Otok pozabe 14

      Saj sem vedel, tista zadnja nedelja v Juliju, tista, ko sva se popoldan z Elo … In njena kava  – trije  m – ji, mano,  makina, mišela … Ela … Trst … In sestanek … Zdaj smo 3 oktobra ponedeljek. Sedim v novi pisarni, no, kabinetu. Po nadstropjih še nameščajo določene stvari, v kleti so že končali z deli, Sanjebralnik in cerebralnik sta v prijazni komori, dosti bolj prijazni kot na otoku … Komora za zvočno terapijo, vrhunska. Komora za aromaterapijo, termalna komora, skratka … Tista nedelja, premišlja Zan. Skorzeny se je odločil, da celotno kliniko podarja meni, z vsem inventarjem s pacienti. S prvim septembrom je kliniko na otoku zaprl in tam ustanovil moderen zabaviščni center, kjer se bodo ljudje lahko opajali na rekreativen način, pod vodstvom doktor Zica. En sanjebralnik je ostal, stari cerebralnik tudi, ker si bodo lahko ljudje posneli, kaj se jim v glavi plete pod vplivom substanc. In doktor Zico bo slaven, je že … Nove in nove substance čarata z Adlerjem, hja, to bo festival. Tja bodo hodili samo tisti, z jahtami, nov privez je že organiziran in varovan. Število gostov bo omejeno, osebje pa, kuharji ostanejo, čistilke vzdrževalci, nič ne bo odpuščanj, še več natakaric bo, namesto medicinskega osebja. Meni jih tu ne bo manjkalo. Za zdaj imamo trideset pacientov, nekaj je že novih. Kako hitro je to Skorzeny organiziral, propagiral in … Ko me je tisti večer spraševal, kako to, da sva se z Ursullo tako hitro razšla, je rekel, tisti njegov stavek … Vidim ga, ja … Sedel je v fotelju, prislonil prst na spodnjo ustnico in rekel: »Ljubezen je takrat ljubezen, ko dva nimata skrivnosti.« Pa še prekleto prav je imel. Vem, da on Ursulle ne obtožuje, zdaj je tudi jaz ne več. Pač, imam rada seks, jaz sem ji ga dal premalo, to je dejstvo. Mogoče je v severnjakinjah ta gon bolj izražen, ker se zavedajo, da so tam težji pogoji za življenje – nekdaj bili, da … In ta genska oprema ostane. Je treba unovčiti gon, da se zarod nadaljuje. Moški so umirali na lovu, v vojnah … Pravijo, da so prve zabave že uspele … No, no … oktober, si Zan pokima in se sprehodi po veliki ordinaciji. Ta grad, nekdaj ženska kaznilnica, potem v drugi vojni zapori, mučenja, ubijanje. Mar je to vse v teh stenah, mar bodo zvonili kriki, jok in bes in kletvice. Vse se shrani v kamne. Ja, mogoče sem se prenaglil. Mogoče so tu slabe energije, kdo bi vedel. Kako bodo pacienti to dojeli – oni itak ne vedo, kaj je ta grad že vse bil. Hiša pozabe, dobesedno, nekateri so bili nekdaj res pozabljeni, uničeni, ubiti … Pa lep