Ja, saj, saj, strah, prvinski sestavni del duševnosti – evolucijsko zelo dorečen, to nas je ohranjalo. Adrenalinsko poživljanje teles in duha. Določene količine strahu so koristne, o tem že dolgo ne dvomim. Stres ni samo bolezen, je lahko tudi zdravilo, ampak vsako zdravilo mora biti pravilno dozirano, za to gre. Čakaj tam pa je še ena zanimiva datoteka pod isto oznako, z drugo končnico, kaj bi to bilo? J06

Rop

Jutri bo prava iniciacija, ne samo tekanje po malih opravkih. Izkazal se boš, ali pa tudi ne. Od tega bo odvisen tvoj položaj; bom pojasnil – lahko boš splezal na naslednji klin … če se ti spodnji odlomi … potem ne vem, težje bo, precej težje. Šefi ne bodo odpuščali, pa tudi ne dopuščali napak, ki jih stanejo zaslužek, predvsem pa ugled v gangsterski skupnosti. Razmerje moči bi se lahko hitro spremenilo v tem po vojaško urejenem sistemu. Razumel boš, ko boš nekaj časa v igri. Obšle te bodo misli: Kaj je to takega! Zamaskiraš se, vdreš na banko, pomahaš lepi uslužbenki s pištolo pred ksihtom in denarce ti bo zložila v črno torbo na zadrgo. Enostavno! Ko bo taktični sestanek mimo in se bo dejstvo, da boš jutri prvič oropal banko, zasidralo v tvojo zavest, bo noč precej drugačna. Razmišljal boš o stvareh, za katere nisi mislil, da jih imaš v svoji glavi. Zares bo šlo, v roki pištola s pravimi naboji – takimi, ki ubijejo. Boš zmožen predelati dejstvo, da mogoče ne bo šlo vse po načrtih, in bo treba stisniti petelina? Prišel bo večer, s prijatelji spiješ pivo ali dve, toda enkrat se boš moral posloviti. Doma se boš počil na kavč in poskusil zaspati. Prisluškoval boš notranjosti svojega telesa in ko bodo glasovi postali zadosti moteči, te bo nemir dvignil v gledanje televizije. Pretikal boš programe, brez pravega zanimanja sledil prizorom na ekranu in vmes vstajal … Slišal te bom preklinjati … Žejen sem, tista pica … pizda … ni mi naredila dobro … preveč slana … Kje je kakšen čist kozarec? Mater, pomiti bi … ah kaj, ne bom se zdaj s tem ubadal. Kaj, če bi nesel vsaj smeti … smrdi. Kasneje, kasneje … okno odprem. Mmmmm, zrak … Kaj če …  ma ne ob taki uri … ne bo ljudi … da vsaj ne bi … Vstopimo hitro, odločno. Grozimo. Pod maskami nismo prepoznavni … če le ne bo nepredvidenih zapletov … naložimo in spizdimo. Vse v največ desetih minutah. Avto za beg – lažne tablice ima. Kaj bi lahko šlo narobe. Hraber policaj … tihi alarm? Barva v torbi z denarjem?! … Nič, kar bo, bo! Serijo pogledam! Zanič je, ma bo že … za zaspat bo dobra … Bi poklical Marto? … ne, ni pametno. Pogruntala bi me … tako zna vrtati … še zaveš se ne, si pri spovedi. Kaj bi ji sploh rekel: Ej Martka, jutri bom šel na banko po malo keša. In ona bi najbrž odgovorila: O, kul, in bova šla potem v Mehiko … Se mi zdi ja … Kako bomo sploh razdelili denar? Nič ni bilo govora … samo res … tepec … kako bi lahko vprašal: Šef, kakšen je moj delež? Bi kar takoj dobil šus v glavo?! … Mama, … kaj bi na to rekla … Dolgo se nisva slišala … ne bo izvedela … ne sme … Prebrala bo v časopisu … mastna naslovnica: Spodleteli rop banke in z bolj drobno pisavo naprej … pri tem je bil ubit komaj dvajsetletni fant (spodaj moja slika) G.L. … Zadosti, zadosti !!! Fak, utrgalo se mi bo … A zdaj pa na sekret … naj celo noč maširam … in grem skozlan na šiht … še malo se zadenem … To bom dal skozi in potem, bašta! Se lahko izstopi … ne vem, če … Lahko bi se preselil … ja, tako bom naredil … Preselil se bom … začel na novo … pošteno …

Tako bom poslušal tvoje mučenje, trzaje tvoje morale, ki so ti jo vcepljali skozi mladost. Do trenutka, ko se ti je zgodila krivica. Po tem si nehal verjeti. Videl te bom čez pet – deset let. Zate bo to že rutina, nič več spraševanja, nič več omahovanja, nič več slabe vesti. Dobro boš vedel, kakšen je tvoj delež.

Jolanda Lesnik

Ja, ja, to je iz oddelka za brisanje spomina, mlad človek, si je očital, da je poskušal sodelovati v nekem ropu, potem pa je bil uspešen poslovnež, krščanski, z veliko bolečo vestjo. Hitro je okreval po seansi. Zdaj se spomnim, eden prvih na naši kliniki, da. Mlad, svetlolas, zagnan. Oh, kako ga je bilo strah, ko smo ga peljali v komoro. Kar naprej je spraševal, če bo potem še normalen. Ja, ja to je tisti, ja. Sam je izražal željo, da bi pisal, ker da so mu to že svetovali v državni kliniki, kjer se je zdravil zaradi težke depresije in te, rekel bi, pekoče vesti. Ja, naš dedek bi rekel, da so zahodnjaki obsedeni s pojmom vest, da je to le vzgojno naloženo zavedanje, da pa je prava vest samo v duši in je skupaj z nami za vedno, tista da ve, kaj je prav in ni prav, da je del nagonske opreme, tako je trdil naš dedek. Oh, ta branja … Ne, zdaj pa grem dol med borovce, se nadiham in ležem. Mogoče pa … Ne, Urssulla, že spi, nocoj je ne bom nadlegoval, ne. Žena, najnevarnejša igrača, ta filozof. Ja …

