Otok pozabe 2

Zagorel obraz gospoda Hermana je sijal v rahli zatemnitvi kabineta, kjer prijetno temperaturo uravnava računalniško vodena klimatska naprava. Dr. Zan ga s pol nasmeška gleda in si pri tem misli: tule mi razlaga, kako je našel način za sproščanje, da bi šlo tudi brez kemije, zagotovo pa ne brez piva, o tem sem prepričan. Tale je tako zaklenjen, no, no. Ni dovolil, da se mu snemajo sanje, nikoli si jih ni dal posneti, boji se, da mu bomo ukradli kakšno šifro v glavi, kajti šifre, šifre, bančni računi, dostopi … Tega se boji, tega. Imeti, to je njegova hiba, njegov klin. Kot študent je blestel, že takrat je bil premožen, ker je spretno vlagal podedovan denar, oziroma plačilna sredstva, dva večja računa. Pa si ga zdaj poglej, star je toliko kot jaz, zamaščen, ne giblje se, srce ima v rahlem migetanju, pljuča imajo neke anomalije, kadilec, hud kadilec, in jasno, zloraba poživil vključno s kokainom. Grmi, ko govori, grmi. Zdaj ga gledam, presojam – kaj naj napišem v odpustni dokumentaciji za njegovo zavarovalnico. Če napišem po pravici, da je zdravljen samovoljno zaključil, mu stroškov ne bodo priznali, o tem se je prišel pogajat. On misli, da je to kot v poslu, izpogajaš si zdravje. Ja, pa ja!

      »Gospod Herman, takole vam bom predlagal,« končno dr. Zen reče in se odmakne od mize, le toliko da vzpostavi vitalen kontaktni stik z njegovimi sivimi, vodenimi, trudnimi očmi. »Zdravljenje je obtičalo na dveh tretjinah, če sem iskren. Izvedensko mnenje bi to potrdilo. Prakso imamo s tem. Certificirani smo tudi za tovrstno zdravljenje. Prišli ste do točke, ko se je v vas odprl uvid, kje ste in kaj še zmorete, niste pa še zamejili svoje ambicije, da bi vendar bili še bolj agilni, kar seveda fiziologija telesa ne prenese več. Za zdaj so vsi organi še polno delujoči, ožilja, to bomo uredili, srce, to vam bo vaš kardiolog že izbral pravo terapijo, našega ste zvračali. Dodali smo vam samo zdravila za mirnejši takt, ostalo ostaja v domeni vašega kardiologa. Maščobe v krvi za zdaj niso problem, ker o prehrani veste veliko in ste redoljubni, kar je pohvalno. Jetra smo vam nekoliko očistili, ampak za dokončno vitalno funkcijo, kar jemljite tiste kapljice, so naravnega izvora. Torej, takole,« se doktor Zan mršči in si prislanja prst na spodnjo ozko, rahlo razpokano ustnico. »Najbrž veste, da vam ne morem napisati, da ste zaključili program, to najbrž veste.«

      »Vem, poznam pravila. In pogodba, ki sem jo podpisal, jasno definira, za kaj sem tu. Jasno piše, koliko časa traja zdravljenje in to. Ampak, glejte, če bi vi napisali, da sem v funkcionalno zdravje prišel prej, da sem v bistvu hitreje napredoval kot predvideva program, potem. No, ne vem. Če ne bo šlo drugače, bom pač vse plačal sam,«  Herman reče in se kljub klimatizaciji začne potiti.

      »Kompromis bi bil, če ostanete do ponedeljka, da naredimo še eno poglobljeno krvno analizo in podatke dodamo izjavi, da ste zadovoljni s tem zdravljenjem, da spet čutite pravo energijo. Vaši zadnji, včerajšnji rezultati, so res dobri, ne še odlični, ampak dobri. In spet bom uporabil ta strašni termin – trendi so pravi. Torej, kako, bi zdržali do ponedeljka. Glejte, na voljo imate tudi naše vozilo, lahko greste na celino, v hotel, kaj vem … V nedeljo zvečer pa morate biti prisotni, to veste, to piše v pravilih, ki ste jih podpisali. Varnostne kamere vse beležijo, odhode prihode, vse je v računalnikih. Tako to gre. Namreč, v ponedeljek bi vam sestavil odpustno dokumentacijo, kjer bi argumentiral ta vaš predčasni zaključek. Če pa menite, da bi raje šli že danes v Berlin, izvolite. Jaz vam tega ne branim, tudi iz psihoterapevtskega in psihiatričnega, če hočete tudi iz čisto medicinskega stališča, ne,« trdo doda dr. Zan.

