Otok pozabe 13

Treba je iskati zaveznike. Zico, on je Južnoameričan in hoče imeti svoj svet. Častihlepen je, vem, zato ga je Skorzeny najel, ker najbrž v njem vidi potencial za delanje dobička. Specialist je za branje parametrov v cerebralniku, še bolj pa se spozna na rastlinske strupe in droge, vse to … Raziskoval je droge starih južnoameriških ljudstev in napitke vračev. Čez tisoč strani ima tega gradiva, vsej je objavil v znanstveni bazi psihotropnih učinkovin v rastlinah. Oh, koliko sva o tem že rekla, koliko vsega je tudi že sam poskusil. Napisal je te občutke, vse je dokumentiral. Pa nisem še skoraj nič prebral, če prav mi je dal dostop. Bom že, bom že. Mogoče bi samo načel. Čakaj, čakaj, ja … O, tukaj ima. Mapa z/2

      Po uspešnem mešanju, devetih rastlin, ki sem jih strl v ročnem terilniku in prelil s kropom, kuhanim samo na žerjavici – tako zahtevajo pravila vrača iz vasi O ke lulan – kaj bi to pomenilo, sicer ne vem. Rastlini poznam, samo ena je potencialno zares toksična. Pregledal sem ju v laboratoriju in sem dognal, da prav vse vsebujejo snovi, ki imajo vplive na nevronsko dogajanje, ena je, ki vsebujejo zanimive purine, eterična olja in halucinogene substance. Zdaj sem verjetno dregnil v to tisočletno lastnost tega napitka. Do recepture sem prišel čisto slučajno. Ko smo nabirali rastline za široko raziskavo potencialnih novih rastlinskih antibiotikov, smo naleteli na to odročno vas, skrito na robu hribovja, kjer je še ostanek pragozda – ta naša Brazilija, koliko skrivnosti še ima. In tu je civilizacije komaj stegnila jezik, cesta je slaba, elektrika sicer je, a so slabo opremljeni. Živijo od lova, od gojenja banan, od vrtnarjenja, pač, znajdejo se. Do mesta je nekaj čez šestdeset kilometrov po blatni cesti, ki je ostal od rudarske družbe, ta je v hribih iskala kadmij in litij. Tako, večerni pripravek je bil pripravljen. Šel sem v svoj bivalnik, pripet na močan terenec in po požirkih začel piti. Ogabno, grenko, temno … Etnolog, ki je še uspel pred štiridesetimi leti zapisati recepturo v teh krajih, je še poznal vrača; ta, ki je zdaj, ta je moderen vrač, tak, ki vse dela samo za dolarje. No, spil sem. Najprej nič. Potem sem po pol ure začutil v trebuhu neko vrenje, neko hitro premikanje peristaltike. Mislil sem, da bo takoj sledila driska, na to sem bil pripravljen. Ves komplet sem si zložil na mizo, pripravil vse potrebno za infuzije. Nič ni bilo. In potem je počasi začelo šumenje v ušesih, najprej to, nenavadni pisiki, poki, tudi neko rezgetanje. In pred menoj je rastla barvna lestvica, dobesedno rastla. Zasmejal sem se in videl sem, resnično sem videl svoj smeh kot neko barvno lestvico, ki se je preoblikovala v neke spakaste obraze, vsak je imel svojo barvo in svojo velikost. Skušal sem oblikovati nekaj stavkov, a ni šlo, le neke glasove sem spuščal, se zibal in videval spet ene spotegnjene figure, z dolgimi udi, z neverjetno velikimi glavami in strašnimi zobmi, ki so lomili nekaj, ne vem kaj, a je bilo pokanje. Pa sem se spet smejal, se valjal po tleh, voda mi je ušla, blato, nič več se nisem imel v oblasti. Skušal sem ujeti številke na monitorju, da bi videl frekvenco srca, pritisk, ker sem se opremil z detektorji. Ekran se mi je zazdel velik tunel, v katerem plešejo mali zmajčki, rožnati, nagajivi. Številke so se spreminjale v turkizne metulje, mahal sem z rokami pa nisem nič dosegel. Tam sem bil v lastnem urino in blatu, hip za tem me je popadlo še strašno bruhanje. Zdelo se mi je, da mečem iz sebe dolg trak ognja. Nisem vedel več, v katerem svetu sem zares. Z nenavadno močjo volje sem se spet vzdignil, da bi pogledal na ekran kontrolnega računalnika, pa sem spet videl samo tunel in pomnožene ekrane, ki so leteli in se spajali v črnino, pa spet so leteli metulji zelenomodri, rumeni, vijoličasti. Moker sem bil, pobruhan in smejoč. Metal sem neke glasove, k sreči sem pustil tudi kamero in mikrofon. Vsi prividi so tajali kar nekaj ur. Računalnik je vse beležil. Proti koncu sem videval samo še obraze z velikimi ušesi in vsi so imeli oranžne vratove. In nekje v ozadju je plesal nekakšen vrag ali kaj. In pokrajina je bila polna samih suličastih rastlin, nebo pa temno, turkizno, z več lunami. Noro je bilo to, da pa je pri tleh sijalo sonce. In potem je sledila popolna tema. Ne vem, ali je bila to kratka koma ali spanec. Grozno. Po tej izkušnji sem razumel, zakaj se vrači s tem drogirajo, da dobijo stik z umrlimi, vsi ti navidezni obrazi, vsi ti glasovi, davljenje in to. Biokemija v nevronih, sinteza slik in to. Te snovi vstopajo v ta proces in delajo red po svoje, to je to. Ko sem se zbudil, enkrat dopoldne, sem bil obupano dehidriran, tresoč. Vrači so imeli navado, da so se k sebi spravili z drugim napitkom, neka mešanica kofeina in c vitamina in sladkorja, tako je pokazala analiza. Jaz pa sem si obesil stabilizacijsko infuzijo, tako sem temu svojemu izdelku rekel. Ni mi bilo še dobro. Šel zvečer sem imel zadosti moči, da sem počistil za seboj, se oprhal in analiziral, kaj je kamera posnela in mikrofon. Računalnik je beležil vitalne funkcije. Videl sem, da se je utrip strašno menjal, od galopa do bradikardije, pač odvisno, katera substanca je dobila primat. No, potem pa se je vse uredilo, ker so jetrni encimi začeli delati in so lovili ostanke teh strupov, jih pretvarjali v metabolite. Vzel sem si tudi kri in jo poslal v laboratorij. Čez dva dni so mi sporočili, da imam precej revolucionarno stanje v jetrih, da  naj pazim v naslednjih dneh na prehrano, na vnos poživil, alkohola pa strogo ne.