park je, glej no … In te jesenske barve, ti pasteli. Na otoku je bilo neko brezbarvje, samo nebo, borovci, skale, te tri osnovne barve, tu pa … Zdravljenje z barvo, tudi to obstaja. Dr. Trstenjak, Slovenec je o tem napisal zanimivo študijo. In so jo upoštevali. Seznanjal sem se z njo na Dunaju. Ja, to je bilo znanje še iz prejšnjega stoletja. Mi otroci novega tisočletja, mi smo ekransko obsedeni, tam pa je na tisoče barv, in hitro se menjajo. Danes začnem z rednim delom, pogovori, vizita … Novo glavno sestro imam, gospo Anico, vestno, že prej je delala v psihiatrični bolnici. Dva zdravnika imamo, dr Malowska je prišla za nami, pride še Zicov učenec, dr. Zobrow, oziroma on je že tu, nastanjen v vili v tem malem kraju. Jaz sem dobil vilo ob jezeru na Bledu, spet Skorzeny … Kje vse ima svoje niti. In tisti večer … Debeli strokovnjak za finance, gospod Jul, Švicar, pozabil sem priimek, zdaj sploh ni pomembno. In naš Huan … Zmenili so se, da grad odkupijo Gorski tigri v mojem imenu, da muzejski del ostane v lasti slovenske države, da ga bo evropska unija prenovila, da bo pomagala pri dobavi novih naprav za laboratorij, ker da je to v skaldu z načrti države Slovenije, predviden objekt za medicinski turizem. Zdravljenje stresnih situacij in ta naš specializirani program za zdravljenje spominskih funkcij, tak ima zdaj uraden naslov. Lastnik gradu, tako so narejene listine, sem jaz, vile na Bledu, jaz, oprema je moja last, Skorzeny si je zagotovil pravico, da sem pošlje svoje prijatelje in znance in je zato zanj rezerviran en oddelek s šestimi posteljami. Preselili smo tudi laboratorij. Zdaj ga bo vodil kar dr. Tomaž Mrostar pa še dve mlajši specialistki klinične framoakologije in biokemije. No, tim se je hitro postavil, ker nismo veliki. Tehnično osebje, za zdaj imamo vse pokrito. Kuhinja, dva svoja kuharja z otoka smo prezaposlili, nekaj strežnic. Dobili smo tudi potreben medicinski kader, ker smo ponudili ugodne pogoje in višje plače kot jih dajejo v državni bolnici, zato ni bilo težav. Gospod Jul je naredil kalkulacijo in smo nastavili take plače, da bo klinika še vedno vrgla lepe dobičke, ker bodo sem prihajali taki, ki vse to lahko plačajo, zdravila, seanse … Me prav zanima, kako bo šlo s privzdigovanjem spomina, za zdaj imamo samo enega pacienta, starega okrog sedemdeset let, nima še demence, po nesreči na smučanju ima težave, no, dober izziv, dober, si kima doktor Zan in kar ne more ujeti delavnega ritma. Pogleda na videosporočila. Ela mu je pustila posnetek jutranjega tuširanja in daljšo izpoved:

      Dragi, zate si jo milim, glej … Joj, danes ima konzultacije s študenti, študijsko leto se začenja. Pogršam te, veš. Kako je tam med hribi. Se spomniš, kako sva e vozila na otoček, a. Pred štirinajstimi dnevi. In si zvonil, pa mi nisi povedal, za kaj si zvonil. Tam se zvoni za srečo. Sporoči mi. Delo na kliniki se začne, kaj? Tako, še obrišem se, oblečem, spije kapučino in grem v Torino. O, glej, še pesnica bom postala, pa ne taka kot ti. Obljubim ti, da bom našla založnika. Poznam ljudi iz te branže, ne skrbi. Za novo leto boš imel svojo knjigo teh tvojih haiku, boš. Poljub in čao.

      Eal, Ela, Ela … Kot da sem dobil nova krila. Ljubezen, saj, preoblečen nagon, v meni še zadnji zalet, tudi to vem. Joj, kaj pa delo, Zan!? Zdaj boš moral delati za svoj račun, dajmo, se vzpodbuja. Nova tajnica, mlada svetlolaska, prizadevna, visoka, baje rada pleza v Alpah, oh … Ampak ima pa vse pod kontrolo, to pa. Čakaj, kaj me danes čaka: ob devetih vizita, nič posebnega, ob enajstih pogovor za prvo seanso tukaj, ob enih pride gospod dr. Peter K., da se dokončno pomeniva, kako bomo zagnali program zdravljenja z glasbo. In to bo to za prvi oktober. In Ursulla, s sinom sta zdaj v Londonu, tam ji je Skorzeny našel pisarno, kjer bo zanj vodila malo podjetje za organizacijo medicinskih turističnih ponudb, tudi nas bo imela v registru – na nek način bova povezana. No, zdaj je šele osem ura, do devetih imam čas. Popravi si ekran, bolj ga nagne in prebira kartoteke pacientov. In potem se spomni, kaj pa Bob in gospod Kokot … Ja, Bob je po tistem, ko je izvedel, da vse vem, odpotoval. Zavrnil je storitev, plačal še dva dni več in izginil. Ursulla ni točila solz za njim, kot ne za nikomer … Kokot, on, ta mali genij. Seanso je dobro prestal, samo nekega jutra je začel spet kikirikati, kar tako, na terasi je navsezgodaj kikirikal. Obvestili so me … Pa so ga odpustili s paketom povsem novih zeliščnih zdravil. Zdaj daj je v novem projektu in da noro programira. Drugi, gospa Mia, si je opomogla in šla v Ljubljano, uspešno smo jo preklopili nazaj v življenje. Zmenila sva se, da pride kar v Begunje na pogovor – če bo treba, bomo naredili še dve manjši kuri z infuzijami. Zelo vesela je bila, da bomo zdaj tako blizu nje. In še vsi drugi … Če pogledam statistiko, smo imeli samo en slab primer, gospoda, ki je domnevno povozil otroka, menda ga je, kaj vem. Tisti je pa je naredil samomor v domači garaži … Tam je šlo še za druge reči, za ljubezensko tragiko, prevaral ga je partner, nenavadno … In tako bo zdaj to šlo. Ela bo prihajala ob petkih iz Trsta, Tim, bo kdaj pa kdaj prišel dol, bomo videli, klinika pa že živi, imamo že čakalno vrsto, kar se na otoku ni nikdar zgodilo. Otok je le otok, že to deluje psihološko močno, osma in to. Kakšen preobrat. In prav je imel kipec bude, tisto noč, ko sem ga vprašal, prav. Moj dedek je skozenj rekel: Zan, ženska je usoda, usoda pa nima forme. Ne zaglej se v formo, zaglej se v duha. Ela premore pristno toplino in bo tvoj novi dom. Ursulla pa je samo lepo oblečen nagon … Dolgo si potreboval, da si to spregledal. Saj veš, kako sem ti kazal orlico in orla – takrat si bil deček, vedel sem, da ne boš razumel tistega nauka. No, zdaj si svoboden orel s svobodno orlico – zaroda ni treba načrtovati, mogoče pa, naslednika, pravega, ker Tim je povzel več po materi kot po tebi. Tako to je. Razpri krila in poleti med gore. Ja, dedek, ja … Ela mi je kupila na nekem sejmu mali kipec bude, etnološki sejem na Nizozemskem, mali Buda, tam je, pobožno nagnjen. Rekla je, da bo stražil mojo trepetavo dušo. In v hotelu Skala sem napisal veliko verzov, tudi zaradi Ele … In če bi jih zdaj na hitro prebral, tako jutro, zunaj lep jesenski dan, barve žarijo …

Lomljivo steklo srca,

oblito s poletno nevihto,

toči kristale novih poljubov.

Oči ti žarijo iz mraka.

Kamni žarijo iz zehavih senc.

Stopava v dušo gozda.

Trepčeva iz davnine.

Pogreb minulosti je slovesno tih.

Mah nama daje nežno zelenilo.

Debla bukev izžarjajo bližino.

Tiho stopam v srce metulja.

Samota je črka na nebu modrega pogleda.

Kot orel v hladni modrini sem.

Razpeta pokrajina me najde.

Tam spodaj je jezero pogleda.

Sam sem v jedru nezvestobe.

Belina meseca,

je mlada kri noči.

Midva sejva sanje med debli.

Trpka je luč molka.

Steza do srca je shojena

od nog zmajev,

ki so nesli mrak pozabe v votline.

Ptiči odklepajo vrata juter za naju.

    Sentimenti, da … Pripraviti se bo treba na dan, na delo, služiti bo treba, služiti ljudem, zase, zanje, za … Gospodična Marija se mu nasmiha na ekranu in mu pove, da bo gospod, ki naj bi bil danes predviden za sprejem, preložil na jutri, ker ima neke težave. In opominja ga, da se čas vizite bliža, da je vse pripravljeno, vsa dokumentacija, da ga že čaka na rokovniku.