      Noč nežno češe borovce in krmi sprehajalce, tiste pozne, z odrešitvijo zrelega poletja. Dr. Zan sedi na skali, ki je še polna dnevne toplote in mu daje neko zaupljivo in tolažečo snov, da postane zehav. V mislih vidi debelo lončeno peč, ob kateri se je v zimskih mesecih tiščal v dedkovi gorski koči – prav taka toplota, pomisli. Od nekod se sliši sladko jecanje, jasno mu je, da je tam, na osutih iglicah par in si daje zadoščenje, tisto pradavno, ki odpira telo, da duša veselo odmetuljil v radost življenja. Nagon, se nasmehne, nagon, ta močni koktajl hormonov in življenjske energije; zelo sta povezana, zelo. Eden in drugi usihata, potem je predstave konec, ne bojujemo se več, ne čakamo več na žensko dopolnitev. O, ne, v meni je še veliko sokov, še. Zdi se, da sem zdaj komaj dobro zrel sejalec … Z Ursullo!? Nekaj ni več med nama, ni več, tistega začetnega ognja … Zakopala sva se v delo; ona skoči na kakšno zabavo, jaz pa pacienti, pacienti, pacienti. Včasih se mi zdi, da sem presegel svoj namen, da sem že šel predaleč. Kdaj sva z Urso nazadnje … O, joj, dva tedna bo že, pa sva oba v dobri formi. V nedeljo smo šli na kosilo, potem pa dolgo popoldansko spanje, ona je šla pozno popoldan na plavanje … Meni se ni ljubilo. In Tim je šel z njo ali ne, čakaj. Ne, ni šel, igral je tisto novo igro, boj pod vodo, na to je zdaj obseden. Bojuje se z nekakšnimi podvodnimi pošastmi. Saj, potapljaštvo in to. Mene je oče naučil plavati. V vojaškem kompleksu so imeli zimski bazen, pa me je vozil tja. No, pozno sem samostojno zaplaval, bolj všeč mi je bil sneg. Pohod na smučeh … Pa bo le treba nazaj, si reče in vstane. V vili je tišina, tista gosta, temna, moreča. Kamor stopi se vžigajo drobne luči, glavna se ne vključi, tako so nastavili senzorje. Odpre vrata v spalnico, Ursulle ni!? Kaj pa to, ga zbega. Posluša, če bo slišal šum iz kopalnice, tudi nič. Pogleda v Timovo sobo, plavutke so na tleh, maska, potapljaška obleka, vse nametano, Tim pa spi, nag, na rjuhi, že skoraj pravi moški, pomisli. Brezšumno se vrata zaprejo. Gre do svojega domačega kabineta, odpre svoj osebni računalnik in premišlja: Le kam je šla, kam!? Nič nisva govorila, da bi kam šla. Zadnje čase, kar tako, tudi celo noč je ni. A postajam ljubosumne? Se med nama lomi? Naj jo pokličem? Zdaj, ob pol treh zjutraj, zdaj …? Ne, ne …! Ob treh bi bilo dobro, da zaspim, da bom ob sedmih lahko že funkcionalen. Ah, noč za pesnike, si šepne in začne pisati drobne verze – haiku.

Ribji hrbti

gorijo pod mesečino

Prt noči

pregrne kamnu lice brez poljuba.

Pesek v kosteh

kroti valove sle

stara senca

hodi v goste trudnim očem.

Morje ziblje mulj vesolja

bor srka iz zemlje

vzdihe mladih src.

Kamen vibrira

vesoljsko vedenje,

da si začasnost.

Joj, koliko jih je še, čez tristo, jih je že. Ampak obljubil sem si, da bom te otoške nabral v knjigo in jo izdal, to sem si obljubil. Posvetil jo bom dedku, jasno. On je bil dober poznavalec literature, tudi vse zahodne – njegova knjižnica, čez pet tisoč knjig. Vse je bilo tam, vsa klasika, v več jezikih. Še najljubša mu je bila francoščina, Italijanščina tudi, nemščina se mu je zdela hladna, tuja, angleščina pa da je samo uporaben jezik, da ta ni prišel iz nobene duše, da je to strojni jezik, tako je rekel. Morda je imel prav, roboti ga odlično obvladajo. Kje hodi Ursulla, mu ne da miru. Vzame stikovnik, da bi jo poklical, pa si spet premisli. Prvič je, da me to tako bega in moti. Je pač nekam šla. Do sedaj sva imela čiste račune. Vidiš, pa se izražam po njeno, čiste račune … Saj, računi, računi … V takih letih je, ko je nagona napet lok, tja do petdesetega so ženske še kako gnane od sle, vem, vem … Dunajski seksolog nam je to predaval, pojasnil … No, če se izkaže, da ima ljubimca, kaj potem? Saj ne vem, toliko načrtov, toliko vsega. Grad, nova finančna prelaganja, nov začetek … Ursulla. Dr. Zico, mi je eno jutro namignil, da je moja žena gnana od nečesa, pri tem mi je pomežiknil. Ej Zico, ti boš potem kralj otoka in boš tolkel po spominih in hrabril premožne zlomljence, prepojene s kokainom in drugimi strupi. Koliko takih smo že imeli, oddelek B. Ja, kar veliko. Vsi imajo denar, čas, slavo, samo padajo iz ravnovesja. Občutek za srečo jim umira, to je. In rad bi selektivno zdravil te ljudi. Zdaj moram vzeti, kar pač pride, ker Skorzeny pošilja tudi svoje ljudi – zdi se, da je za korpus svojih znancev ustvaril to kliniko. Tako se zdi. In jaz sem nasedel na obljube, da bi s časoma postal lastnik. Pa sva v posebni pogodbi to definirala, da do tega ne bo prišlo, ker če ta dejavnost ne bo šla, bo otok spremenil v kaj drugega. Vem, da je tole brisanje spomina iz medicinsko psihiatričnega stališča še zelo eksotično, da so bile tudi že negativne ocene v strokovnih krogih, ampak, ker ni resnih stranskih učinkov, so dali dovoljenja, ker seveda posredno služi tudi farmacevtska industrija za določene preparate, ki jih sami ne izdelamo, tri infuzije proizvajajo farmacevtski giganti, glavno pa mi sami, v našem laboratoriju v kleti, kjer dela koktajl, dr. Adler, sposoben biokemik, malce nesrečen, ker mu je žena ušla z deklico vred, in to s črncem – sam je namreč neke vrste rasni čistun, Bavarec, ah … Njegove rasne teorije, ne bi o tem. Razumem, da je jezen, ker mu je lepo grajen črnec odpeljal lepo Nemko in luštno hčerko v Ameriko, to razumem, da ga to ubija. Saj je že tri leta, pa še kar momlja o tej svoji Gretti in o hčerki Anike … Ah, saj ga razumem. Po drugi strani pa, čepel je v laboratorijih, dela za velik koncern, služil, samo nedelje je bil zares z ženo in otrokom. K nam je prišel zaradi zasvojenosti z opijati, tri leta nazaj – takrat sem imel v laboratoriju mlado Finko, ki pa je dala odpoved in šla v Ameriko. In dr Adler ni šel več v Nemčijo, kar ostal je. Napisala sva pogodbo, formule za naš koktajl zdaj pozna, ampak … No, nič takega, tudi drugi nas bodo kmalu posnemali, saj je sinteza glavne učinkovine razmeroma preprosta, le odmerek je bistven in čas titracije, v tem je skrivnost, v tem. Imam pa rezervo, te formule pa nisem nobenemu zaupal. Če bom imel lastno kliniko, bom delal bolj čisto verzijo, z manj stranskimi učinki, zdaj so še – no, vse je klinično preizkušeno, odobreno s trditvijo, da so stranski učinki v mejah dopustno pričakovanih. Ah, ta farmacevtsko medicinska birokracija. Kje hodi Ursulla, mu spet zabrni v glavi. Nocoj, to noč, to noč, jo bom pričakal. Hočem si biti na jasnem, kaj se dogaja. Ni prva noč, da je ni. In to v zadnjih dneh je že drugič, če odštejem zabavo v Splitu. Kaj pa naj zdaj? Nič, prebiral bom, veliko tega imam še iz oddelka B, moderni zlomljenci, ki so se skušali rešiti tudi skozi kreatoterapijo; vsi so bili tam v hotelu Skala, eni z mislijo, da bi lahko tudi po tihem odšli. Tale dr. Zakawsky, ah. No, kaj bomo brali. Odpre povezavo z drugim računalnikom, kjer ima naložene datoteke iz kreatoterapije, ki so mu jih pacienti dovolili prenesti iz osebnih notesov.