      »No, prihranek bi bil lep, nedvomno. No, tako, no. Potem bi šel čez vikend v Split, do nedelje zvečer. Bom poklical hidrotaksi. V ponedeljek popoldan bi si pa organiziral let v Berlin,« se Herman preračunljivo odloča.

      »Prav. Preden greste na celino, stopite še v ambulanto, kjer boste vtaknili roko v aparat za odvzem krvi – to že poznate, tega ste že vajeni. Eden od tehnikov bo zapisal, kaj ste danes jedli, pili in to, potem pa bodo v dveh urah že rezultati. Ampak s tem si vi ne belite glave, to je naša skrb. Vi kar pojdite v življenje, prosim, nič ekscesnega, da se ne bo začelo podirati, kar smo zgradili. Saj razumete, kaj,« je doktor Zan poučljiv.

     »Brez skrbi, nič takega ne bo. Sprehodi, ogled krajev, plavanje, sladoled, dobra večerja, če prav, tu je vrhunska kulinarika, to pa. Vaši kuharji so virtuozi, to že moram reči. Če bi bil tu navaden hotelski kompleks, verjemite, imeli bi stalno prezasedeno. Restavracija je poezija, res,« hvali Herman.

      »Ja, tu smo skrbni, ja. Tako, domenjena sva. Postorite, kar je treba, v ponedeljek se še na kratko oglasim. Na vaš elektronski rokovnik bo oddano odpustno pismo, ki bo poslano tudi vaši zavarovalnici, tak je dogovor in obveza. Pa lepo se imejte v Splitu,« je dr. Zan ljubezniv.