    Vstane in gleda skozi okno. Park, lepe barve, trije se sprehajajo, kako!? Vizita je ob devetih, ti trije pa … Čakaj, čakaj, to morama pa preveriti. In pokliče glavno sestro. Kaj!? Ne, klinika smo in hišni red so vsi podpisali, vsi. Takoj nazaj v apartmaje naj gredo – edina dopoldanska obveznost je prisotnost na viziti, to so podpisali. Počaka, da ga glavna sestra obvesti, da je uredila. Obleče novo haljo, si obesi stetoskop, vzame službeni rokovnik in gre.

      Pozno popoldan še kar dremlje v fotelju in pusti soncu, da ga greje skozi šipe. Komora za glasbeno trapijo, tehnični preizkus, premišlja. Ta gospod Peter K. z bradico in s tolikšnimi idejami. Odličnega sodelavca bom imel, pronicljiv, vesten, duhovit … Še dobro, da sem pomenek posnel, da ga zdaj lahko še enkrat v miru poslušam. No, dajmo, si reče in pritisne gumb za predvajanje iz zvočnikov.

1. Gospod Peter K., kot vem, razvijate prav posebno zvrst glasbe. Sam sem pač navajen azijskih zvokov. Če sem iskren, Na Dunaju sem poslušal te, kako jim rečejo, ja, domačijsko, tako sem slišal, pleh muzika, tega ne prenašam, res, žal. Kakšne instrumente uporabljate, poleg seveda sintetične glasbe.

Moram vas razočarati. V končni različici sono-zdravljenja uporabljam izključno sintetične zvoke, ki pa so vsekakor derivat morfoze pristnih instrumentov. No, je pa res, da te pristne instrumente odigram sam, saj je kakovost oziroma zdravilnost posnetka odvisna od številnih dejavnikov. Pomemben je točno določen stik telesa z instrumentom, in na pravem mestu seveda. Izvajanje skladbe zgolj po notnem zapisu tukaj ne bi imelo istega efekta. Kolikor se bo slišalo neznanstveno … pomemben je pravi občutek.

Sicer pa od teh naravnih glasbil najraje uporabljam 9-strunsko astralino ali pa multidimenzionalne pnevmo-timpane. Ampak pri moji metodi je v resnici najpomembnejši instrument – pazi to – vokal. Ste presenečeni, kajne?! Verjetno si predstavljate, kako je šele pri vokalizaciji vse odvisno od občutka izvajalca in snemalca. Note ne pomagajo.

Melodična osnova je torej skoraj vedno človeški glas, v aranžmaje pa dodajam še nekaj slonjih nizkofrekvenčnih odmevov, zelo ugodni so tudi jutranji “pogovori” delfinov. Eh, slednje so žal v zadnjih letih ravno po zaslugi mojih raziskav zlorabili za razcvet eho-video-terapije. Šarlatani! Ta cenena psevdoznanost, kjer zahtevajo, da pacient verjame v vse sorte čarobnjaških zvokalij. Tam ni nobene znanosti.

Moja metoda oziroma naprava, ki ji pravim SonoSan, pa temelji izključno na potrjenih znanstvenih pristopih. SonoSan ujame prave valovne dolžine vibrouma celic in zatem skozi težnostne tunele pošilja personalizirane zvokovne subkvarke vse do obolelih tkiv. Cilj je, da se metabolizem v celici hiper-pospeši v smeri samozdravljenja.

Ne glede na to, da postopek na koncu koncev izvajam izključno s sintetično obdelanimi zvoki, pa se ne bi mogel bolj strinjati z vami glede tiste izumetničene dunajske groteščine … au, rožljada krščena! Pleh muzika, uf. Prepričan sem, da predpona »pleh« korenini v besedi »plehko«.

Enkrat sem to pleh-ko muziko za šalo vrgel v svoje aparature in že na preliminarnem spektrogramu se je izrisovala nesmiselna, celo najbolj domišljava krivulja, kar sem jih kdaj videl. Prazna sporočilnost, ej.

Me prav zanima, kaj bi pokazal vaš cerebralnik pri ljudeh, ki poslušajo to glasbo.