Nočne epizode redkohrbtega garača

3 in …? 16. Noč je tišina.

Mogoče le peresni šum dreves skozi priprto strešno okno. Lahko bi spal pa sem narahlo preutrujen.

Pogojno reflektivno in v imenu zdravja sprožim v sebi priučeni meh hipnoze; iluzije slik o idealnem kraju, o romanju na svež predah pomladnih površin, v svet lebdenj platnenih krilc metuljev, zvočnih stihov blagosrčnih ptičic.

Jaz pa tik nad svežo zemljo

najprej malo polebdim,

spustim se nežno v topla tla,

se združim z bivanjem rastí,

iz nog poganjam korenine

v rahlo prst,

globoko,

globlje,

dol nekje premikam kamenje,

stabilen sem in varen,

sproščam vsako malo mišico

od nožnih prstov,

preko meč v stegna,

trebuh,

hrbet,

rame,

roke,

grlo,

ličnice

in čelo,

pa vse do tisočerih listov češarike.

Pljuča vdahnejo globok, prečiščen sveženj zlatobarvanega zraku. Počakam pet sekund, da zlatenina v prsih polovi razsev skrbi; katram polepljen po mešičkih …

In potem počasi izdihujem vso črnjavo stisk,

pretekle more,

službene zaplete,

vse garaštvo,

matranja, izzive,

oderuštvo časa,

vse,

res vse leti počasi stran,

zgoščeno v črno pikico,

ki obledi,

izginja v meglice upanja in

kar naenkrat

… skozi mile sanje

… zbode oster škrc radiatorja!

Konec meditacije.

Pomislim na službo, kakopak. “Nehaj!” pihnem skozi šobi.

Pomislim raje spet na bel predah marjetičnega travnika in

mislim misli,

misli mislijo mene,

nimam več kontrole,

vse je zmešano in

kupola fantazije

se kot milnica upogne

s težo službenih projektov,

elízij poči,

polni se šaržer skelečih opravil,

sestankov z alfa samci,

samogovori ad infinitum,

žveplo praznega pizdakanja direktorja

že na vse zgodaj zjutraj in

“številke vstavi”,

ustavi,

konec,

vstavi,

nehaj!!!

Z neko razočarano mrakobo se pomantram v vse bolj mlahavi obljubi zadnjih mesecev, da bom le še do aprila gnal to ponorelo in zgarano kljuse odgovornosti, pripadnosti načelu, da je vse probleme treba reševati tam nekje do konca. Idiot.

Pa vendarle prisežem: Le-še-do-a-pri-la!

In april je danes. Zato se danes, z novim jutrom, moj možgan odpelje v pomlad duhovnega navdiha. Potem se zleknem le v zakrinkano garaštvo, v resnici pa poromam do svetlob notránjosti zavrženega templja duše.

April bo moja nežna sreča, on bo moj oltar zavedanja pravic svobode, moj obrat na bolje, v popolno pravzaprav, in ves predan, pospravljen samasabom tonemvsanje včnea usehaaa jaaahhhh …

… zaspim v mantranju obljub.

“NISEM JAZ ZAFRKNIL TVOJEGA RAČUNA!!!” Bvrrrh!

Pa kje sem?! Kaj …?

Mora.

Moker sem.

3 in … 42. Prespal sem delček samega sebe.

Ma ne da se mi več. V glavi se mi dviga kapna, to telo bo zdaj vstalo, bo hodilo v odmev kopalniške keramike, se usredinilo v hlad beline žrela, v gabarit glazure, boki bodo uprti na toplotni sloj poceni plastike, nad školjko časa in prostora bom sedel anemično in čakal strupe zamaščenega življenja.

Mojtibog. Spodaj se odvajajo bremena zdrizanega dne, odzgoraj pa si v digitalni univerzum tapkam ločje opravil; vsega, kar me čaka in se vleče in se vlači in nikoli ne zares zaključi.

Samo naprej, naprej, naprej z mačeto planskega napuha razkosavaj leta v tedne, dneve v ure, dan za fakin dnem in prav vsak dan se v močvarah bajeslovnega nesmisla moje grlo obeša za dušečo vez kravate lažnega uspeha. Vem, kompleksna misel. Ampak moja dnevna mantra je kompleks nesmislov, nesmiseln kompleks in hkrati … kompleksen nesmisel. Moja poslovna kravata pa čaka; kot zanka je v vislicah zanikane strasti.

Gledam v travniško cvetličje, ampak, mjah … zgolj je stiskano in zrolano v krhkost perforiranih papirčkov, ki nas brišejo za silo. Ampak le še do aprila; potlej sem utelešen mir in modra prispodoba notranje tišine, sem presek vrlin in nadpovprečna epifiza v barvi … majko mila …

4 in 12 je že? Toplotno izoliran hlad srca.

Sprašujem se, kako je pesnik v meni zaveslal s širin ustvarjalnih oceanov vse do mlake, blata in močvárija pepela sivodnevnih ritualov. Jaz sem pogorišče prvobitnih sanj.

Tiralica na stenah krematorija vesti zatuli: »Išče se oseba, ki je nekoč verjela v svoje pesmi, v svoje znanje!«

Iz srca vsevidnega se v budnih sanjarijah izcurlja vzvišeni Odgovor. Zapoje s težo lahkotnjaških rim, ki 23 let vrtijo isto staro poetrijo; skladbo, ki si jo porivam v obraz in mi razglaša:

Vsi ti dnevi … to so pesmi brez navdiha –

veliko je besed, a vse so brez srca.

Privezal sem se h klopi, ki še komaj diha in

vstanem le, … ko smem.  

Se smejim, a le, da preživim.

Delam vse, kar ne želim.

Svet živi in jaz se še učim,

da … teorija je zločin!

Meni niso izklesali spomenika.

Mojega imena ni nosila ulica.

Neke pesmi so pač tam – pozabljene v omari,

ker sem dihal brez srca.

Se smejim, a le, da preživim.

Delam vse, kar … ne želim.

Svet živi, a jaz se še učim in

… teorija je zločin!

4:38. Ma brez besed se iščem v duhovnih skriptah.

Da bi se izrisal v nov pogled posežem na kopalniško poličko h knjigam in med prsti zavrtim papirje: Franz Bardon, pa Rudolf Steiner in Madam Blavatsky. Odlagam misli, zlagam prazno težo vseh modrosti polnih bukev in prežvečeno hranilo zaudarja po rešitvah brez učinka. Čisti puh. Vse to … tale teorija … je zločin.

Nima smisla fantazirat: Trave so mi osivele, ljubkočarni metulji so si zrasli lena rebra preko monotonih kril in ptički ne letijo več v marjetične poljane; v lobanjah jih skeli zanikana … ZAVRŽENA umetnost prostega letenja.

Konec iluzije.

Samó potegni, spusti, bodi cev pretočna, splakni se v prosti pad in bo. Kar bo. Neko grlo. Stisnjeno. Po požrti obljubi.

5:00 PA BUMF!!! Alarm.

Zdaj pa bi zaspal, zdaj bi.  “Jepfenti,” med zobmi.

Nič. Vstani, zarotiraj in preziraj dom, popraskaj trebuh, sleci znoj noči, tuširaj, vžgi z žiletko čez obraz, požri brezbarvno zdravje, mlačno kavo absorbiraj s sojo, ščetkaj si lase, prečeši stisnjeno zobovje in navleci nase črne hlače, belo srajco, pulpo tamarind kravate, temen sukjič … si pripravljen, ne? Hja! … niti ne. No, saj bo. Grem in zunaj bo april.