Oh Zico, Zico, kaj vse si poskusil, vem, vem. Dve leti si potreboval, da si se sestavil od teh preizkušanj, vendar si pa dognal, kako se sintetizirajo slike, kako nevroni reagirajo in spletajo nove povezave, pri tem pa dela fantazija. Čudovito študijo si napisal: Biokemija fantazije. Zdaj si svetovna avtoriteta na področju čitanja sanjebralnikov in cerebralnikov, še večja avtoriteta pa si, ko gre za psihotropne učinke rastlin, tam pa ti trenutno ni para, morda še en Poljak, ki pa je od vsega preizkušanja dokončno zblaznel, ker je potem pretiraval z vsem, škoda. No, njegove študije so pripomogle, da smo sploh začeli novo pot – biokemija mišljenja. In tista teorija, da je bog dal določene snovi kot šifro do velikih znaj. Čedalje bolj verjamem v to, res. S pojavom kave v Evropi se je dogaja družbena in tehnična revolucija, alkohol je družabna droga, vse druge, morfij recimo, so le prispodoba raja po krščansko, po naše so te droge namenjene kontaktu z višjimi instancami duha. Šifra skrita v snovi, v rastlinah, v kamnih … Nekaj je na tem, zagotovo, a sem raje šel v biokemijo možganskih celic, v nevronske strukture. Joj, kakšna noč … Bi še kaj bral, recimo, tisto iz zapiskov naših otočanov. Čakaj imeli smo mlado damo, ki si je očitala navidezen umor – zastrupila je moža, a je preživel, ker je potem v paniki poklicala rešilca – uspešno smo jo ozdravili, v drugem letu naše klinike. Berlinčanka, da. Čakaj, čakaj, aha. J05/43

Kriminalka

Svetloba z računalniškega monitorja v dnevni sobi je pomigetavala na steni za stolom, na katerem je sedela Anita in mrzlično deskala po medmrežju. Še bolj grozljive so bile sence, ki so pačile njen obraz v masko grotesknosti, ko je z vso zbranostjo proučevala zapise na napravi iz tekočih kristalov.