2. Naj vam pojasnim, da smo našemu cerebralniku dodali izboljšavo, namreč centri za odzivno spremljanje zvokov in frekvenčni vplivi na nevronske interakcije, so bili slabo raziskani. Naš dr. Zico, to sem vam že omenjal, je kar na sebi preizkušal zvokovno vplivnost, in dodal programsko opremo, ki zmore bolj natančno razbrati, kaj se zgodi pri določeni frekvenci, pri tonu, pri, kaj vem, dozi glasbe. Vaša dognanja so menda že zelo specifična.

Da, da, seveda! Govorimo o precizni znanosti, potrjeni s strani priznanih teoretičnih in eksperimentalnih korpofizikov. Vse formule so na mizi, razen patent za izdelavo frekvenčne sirange je izključno v moji glavi. Tako ostajam edini, ki lahko ustvarja personalizirane težnostne tunele skozi hemoglobin in nadalje do celičnih jeder.

Kaj ste me že vprašali?

3. Razmišljal sem, da če bi naredili snop zvokov, ki ima, recimo, samo teoretično, vpliv na točno določeno točko v možganih, recimo tam, kjer sedež melanholije, potem bi to bilo revolucionarno. Bi sprejeli ta izziv?

Ha! Zanimiva ideja! Sam sicer ne bi znal poiskati sedeža melanholije v možganih, ampak če mi vaš cerebralnik pokaže koordinate, lahko nanje vsekakor usmerim ne le snope, ampak celotno spektropolje zvokov. Karkoli in kolikor osebek potrebuje za zdravje.

4. Veste, za vas sem se zavzel, ker ste za zdaj edini zdravilec z glasbo, ki je pripravljen individualno pristopati k vsakemu pacientu posebej. Na osnovi preiskav s cerebralnikom, bi vi torej bili sposobni ustvariti glasbo, ki bi osebi resnično pomagala. Namreč znano je, da je nek način glasbene terapije, vendar je vse poenoteno, tako kot pri zdravilih, na kilogram teže, toliko in toliko učinkovine. Mi bi torej s pomočjo cerebralnika pripravili v naši glasbeni komori tak izbor avtorske, torej vaše, glasbe, ki bi jo oseba poslušala pod nadzorom cerebralnika, vi bi uravnavali tone in frekvence, jaz bi analiziral, kasneje seveda, koliko se je biokemijska sestava v nevronih spremenila pod vplivom vaše glasbe.

Fascinantno! To … to je … ne morem verjeti …

SEVEDA! Kako da nisem že prej pomislil?!?!

Veste, moja naprava, kot ste že namignili, zazna unikatni odtis celice pacienta, terapija je zasnovana »na kožo« osebka, izjemno je učinkovita in hitra, AMPAK!

S SonoSanom lahko v resnici zdravimo le posledice. Kot verjetno veste, naprava spreobrača razdiralce celic v zdrava tkiva, kar je sicer unikum v zdravstvu, AMPAK … rakavost celic, če se lahko tako izrazim, je najpogosteje le odslikava vzorcev obnašanja pacienta. Sprožilec bolezni so najpogosteje stresorji, ki jih ustvarjajo možgani ob določenem načinu razmišljanja pacienta. Hočem reči, geneza bolezni tudi po mojem zdravljenju ostane lepo uležana na cerebralnih sedežih človeka. Zato se 83 odstotkov bolnikov vrne na zdravljenje istih celic že v roku od enega do dveh let.

Tako pač je. S svojimi aparaturami žal ne morem locirati posameznih možganskih centrov – zato nikdar nisem prišel do izvora bolezni. Prav tako SonoSan ne prikazuje slik spominov oziroma izkušenj, primarnih vzorcev iz otroštva ali genskih odtisov prejšnjih življenj. In če bi hotel človeka res ozdraviti, bi mu moral modificirati prav vse našteto.

Ampak združen s cerebralnikom … u, madona, to bo revolucija!

