo. Lastnik podjetja bi mu plačal zdravljenje pri nas. Diagnoza: privzem nove identitete – v skaldu s svojim priimkom se ima za velikega ljubimca, prispodobično za petelina. Bogato se izraža, deležen je bil tudi kreatoterapije v hotelu Skala, vendar mu tu ni pomagalo. Tudi sam je izrazil željo, da bi si dal to norost odpraviti pri nas. Lastnik podjetja bi ga želel obdržati, ker je zelo dober operativni inženir. Starost 35 let. Hm, v polni formi bi se reklo, si je kimal dr. Zan. Ja, ta dva prideta že pred deseto. In kaj je to podjetje, aha, izdelujejo aplikacije za vse mogoče, vodilno v tej regiji. Lastnik se ukvarja tudi z glasbeno terapijo in ima certifikat, no, no. Ravno gradimo tudi ta sistem, uvajamo terapijo z glasbo. Morda najdeva celo neko obliko sodelovanja. Za zdaj se nam je ponujal Londončan, ki že ima tovrsten sanatorij nekje v ZDA pa v Berlinu, tale pa, kako mu je ime Peter, ja, Peter K. Podjetje je ustanovil pred kratkim, no dobro desetletje nazaj leta 2040, star pa je nkaj čez šestdeset, tako, tako. Bil je tudi rok pevec, zanimivo. Bomo videli, kaj bova dorekla, bomo videli. Najprej mora pripeljati pacienta, potem se bomo pogovorili o terapiji in o možnostih ozdravitve. Ja, fiksne ideje, tudi to smo že odpravljali, zelo uspešno. Zanimivo je, da gre pri tem za neko nevronsko jedrno povezavo, ki se sprosti, ko oseba dojame, da je v resnici ona sama. In to se zgodi že po kemijskem tretmaju  in z malim sunkom točno določenega elektromagnetnega valovanja. Dr. Zico temu reče mala možganska brca – potem se vozel razklene in oseba dobesedno spregleda, dobi dodaten uvid vase. Se pa lahko zgodi, da kakšen ostanek dela škodo, tudi to smo imeli; tisti španec, ki si je domišljal, da je zmagoviti bikoborec, oh … Po otoku je hodil napravljen v bikoborca, govoril podrobnosti iz bikoborb, o sulicah, o konjih, o meču, s katerim pokonča bika … Izkazalo se je, da je kot deček imel veliko željo, da bi res bil bikoborec, pa ga mama, samohranilka, ni hotela peljati na ogled te živalske tragedije. Kasneje da si je nagrmadil videoposnetkov na to temo in da je to strastno doživljal, tako zelo, da je pridobil novi identiteto. Če pav je po izobrazbi fizik, strokovnjak za hidrostatiko. No, ko smo opravili brco v možgane, je pa začel mukati, trobiti, še celo rogove si je nadel. Potrebna je bila močnejša brca in prisilna koma v popolni temi za 24 ur, mislim plitva koma, le toliko, da je spal, da so se nevroni na novo organizirali in se je vzburjenje v prizadeti regiji pomirilo. Dobesedno gre za elektromagnetno vnetje določenega predela možganov. Šele čez dva meseca smo ga dobro sanirali. Spet se je vrnil k svojemu delu, k preučevanju hidrostatičnih parametrov. Inštitut je plačal zdravljenje, res je bil velik strokovnjak na svojem področju. No, pri vseh teh namišljenih rezervnih identitetah je treba pač premisliti in pregledati vse regije, ki imajo vozliščno povezavo z jedrom motnje. Običajno gre za stalen pretok informacij v določenem kontekstu zavedne sfere, ki se vsak dan sproti prepisuje in se nalaga v centru za identiteto, oziroma v korpusu nevronov za samoprepoznavo. Biokemijske poti so tam dobro raziskane in se jih da omiliti s kemijo, vendar sunek opravi svoje. No, spet nas čaka kar napet dogodek, ja. Viljam Kokot – tega priimka ne razumem. Bom raziskal. Čakaj, prihaja iz, na, pa spet iz Slovenije. No njihovi slovarji, aha, tukaj – kokot – petelin, aha, aha, si prikima dr. Zan.