      »Kaj tako vneto študiraš?« jo je vprašal glas izza udobnega naslonjača. Tudi obraz, ki mu je pripadal ta glas, so spreletavale marogaste lise, le da so izvirale od televizijskega ekrana.

Aniti je dlan, s katero je upravljala miško, trznila, da je zgrešila zastavljeni cilj.

      »Jebemti,« je zamrmrala nad svojo živčnostjo. Nekoliko je sprostila telo in se pogrbila za pisalno mizo. Ponovno je vpisala iskalni niz: mišomor, arzenik. Sestava: arzenov trioksid – zelo strupena spojina, smrtna doza 1-2,5 mg/kg. Preračunavala je, Marjan jih ima 80, torej bi potrebovala vsaj 100 mg te snovi. Samo, kje naj ga dobim?! Strupi so pod nadzorom, vsak nakup je registriran, sploh pa ti ga ne prodajo, če se ne izkažeš z nekakšnim dovoljenjem kot ga imajo profesionalni iztrebljevalci glodavcev. Ta podgana se je izdatno zavarovala, je skrivila ustnice in obrnila glavo proti hrbtišču fotelja, samo jaz sem amaterka.

Prebrala je še nekaj člankov o sredstvih za uničevanje miši, nobeno ni bilo topno v vodi. In po vsej verjetnosti so lahko dokazljivi. Arzenik pa ne – vsaj tako je mislila. Pozornost ji je pritegnil članek Arzenik v homeopatiji. Se pravi, homeopati imajo ključ do njene rešitve. Ana! Skrbno je počistila zgodovino brskanja in zaprla namizno lučko.

      »Dovolj imam,« je rekla, »spat grem.«

      »Hmm,« je zamomljal mož. »Še ta fuzbal pogledam do konca, potem pridem.«

      »Ti kar,« je odgovorila hladno, vedoč, da bo spet zaspal na kavču. Bolje tako, ni več prenašala njegovega smrčanja in sape, postane od premletega čipsa in popitega piva. Kako so ga sploh zavarovali, rizične osebke je zavarovalnica odklanjala, in Marjan je prav gotovo spadal v to kategorijo.

      »Kaj ti bo toliko tega pripravka?« je bila radovedna Ana. »Saj to je dovolj, da umori bika. Sploh pa nimam tako velike količine na zalogi.«

      »Ana, ne zdržim več,« je živčno izdavila Anita. Sedeč na stolu je trzala z nogama, da so se tresljaji pretopili v zvončkljanje steklenih epruvet na površini brezhibno čistega laboratorijskega pulta.

      »Česa ne zdržiš?«

      »Marjana.«

      »In po rešitev prihajaš k meni?«

      »Ana, od vedno si bila moja najboljša prijateljica, to veš. Koga drugega naj prosim za kaj takega?«

      »Ne morem ti pomagati, preveč bi tvegala. Saj te razumem, ampak to se mi ne zdi najboljša rešitev. Se ne moreš preprosto ločiti?«

      »Ostala bi brez vsega, saj ga poznaš, to bi bilo najmanj. In ne verjamem, da bi mi pustil oditi. V strahu pa ne bi mogla živeti, se vsak dan ozirati čez ramo, od kod me bo zagrabil,« je obupano zaključila Anita.

 Ana je med premišljevanjem zamomljala: »Mogoče, toda tega nisi izvedela od mene, ti lahko pomaga tale,« in je na košček papirja z doktorsko pisavo načečkala neko ime in naslov.

      »Hvala ti,« je zašepetala Anita in se s kretnjami starke dvignila s stola.

      »Ne zahvaljuj se mi, s tem boš morala živeti do konca svojega življenja. Ne vem, če mi boš čez čas še vedno hvaležna,« je zaključila Ana, vidno pretresena od Anitine izbire. Presenečena pa je bila tudi nad svojo odločitvijo. Kako zlahka jo je prijateljica prepričala o nujnosti svoje namere. Če je prav premislila, je bilo Anitino dejanje precej sebično.