Najdejo se ključi,

nataknejo se čevlji,

samogibno hodijo koraki,

odpirajo se vrata,

zunaj je april in v …

v aprilu dež!

Gleda me … in ščije od posmeha.

“Prvi april!” Razočaranje.

Naj čakam na maj? Na junij?

Ma ne vem.

Moj problem je manko samospoštovanja in odločnost se utaplja v praznem hrbtenišču. Še naprej si bom uklanjal hrbet, še se bom sovražil ob priklonih praznemu sistemu.

Med zobmi pa se drdra na pol tihobna kletev, pravzaprav … molitev, mantra novega začetka, ki momljavo podrobi besede v mlahavi šepet …

… “etapfiza ‘rezhr’tna!”   

Ah no, čakaj isti avtor, še ena stvar. Že tole ima neko čudno moč – ta je že bil saniran in zdaj uspešno dela – prepoznal je svojo vrednost in svojo mentalno moč, le usmeriti je ni znal, to je bilo, to.

 No, tukaj je še nekaj. Ursulle, še ni, niso še zašumela vrata, še ne. Še zole preberem, potem … no, no …

Fraktali polovice vsega

A se tudi tebi zdi, da je ta stavba zvita? Čakaj, saj so nagnjene prav vse.

Rudi, jaz ne čutim nič posebnega.

Uuuu, poglej, kako se marmornati obelisk otiska v spiralo in nazaj, kako hudiča so zdresirali ta kamen, da se zvija kot lanena krpa?, Rudi, ma zakaj krotiš besede?, smeješ se mi s prevelikimi zobmi, ha, ha, poglej, ker nekaj ni povsem v redu z uhljema, zaraščata se mi, pa Grki imajo res globoke base, pregloboke, strah me je, zaspana sem, vrtim se in vrti se mi, poglej!, vodnjak z vijoličasto vodo!, kaj si človek umisli za turiste, daj potipaj Rudi, voda zrnata in hkrati mehka, tipaj tole, pena je košata, skoznjo raste školjka z dna fontane, nekaj belega se bliža, raste, Venera!, si ti?, kako si ti dosmrtno lepa!, Afrodita si?, oprosti, Rudi, zdaj pa mislim, da so me prijele, kaj?, zavijaš z debelino šob, a skozenje uhaja le momljanje, pravim ti, da so psilocibinke šle v center in tale snežno bela Venera se me dotika, Afrodita, ja, lasje so …, GOLA JE!, v očeh skeleči diamanti, iskrice hormonične pomladi, huuu, kako prefinjeno vibracijo besed pošilja vame, a da ‘greve’ na izlet?, in kam me pelješ?, no pa ‘greve’, a lahko še Rudi z nama pride?, ooo, kako je mastno vzvalovila zračna stena Plake, kje smo?, pravzaprav ni važno, ti zaupam mati strelca srčnih puščic, ti metafora lepote, o madonca, Rudi, kaj se je odprlo, Eros praži nageljnove žbice v hladu najinih rjuh!, ja kaj pa govorim?!, in glej, kako se pred očmi izteka bit eterične preteklosti, polnina orgije sozvočja in dišavja, voham muziko bouzukija, pa slišim barve stolov po stopnicah, uuu, poglej me, Rudi, nimam nog, o-joooj!, a Zeus hopsa po električnem kablovju pa vesoljci mi štrlijo s Partenona in v frizih se naganjajo vozovi mišic le turistična praentiteta in prešteta praštevila vse do zadnjega trenutka glej na nebu nad Akropolo godalni orkester z loki dirigira rožnatim oblakom pa se sloki stebri slačijo v svečane tunike zunanjosti vsebine v notranjosti pleska laž kristalnega obraza med okviri jalove koprive pa je bit porazov površin praznin življenja za nikoder in nekjer ni več povsod je le mehkoba potovanj v silovitem meteorju bančnega sistema, ZDAJ odpiram TERAPIJO, Rudi!, vidim tvoje niti, vodiš trop naivnih ritolizcev, si direktor banke, ampak niti ne pogledam izven volka tebe, kaj je ta ‘renčina’?, ta resnica, ki renči narahlo izmed naju, reže me češulja sporičilc iz telefona, Rudi, a ne veš, da vem, da varaš?, a se ti mogoče pogovarjaš z luno?, pes direktorski, besníš v brezprostor tropa volkodlačic, vračaš mi srcé v zlagani dlani novcev, kriv si!, sama sem si kriva, moje ukrivljeno obešanje na votlo puhlost lažnih samcev, moje lovke ptice oponašalke grabijo denar, stabilnost!, varnost!, prana bistva pa lebdi po zraku, in me čaka, da se – bum!, bum!, bum!, – medtem črepinim po praznotah postelj brez čutila za srce, le paralitik uma, sem substrat nerešenih zagat otroštva, sem iztrebljena iberska risa in s pijano taco stopam po obrobnih kucljih intelekta, sem razlita plastika ravnil morale, usahnjena sem veja svinčnika modrosti, večni svinec, svinja med pohotnimi prašiči, gnoježeri, satan vinjen, ti njen, jaz pa tvoja in nihče nikogaršnji, sem romboid, pa ves sprijaznen z alfa, beta zornimi kotički, položena v žimlje pozlačene goljufije, srebanja srebra laži, pa gnus se me ovija, moje mastne mote, mestni miti, mistične maskote na direktorskih večerjah, pusti splavi med orjaki borznega kraljestva, pista plevja, Rudi!, sprazni seme!, udari čezme!, stražni stolp je padel in ostaja elegija šuma najinih tišin, in vsa ta pisma jalova, ki jih pošiljaš v iztisnjenih kuvertah, šiljen šmrc!, poglej, dobivam ošpice, in opice se bodejo za žezlo kralja Dolarja, a pazi, Rudi, ker zavite imaš prav vse vijake vek, vse tri, ne gledaš v jedro moje inteligence,