      Počaka, da se za pacientom šumno zaprejo pnevmatična vrata. Sname si očala in si dolgo tišči prste na oči. Kaj mu je, temu, kaj mu je zares. Samo računa, če bi tako, bi prihranil toliko pa toliko. Kaj jim je. Življenje jim je največji strošek, tega se ne da preprečiti. Hkrati bi pa uživali, če se le da zastonj. Dvojna igra, biti radoživ, veseljaški, bogat in nerazsipen. To ne gre. Je to morda kar nekakšna nacionalna oprema, ta nemška varčnost, že v prejšnjem stoletju omenjena, racionalnost. Ah, zgodovina psihiatrije, namenske smrti in to … Pa sem spet tam, zakaj ubijati. Redčenje znotraj populacije, ko ta postane prevelika. Te elite bi si želele, da je ljudi manj in manj, da je svet lep, čist in brez vrišča. Saj jim uspeva, nove in nove bolezni, namenska neplodnost, režirani, lokalni spopadi, zastrupitve, režiranje vremena … Novo stoletje, na polovici smo … Moj oče je še živel v prejšnjem, pod režimom, moj stari oče, Filozof. Vedno je rekel, lahko se prilagodiš družbeni ureditvi kot se prilagodi mah kamnu. Ja, mah kamnu, si dr. Zan pokimuje. Bil je zdravnik splošne prakse in je zdravil tudi visoke oficirje, pa kako. Čaj, zelišča in uvožena draga zdravila, ki za običajnike niso bila dostopna. Če bi on imel tak sanatorij, u! In to takrat, kako bi brisali spomine vohunom, oficirjem, ki so preveč vedeli … To so delali, vem, vem, njegovi tajni zapisi, v tisti mali blagajni, ki mi jo je oče zaupal … Pisal je v starem jeziku, ki ga govorijo samo še v gorati pokrajini, malo govorcev je še, malo. To je bilo pleme, ki je bilo namenjeno za sužnje dolinskim veleposestnikom pred revolucijo … Potem, potem je prišel komunizem, zdaj, ah … Naš dedek, medicina in filozofija. Veliko se je ukvarjal tudi z verstvi, tudi o tem je pisal. Nekaj časa je bil celo v Rimu, kjer se je spoznaval s krščanstvom. Pojem duše, kot vrhovnega upravljavca telesnih funkciji, mu je bil simpatičen, ampak on je trdil, da je vitalna sila v režiji velike vitalne sile, ki si bitja podreja za namen in pomen. Pa si ga predstavljam z belo brado, z belimi lasmi, spetimi v dolg čop, v halji, sedečega na pomolu v molitvi k svojim gorskim bogovom, ki jih je na tihem gojil. Vem, vem, na počitnice sem hodil k njemu. Vozil me je v gore, jedla sva divje, spotoma … In koliko mesa sva pojedla, zelenjave. Oh, še ko sem študiral, sva se prepirala okrog tega, meso da, meso ne. Veganstvo, vegetarijanstvo … Trdil je, da je človek vsejed, da je vse drugo modna muha presitih. Da sem se lotil medicine, je on zaslužen, oče, inženir, mostovi, to … Jaz pa v medicino in potem Kitajska, pa Amerika inštituti, in nazadnje Dunaj, predavanja. No, zdaj mi je 50 let. Dedek je umrl star sto deset let. Njegova prehrana, nič posebnega, veliko vitaminov to pa, in voda, čaj, včasih tudi kava. Oh, ko je naenkrat odkril kavo, italijanski espreso, takrat, oh … In si je organiziral tisto posodo za kuhanje kave, si je. Na skrivaj si jo je kuhal, popoldan v kabinetu … Do osemdesetega leta je delal, ordiniral, zdravil … Koliko svojih pacientov je pokopal? Grdo rečeno, preživel. Rojen je bil leta 1920. Imel je srečo, delal je na velikem posestvu, kjer je bil gospodar nagnjen k napredku. Hitro je ugotovil, da je fant pameten, pa ga je na svoje stroške dal v šole, potem je bila druga vojna in … Vojna, vojna … pred več kot sto leti. Naš, na kratko so mu rekli samo Maan, … modrec z gora. In je mešal, zdaj kavo, zdaj čaj, na koncu samo še kavo in vodo, drugega ni pil.  Nikoli se ni opijal, ni jemal poživil, ni kadil opija, kanabisa, opij morda, ne vem … Učil me je, kako moram jesti, kdaj je telo zadosti oskrbljeno, take sva imela v počitnicah. In hoja, hoja, bosa po blatnih stezah. Kač se ni bal, ker je menil, da se umaknejo, pa … Ne, nič takega, naš Maan. Samo enkrat, v gozdu, kmalu bi jo pohodil, sita in lena je lezla čez pot, ni se zmenila za naju. Rekel mi je, naj bom vljuden in naj ji dovolim, da gre, kamor je namenjena. Pa je šla. Duša, kepa v prsih ali kaj, mi je naenkrat nasmehljano rekel, ko sem za nekaj časa prišel z Dunaja. Ah, spomini, zavzdihne dr. Zan. Takole sanjarim in obujam dedka, čaka pa me veliko dela, protokoli, napovedi novih sprejemov, no … Gospa Mia, najprej ona. Slovenka. Kaj pa sploh vem o tem narodu, o osnovnih psiholoških konturah, nič, prav nič. Zanjo vem, da prihaja iz Ljubljane, poročena, otrok nič … Predava verstva na državni gimnaziji. Po poklicu je antropologinja in teologinja, razgledana, sodobna dama pri petintridesetih, vitalno zavrta, polna dvoma in obtožb, tistih notranjih. Nekaj sanj ima posnetih, pisala, oziroma govorila je dnevnik, spotoma je govorila, ko se je sprehajala. Očita si spolno avanturo pred koncem študija z asistentom na fakulteti, zanosila je in … In potem plačljivi abortus na Nizozemskem na neki zasebni kliniki, na pol legalni. Poznam to prakso, ja. Sicer medicinsko brezhibno izvajajo abortuse, zdaj so še celo zelo podprti, ker je človeštvo doseglo zgornjo mejo, po analizi elit. Po drugi strani pa vsaka vrsta, ki se prekomerno namnoži, mora začeti upadati. No, ta Mia. Rada bi pozabila, da je v sebi ubila fantka … Naredili so kromosomski test in so ji povedali, da če bi, bi bil fantek … Od takrat ni več v stanju, da bi zanosila. Ni še rekla, da bi si tega želela, za zdaj še ne Kot vneta krščansko zavzeta, si seveda tudi zaradi vere stopnjuje občutek krivde. Odstopila mi je veliko zvočnih zapisov in, ja, seveda, tudi sanje. Našli smo bazo njenega spomina, zelo dobro je izražena koncentracija tega njenega očitanja, še celo molekularni zapis je našel naš spretni dr. Zico. Prepoznal je sekvenco biološkega zapisa spominov, ki se vedno znova spodbujajo z nevrotrasmiterji. V tem primeru bi kemija najprej blokirala transmiterje v tisti regiji, potem bi razdružili vezi, z namenskimi žarki in začelo bi se izplavljanje, vsakih šest ur krvna analiza. Zapletov ne pričakujem, za zdaj ne. Glede na to, da je relativno mlada, so njeni možgani še kako dobro prehranjeni in imajo živahno dejavnost, ker je pač intelektualka. Osebnostno je grajena na verski platformi in na srednjeevropskem vzgojnem principu, kar pomeni, da je nagnjena k tradiciji in z malomeščansko privzgojo še iz prejšnjega stoletja, ki je niti ta moderna doba ni povozila. Še več, te nove generacije iščejo rešitev v verski vdanosti in kapitalski neodvisnosti. Spet se učijo neke skromnosti. Da bi jo bolje razumel, bom moral malo pogledati sanje in poslušati njene samogovore. Morda tiči še kje kakšen ključ, kdo bi vedel. Možgani zakodirajo stvari, da jih je včasih težko najti, pa vendar. Nič, takole, najprej poslušanje, si reče dr. Zan, poišče datoteke, odpre in posluša:

    Maj je. Spet sem v gozdu. Nad mano so zelene krošnje in ta vonj, nora sem od njega, nora. Prestavljam si, kako bi dišala njegova koža na tem zraku. Res si predstavljam. Včeraj sem bila pri kolegici, ki je na porodniškem dopustu. Ravno je menjala plenice, smrad. Bom odkrita, smrad je bil, a ko sem podržala fantka, sem ga povohala. In takrat, malo je manjkalo, da ga nisem izpustila. Prešinilo me je, tako bi ti lahko lani držala svojega. Nežno sem ga odložila in ga gledala, kako je živahno brcal z nogama in nekaj krilil z rokama, vmes pa spuščal čudne glasove, šobil se je in se, tako se mi je zdelo, nasladno slinil. To je torej otrok, plenice, smrad, slinjenje, hranjenje, spanje, bedenje. Ko je bil spet očiščen in povit, se mi je njegov obrazek zadel, kaj pa vem, rožnat, tak, angelski. In me je zarezalo. Na hitro sem se poslovila, Adela ni razumela, zakaj tako hitro. Težko bi ji v tistem trenutku razložila, zakaj sem tako hitro šla. Zdaj pa sem lepo v gozdu, sama, Ivo dela, danes ima dežurno ordinacijo; sami slabiči hodijo, tako je rekel že prejšnji ponedeljek. Sinoči sva se sprla, ker nisem hotela na dunajsko kliniko za reproduktivno medicino. On še vedno misli, da bi imel otroka. Njegovo seme je zdravo, dokazoval mi je. Obtožuje me, da sem jaz neplodna. Pa nisem, vem, da nisem, le blokada v glavi blokira tudi reprodukcijo, zavedam se tega. Posvetovala sem se. Ko bi mogla odpraviti to moro. Bog se usmili. Nič, domov bom šla, se oprhala in legla.

      No, saj, patološko očitanje. Nedvomno ima prav, ko meni, da je blokirana v tej smeri, zaradi travme. Tole je bilo pred dvema letoma. Starejša poslušanja, ta, ta bodo najbrž povedala, kaj več. Recimo, poglejmo, oktober 2047.