      Zmede ga utripanje oranžnega okvirčka na poslovnem ekranu, kar naj bi bilo opozorilo, da želi govoriti tajnica. Povedala mu je, da sta spodaj v sprejemni avli že oba gospoda Peter in Viljam. Tajnici naroči, da naj odredi zdravnici internistki, da gre najprej ona in gospoda pregleda, kardiogram, krvna slika in vse ostalo, kar je za sprejem potrebno, potem pa naj jih pošljejo v pisarno za sprejeme, čez dobre pol ure, da bo tam. Torej Vilijem Kokot, zdaj sem pa prav prebral. Petkova krvna slika, hm, nič posebnega, to so naredili še v centralni psihiatrični bolnici Slovenije. Dobra, moderna ustanova, ki pa ne spušča alternativcev v svoje delovanje. Razumem jih, obvladuje jih farmacevtska industrija, ki pač služi tudi na račun zlomljencev in ponuja kemijo odrešitve; kakor kdaj, kakor kdaj, škode je več kot koristi, ampak to njih ne briga. Mi smo počasi le zmogli s svojimi pripravki, seveda klasična zdravila dajemo, se razume – moramo ostajati znotraj konvencionalne doktrine, sicer bi lahko bili deležni kakšne tožbe, ki bi nas stala. Ta čas, ko bo gospod Kokot na preiskavah, bi pa lahko izkoristil za pomenek z gospod Petrom K. Čakaj, čakaj, pokličem tajnico, se energično odloči dr. Zan. Naroči naravni sok, mešanico pomaranč banan in kivija z dodatkom B kompleks vitaminov, to pomirja in selen in cink, da … Najprej se bom pogovoril z njim. Kako pa sta prišla na otok, a se to vidi. O ja, z helikopterjem, saj je brnelo, ja, z helikopterjem privatne službe. Nista se odločila za hidrotaksi. No ja let iz Splita do tukaj, no … Tajnica je poslala strežajko, mulatko s sokom kozarci in prigrizek, pecivo, čokolada, slani arašidi. Dr. Zan nestrpno čaka, da sreča tega zdravilca z glasbo, sicer menedžerja v IT industriji, zdaj v lastnem podjetju Solarvibration. Majhen kolektiv, tako piše, Bohinj. Ja, kje je pa to? A ni to tam blizu, kjer se srečujemo enkrat na leto, Bled. Čakaj, aha, ja, ja, prav sem imel. No, v preddverju je, kamera ga vidi. In dr Zan odpre vrata, vstane, da pozdravi spoštovanega gosta. Podrobno si ga ogleda, malce sivkasti lasje speti v čop, visoko čelo, bistre, temne oči, črna majica, črne hlače, nič posebnega, prav nič poslovno gizdalinsko. Na obrazu je videti tisto radovedno napetost, ki krasi bistre hitre ume – tudi v očeh je nekaj plamteče zanesenosti, ki srka svet in ga skuša predelati v novo razsežnost. Stisk rok in tradicionalen priklon dr Zana je mimo. Posedeta.

        »Dal sem vas poklicati sem gor, da bova lahko v miru rekla kaj več o pacientu. Veste, spremljevalci so vedno velika podpora za dodajanje celotne slike pri anamnezi. Takoj ko pride pacient v ustanovo, pridobi nekaj obrabnih funkcij in ne moremo takoj določiti resnosti, šele čez nekaj dni. Tisto, kar opažajo spremljevalci, včasih gre za zakonske partnerje, včasih za drugačne sorodstvene vezi, včasih pa, tako kot v vašem primeru, so spremljevalke ali spremljevalci kar službeni kolegi. To je v sodobni praksi pač prisotno. Pa bi najprej vendarle, kaj rekla o gospodu Viljemu, ki ste ga pripeljali naravnost iz državne psihiatrične bolnice. Kaj vas je navedlo na to?«