Ta stvar ne deluje, mogoče sem zmešala premajhno koncentracijo. Glej ga debeluha, kako se gladi po globusu in zadovoljno riga.

      »Boš še eno pivce?« ga je priliznjeno vprašala. Spil jih boš, o ja, še dve – tri, kolikor bo treba, da se zvrneš, je bila odločna.

      »Kaj praznujeva danes?« je bil začuden Marjan. Ponavadi Anita ni bila tako radodarna. Po drugi piksni je vedno začela godrnjati.

Tvojo smrt, ji je odmevalo v glavi, rekla pa je samo: »V službi sem napredovala.«

      »No, pa na zdravje!«

Dvignil je kozarec in se začudil, da se mu po dveh pivih že mota. Dvojne obrise je videl čedalje bolj medlo; in zadnje, kar so zaznali njegovi čuti, so bile Anitine oči, ki so lebdele nekje nad njim. V njih je zaslutil blazno zadoščenje. Poslovil se je s spoznanjem, zastrupila me je.

Jolanda Lesnik

In to moram zdaj brati … Joj … Kaj pa to Aha Bard/1 To je psial pacient, ki se mu je upiral sanjebralnik, a smo potrebovali neko analizo …

Zapiski

Torej. Doktor Zan mi je dejal, naj si pišem dnevnik sanj in svoja razmišljanja, čimbolj na široko in globoko, saj bo to najbolj pomagalo tretmaju.

Torej, razgled z otoka je lep. Otok bi mi moral biti znan, na Vis smo hodili z družino na dopust, dokler sem bil otrok. Investicija v kompleks je kar zgledna in speljana tako kot mora biti. Kot poslovnež in investitor prepoznam dobro opravljeno delo. Mogoče bi se dalo kaj spremeniti, kaj dodati, ampak je tudi tako v redu.

Kako se tega lotiti? Dnevnika nisem nikoli pisal, vedno so bili važni le rezultati, le končna stanja. Zgraditi nekaj in prodati z zadovoljivim zaslužkom, podkupnina tu in tam, da se kaj prej zgodi, ali pa da se kaj ne zgodi, tak način je deloval vedno in še vedno deluje. Moja poslovna pot se je začela, ko mi je oče dal nekaj milijonov; njegove besede so bile: “Tu imaš dovolj, da do konca življenja živiš, lepo, enostavno. Dovolj je pa tudi, da s tega ustvariš milijarde.” Na milijardah nisem še, dosti pa ne manjka. Žena, ljubici, otroci, poslovni partnerji, jahta in vse, kar spada zraven. Poslovna nepopustljivost, ki te pripelje do take točke. In žrtve, povečini metaforične.

                                                        *

Tisti krik. Tisti krik me bo preganjal večno, če kaj ne storim v tej smeri. Doktor pravi, da je potrebno spomine spraviti na površje; tam naj bi se lažje oprali, sprocesirali: ko so enkrat pregloboko zakoreninjeni, jih je zelo težko uničiti, brez prevelikih posegov v možgane. Možgane pa še potrebujem.

Bilo je lani, tam oktobra nekje. Bilo je nekje ob severni obali Tunizije. Bila je kolegova jahta in bilo je vse, kar spada k temu. Alkohol, nekaj mehkih drog in preveč poguma. S partnerji smo praznovali uspešno lobiranje gradnje nove elektrarne v Makedoniji. Lahek zaslužek nekaj desetih milijonov. Izpluli smo v Grčiji in se usmerili proti Aleksandriji. Tam, pred egiptovsko obalo, smo bili zasidrani, nekaj sto metrov od obale. Po kosilu smo hoteli premagati utrujenost z dirkami na vodnem skuterju. Na jahti so bili parkirani trije, in ravno trije smo bili pripravljeni. Po nekaj minutah ogrevanja smo določili cilj. Eden izmed rtičev v daljavi. Morje se je končevalo v skalni steni. In smo šli; neustrašno, do klifa, kjer smo se komaj izognili čerem, bila je namreč oseka. Nato pa nekaj sto metrov prek obale. Le za trenutek sem pogledal nazaj, kje je Ljuboslav in takrat je udarilo. Najprej sem mislil, da je še ena čer, nato pa je morje postalo živordeče. Nato se je dvignil trup v svetlozelenih kopalkah. Potem sem se zavedel, kaj se je zgodilo.