      »Gozd. Spet sama. Zdaj je spet oktober, ko sem, natančno tretjega, danes smo desetega. Kako sem mogla, o Bog, kako sem mogla. Ko sem mu rekla, da sva spočela, mi je samo hladno rekel, ne, otroka ne! Bog, kako ga vidim. Sedel jev kabinetu, na obrazu je imel modro svetlobo ekrana, prekrižal je roki nad kolenom, se naslonil, ta, ta, bizgec. In sem mu dala dolg poljub, dišal je po britju. Kar je res, je res, urejen in sveže obrit, vsak dan lepo oblečen, saj, saj. Na seminarju so se dekleta lepila nanj, tudi sama sem se. Tisto noč, zabava v neki koči, sami fini ljudje. In potem sva končala na neugledni postelji na podstrešju, zjutraj je padal dež. Mislila sem, da bo to velika zgodba, taka kot v poceni nadaljevankah, študentka se zaljubi v vodjo vaj, v asistenta. Vodil je vaje iz molitvenih terapevtskih postopkov. Bohinj, koča, Ljubi Bog. Kako sme bila šibka, da sem podlegla. Ena sama noč, oktobrska noč in njegovi prijemi, njegova šepetanja, njegova moška energija. Prekleti svet. Zakaj, drevesa, drevesa, zakaj, zakaj, zakaj, se je moralo tako zgoditi. Pa ravno meni. No, saj se je tudi še eni drugi, dve leti nazaj. Neodgovoren sejalec, ali pa neodgovorne nastavljačke. Čigava je prava krivda Bog. Krivda je v meni, kaj, ker sem bila šibka in sem šla z njim. Ne bom ga imenovala, ne, ker ga, ker ga … Kaj ga, kaj ga!? Če rečem, da ga sovražim, spet ne bom pravična. Če rečem, da ga ljubim, si lažem. In je rekel: Draga Mia, so situacije, ki jih narava po nekem univerzalnem načrtu pač ponudi. Nihče ni kriv. Če si se odločila, da ne boš imela otroka, je to, na neki način tudi naravno. Stara doktrina je govorila, da je to greh, nova uči, da je to slutnja Boga, ki dopušča, da se sami odločimo, kdaj bomo imeli zarod, kdaj pa ne. Joj, kako slišim ta stavek, v tisti prekleti mrliški svetlobi njegovega kabineta. Seminar mi je potrdil. Nisem ga več hotela videti. Rekel je, da pač on ne izkorišča deklet, da jim samo ponuja uteho, kadar se zanjo izkaže potreba. Vodi da ga višja previdnost, ki je ni treba razumeti; dovolj je, da jo čutimo. O drevesa, drevesa, ki žarite v ognju umiranja. Listje že odpada, glej, tem zgoraj so že gole veje. Dostikrat sem si zamišljala, da hodimo v troje tukaj, jz, on in, sin. Oh, sin, izpraskan … In je govoril, da je prekinitev življenja že v mrtvih spermijih in v odmrlih jajčecih vsak mesec. Kaj naj bi na to rekla v tisti sobi, dišeči po njem, po njegovem parfumu, po zablodi. Ali zabloda diši? Kakšne danes govorim. In sem šla na kavo s kolegico, ki je ulovila športnika, tisti pa nima časa za razplod. Treningi, askeza, da se vsa moč ohrani za tekme. Kaj je pa to? Evropa umira. Nočemo se več ploditi. Svet je pa prepoln ljudi. Kako gre vse to skupaj, kako? In bom šla, spet bom šla do tiste koče, kje sem zanosila. Kot da bi šla na nekakšno romanje. Tam bo zdaj moj Lurd. Že v soboto bom šla, sama, v pohodniški opremi. Bohinj v jeseni, vse tiste barve na gladini jezera, mir, tišina in bolečina. Bolje, da končam, če ne se bom spet razjokala.

      Zdi se, da je patetika njena osnovna poteza. Na to moram biti pozoren, ko jo bomo umirjali; nekoliko bom znižal zdravilo, korigiral transmiterje v delu možganov, kjer so živahni čustveni odzivi – pri nekaterih, žal, potem pride do dodatnega depresivnega stanja. Farmacevtu še nisem potrdil mešanice, ne. To bom naredil v ponedeljek takoj po osmi zjutraj, takoj. Maram si dati zvočni opomnik, tako, narejeno, doktor Zan premišlja. Kaj pa govorjenja na poti v akcijo, kot je naslovila datoteko. Tudi to mi je zaupala, tudi. Hoče, da se ji psihiatrično povsem posvetimo. Saj se ji, se ji. No, da slišimo.