mojega počela, a če se dotaknem bindija na tvojem čelu, prazen je, in nima čustvene globine, proč od tebe me zaganja želja pristnih sanj me srka nov socvet fraktalov v večernih ulicah Aten je lep prav vsak atomček barvne čipke in je lepa tale in se zliva v tole in kako je nežno idealna v prelivu nosi zelenino in modrost in je vijola v raznobarvnem valovanju zvoka tibetanske sklede list akanta se razpira vsa neskončnost centra oblikuje mil obraz, poglej jo punčko lušno, kdo si?, čakaj, ti si jaz, spominjam se te iz osnovne šole, in kako si fletna, in kako si pristna, močna, in te sploh ni sram inteligence, brez besed mi nosiš zvezde v zavest, v prazavest, naj v spomin privlečem fazno konjugacijo?, pa kaj je že to fazna konjugacija?, študirala sem jo, ko se še nisem lutkala ob svojem domišljavem možu, ki ne rabi pametnih okraskov v družbi zakravatanih finančnikov in uuu, pa zdaj se mi povračajo razmišljanja preteklosti, je kvantno-nevroholografsko projiciranje v čas, kako si pametno dekle šesnajstih let, in prav, zaupam ti, kaj meniš?, naj vtaknem semle rokico v zvok viskoznega barvila, hitro, da se le izmuznem magnetizmu Rudi-prostor-časa!, uuu, kako me je popivnalo!, ne diham več težine materialnega, umirjam se in zdaj gre bolje, kaj je to?, do kam naju je neslo, mala deklica?, je najina zavest zares vtisnjena v svetlobo subatomskih vzorcev vsega?, zdaj razumem vse, kar stari filozofi netijo po knjigah, le poglej me Aristotel in povej mi, koliko zidakov sem raztreščila v življenju z glavo?, prav si izračunal, NITI ENEGA!, in koliko zidov se je podiralo pred mano le s privlačnostjo obraza, prirojeno mičnostjo telesa?, ja, seveda, VSI!, zaprta vrata so se mi razpirala, inteligenco sem potlačila v sence svetlobujnih las in čudovito iluzijo ženskih čarov sem prišila tja, kjer bančnik rabi epoleto, tja, kjer je potrebno priti, da sintetična bloninka, kot sem danes, pridobi življenje v dvorcu sredi mesta, da se vozi s helikopterjem v Milan po zadnje modne krike, da se kópa v medenem mleku, pije jagodne penine, hodi k dragocenim terapevtom in jo potešijo le za pet minut, nesrečno je zazidana v material minljivega telesa, ki jo v zadnjih letih pušča suho, prazno, ne doseže več hipnotičnih udarov, koža stara, las ne sije več, maščobna tkiva se povešajo, in trik oči otroških velikosti ne dosega več pri moških vseh učinkov izpred let, ne vzbuja želje po zaščiti, in medtem, ko Rudi prazni svoje bikovske nagone v najmanj 5 povzpetnic bančne korporacije, se ta blondinka stara, a sočasno ne odrašča, vede se otročje, ne deluje!, zrasti že, poskrbi zase, pusti, da te primordialni tok raznese v resnico, pristno, vedi, si fraktal popolnosti celote, tukaj, zdaj, prebudi se očiščena, odpri oči široko, stara dobra, NOVA SI!

Rudi?

Konec je.

Odpoved dajem;

in ločitev hočem.

Seveda sem zadeta;

ranjena celo.

In polovico vsega mi boš dal.

Peter Krkoč

Usekani renegat

Prvič. Lahko sem recimo bos. Prej ni šlo. So rekli, da sem renegat, da se ne spodobi, da me stranke čudno gledajo, da me poslovneži ne slišijo, kadar tacam čez oder kar brez čevljev. Katastrofa. To je ta neusmiljeni zločin in večina ne razume, ampak Tihi, ti boš razumel, če ti povem, da je nositi čevlje pač tako, kot … kot bi tebe, nežno in svobodno zverco, sunili z razsežnosti gozdov v zaduho mreže, v tesno stisnjeno panceto in potem bi te pokrili z usnjem in zatisnili še z gurtnami okrog in okrog in okrog in okrog – duší, me razumeš?! Čevlji, še sploh usnjeni, tisti stisnjeni v konicah, s trdimi podplati, to je … živo kletkarstvo, sadistična tortura, JA!, vem: jamram nad obiljem, ampak, Tihi … predstavljaj si … pomisli, da ti tačke ovijejo z bodečo žico, korakec za korakcem zbada in prebada ti blazine šapk in znova, znava, spet in znova … pa si ne predstavljaš, ne? Ker tu na sredi gozda sploh ne veš kaj je bodeča žica in panceta, usnje, gurtne … pravzaprav verjetno ti ne veš, kaj je to prava bolečina, tista v glavi, v duši, ker ne veš s čim vse te je sposoben bičat razčlovečeni poslovni svet pa vse od slave do slovesa. Kakorkoli, zdaj sem končno bos. Konec, fine, kraj, das Ende. Naprej. Mislim, nadaljujva z listo …

Drugič. Ni mi treba več prisluhniti bedakom, ni mi treba govoriti s to mentalno borzno siromašnico, pohlepno družbo hrčkov, pa oprosti, če sem žalil s tem katerega od tvojih žlahtnikov, ampak res bi moral videti te zbegane budale kaj vse grabijo in kam vse rinejo in kaj vse hočejo, kako so željni in kako se žejni ženejo in rijejo v poslovni svet brezplodnih brazd porazov. Spet in spet in spet in neuspehi, zlom, polom in ne obupajo idioti. Denar je mera za uspeh, a le redki so, ki imajo kaj zares profitnega od tega. Tako reeees redki. Jaz sem Redki. Jaz sem bil gospod Redki. Imel sem celó preveč in ko imaš preveč, si včasih zaželiš, da bi imel … manj. Imel sem dovolj; dovolj vsega, ja.

Bože mili, pa kako smrdiš, ti mala zver, po rumu. Se mi samo zdi, ali si premaknil rep? Tihi? Ne vem. No, naprej. Kaj lahko še vnesem na seznam vrednote bivanja v gozdu, torej stran od samooklicane civilizirane živali?! Recimoooo … a-ja! …

Tretjič. Ni se treba več seliti med hoteli. Tega si gotovo ne predstavljaš, Tihi. Ali pa … no, to je kot, da bi si ti moral vsak večer zamenjati duplinico, ampak ne le, da odtačkaš v sosdenje deblo, ampak odpotuješ vsaki dan v totalno drugi gozd, ničesar ne poznaš, en dan prespiš v bukvi, drugi dan si v smreki, tretjič si mogoče kar na trdih skalah in … nasploh nobene stalnosti, nobenega prostora, ki bi ga označil in bi bil tvoj dom. Vsak dan druga stelja, torej nove rjuhe, spucane kopalnice, pa drage žajfice, dišavice ob ogledalih, aaaah, kako sem jih prevohal, vedno … to pa je bil najlepši del poslovnih potovanj, a veš, pa v vsakem od hotelov raznoliki zajtrki, ja res vsega na pretek, in uuu pogrešam sveže stisnjen sok grenivke, ocvrkljana jajca, péčena s slanino, slast salam in sirov, in na koncu koncev tisto sladko topljivo testo pistacijevih pit, rogljički krhki, da mehkó zahrusta v ustih aaaaaa-ampak … OK! Zdaj sem tu v gozdovih in izbral sem jih za dom in tu živim svobodo pa čeprav sem zdaj začasni ujetnik temne luknje … ej, počakaj, Tihi?!, stavim, da bi ti lahko preplezal ven čez tisto skalo, skozi špranjo in poklical bi pomoč, nekoga, da odsuje skale izpred vrat te jame. A poznaš mogoče kakšnega medveda? Mogoče močnega. Ga ne poznaš? Kakšen silen samec, eh!, no, ja … verjamem, da se veveričke ne držite skupaj z grizliji, ampak …lahko bi mu … dejal bi mu, da sem se usidral v njegovo zimsko rezidenco in potem bi me odkôpal, jaz pa bi mu razložil pomoto, znam z besedami, aaa OK … če se ne družite z medvedi, greva naprej …