Naslednjih par dni je bilo meglenih. Usluge so bile vrnjene, podkupnine so bile podeljene. Pravno formalno, nihče nič kriv. Niti tam nas ni bilo, ker nismo bili privezani v uradni marini. Vseeno mi ni dalo miru. Pobrskal sem, dobil mesto in uro pogreba. Gledal sem od daleč, nihče me ni videl. Bil je še najstnik, komaj jih je dočakal 20. Le leto starejši od mojega sina. Torej, sedaj prišel krik. Ko je truga izginila v zemljo, je njegova mati kriknila in padla v jok. Bil je to živalski, nečloveški krik, rojen iz nečloveške bolečine, ki jo je povzročil nepazljiv ali pa prearoganten neznanec. Jaz.

*******

Nadaljujem pisanje po nekaj dneh. Moral sem umiriti misli. Torej, tista nesreča mi je dala misliti. Ne pravno-formalno, tisto je bilo urejeno. Ampak moralno-človeško: začel sem se bati; prvič od otroštva. Moje odločitve so postale počasnejše, manj agresivne. Ni važno, kaj je bilo na pogodbi, nekje v podzavesti sem se bal, da bom storil še kaj podobnega. Povozil še enega najstnika, četudi le v prenesenem pomenu. Manj čiste posle sem začel zavračati. Na enem mestu sem začel še skoraj škoditi poslovnim partnerjem. Če se bo tako nadaljevalo, bom izgubil vse, kar sem v zadnjih tridesetih letih ustvaril.

Torej, to, da si bom izbrisal spomin na tisto nesrečo, na tisti obupani krik matere, ki je izgubila sina, nima nekega višjega moralnega ali svetniškega pridiha. To me ovira pri službi. Enostavno, sebično.

*******

Prvih nekaj tretmajev je za mano. Počutim se v redu, le malo “meglen” sem v glavi. Vem, da sem prišel sem pozabit nekaj, ampak to, da možgani vedo, da se morajo nekaj pomembnega spomniti, ampak ne vedo česa … to je zelo sitno. Dobro, zamotim se z drugimi stvarmi. Na koncu bo vredno, si predstavljam. Kako moteče je, da hkrati veš nekaj, ampak v bistvu ne veš tega, oziroma; ne moreš se spomniti tega. Zanima me, kako se bo to poznalo na moji psihi na dolgi rok. Mešetariti po možganih je nevarno: je pa res, nisem mojster na tem področju.

Jutri me obišče žena. Nekaj mi govori, da sem ji dolžan opravičilo, da bi moral popraviti stvari. Imeti dve ljubici in ženo … Hkrati vem, da je to popolnoma normalno in da nima nič proti temu, a vseeno je nekje, na robu moje pameti in zavesti nek tih glasek, ki mi trka na dušo, ki mi daje vedeti, da to ni najbolj sprejemljivo. Z doktorjem se bom moral pogovoriti o tem, do takrat pa se bom zamotil z ostalimi aktivnostmi. Takrat se tisti glas nekam zateče in čaka na tišino.

No, kakorkoli. Po besedah Zana napredujemo v redu, še nekaj tretmajev in bi moral biti čist. Upam, da bomo še naprej napredovali v redu, ker me tista “vest”, tako bi jo lahko poimenoval, moti. Nekako imam neko podzavestno dojemanje dejstva, da me je zadnje čase ta glas motil pri sklepanju pogodb in manj čistih ponudb. Tega ne morem imeti v prihodnosti. Ne sedaj, pred volitvami. To so najbolj zanimivi meseci, ko politiki obljubljajo vse, le da dobijo sredstva za svoje kampanje. Kljub vsemu, zdaj sem v oskrbi strokovnjakov, in za tak denar obljubljajo popolno okrevanje, kar jim tudi verjamem. Predvidevam, da ne bi obljubljali, če ne bi tudi dosegali rezultatov; velika večina klientov smo dobro podkovani v branju drobnih tiskov ali pa imamo odvetnike, ki skrbijo za to.

********

Predzadnji tretma je za mano. Glava boli bolj kot sem mislil, da me bo. Sicer o tem nisem govoril z Zanom, a predvidevam, da je to nekaj normalnega. Konec koncev, mešetarjenje po možganih ne more biti lepo opravilo. Danes bom počival, jutri se pogovorim z doktorjem.