Če bi torej moj SonoSan povezali z vašim cerebralnikom, bi se v slikah kazali spomini, gotovo celo praspomini … in z ustreznimi frekvencami bi lahko – hipotetično – spreminjali oziroma uravnavali spominske slike. Lahko bi jih ne le brisali, ustvarjali bi nove spomine, blažili posledice travmatičnih epizod, ali pa namenoma travmatizirali centre, ki osebku povzročajo občutja dolgočasja in depresije. Z usmerjenimi impulzi zvočnih zank bi lahko, na primer, introvertirane ljudi učili reči NE – že to bi ključno znižalo potencial za razvoj bolezni. Možnosti so tu neskončne!

Pa to je genialno!!!

5. Ja, stvar je taka, na molekularni ravni je vpliv zvokov že dobro dokazan, interferenčne frekvence zmorejo neke specifične učinke, ki jih molekularni fiziki že desetletja uporabljajo; v industriji, komaj zdaj začenjajo z zvočno obdelavo snovi, da dobijo spojine, ki imajo drugačno vlogo v večjih kompleksih. Seveda glasba zdravi, to vedo že vsaj sto let, ampak, da bi kdo individualno pristopal, tega še ni bilo. Torej, če vas prav razumem, ste vi pripravljeni v Begunjah prevzeti stalen angažma. Imeli bi svoj zvočni laboratorij, dostop do cerebralnika, nekaj pacientov, skratka, delo vam bi bilo omogočeno.

Vsekakor! Vsekakor … oprostite mi, vendar … trenutno sem … res ne morem verjeti, da doslej še nisem pomislil na ta aspekt uravnavanja cerebralnih valov in …

Verjetno bi moral SonoSan minimalno prilagoditi za rokovanje s cerebralno materijo in … nekaj testov bi vsekakor morali zagnati za oceno vpliva težnostih tunelov na možgansko skorjo … pa še globlje … ampak … to so detajli, postranski detajli …

Subkvarčne stimulanse bi lahko dodatno pošiljali skozi spominski parafrazer – to je nov pripravek znotraj SonoSana – ki bi ob povratnih informacijah lažje modeliral, celo predikativno snoval usmeritve k ciljnim točkam zdravja … čakaj! Ali niso encimi v možganih bolj … ne, ne … tam ne bo težav. Izvedljivo, povsem je izvedljivo. Razen v primerih …

Ja, ne …. razen, če bi encimskim fitogranulam dodali večjo mero parenhimskih uravnalnikov … ne vem, ne vem … tudi tukaj so potrebni testi na živem tkivu … mogoče celo vrtine v lobanjo?! Eh, to se zna zakomplicirati. Ali pa ne! Lahko bi v hrbtenjači zadeli ventrikularni sistem in od tam manipulirali elektrolite likvorja … lahko bi jih navili za večjo prevodnost in … ja, ja … to bo to!

Oprostite mi, navadno sem bolj elokventen, več razložim, ampak vaša ideja … kaj naj rečem … BUM! Implozija misli. Vse je tako elegantno! To bo nova revolucija! Povem vam, Freudova psihoanaliza je angleški pasji vrtec v primerjavi s tem, kar se bo tu izvajalo.

Navdušen sem! Kdaj začnemo?

6. Z zadovoljstvom ugotavljam, da ste to sprejeli. Podpis pogodbe bo opravljen na blejskem gradu, protokolarno, ko bomo tam oznanili odprtje nove klinike, ki bo, to že lahko rečem, podprta tudi z evropskim denarjem.

U! Eminentno.

7. Zdaj pa še nekaj čisto osebnega. Kaj menite, ker vem da ste desetletja nazaj bili tudi v rock skupin, kaj menite, koliko prave energije je v tej glasbi, ki je na nek način, vsaj zadnjih sto let, nek urbani krik.

HA! Ni toliko pomembno, kaj jaz osebno mislim o glasbi. Bolj zanimivo mi je, kaj o njej povejo naprave.