Četrtič. Ni se mi treba več družiti. Tihi, to pa vem, da boš razumel. Predstavljaj si, da … recimo, da bi jazbec rad imel nekaj od tebe, pa njegova hči bi ravno praznovala tretji rojstni dan … zdaj pa, on je pač župan neke vrtače in povabi te na rojstnodnevno pogostitev, ker bi rad, da ti pripelješ s sabo en vagon orehov, s katerimi bo pogostil nek trop pomembnežev, sicer uglednih, a še vedno starih vsiljivih jazbecev in potem naenkrat padaš v take združbe, najprej ob sobotah, kmalu še nedelje in na koncu večkrat tedensko, v decembru vsa-ki-lju-bi-dan, a si predstavljaš?, samó zato ker tvoj agent – reciva mu rakun, če sploh veš, kaj je to … ne veš, a ne?, no ja potem pa raje … lisjak!, evo, Tomi je lisjak – no, tvoj agent lisjak je mnenja, da je donosno izvajati določene komedije v finih družbah, pfuj!, te fine družbe, ja, ampak poglej, ideja je bila genialna po resnici, znal sem vleči medije v film duhovnosti in moj lisjak, no torej Tomi – ulah!, naj bo lisjak – lisjak me je lansiral pod podobo novega rešitelja podjetnih duš, gurú poslovne duhovnosti, ha!, a veš, pred mano ta izraz ‘poslovna duhovnost’ sploh še ni obstajal, ampak vpiši danes to v iskalnik in ti pljune ven deset milijard zadetkov minimum. Verjetno bo milijarda več od kar sem brez odpovedi izginil in lisjak je že gotovo ustvaril parajočo zgodbo vnebovzetja, kjer je véliki gurú naenkrat izparel vpričo osuple množice in zdaj lebdi v duhovni dimenziji, kot visoko informiran smisel stvarstva, nam pomaga, nas usmerja, da poiščemo naslednje dobre posle znotraj sebe, da povežemo poslovne partnerje sorodnih misli, ciljev in željá, da se ustvarjajo iskrene energije odnosov, da sožitje nosi cvenk v obojestransko zadovoljstvo, da gradimo temelje poslovno-duhovne sreče, da nas posli vodijo v finančno in duševno rast, da se odločamo za trajnostne rešitve, damo prednost bivanju človeštva in planeta in denar je le posledica moralnega ravnanja in v tem trenutku je najbolj pomembno … da se video nosilci mojih neobjavljenih predavanj zdaj prodajajo v milijonih. Torej trikrat višje cene, kot pred mojim izginotjem. Ima pač svojo vrednost to, da te poslovni poduhovljenec direktno iz svetlobe kolektivnega še vedno razsvetljuje na finančnih potovanjih. Ampak zadnja stvar, ki razsvetljuje tega razsvetljenca, je ta ogenj, tukaj. Ko izgori on, ugasnem jaz. Ja …

Petič. Nič več izgorelosti. Tihi, veš, kapitalizem skuri v krematorijih pisarn v enem samem letu več ljudi, kot je v celem srednjem veku na grmadah izgorelo tistih vaških coprnic. Kako smo mi garali. Zakaj smo sploh garali? Za koga smo …? Verjetno zase. Mogoče bolj za starše? Pogorelci, neuki, revčki. Tako je s tem, veš Tihi. A garali smo že kot otroci v domači restavraciji; edini fant med petimi sestrámi, polsestrámi, ker so me starši pač nabavili nekje v Bosni, v zavetišču za sirote vojne, so me zvlekli sem zato, ker so pač rabili še eno fantovsko brezplačno silo v strežbi, poleg petih pomočnic, ki jih je zaplodil moj krušni oče. Njegovo seme očitno proizvaja le dekleta, a pri poslih je možat do konca. V restavraciji me je zgled učil, kaj je v življenju poglavitno: največ je vreden tisti, ki v službo pride prvi, dela brez odmorov, brez pomenkov, brez zabave in … zvečer odide zadnji. S to potrjeno metodo za uspeh, sem res kasneje uspel in izgorel. Sem se pa med drugim v restavraciji od gostov naučil direktorskega jezika. Govoríl sem modro, znal prijazno izvabljati najvišje napitnine med natakarji in še nekaj sem prevzel od krušnega očeta: bil je prijazen do gostov in prezirajoč do domačih. Jaz pa: prijazen do vseh in prezirajoč do sebe. Tako se izgori.

Ne. Ne morem kriviti svojih krušnih staršev, ne smem, ne, nočem, no mogoče krušno mamo.

Gledam jo, kako si z žlico jemlje svoj smrdljivi odmerek francoske solate, se veseli moje zlate mature, ki je v resnici njena, zdaj jo strastno golta, mene tudi, zmeda, jaz in njeno teranje perfekcije in mletje ust, da petka ni dovolj, le sto procentov je povsem pričakovana fila, ta ljubeča umazanija znotraj lukenj duše, lisa majoneze ti masti sredico damskih ustnic, mamica, in mljack in mlajck ta zmes vsega dobrega je gnila kombinacija, iz ust ti pade kocka kumare, je zgrižena, zgrožèn sem, ko za kumaro zletijo pomljackane gratulacije, pa zlati maturant!, in hrana govori skozi odprta usta, odprta vrata v Oxford, Anglija, pa kam si me zarinila?!, v suho paro prava, za potrgat vene z vratnega ožilja, in gimnazija?!, prozaična banala, in osnovna šola?!, celica zabitih paznikov, učiteljev, zapori ábotnih sošolcev, red učilnice, poveljstvo mišičastih luknjoglavcev, mahinacija površnega sistema, ‘konj ih jede sve do smrti!’, moja mama pa se pita s to kaotično francljado in se radosti, kako brilijantna je prihodnost, ki jo bo prineslo k hiši njeno krušno dete, ta bosanski bingo, ki ga je zadela v sirotišnici, prinesel ti bo slavo, sod denarja, TO … se pričakuje.

A prihodnost jo je kmalu razočarala.

Nisem zmogel več odtekati v kolesje njenih mlinov. Šel sem v tujino in sprejel me je Berlinski študij anarhizma. Ne obstaja nekaj takega, a-ne-da, Tihi?; ulična drhal me je sprejela medse. Nemško znam, znam še marsikaj, kar kriminalec pokoristi in tako sem vse do polovice dvajstih postopal po Berlinu, kradel, ali vsaj pomagal krasti, in s pajdaši smo predvsem prezirali sisteme, ki jih vsiljuje družba v imenu kapitala, za potrebe gospodarjev, ki nas ne opazijo, ko v Aston Martinih polzijo mimo, in čez luže neobzirno špricajo v nas, ki spimo po vogalih mesta, med smetmi in pravzaprav, če si predstavljaš Tihi, v precej bolj klavrnem okolju smo živeli v Berlinu, kot je tale vlažna jama, v zaporih samih sebe smo se svaljkali, da raje ždim zaprt v tej luknji, ki jo je zapahnil plaz balvanov, kot pa tam … Berlin je bil zapor! Ni šlo tako, da bi se kar iztrgal iz te družbe anarhistov in … se tudi nisem. Zato me zdaj vprašaš, ‘no kako si pa potem pristal v poslovnem svetu?’ Jah, kožuh smo zamenjali, kajne? Vsi skupaj.