Zan pravi, da bodo glavoboli trajali še nekaj dni, razen tega pa je tretma končan. Pojutrišnjem odidem, nato pa hitro na sestanke. Nove elektrarne v Grčiji; državna sredstva, čisti denar. Ja, nekaj dolin bo zalitih, nekaj vasic razseljenih, a kar je treba, je treba, napredek se ne ozira na žrtve. Prejle sem slišal nekega ptiča, ki je letel nad otokom; njegovi kriki so precej spominjali na žensko kričanje … Nekaj v meni je kliknilo, in prisežem, da sem se za trenutek ustrašil tistega krika. No, ko je pamet prevladala, sem spoznal, da je bila le ptica … Vseeno, zanimivo …

Dobil sem sporočilo, da me, ko se vrnem in opravimo s sestanki v Grčiji, čaka jadrnica. Tam je vedno bilo lepo in zabavno.

Dominik Kobol

    Nekaj težav je imel, a smo ga sestavili, no, in še nekaj, čakaj. A ja, o nekom, ki je videl moderno brislanico spominov v ZDA, tam to delajo na primitiven način, bolj površno, kozmetično, bolj na sugestivni bazi – takega sistem nimajo, ne. Svetovna zdravstvena organizacija nam je dala certifikat in smo trenutno edini, ki to delamo zelo kompleksno na klinični ravni, ne pa na ambulanti. No, še to preberem:

Izbris

Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil. Ja, ja, lahko je tako reči. A sedaj, ko sem tukaj …

Stal je pred moderno, stekleno izpostavo podjetja MemoRewrite, najnovejše multinacionalke, ki je pred meseci odprla vrata v njegovem mestu. Trudil se je gledati v oči teh, ki so izstopali iz poslopja, iščoč sledi obžalovanja na njihovih obrazih, a tam ni bilo nič. Ljudje so kazali le veselje. Ponos. Moč. Laž. Vedel je, da je vse laž, a bil je na robu obupa, na robu moči; skoraj je že popustil pritisku. 

Pametna očala so mu javila obvestilo, da je sestanek, shranjen v njegovem digitalnem koledarju, čez nekaj minut. Tako blizu je bil. Le skozi vrata bi moral stopiti, prenesti neboleč postopek, in živeti srečno naprej. To je bil problem, protislovje njegove odločitve: ni mogel izbrisati bolečine z nebolečino; edino, kar bi sprejel, bi bilo le še večje trpljenje.

Obrnil se je in odkorakal, s solzami in obžalovanjem. 

Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil; spet so ga mučile nočne more in znova je videl njen obraz v vsaki senci. Stopil je skozi drsna vrata; hlad klimatskih naprav ga je naježil in zbistril, da se je zavedel: vstopil je v isto stavbo, pred katero se je včeraj obrnil. 

“Lepo pozdravljeni.” ga je nagovorila simpatična črnolaska v belem kostimu. “Sta naročeni?”

Nemo je odkimal.

“Nič narobe, lahko vas naročim kar takoj. Na vrsti boste v najkrajšem možnem času.” 

Hladno je prikimal.

“Vaši podatki?” se je s svojimi bleščečimi zobmi nasmehnila.

Čez nekaj minut je že sedel na udobnem stolu in neodločno obračal strani prospekta. Preletaval je besede, slogane in slike in se prepričeval, da je to, kar počne prav.

Izbrišite svoje najbolj boleče spomine …

Neboleč proces …

uporaba najnovejših tehnologij …

preplet sodobnega in tradicionalnega…

alfa valovi, hipnoza in krioprezervacija sinaps …

Neboleč proces …

Digitalna obdelava vašega spomina …

valovi delta in ponoven zapis v vaše možgane …

pokličite sedaj …

Neboleč proces …

Ni hotel nebolečega procesa. To ni bil način pozabe, vsaj po njegovem mnenju ne. Pravzaprav, ni sploh bil prepričan, če hoče pozabiti. Hotel je le preživeti, preboleti izgubo edine osebe, ki jo je ljubil, in mu je to vračala nazaj. Bil je edini človek, ki se je bo spominjal. Moral je ohraniti spomin nanjo: to je vedel. Ni smela biti pozabljena, ni smela biti izgubljena v niču časa in najpomembneje, ni smela oditi neboleče.