      »Ja, prebral sem vse o vaših storitvah, o priporočilih, o mednarodni prepoznavnosti. Pozanimal sem se še drugje in potem sem si pa rekel, mogoče bi pa to našega Viljema spravilo v red. Zadnji dve leti je bil res nemogoč, veste. Promiskuitetno je nadlegoval mlajše kolegice in vse so bile zanj putke, putkice. Šlo je globlje in globlje, dokler ni bil poslan na zdravniško delavsko komisijo, ki je odločila, da mora na zdravljenje, da je dobil pač fiksno idejo. Sicer je delo programerja opravljal brezhibno; še več, celo neke stvari je novatorsko vgrajeval v naše nove aplikacije. In zaradi tega si ne moremo privoščiti, da bi do kraja zblaznel. Pozanimal sem se pri njegovem psihiatru v Ljubljani; trdil je, da bi ga z brisanjem fiksnosti morda odrešili. Zavedali smo se, da bo moral na to sam pristati, da je to željo treba deponirati pri notarju, šele nato smo uredili, da bi bil sprejet pri vas. Dobil je termin, in zdaj smo tu,« Peter konča in si posloni roko pod brado, tam si je pustil rasti siv čopek.

      »Škoda, v zgodnejši fazi so rezultati hitrejši in čistejši. Nič vam ne bom prikrival. Ta postopek zna biti tudi mučen, močna kemija, potem elektromagnetni sunki in izčrpanost po takem tretiranju. Včasih se zgodijo tudi stranski učinki, o vsem ste bili, oziroma je bil gospod Viljam informiran. Kot vidim v dokumentaciji, je vse podpisal in pristaja na kompletno obravnavo, ki pa časovno še ni definirana, minimum pa je, to vam že lahko rečem, trije tedni. Plačnik je vaše podjetje. Ste pripravljeni na tak strošek?« je dr. Zan realen.