Ukradli smo obleke, srajce, čevlje (bljak), Lisjak je naše anarhično krdelo v kratkem letu dobro umestili v celice poslovnega ustroja. Bil je rôjen prodajalec, nategun. Pa vendar, naš prvotni plemeniti cilj je bil, da zrušimo poslovni svet, ga vržemo v škarje anarhije in ga zrežemo v brezvladje. To se da, a veš. Imeli smo jasne sabotažne plane, vedeli smo kako je krhka in rušljiva digitalna konformacija svetovne borze, pa ni šlo vse po načrtih, ker je pač lisjak nekje na sredi plemenite borbe v nos potegnil sladki vonj denarja, kupil si je limuzino Aston Martin, šprical kri čez našo četo bivših anarhistov, v resnici je potreboval le mene, ali mojo kariznatično duhovno osebnost in potem je vse zletelo v bolšjo mater. Postala sva brezno kontradikcij, pač duhovni kriminal. Vsa najina pretekla plemenita načela so pridobila izrojene anekse, recimo:

1) Denar ni najbolj pomemben … aneks: midva vam ga z veseljem vzameva;

2) Prvi steber sreče je morala … aneks: naša ‘anarhiša’ nima stebrov;

3) Mir poiščite v sebi … aneks: jaz sem ga iskal v lekarnah na recept.

Pa vendarle je skozi orjaški vindgar nemorale čisto tiho dol na dnu vijačil svež potoček bistrega razuma in v neki noči sem zajel esenco, srknil kapljo ali dve, sledil tokovom in rokavom skozi fraščje prask življenja, vse do oceana sebe in na koncu potovanja sem priše v jamo upa in obupa. Tako sem zdaj gurú v sveti jami. Sanje uresničene, tišina, bos sem končno, bos po mili volji materni, in izrezljal sem košček paradiža med globinami tišin gozdov. Razumeš? Šel sem skozi trnje, izvrgel prejšnji Jaz, postal sem prah narave, odvržek, renegatek sebe, samozavrženec – adijo žalost!

Potem pa … tole. Stopíl se je sneg, usule so se vode, sprožile plazove, sesuvale so domine, prilezlo je še blato, razjarjeno skalovje se je kotalilo čez svobodo, pomendrali so me konjeniki skalne gmote, gozdni vitezi usode in … no, tukaj me razumeš, Tihi. Vendarle si tudi ti nesrečno pomendran. Hja, jaz sem ti zmečkal lobanjico. Žal mi je, ker sem te usekal s kolom v veveričjo glavico; zares mi je žal.

Tihi? Zakaj me ne vprašaš kje sem ti pobral ime? No daj! Gotovo misliš, da ti rečem ‘Tihi’ le zato, ker si ves čas tih, a … zgodba je drugačna.

Ko si ležal na pol mrtev pri bokalu ruma, sem te obrnil in presenetil me je ta tvoj snažno bel trebušček. Rekel sem si, ejla!, to pa je še lepše od svečane obleke našega maršala Tita. Ne vem zakaj sem nanj pomislil. Ampak, ko sem te obrnil, se je nad belino zgrnilo to skrajno črno krzno, kar pa me je, in ne zameri, spomnilo na nacije oziroma na Hitlerja. Se pravi, tvoja belo-črna obleka daje kombinacijo v stilu Tito-Hitler. Prvi črki Ti in Hi, Ti-hi, Tihi. Oba sta v jedru anarhista in oba sta renegata. Tudi ti si tihi renegat. In ti in jaz … oba sva upornika. Čeprav še nisem prav prepričan, kdo od naju bi bil Hitler in kdo Tito. Pa ni važno. In čeprav že skoraj ves čas spiš oziroma komiraš, mi je jasno, da si lopov in baraba gozdna. Ker ne verjamem, da je običajno v veveričjem svetu, da se ga nasekate s flaškonom uma … R – Ruma!, hočem reči ruma. Um pa rum, razum, pa kaj jaz vem več kaj je prav v tej zmešnjavi. Tale flaša sploh ni moja in verjetno so jo lovci pozabíli v jami, saj ni važno, važno je … da si še živ in me poslušaš. Pravzaprav si super poslušalec in čeprav ležiš tu mirno in čeprav izgledaš vedno bolj okusen … ti obljubim, da te za vse tvoje grehe ne popečem na tem ognju – preveč bi te pogrešal. Pogrešam te že zdaj. Nisem te poznal, a te pogrešam, tvoje pobalinstvo in življenje, ja življenje … a bi rad, da ti je vpihnem? Ne U-pihnem, ampak V-pihnem. Da ti vpihnem življenje, umetno dihanje. Vendarle sem razsvetljeni odposlanec božjih enitet. Pa ja bom znal oživljati. Kako že gre?

No, daj sem svoja usteca, se pravi … najprej čistimo dihalno pot, prisluhnemo dihalnim šumom, če pacient ne diha, desna tačka semle, leva čeznjo, sitiskam prsni koš, ne vem, ne vem … ou, kako imaš ti ostre zobke!, in ogaben smrad po rumu ti pihlja iz ustec, ampak ajde, dajmo, pihnem!, phhhhhhh, in 2 in 3 in 4, masiraj!, 2, 3 in 4, pihnem phh-jebemti!, ugriznil si me v ustnico! Ubil te bom, fašistoidni krvoses! Kje je kol?!?! Pridi sem, podgana, prasec jedni! NA!!!, izvoli palico! PA KAM ZDAJ GREŠ?! Ne, ne, ne! Prosim te, Tihi! Pridi nazaj! Bos sem, ne morem tekati za tabo po skalah! Neeeeee … bos sem.! TIHI! Vrni se! Vrni se … moj … rešitelj … ne zapuščaj me v grobu … Tihi? … nekaj … moram še povedati … medved … prosim. Phhhhh …

Šestič. Zdaj … sem pa bos.

Peter Krkoč

Našmrkana uprava

Debili našmrkani, z nagnitimi talamusi in granitnimi kamni na mestu zenic, gnúsi brez obrazov, trop omrtvičenih rilčarjev nagravžnih, prašiči prepotèni, prepoténtni klinci, strup inteligence, ličinke na razkroju kultur sodobne družbe!

Tako. Spet sem izkašljana. Vase. Oni se rojevajo glasni, jaz gojim notranjo rušilnost.

Drugače pa … vse po starem. Čakam za prazno sejno mizo, stol mi škriplje, oni zamujajo. Degeneriranci v ponarejenih armanijevih suknjah, predolgo sem jim kimavo pritrjevala, ali k večjemu le trnjevo pošepetala par zabljivk v obrede pavijanskega vpitja. Beštije primitivne, nesposobne!

Danes … je molk zaključen.

Danes … se iz blazinic mojih nežnih prstov izrinjajo kremplji levinje, da izpraskajo obraze nadutosti in pokvarjenosti teh petih maminih pizdetkov, ki so jim potentni atiji polagali zlate stopničke vse do direktorskih stolčkov.

Jaz sem sama preplezala vsako od dvajsetih etaž te steklene metastaze poslovnega sveta. Začela sem v gnoju pritličja, tudi tretirali so me tako. Ženska je manjvredna snov, uporabna za priložnostno zbadanje in prebadanje na novoletnih praznovanjih, pa na vikendih za gradnjo moštev, in moškosti. Z legalno silo si jemljejo delce teles, si režejo kosce naših duš, ONI KAR ZAGRABIJO! Oni vzamejo; ker je to normalno; ker je to dopustno; ker si nobena ne privošči, da bi zapravila tako-dobro-službo; ker je plača je tukaj boljša kot za blagajno, mar ne? Še vedno generalno trikrat nižja od njihove! Ampak ne moja. Moj priliv močno presega večji del moških v tej korporaciji in to jim gáti zabeljene nosove. Da ima nekdo večjega; tega moški ne prenese. Pa to, da sem se v najvišje nadstropje druge največje poslovalnice na svetu povzpela z lastno pametjo, brez sistema razpiranja mednožnih vrat. Vse zabite duri vodstvenih prostorov sem si odpirala s prikrito determinacijo in ko so zavohali moje prave sposobnosti, so me izgnali na Finsko periferijo – tam naj bi me zatrli. A TAM … sem zaživela!