“Gospod, na vrsti ste.”

Negotov je vstal in se odpravil proti izhodu.

“Gospod?” je zaslišal za seboj. 

V rokah je še vedno držal reklamni prospekt. Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. Napisa niti ni prebral, sedaj ga je že vedel. V rokah je še vedno držal prospekt, a danes ni bil obupan. Bil je jezen, a ne nase. Srepo je gledal v vsakega, ki je izstopil iz stavbe, kjer so ti spremenili tisti spomin, ki si ga želel. Strta srca so ostala strta le do naročenega datuma, obžalovanje je izginilo na neboleč način. Sramu niso več poznali; kar je pomenilo, da je to bil prvi korak k propadu človeštva. Namesto da bi generacije nadgrajevale in izboljševale, bodo uničevale in brisale spomine. Jezen je bil, ker je edini to videl. Vedel je, da ga čaka vojna. Vojna proti kapitalu. Vojna proti enostavnosti, udobju in lahkim načinom. Vojna proti pozabi.

Dominik Kobol

Tehnologija, saj, Mi vemo, kako se na biokemijski način zapišejo stvari, zato smo najboljši, zato. Nič, injekcijo za sprostitev in spanje. Jutri moram poklicati gospoda Petra K. Poslal je nekaj glasbe. Zico pravi, da se pacienti izredno pozitivno odzivajo. Naša Kokot pa da postopoma napreduje. V sredo naj bi bil že pripravljen za poseg. Seveda, podjetje ga potrebuje, zato ne smemo zavlačevati. Naročil bom pospešeno kemijsko obdelavo, mlad je, prenesel bo. In kaj bom počel vse te dni? Mogoče se bom pa sprehajal z Elo, mogoče.

      Nedeljski pozni popoldan ga najde v dremavici. Skozi mračnost, ki se je nastavljala že dopoldan, se je zdaj trepetavo privlekla težka črnina oblakov. Mlaska z usti, kakor da še vedno lovi okus kosila v zasedbenem prostoru gospoda Jona. Takšna kulinarika … premišlja in se trže iz dolgega odpočitka. V sebi čuti nemir in tisto poskočno energijo, kakor da je zdaj razcvetel – Ela mi je rekla, da sem zakrknjen mladenič … Po tistem, sinoči, ko sva … Po toliko letih sem šel z drugo žensko; in ni bilo slabo, ne, ni bilo. Dvakrat sva, potem sva pa zlezla v veliko kopalno kad in sva bila vsa penasta, dobesedno penasta. Najini sprehodi, poljubi, tako hitro. Že ko sme jo videl na njeni terasi, v oprijetih belih hlačah … In njen vonj, ne vem, kot da bi vonjal rdeče pomaranče, tako se mi je zdelo. Vonj, ta, ta še ne dobro raziskana elektromagnetna stanja materije, ki draži vohalnice – Zico se pripravlja, da bi tudi to digitaliziral in bi tako izvajali umetno aromaterapijo. Moja klinika, kaj je z vsemi. Šele v torek bom spet med njimi. Zdaj je otok bolj prazen. S prvim avgustom, to bo jutri, mnogi zaključujejo. Čakaj pisk, kdo me pa zdaj hoče. Nedelja je, no. Nejevoljno vstane in pogleda na stikovnik, v delu rokovnika, no … Skorzeny.

      O joj, sem prileti, pride, dal se bo pripeljati, nocoj – jutri greva potem skupaj na Bled. Pravi, da je že naročil lahko večerjo in najel nišo v restavraciji, kjer se bova o vsem pogovorila. Joj, kdaj bo konec, kdaj bo konec … Ela, kaj pa ona?

      »Zan, Zan, lenušček moj trebušček, dremaš, kaj. A si videl, oblačno je, na jugu že bliska, dež bo. Kaj boš počel?« Ga sladko vpraša. Ta njen glas, kakor da bi vibracije jemale mero ritmu mojega srca.

      »Mislil sem, da bi skupaj gledala posnetke, to sem mislil. Zdaj so se stvar spremenile?« je Zan skorja melanholičen.