      »Smo. Ker aplikacije, ki jih razvija gospod Kokot, imajo potencialno veliko tržno vrednost. Dve, v katerih je sodeloval, smo že lansirali v industriji, zato bo pritok financ soliden. Zmogli bomo tudi to. In naložba v tak kader, zdaj sem se surov izrazil, zavedam se tega, je upravičena. Tudi sicer, čisto človeško, si želim, da bi gospod Kokot dobro funkcioniral, mislim, da bi bil socialno zadovoljivo integriran. Do zdaj je živel z mamo, potem se je preselil v lastno hišo, tam pa nihče ne ve, kaj se je zares dogajalo. Mama nam je povedala, da je doma imel najraje kokoške, da je čepel pred kurnikom in da se je z njimi pogovarjal, da je cukal travo in jih krmil, to je zaupala psihiatrom in nam. Gospa, upokojena profesorica jezikov, živi na domu svojih staršev, na malem posestvu, kjer še vedno goji kokoške in ptice, seveda rože in to. Vitalna gospa. O sinu pravi, da je občutljiv, da je bil preveč nežen za dečka, da ga je sicer vzpodbujala, pa … Veste, kako je, ta strašni razkorak med videzom in resničnostjo. Že ko je nastopil službo pri nas, smo nekako sumili, da je nek prikrit erotoman. Sodelavec je brskal po njegovih zasebnih mapah, malomarno jih je kodiral, polno erotične šare. Vem, da to ni bilo etično, ampak, ker smo dobili nadzor moralistične policije, v hiši smo zaradi njega imeli IT forenzike, na sledi so mu bili, ker je iz črnega interneta prelagal velike količine nelegalnih erotičnih vsebin  – pač, na nekem serverju je pustil sledi in tako so prišli tudi do nas – na službenih  diskih je imel nekaj malega, ne dosti, ampak dovolj. Potem se je pa sodelavec razjezil in, ja … Kolegice so tudi že postajale site njegovih vsakodnevnih namigovanj in tu in tam je kateri zakikirikal v vrat, si mislite … In tako smo sklenili, da ga pošljemo na pregled najprej medicina dela, na oddelek za psihološko in mentalno zdravje. Izvedensko mnenje mi je bilo posredovano, ker sem ga, kot direktor in lastnik podjetja pač poslal tja, in dolžni so mi bilo to poslati. Tam so ugotovili, da gre za hudo manijo in za sledi privzete nadomestne identitete. Podali so tudi mnenje, da bi bilo potrebno psihiatrično zdravljenje. Ko je nekega jutra prikikirikal po hodniku, sem pa tega imel zadosti. Si mislite, pride v hišo, malo po sedmi in se dere na hodniku. Takrat sem imel v sejni sobi delegacijo iz Japonske, navsezgodaj je bil sestanek, ker se jim je mudilo na Dunaj. Pa ti slišijo, tega, tega, ne bom rekel norca, ker je pameten. Ko je delegacija šla, sem šel v njegov digitalni atelje, tako smo rekli, in se pogovoril sem se z njim. Priznal je, da ga seks obseda, da je s tem zasvojen, da živi prekleto sam, da se nobena ne ujame na vse kar ima, na dober električni avto, na luksuzno opremljeno predmestno vrstno hišo, z bazenčkom, vrtom in to, da se lepo oblači, dišavi, pa nič. Samo tiste bejbe, ki kasirajo, samo tiste, teh pa kolikor hočeš, takih in takih. In poznalo se mu je, da premalo spi, ker po dobrem seksu je vedno lahko garal do naslednjega dne in prišel s kakšno novo rešitvijo. Pristal je, da gre še enkrat na pregled, tokrat k zasebnemu psihiatru, ki mu bo, če drugega ne, dal nkaj zdravil, da se malo uredi, da se naspi in da bo lahko normalno jedel. In tako se je potem začelo. Tri tedne je bil v državni ustanovi. Potem pa sem brskal in brskal in našel vas. Zdaj sva tu!« je Peter dokončal in segel po soku.

      »Tole, kar ste povedali, zelo dobro dopolni anamnezo, takole na hitro. Kaj več vam bom lahko povedal jutri, ko se z gospodom še sam pogovorim. Vmes, kakor vidim, je tudi bil nekaj časa, na jesen, v hotelu Skala na kreatoterapiji, ki jo vodi dr Zakawsky. Zanimivo, koliko pacientov, ki so bili tam zgoraj, dobimo sem na otok. Očitno ta dr. Zakawsky uspešno odpira ljudi. No, pustiva to. Za zdaj bo gospod deležen najprej medicinskega monitoringa, poglobljene in kompleksne biokemične preiskave, potem bo sledilo slikanje s cerebralnikom, sanjebralnik in to. Šele nato bomo lahko ovrednotili zmožnosti in možnosti za radikalno terapijo. Minimalni časovni okvir sem vam že povedal, sicer pa boste, kot naročnik storitve, sprotno obveščani o vseh rezultatih. Upam, da imate odobren vpogled v njegov medicinsko dokumentacijo, tega niste predložili k dokumentom. Z državno psihiatrično kliniko ste to imeli, to ja, z nami tega dogovora še nimate. Boste to uredili?« je dr. Zan tehnokratski.

      »Ja, ja, saj res. Mislil sem, če velja za eno inštitucijo, da je to nek avtomatizem. Ja, če gre za eno državo, ja. Zdaj smo v drugi. Ja, že vem, kateri obrazec, bom uredil. Gospod Viljem bo to najbrž podpisal, sicer je določena tudi njegova mama, tudi ona sme biti obveščana, a ne?« je Peter malo zadregn.