      Še malo in me bo prevzel na letališču predstavnik klinike. Še zadnjič objemam to življenje v sebi, nabreklino. Gledam skozi okno letala, pod mano je nekaj mest, rek, za zdaj smo še nad Nemčijo. V meni raste strah. Čutim ga. Najraje bi spila, kaj žganega, a ne smem. Tako so mi rekli, ker bo poseg že zvečer pod globoko narkozo, da odpravijo tako kot je treba. Ko sem zjutraj stopila na letalo, sem še enkrat pomahala Mami, ona razume, enkrat je tudi ona naredila abortus, že pot tistem, ko sem se rodila, čez dve leti. Izgubila je službo, partnerja, nosečo je pustil. Ona me razume. To, kar je v meni, bi živelo, jaz pa … Pa ko bi smela vsaj tiste zelene tabletke, tudi tega ne smem, nič. Pa tako boli, v prsih tišči, še malo in bomo tam, še malo, morda največ pol ure. Noč in adijo moj … Joj Bog, kaj delam, kaj delam …

        To zadnje se sliši zamolklo, tudi sicer je to slab posnetek, bolj šepetanje, ampak program je znal vse izpisati v stavkih; pametne te nove reči za dekodiranje šepetanj. Ne dvomim, da je bil tisti let mučen. No, malo naprej je popoldan v bolniški sobi na ladji – klinika je bila kar na ladji, ki se je selila. Pa poslušajmo, šepne dr. Zen.

      Joj, joj, kaj se mi je zgodilo. Tole, ta luč, to zibanje. Še kar sem na ladji. Bolečina. In ta luč, vse te cevke, to piskanje, kisik … Zdravnik, tisti, glavni, bradati, je rekel, da je šlo vse gladko in da ne pričakuje zapletov. Kaj pa on ve, o Bog, Bog, grešila sem, ubijala. Tako hitro, vse je šlo tako hitro, zbudila sem se šele sredi noči, nočna je sedela v sobi in mi preverjala aparature. Govoril mi je nekaj o antibiotikih, ki da jih bom morala jemati še en teden in rahli krvavitvi, menjava tampona in to. Da sem res to naredila, joj, ne, ne, ne!!! Bog oprosti, oprosti, če lahko. Molila bom, zvesta ti bom, kot sem ti že bila, vdana. Bog, kako me žge tam spodaj. Rekli so, da če bo nelagodje in bolečina, naj kar nakažem sestri, da bom dobila dodatno dozo. Bog, kako se mi vrti, usta imam suha. Pila bi, zdaj bi pivo. Ne, tega mi ne bodo dali. Še do jutri sem tukaj, potem pa na celino in na letalo. Vse so organizirali. Dopust imam še tri tedne. Moja zdravnica ve, kam sem šla, on mi je zaveznica. Svetovala mi je to plavajočo kliniko, ker so izvedenci. Plačaš in je. To, to sem naredila, jaz … O Bog, oprosti mi, oprosti mi. Fantek bi bil, oh, oh. Ne morem več, žeja me, ne morem več. To so prvi občutki.