      »O, na kakšen način,« je Ela radovedna.

      »Napovedal se je Skorzeny, moj delodajalec. Saj veš. Jutri tako ali tako moram na Bled, kjer bomo podpisali pogodbo. Pozno zvečer pride pa še Huan, gospod, ki mi bo pomagal organizirati finančne transakcije. Vedno v službi, tako je,« je Zan potrt.

      »Oh, nedelja je, gospodov dan, ti pa takole tratiš energije. No, saj se ne pritožujem, no. Bom iskrena, tvoja bližina mi že malo manjka,« je zapeljivo čutna.

      »Ja, tudi ti meni manjkaš. Skorzeny, pride okrog šestih. Huan šele ob osmih. In zdaj bi se mi prilegla dobra kava,« je iskren.

      »O ja, dober esspreso. Pridi dol, ti ga bom skuhala. Moj apartma ima tudi kuhinjsko nišo, sama kuha kavo. Pridi. Veš za kavo so pomembne tri stvari, trije M. Pridi, pa ti bom povedala.

      »Samo pod tuš grem in pridem, prav.«

      Vonj močne kave razžira težko melanholično vlago nad gozdom. Ležita na razsežni postelji, osuta strastne tresavice in polna neke davne ihte mesa, ki hoče romantične vzgibe, da bi spet bilo samo meso. Ela vleče prst okrog njegovega izbočenega popka, se smehljala, ker ni nikjer dlakav, povsem gladek, le v mednožju, tam je sršenec še pomiguje in čaka, da ga poljubi dokončno utišajo. Njene modre oči se v mrakobi spajajo z njegovo razmehčano resnobo in mu govorijo o novi mladosti, o krilih divjih zmajev, ki so ujeli besen severen veter in ga zdaj nosi med lokvanje v skritem močvirju onkraj časov. Ne potrebujeta več besed, dovolj jima je usodna bližina. Sklanja se nadenj, mu poljubi močne obrvi, tog nos, gladko obrito brado, levo bradavico in drsi čezenj, da ga spet privzdigne v začaranost pozabljene mladosti, ki jo je pustil v Dunajskih rjuhah, ko je udejanjal silno slo. Izljubljena spijeta kavo, si povesta, kaj bosta počela naslednje dni. Ela je sklenila, ker se je napovedalo dvodnevno deževje, da bo šla v Trst. Obljubila mu je, da pride na otok, da bo obiskala prijateljico – mogoče že v nedeljo.

      Kaj se greva s to Elo, tako hitro, tako silovito. Sploh nisem vedel, da je še taka moč v meni, toliko semena … Zatajeval sem se zadnja leta, to bo. In zdaj naj si Ursulla misli kar hoče, k njej ne ležem več, konec! V vili bom spal v svoji sobi, kot že tolikokrat do sedaj, ne bom si dal vzeti vile. Napisana je name, meni jo je dal Skorzeny, če bo pa kako drugače, ne vem. Še malo pa bo tu, ta visoki svetlolasec, mladenič pri šestdesetih – skrbi za kondicijo, prehrano … Ja, tak je, športen, grabežljiv. Pol šestih, no … Tako, srajca je zlikana, čevlji so pravi, metuljček, ja, vse je kot mora biti. In zdi se mi, da imam nov obraz, ni več tako zategnjen. Ela, Ela, Elica … Mediteranska kri, polna svetlobe in vonjav. Kako diši njen spol, mmm … Oh, bedarije. Zdaj se moram pripraviti na Skorzniya. Zagotovo ima spet kakšnega asa, če ne bi prišel jutri na Bled. Tak je bil dogovor. Zdaj pa to.

      Mrak se je zgostil, dežni naliv se je le malo unesel, ko je iz črnega terenca stopil Skorzeny. S seboj je privlekel, debelega strokovnjaka za evropske finance. Očitno gre zares, če sta prišla v nedeljo sem gor. Glej no. V avli se pozdravijo, debelinko je malo moker po ramenih, v brezhibni svetli poletni obleki in nadišavljen kot da je prišel v  zabaviščno dvorano. O njem se govori, da je moškoljuben … No, tu sta, se Zanu zatrese roka. Rokujejo se. Zaveda se, da bo to dolg pogovor, morda celo mučen, tak naglica … Pa še v nedeljo.