Seveda je bilo v preteklosti tudi v rock glasbo vnesene precej nasilne plastike, v denarnem poželenju so razni slinocedneži v aranžmaje tlačili … neizvirnost, cukravost in plehko bahaštvo, ampak … to vsekakor ne velja za domala vse poznane, večno platinaste hite. Zanje še danes verjamem, da bi lahko ob pravem trenutku sprožili iskro miselnega prevrata. Pa tudi v vseh ostalih substančnih skladbah žari toliko tlečega oglja, da bi lahko človeštvo ob pravem vzgibu plamenelo v pristnih odnosih izpred leta 2030.

In če se vam zdi, da svoje teze postavljam le na podlago občutkov, vas bo veselilo vedeti, da sem vse navedeno sposoben znanstveno dokazati.

Seveda sem tudi rock glasbo vrgel v SonoSan in ne boste verjeli, kakšne forme spektrogramov se rišejo … to je … neopisljivo. Pravzaprav v segmentih presega logiko fizikalno možnega in spominja na Penroseov trikotnik, združen z Borromeanovimi obroči v hudičevem trizobu.

Medtem ko siromašna pleh glasba riše le površinske otročarije, celo psihotične potege, se valovni spekter rock glasbe spusti na subatomski nivo. Izrisujejo se kompleksni, a sočasno popolni fraktali, prelivi v barve, ki jih ne znam imenovati, forme kljubujejo času, ga ožijo, širijo, brišejo, in temeljne matematične formule v ozadju naprave presegajo trenutno znane dimenzije.

Res je neverjetno. Predloži se mi paradoksalna slika, ki je znanstveno še ne znam interpretirati.

8. Se vam zdi, da je izrazna moč, tudi zato, ker je povsod prisotna in kar naprej podprta s slikovnimi vtisi, izgubila svojo prvinskost. Najbrž poznate teste, ki so jih delali pred dobri desetletjem v ZDA, uspešnice iz videoprodukcij, so v posebni komori poslušali naključniki brez slikovne podpore, pa se jih glasba tako rekoč ni dotaknila. Ta slikovna navezava na glasbo, je zagotovo v novih generacijah razporedila vtisno materijo na način, da nujno sledijo tudi sličice, sicer nima učinka. Seveda je velika razlika tudi med koncertno izvedbo in studijsko prirejeno glasbo, vsekakor. Resna glasba je še vedno domena dobrih koncertov. Kaj menite.

Vaša implikacija ima svoj prav, na nek način pa gre za velikansko zmoto. Ne vašo, seveda.

Vse se je začelo s pametnimi telefoni in algoritmi za stimulacijo dopamina v možganih. Gotovo se še spomnite, s kakšnim navdušenjem smo po letu 2000 sprejeli vso tisto mamilaško tehnologijo. Kot veste, so kmalu zatem pametni telefoni postali implantati pod kožo zapestja, kasneje so jim bili dodani še blagi elektrokemični stimulatorji za 4D doživetja, in ljudje iz dneva v dan hrepenijo po novih, močnejših dražilih. Ni čudno, da je današnjemu svetu otopel čut za zaznavanje glasbe skozi ušesa.

Ljudem se zdijo sluhovodi primitivni, ne uporabljajo jih več na primaren način in posledično je človeštvo gluhočutno. Ne znajo si več sami izgraditi in nadgraditi pristnih čustev. Seveda je lažje plačevati mesečni najem virtualnih čutnih paketov … uh, kako se mi gabijo tiste reklame polnošobih blondink: »Ste si že od nekdaj želeli preseči občutke kluba visokih milj? Preizkusite našo novo aplikacijo …«. FUJ!

Kakorkoli, ne vem, ali ste me razumeli … verjetno sem začel na sredini. Grem na začetek.

Gotovo ste zasledili vest o novih analizah izkopanin Homo castruma, ki dokazujejo, da je ta pračlovek poleg klasičnih čutil – voh, vid, tip, okus in sluh – uporabljal tudi eholokacijo. Upam si trditi, da je preko eholokacije celo videl oziroma gledal glasbo. Videl je njeno formo, in to brez aparatur ali psihoaktivnih substanc.

Se pravi, vsak ritmični udarec po votli oljki ali vsak ton iz koščene piščali je v glavo Homo castruma narisal realne podobe prostora, časa, zgodbe iz preteklih stoletij, izkušnje, celo nauke … prepričan sem, da so se mu slikali občutki v dejansko otipljivih oblikah, me razumete?!