      Ja, ko je stanje duha iztirjeno, se iztiri tudi telo, nedvomno. To je že tolikokrat dokazano, da sploh ni nič novega, me ne preseneča. Še veliko je imela moralnih razpravljanj s samo seboj. Nekaj od tega sem poslušal že ob sprejemu, ampak tega je veliko. Vsakokrat, ko gre na sprehod, veliko tega posname. No, za terapevtsko uporabo je to kar dobrodošlo. Bolj so čudim njenim sanjam. Dovolila je, da se jih snema tudi tukaj. Vsak večer si natakne oglavnico, kjer je vgrajen snemalnik sanj in jih posreduje v naš centralni računalnik, kjer ima vsak pacient svojo zakodirano mapo – tam so vsa stanja, vsi posnetki. Vsi pogovori v kabinetu so posneti, tudi snemani, se pravi, skrita kamera in to. V sobah tudi, ampak tega jim ne omenjamo, ker so pač pristali tukaj in podpisali – vsi ne prebirajo drobnega tiska na pogodbi. Sicer to delajo vse klinike, vse je pod nadzorom, prav vse, od toalet, jedilnic, prostor za rekreacijo, operacijske sobe, ordinacije, vse je nadzorovano. Pri njenem vedenju ni večjih odklonov, morda tisto strastno večerno klečanje in dolge molitve. Rituale ima, na posteljo si da neko ikono, potem pa kleči in moli. Milim, da je slika Matere božje, Marije. Čakaj, to lahko takoj preverim, dva klika in bo. Res je, Mati božja. Kleči in moli, sliši se. Ne razumem tega njenega jezika. Z menoj komunicira v dobri angleščini, obvlada pa tudi italijanščino, latinščino, francoščino in pogovorno nemščino. Malo je poliglotskih pacientov. Če bi hotel vedeti, kaj moli, bi preprosto vključil prevajalca, kakšna sodobna tehnika. Globalna vas, vsi se razumemo, vsi vemo, kaj kdo misli, skoraj že, skoraj! Bralniki misli, na tem je že veliko narejenega, samo, težko je misli prestrezati, tudi zato, ker so frekvence možganskih dejavnosti zelo različne. Spomnim se, da sem v starih romanih bral, kako so govorili, da so na isti valovni dolžini, nekaj takega. No, danes vemo, da obstaja osebna valovna dolžina mišljenja. Če bi ljudje imeli mikročipe v glavi, bi bili miselno povsem nadzorovani, za zdaj pa še potrebujemo oglavnice. Vojska, baretke z všitimi bralniki misli … Ne vem, če naš vojak ve, da so njegove misli že morda v kakšni bazi, kdo bi vedel. Ta tehnika je stara dvajset let, tam nekje, poskusi so bili pa že prej, s šahisti, vohunske službe, zaslišanja. Ampak če človek ve, da je miselno nadzorovan, lahko tok mišljenja spremeni, avtoblokira in podobno. V takih primerih tudi to odpade. Seveda je direkten zapis mišljenja še zelo nedodelan. To pa zato, ker možgani, tako jih evolucija ustvarila, veliko stvari kodirajo s simboli. Obstaja pa že register simbolnih vrednosti, za določene narode, rase, skupine. Cela znanost. Dr. Zico je bil v takem timu in to obvladuje. Zadnjič mi je kazal možganske regije in aktivnosti pilotov – kako so tam možgani naviti, kadar gre za res, ampak adrenalin marsikaj prekrije. V stresu in strahu, se nekateri centri dobesedno izključijo, drugi pa žarijo, dobesedno žarijo. No, zdaj pa še sanje naše Mie, da bom lahko pripravljen, če se bomo v ponedeljek lotili brisanja. Previdno bo treba ovrednotiti sanje zadnjih dni, ker je pod stresom, ker je v novih okoliščinah. Dvakrat je bila v neki kliniki sredi gozdov, tam na neki planoti, nek hotel Skala ali kaj, kjer ti zapišejo sanje, če želiš. Tam, da celo opravljajo evtanazijo pod posebnimi pravili. Slišal sem za to, prebral na medmrežju njihov kodeks. Glavni zdravnik je Rus, dober zdravnik, poznam njegove študije. Izvedenec za prekrivanje metabolitov in strupov, za skrivanje specialnih poživil pri vrhunskih športnikih. No, zdaj pa pomaga ljudem onkraj. Torej, če si najprej ogledam sanje iz tistega obdobja, lanski julij, tam sta bila na počitnicah. No, mapa RS/10049 * O, zelo dobro izdelan posnetek, čiste slike, realne. No, dajmo, si reče dr. Zan.