Slišim jih; prihajajo; in glasni so. Kot vedno. Hodnike polnijo z ošabnimi smehovi niča. In seveda POK v vrata sejne sobe. Kot vedno. Naj uganem, začel bo direktor. Kot ve …

“Gospodje posluh! gospodje! …”

“… In gospa.”

“Kaj? ja, ja … in gospa. situacija je resna. drugi kvartal poslovnega leta smo zaključili s slabimi … štirinajstimi točkami dobička!!! hasan! cigare ven!”

“Uooooo … ci-ga-re, ci-ga-re, ci-ga-re …!!!”

“Hvala, jaz ne bom kadila.”

“ci-ga-re, ci-ga-re, ci-ga-re …!!!”

Glej jih, majmune zadete! Kot da njihov ogabni egotripi ne zabašejo dovolj prostora. Neee, je treba zadušiti s smrdom apokrifnih partagosk še nas ostale. In kateremu dobičku zdaj nazdravljajo, kreteni siromašni?! Ničesar ne bi pokasirali, če vam nisem jaz porihtala ozadja in za las umirila investitorje, ki so zavohali obronke vaših goljufij. Ampak ta politična akrobacija ji bila zastonj. To vas bo zdrobilo. Le nepomembni trnčki v mojih čvrstih petkah ste in danes vas dokončno pomečkam in pomendram in uprašim vam prašnike, speštam vas v marmelado mehkužne podložnosti.

Aha, direktorju se zopet dviga (ton) …

“… In to, gospodje moji, je hkrati najvišji kvartalni odstotek dobička od nastanka naše firme vse do danes!!!”

… In spet se bo raztulil trop goril, teh afnarjev zagamanih, jaz pa vsa pomanjšana med njimi …

“Toooo, toooo!”

“Hu, hu, hu, hu, tooop!”

“Pa mamo mi to!”

“Tesla zarukana.”

“Najjaći smo, najjaći smoooo!”

“Dobro, dobro, gospodje … (ja, ja, in gospa) … poglejmo še kumulativno. na letni ravni smo namreč trenutno na 126 odstotkov plana, kar pomeni … samo malo, ne še ploskat … torej, to pomeni da smo na letni ravni maksimalni, ampak dragi kolegi … plan bomo seveda korigirali! dvignili ga bomo, da naše delovne resurse motiviramo k še višjim ciljem!”

“Jaaaa, jaaaa, toooo!”

“Dvigamo, dvigamo, dvigamo …!”

“Sneeg! sneeeg!”

“Cilje treba imati, bratte!”

“Cepci debilni!”

“Kaj si rekla???¨

“Rekla sem ‘še smo profitabilni’, gospod direktor.”

“To je res, gospodje! mislim da si vsi zaslužimo, ma ne samo cigare … žiga, a je še kaj snega tam …”

Mislim, da ste posrkali več črtic, kot jih je spisala svetovna literatura. In bolj, kot jih vlečete, bolj se vam vlečejo možgani. Prav je tako, golazen našmrkana. Zdaj še držite nosove nad svojimi glavami, a če vam ukinejo dotoke prahu, bodo glave padale, bo produktivnost padla na raven koale, ustvarjalnost pa bo rukala v prekate trhlega pepela.

Govno smrdljivo, kurjega porekla. Dobro se spomnim kdaj sem se odločila, da vas bom pomendrala. Ne le vas tukaj, ampak VSE! In to še ni bilo takrat, ko me je očka silil ležati v póstelji poleg njega, pa niti takrat, ko me je Žiga pustil čakati samo v mrazu, ali pa takrat, ko me je inštruktor vožnje 20 ur držal za nogo, ali takrat, ko me je vinjeni vodja skladišča stisnil ob palete in mi na silo premečkal prsi. Ne. Odločitev za popolni pregon moške podrase se je zgodila, ko sva bili z mamo sami v kuhinji, pomagala sem ji pospravljati posodo po večerji, bila sem še otrok, in zajemalka mi je zdrsnila iz rok, udarila v kozarec, da se je razbil in očka je zarjul iz dnevne sobe in mami je pobirala črepinje, urezala se je v zapestje, kri je kropila belo peno v umivalniku in … slišal je moj zgroženi krik, sedél je v fotelju, gledal je neko svetovno prvenstvo in ponovno zatulil, da naj mu že kdo prinese tisto smrdljivo pivo, a jaz sem za njegovim hrbtom tekla v kopalnico po prvo pomoč, videl me je leteti nazaj, mahal je z desnico in nekaj blodernjal, in mami si je roko zavijala v kuhinjsko krpo, in tolažila me je, da ni nič hujšega, in kri ji je vseeno silila iz žile, medtem, ko je on še kar kričal, da hoče pivo! Za silo sem mami polepila kožo, vztrajala sem, da greva na urgenco, a takrat se on pošastno utrdi v podboje vrat in gleda z gnusom vse, kar obstaja v plesnjivi kuhinji in gleda v krvaveč povoj na maminem zapestju, vidi vse tresljaje groze v očeh otroka, zre s praznino rdečih beločnic in čuti dolžnost zaničljivo poudariti, da smo kar tri ženske v tej jebeni bajti, a on si mora na sobotni polfinale sam jemati pivo iz hladilnika. V tistem zlatem trenutku padanja vrednot v prepade moške družbe, sem spoznala, da ste navadne smrdljive smeti, ki vas bo treba pospraviti. vse!

Obtožnica? Moški.

Poniževal si me in pretipaval vse otroštvo; spoznala sem, da sem vrednejša od tebe!

Pustil si me čakati osamljeno na mrazu; spoznala sem, da te ne rabim. Generalno ne!

Poslal si me na Finsko, da bi zgnila v podružnici; vrnila sem se v vlogi solastnice in prve ženske članice upravnega odbora.

Danes vam porežem te goltance nenasitne, iz katerih puha smrad zatohle pameti. Danes je …

“… Danes Evropa, jutri svet, gospodje moji!”

“U jaaaaa, jaaaaa!”

“U, u, u, u …!”

“Carji smo, car-jiiii!”

“Najjaći smo, najjaći smo!”

“Spolding zahteva testiranje na prepovedane substance.”

“Kaj momljaš, ti baba vsiljena???”

“Rekla sem, da gospa spolding, ustanoviteljica in naša večinska lastnica – saj se je spomnite, kajne?!!! … Gabriela, torej, zahteva polletna testiranja na droge, ti pizdek prepotentni, nesposobni! Tako bo to zdaj. In ideja je prišla z moje strani.”

“Pa kaj je s tabo, baba zategnjena!? kako si up…”

“Kaj je, kaj je, kaj je direktorček!!! ma tišina kadar jaz govorim, ti majmun zahojeni!!!

torej, s testiranji začnemo v ponedeljek in ja, fantički nakokirani, polulali se boste. Vidim, da ste se že. Odpuščeni boste. In uganite, kdo vas je nascal oziroma …

Kdo bo nova direktorica firme?

Peter Krkoč