      »Da, tako piše. Takole, tajnici naročim, da pripravi elektronski dokument, stopila bo do Viljema, da bo podpisal, da takoj urediva. Nima smisla, da zavlačujemo. Gospod bo za danes nameščen v traktu B, moški oddelek, kjer so, tako bova rekla, pregorelci, lažji depresivci, Če se bo pokazala potreba po osamitvi, bomo to naredili. Take protokole imamo.

      »To je obrazec Z 03, ne?« vpraša Peter.

      »Da, ta, Ga imata?«

      »Imam, tu v poslovnem stikovniku, ki ga vlačim s seboj,« reče Peter in odpre malo usnjeno torbico in potegne ven črno napravo. Malo brska in pokima. Vsi podatki so že notri, samo še podpis Viljama, lahko skočim kar sam, meni bo bolj verjel kot tajnici. Ne vem, če bi dobro razumel, kaj zdaj hočejo od njega. Že tako je ves prizadet. Niste ga še videli. Lahko skočim. Mi poveste, kam?« je Peter prizadeven.

      »Čakajte, pokličem ordinacijo dr. Zanigler, takoj bo,« je dr Zan prizadeven.

      Po pogovoru ga napoti v pritličje levo. Minute tečejo. Dr. Zan tolče z roko po mizi, bobna s prsti in si misli: Kokoške je gledal, kokoške, in zdaj si domišlja, da je petelin, gospodar nad kokoškami. Zavrto vedenje. Ne vem, kako ga je mama vzgajala, to je res psihiatrično vprašanje, ampak se mi zdi, da ga je vzgojila v zavrteža, ki je eksplodiral, ko je uspel in si lahko omilil svobodo v hišici in kupu pornografije. Svoje sanje je hotel do konca izživeti in zdaj jih živi že v budnem stanju, to bo. Kakšen izziv, kakšen izziv. Obilo kombinacij bo. In koliko dokumentacije, glej no, si kima, ko brska po datoteki tega gospoda, kreatoterapija, hm. Pa medicinske ugotovitve, prebitki hormonov, podivjani hormoni, velika aktivnost v gonskem delu možganov, ta pa potem vzburja tudi predel za nenehne kombinacije, zato taka produktivnost. Kako je že rekel moj dedek, zakaj so nekateri moški kar naprej v hudem naprezanju. On je trdil, da ko se moški izsemeni, to duh razume, da je zaplodil zarod, in zdaj mora obupno skrbeti za preživetje, mora na lov, mora teči, grabiti, pridobivati. To je zapisal samo v svojih notesnikih, ki sem jih podedoval … Oh, koliko vsega je še tam, o medicini, o razumu, o duhu, o duši … Primera, da bi kdo pridobil identiteto petelina, oziroma živali, tega še nismo imeli. Analiziral sem taka stanja, vse mogoče identitetne transformacije so: pomembne osebnosti, igralci, pevci, bojevniki, kaj vem. Živali, tega še nisem imel priložnosti videti, ne, razen pri onem Špancu, ki je postal bik, ampak tam je šlo tudi za veliko pohabo zaradi velikih količin kokaina in kanabisa in je to nastalo po posegu. Torej nekaj sproži ta proces. Gospod Viljem ne pije, ne kadi, ne uživa nobenih substanc, razen kave, nobenih dodatnih poživil, je zmerno, teče, plava, smuča, skrbi za kondicijo. No bomo videli, bomo videli, si dr. Zan pokima.

      Peter je spet tu. Ne kaže znakov neke živčne naprezljivost, prej bi se dalo reči, da vse sprejema z nekim intelektualnim mirom in reče:

        »Tako, uredil sem. Gospod Kokot se je strinjal, da me boste obveščali in da lahko dostopam do njegove medicinske dokumentacije. Dal je šifro in elektronski podpis. Obrazec je podpisan in umeščen v vašo zahtevano dokumentacijo. Po tej strani, zdaj ne bi smelo biti težav. Vsa obvestila mi pošiljajte kar na službeni rokovnik, dal sem svoj naslov. No, to je urjeno,« Peter dokonča.