Današnji človek pa je čustveno gluh. Slušno mutiliran ob pomoči tehnologije.

Ampak ni še vse izgubljeno. Najina analogna generacija, ki je rasla zgolj ob rožičastih TV antenah na strehah, še vedno razume moč in aspekt samooskrbe z občutji. Ne, ni še konec. Dokler znamo znanstveniki prisluhniti sebi, lahko človeštvu vrnemo človeške čute. Prepričan sem, da bi lahko najino novo potovanje v neki fazi predramilo otopele možgane post-bakrene generacije. To bi bila šele revolucija! Ja.

Res sem navdušen!

9. Torej se v kratkem, še to jesen, dobimo na Blejskem gradu?

Vsekakor, vsekakor. Računajte name.

Odgovore napisal, Peter Krkoč

Ja, ja, sledil bo uraden podpis protokolarnega dogovora z državo Slovenijo o tej novi kliniki in podpis pogodb s sodelavci, to bo že naslednji teden. Neuradno že delamo, saj, saj, si Zan pokimuje in pogleda na stikovnik. Spet Ela, spet video, tokrat s pomola:

    Dragi, poslušaj morje. Danes je glasno, kliče te, pogreša te, kot jaz. Komaj čakam, da pride petek. Grem na kavo, čao. Aja, univerza, konzultacije, vodila bom seminar, no, nekaj bo,  redna profesura mi še ostaja nedosegljiva. Sem pač mlada raziskovalka. Zvečer se slišiva, Čao.

  Ja, ja, zvečer …

***

    Zaročno potovanje, premišlja Zan, ko sloni na ograji male jahte, last enega od pacientov, ki se je sam ponudil, da mu jo za cel december posodi s posadko vred. Z Elo sta se odločila, da bosta zaroko praznovala na nekdanjem Otoku pozabe, kje je še imel v lasti vilo in bosta tam preživela zaročno slavje; poroka, naj bi bila marca meseca nekje na Krasu. S strahom je pričakoval, kakšen bo zdaj videti otok, ko že skoraj tri mesece ni bil tam, sredi oktobra, da je dal še zadnja navodila glede dodatne ograje in varovanja vile, kajti Skorzeny je otok spremenil v veliko zabavišče z medicinsko vodenim drogiranjem s substancami, ki niso nikjer v prosti prodaji, na pol ilegalno privatno zabavišče – pač, otok je njegov, in v svoji hiši lahko človek počne, kar se mu zljubi. Dr. Zico je povsem padel v to novo strast, branje misli po določenih substancah; in dr. Adler je nadgradil ekstrahiranje substanc iz rastlin. Lepa reč, lepa, si kima in gleda valove. Še pol milje, mrak je že, pa bomo tam. O glej, ga že vidim, vse razsvetljeno, veliko luči, ekranov: kaj, retro večer, retro rok večer, glasba iz dvajsetih let. Joj, kaj bo to. Ela se mu pridruži, ga prime za roko in gledata. Jahtica je zdaj že v privezu, med drugimi, bolj imenitnimi, kašnih dvajset jih je. Velik pozdravni ekran bolšči; OTOK POZABE, je glavni večbarvni kričeč napis, vse mogoče se še izpisuje in prikazuje, potem pa nenadoma en videospot, na sosednjem ekranu pa teče besedilo:

Boli te

glavo stresem … dobro jutro, kje sem?

aha, še diham, ok.

madež vina, nekaj slik spomina v galeriji …

no, gremo naprej.

glej no, zemlja se vrti zvrnjena za par stopinj.

vse je v redu

ma boli te, boli te! runde letijo

ma boli te, boli te! vode gorijo.

ma boli te, boli te! šanku nazdravi.

ma boli te, boli te! iskre v glavi.

ma boli te, boli te!

bas, kitara, boben, ples, parada …

grif noči leti na utrip.

ker noč je živa, v mislih nič ne skriva.

kdor živi, žari za ta hip.

kot revolver se vrtim … roke v zrak in štej do tri.