      Marija prihaja čez travnik in nese jagode. Roki drži sklenjeni, bele čiste roke, oblikovne v neko skodelico, notri po polno gozdnih jagod. In njen plašč je moder, obšit z zlato nitjo. Lasje se svetijo, očitno pravkar oprani, rahlo rjavi. Modra, malo bolj temno modra ruta, ji je zlezla na hrbet in hodi, hodi; za njo ni nič, samo nebo, oblaki, trava pa visoka, lepa. Njene bose noge gazijo, kaže da v jutro. In potem se zasliši nežen ženski glas: Mia, nosim ti jagode, da bo zaužila jutro, na, pojej. Grešna si, a v duši čista, na, pojej. In potem so vržene jagode v nebo, letijo in se spreminjajo v rdeče balone, ti se večajo in pokajo. Nenadoma se slika spremeni. Baloni izginjajo v mrak, Jezus pride na nekakšnem letalniku in nosi knjigo. Usede se, lista in da prst na neko ime. Tam je z mastnimi črkami napisano Mia Krancelj. Potem Jezus vzdigne knjigo, črna je in ima zlat naslov: Knjiga grešnikov. Pa reče Kristus: Opralo te bo, nevihta jeze bo. Oče se bo jezil, ampak te bo opral. Boj se kače na poti, boj se. In ne želi si več, da bi bila samo jagoda, samo posladek. Slika se zamenja; vlak, mlada ženska vlači kovček, pod pazduho pa nosi – čakaj, čakaj, da si tole malo povečam, ne vidi se dobro, si šepeče dr Zan. A, glej, bela majhna krsta, na pokrovu so pa narisane rdeče rože, nekakšni nageljni, nekaj takega. Nageljni ja, na Bledu sem jih videl, ja na balkonih, to bo. Očitno ta narod ljubi ta nagelj, tako kot Japonci češnjeve cvetove. No, pa je konec sanj. Šifra, saj, vlak, potovanja, želja po spremembi, Marija, versko očitanje, želja po očiščenosti, torej to je to, zato je prišla k nam. Je pa imela včasih more, vem. Mogoče je kakšna v drugi datoteki, znotraj tega korpusa, koliko jih je, pet, vsega skupaj pet. Torej petkrat si je dala posneti sanje. No, tole bo, mora št 3.

      Ona stoji v veliki kalni vodi in se hoče dokopati do smešne lesene posode z ročaji in medeninastimi obroči, noter pa sedi rožnat dojenček. Ona grabi, kriči, nad njo se razbesni nevihta, strele udarjajo prav blizu dojenčka. Grabi, plava, ampak voda je hitra in vezema vse, nosi drevesa, kose pohištva, vrata, kosi elektronike, postelja, in kača, kača plava proti dojenčku, rumena, komaj jo je videti iz kalne vode. Ona tuli, grabi, grabi in konec.

      Oh, si kar predstavljam, v kakšnem stanju se je zbudila; poznamo to stanje, ko se pod vplivom takih sanj dvigne nivo mnogih transmiterjev in adrenalina. Dr. Zico mi je razlagal, da so beležili tudi že zelo močne nalive noradrenalina in dvig krvnega sladkorja, pa so bili potem zjutraj rezultati slabi, pri tistih, ki jim nagaja krvni sladkor. Zanimivo, da pa v takem sanjskem stanju ni pričakovati srčne odpovedi, najbrž zaradi noradrenalina in adrenalina, no, stanje ne traja dolgo, ampak sladkor pa še kar kroži in adrenalin se počasi umirja, zelo počasi, pa potenje in motorika, to se vidi na posnetkih, kako se ljudje premetavajo po ležiščih. Ja, pri naši Mii gre za privzdigovanje očitanj, kadar ni polno zaposlena, takrat tudi več sanja – razumljivo, ko imajo možgani več časa za samoanalizo, to počnejo. Dnevni stres zahteva sprotne prilagoditve. Joj, koliko mor je imel tam v tistem hotelu. Kaj pa če je bila tudi mejno suicidna, pa nam je to zamolčala. Ne bi izključili tega mehanizma, suicid zaradi prehudega očitanja. Psihiatri to poznamo; in celo zdravimo na ta način, pošljejo take k nam. Dva smo že imeli, dva, takoj na začetku, Španec, no, ne čisto Španec, Finec je bil, ki je živel v Španiji in Še en severnjak, Šved iz severa. Menda je po nesreči zbil mamico z otrokom, res, nesreča je bila, otrok je ostal invalid, mama pa si je opomogla. Ni prebolel tega. Spomnim se tega primera, hude more je imel in res je dvakrat že imel suicidno seanso. Potem so mi ga predstavili. No, ta je naš zelo uspešen pacient. Zdaj spet polno živi. Zamenjal je mesto, ni več voznik gozdnega vlačilca, zdaj dela kot ribič. Nov človek, oženjen, otroka ima. Lani je bil tu v bližini na morju na Visu, obiskal nas je. Meni je prinesel dobro cigaro in izvrstno vino pa lep kos zmrznjene ribe, saj ne vem kakšne. Naši mojstri so jo pripravili, odlična reč, res. Ah, za danes imam zadosti teh ekranov, morda še zvečer, kaj vem. Aha, nujno sporočilo. Kaj, kaj, v ponedeljek pride nov pacient, zelo zmeden, zamišlja si, da je petelin, no, no …