      »Ja, tako je s tem, dokumentacija mora biti natančno vodena, ker smo nadzirani od svetovne zdravstvene ustanove in od lokalnih oblasti, pa tudi od evropske organizacije podobnih klinik, ti so še najstrožji, veste. In jasno mi je, zakaj. Ker postaja ostra konkurenca. Za moj program se pa ne bojim. Še več. Naj vam zaupam, da ga bom razširil, če prav se bo to zdaj slišalo kot neko nerazumno reklamiranje, pa vendar. Začel bom z revitalizacijo spomina. Zelo daleč smo že s tem. Mehanizmi so drugačni. No, ker prihajate iz sodbenih računalniških tokov, veste, da je včasih izguba podatkov kruta, ampak si že znate pomagati, oživljate nosilce spominskih zapisov. Tudi možgani imajo regije, ki so zgolj nosilci zapisov, oziroma spominski centri. In tu se da še kaj postoriti. Dotakniva se raje vašega drugega področja, zdravljenja z glasbo,« ga dr Zan preseneti.

      »Vidim, da ste vse prebrskali. No ja, to delam za zdaj samo tako, zasebno. Mene zanimajo samo učinki, ker ne poznam vseh možganskih mehanizmov. Okvirno že, ampak moja sintetična glasba ima namen, da bi ljudem ponudila sprostitev, tu sem zdaj,« Peter reče in se pokonči.

      »Ja, veste, delovanje glasbe na možgane, debele študije so na medmrežju in v knjižnicah. S tem se ukvarjajo že sto let, ja, vse od leta 1950, ko je izšla prva resnejša študija. Jaz sem to na Dunaju preučeval v senzoričnem centru, kjer so gradili neke simulacije, kako gluhim stimulatirati dojemljivost zvoka, slepim informacije o realnosti sveta in take reči. No, tam sem sam odkril, da glasba, kot neko valovanje, po fizikalni zasnovi so to valovi posebnih frekvenc, delujejo na določene centre prav specifično – nič novega. Bolj me je zanimal fenomen ljudi, ki so v stresu in jih je glasba razbremenjevala. In potem se je začela razvijati neko osnovna teorija o merjenju moči valovanja, o gibanju določenih substanc znotraj možganskih celic, kjer so stresorji naredili opustošenje. Prišli smo do izsledkov, da se stresorji umirijo, da ne delajo več take škode, ampak pomembna je frekvenca, zaporedje, takt, bi se reklo. Za zdaj je tako, da so mnogi drugi to povzeli in razvili doktrino glasbene terapije, ki ima celo svojo bazo glasbe na medmrežju – to najbrž poznate?« vpraša dr. Zan.

      »Ja, ja poznam, tri skladbe sem tam deponiral, za zdaj brezplačno. Razvijam svojo bazo,« hitro doda Peter.

      »Zanimivo. No, zgodba o vplivu glasbe na možgane je šla na molekularno raven, tam sem kar nekaj postoril, ker me je ta fenomen obsedal že od mladih let naprej. Veste, pri mnogih ljudstvih poznajo nekakšne uspavanke in pesmi za različna stanja – na nek način je to primitivna glasbena terapija.  Da o tem, da se lahko sprostijo dopaminski depoji in se dvigne volja, ne zgubljava besed. To je že dolgo znano. Ponujam vam sodelovanje, če bi vas zanimalo. Imamo vrhunsko komoro v skalnem podkletenju, ki je opremljena prav za tovrstno terapijo. Če želite, si jo lahko ogledate. Za zdaj imamo pogodbeno gospoda Johna  Menseleja. Fizično ga nikoli ni tu, samo sestavlja glasbene mikse, glede na terapevtske zahteve, kar je nekako sterilno, tako bom rekel. Mi bi rabili nekoga, ki bi lahko občasno prišel k nam, da bi sproti nadziral stanje, skupaj z našim višjim tehnikom, ki nadzira glasbeno komor, kjer se da videti, kako se možgani odzivajo. Glasba, ki jo zdaj dobivamo je na nek način vsa sintetična, kar seveda je v nekih trendih, ampak mi bi šli v drugačno obliko, tudi v posamezne instrumentalne skladbe, kitara, flavta, violina, klavirski zvoki, predvsem to. Na tem področju so se stvari ustavile, ker je pač računalniška glasba zavzela to področje. Z neko silno vnemo so preračunavali frekvence, pri tem pa pozabili, da so možgani polni informaciji o zvoku in vedno znova usklajuje prijetnost z neprijetnostjo. Zato bi si želel imeti nekoga, ki bi skupaj z nami razvil sistem; da bi skrbel za individualni pristop, ne pa takole, kar samo po nekih standardih. Tako kot navadno to dela običajna medicina, aha, taka bakterija, tak antibiotik bomo dali. Ne, jaz sem pristaš individualnega pristopa, ki pa zahteva več časa in več vloženega znanja, zato gre. Finančno ta ponudba še ni popolnoma izdelana, pa vendar. Bi vas to zanimalo?« Je dr. Zan prizadeven.

      »No, načeloma že, ampak lokacija, ta otok. Nimam osebnega letalnika, najemam jih, pa tudi, trenutno sem v neki novi projektni skupini za industrijsko robotiko novega vala. Dobro, to bo letos končano. Lahko pa vam odstopim nekaj novih kompoziciji, ki jih ni v bazi in so povsem drugačne, posnetki in miksi realnih instrumentov. Če želite, vam jih, šifrirane seveda, oddam v vašo bazo tu na kliniki, pa jih lahko preizkusite,« Peter dobrotljivo reče.

      »O, hvala. Torej bova ostala v stikih, tudi glede teh programov, kaj?« je dr. Zan povsem posloven in zateglo smehljajoč.

      »Prav,« prikima Peter.

      »Ne bi vas več zadrževal. Veliko dela me čaka. Če želite, lahko ostanete pri nas na kosilu. Dam vam na vaš rokovnik šifro, s katero boste deležni postrežbe v restavraciji. Gospod Kokot bo kmalu napoten sem gor in bova, tako predvidevam, imela kar dolg pogovor, ker, iz medicinske dokumentacije je videti, da ima zares nenavadno stanje duha in telesa. Tako to je, zato smo tu. Veste, slišal sem že očitke, da smo zdravniki na nek način biomehaniki.   Sodobna medicina je, žal, se strinjam, res to. Mehanistični pristop, pozablja se na sile, ki so slabo raziskane, ampak so. No, ne bi vas več zadrževal. Bi dobro kosilo, pa lastni izbiri seveda, meniji so samo za osebje in paciente, ki imajo dietno hrano, pa ne vsi, se razume. Torej, kako?«

      »Ja, bi pa ostal, ob enih imam najavljen zasebni let z vaše ploščadi s helikopterjem do Splita in potem naprej z malim letalom na hibridni pogon do Ljubljane. Tako sem se organiziral. Upam, da boste gospodu vrnili prepotrebni mir, da bo sposoben nadzorovati te svoje obsesije, ker je res bilo hudo. Izkoristil bo ta čas in se razgledal po otoku. Kaj pa komora?« Peter vpraša.

      »Seveda, seveda tehnik Josip vas bo odpeljal dol. Čakajte, takoj uredim. Samo hipec,« reče dr. Zen in v mikrofonček na halji pove, koga naj poiščejo in kam naj ga usmerijo, in to takoj. »V avli vas bo počakal gospod Josip. Razkazal vam bo vse podzemne komore. No, pa srečno in ostajava v stikih, kajne?« že malo živčno reče dr. Zan.