Otok pozabe 12

    »Ja, ženska. Nesoglasje, ni več skupne energije. Ločil se bom. Neka dejstva so me napeljala na to, žal,« se Zan odpira in hkrati pomisli: Pa se res moram temu starcu izpovedovati, res to moram? Navadno so se meni ljudje zaupali, psihiater, zdravnik, zdravilec, zdaj pa tu pijem ta žganja in že blebetam. No, mogoče mi bo lažje, logoterapija, ah …

      »Moderen svet. Ženska izbere, moški je samo izbran. Minili so, dokončno mislim, časi, ko so bili moški tisti, ki so si jih odbirali, zdaj si za partnerstvo ženska izbere moškega. Pa ne gre zgolj za zarod, kje pa, gre za status, za prestiž, za se dobro imeti, po domače povedano. V mojih letih, no, že kakšni dve desetletji, teh problemov seveda nimam. Verjamem pa, da zna to človeka nekoliko bremeniti. Ampak brez skrbi, prišli ste na pravi kraj, v zeleni mir, v tišino, ki res pripelje človeka nazaj k sebi,« Jon predavateljsko reče.

      »Teorija  izbiranj, ja ta je že nekaj desetletji aktualna, ja. Zarod ni več nuja, je prej ovira. Z njo imam sina v petnajstem letu je, na robu odraščanja. Izhajam iz kulture, kjer sta bila zakon in ljubezen neko močno vezivo, še sedaj sta, ampak Evropa, da o Ameriki niti ne govorim, sta nastavili drugačne standarde, zavedam se tega. Petdeset let mi je, petindvajset let sem v Evropi in sem se na nek način ustalil v tem prostoru. Poklicno lahko tu uveljavljam svoj potencial, pri nas, je vse šele v povojih, mislim v Severni Koreji, v Južni pa že prehitevajo svet z nekaterimi medicinskimi posegi,« postaja Zan melanholičen.

      »Aha, Severna Koreja. Oprostite, delujete bolj kot Kitajec, kaj vem. No, ne jemljite tega kot žalitev. Oh, pred desetletji, Severna Koreja, rakete, grožnje, ja, ja,« kima Jon.

      »Politika me nikoli, ampak res nikoli ni obsedala. Spremljal, to že, tudi sedaj spremljam, ampak, da bi pa kjerkoli sodeloval, to pa ne. In vi, ste politično angažirani?« skuša Zan obrniti smer pogovora.

      »Ne, ne, prej bi rekel, da garažiran. V mladosti in tja do štiridesetega leta, sem še bil polemičen, pisal sem ostre kritike na mlado demokracijo, potem me je pa minilo, ker sem videl, da so močna ozadja, ki dirigirajo stopnjo demokratizacije in način. Le kapital vlada, ta, ta vlada svetu. Upam, da se tega zavedate, kaj?« reče Jon in se nagne malo naprej, da mu zlat obesek s križanim zaniha in pade nanj sonce, ki se skozi šipo rine v prostor.

      »Zelo dobro vem, kako so speljane niti, vem,« prikima Zan.

      »No, ko ste že tu. Poslušajte, to me zanima, to brisanje spomina, ne. Razmišljam, če se pri starih ljudeh spontano razvije, bolezensko stanje pozabljivosti, zakaj potem tvegati in brisati spomin?« Jon vpraša.

      »Vaša dilema je upravičena. Veste, to je tako zelo zapleteno. Pri starejših pride do degeneracije, do odmiranja nevronske mase, do bolezenski ireverzibilnih stanj, ki jih deloma že obvladujemo, pravega vzroka pa še ne poznamo. Ampak globinski travmatični spomin ostaja tudi pri teh ljudeh, to ja, kratkoročni spomin pa peša, celo zelo usodno peša. Morda je to še en način odklapljanja življenja, prej bi lahko rekla naveličanost duha, ker, znano je, da duševno in kognitivno živahne osebe, redko zgubljajo nevronsko maso. Seveda so lahko krive tudi nekatere bolezni, zlorabe drog, alkohola, vse to lahko uničuje možgane. Brisanje neželenega spominjanja pa je moderno terapevtsko sredstvo, ki ljudem vrne polno funkcionalnost, če seveda ne pride do zapletov, tako kot pri vseh posegih. Tudi tu obstaja določeno tveganje. In nobenemu ne zamolčimo tega. Ker pa se v medicini tehtajo plusi in minusi, je plusov več, zato smo dobili zeleno luč. Človek je skupek statistik,« se Zan zasmeje.

      »Oh, smo ja, statistično vrednoteni na vseh področjih. Omenjali ste mentalno živahnost, delanje z glavo, da to ohranja zdravo glavo. Bi kar verjel. Veliko mojih kolegov iz mladosti, je že v bolnicah, eni so že v žarah, nekaj pa jih životari s to prekleto demenco. Če bi analiziral, kako so živeli, bi marsikaj lahko zaključil. Zase vem, da sem se zelo zgodaj zavedal, da je zmernost v vsem prvi postulat zdravja in pa stalno ukvarjanje z nečim, biti dejaven, ne pretiravati, ne se spravljati v pregorelost, ampak biti dejaven. Berem, ogromno preberem, še vedno tudi knjige, čeprav je to staromodno, pa, vendar, glejte jih, klasika, moderne reči, vse to. Dr. Zakawsky pa podobno, preživel je veliko osebnih travm, bil nekajkrat že zelo blizu Matilde, tako pri nas rečemo smrti, veste,« se Jon nasmehne.

      »Matilda, Matilda,« se Zan smeji.

      »Ja Matilda, no vohala ga je, pa si ga poglejte, piše, bere, hodi naokrog, zmerno je, prisega na zelišča, no, saj ga poznate. Bil je že pri vas, pa sem prepričan, da ni nič povedal o sebi, nič. Popoldan pride sem gor, ker ima tu prijatelja, tudi profesorja književnosti. Gospod Arnold je prišel na poletni oddih, zanimiv človek, svetovna avtoriteta kar se tiče leposlovja. Zdaj živi v ZDA, tam predava, ampak korenine ima tu v Sloveniji, pa rad prileti na poletno udobno preživljanje počitnic. Sam pride, meditira. Nekaj čez sedemdeset jih ima. Vedno svetuje, kaj bi bilo še vredno naložiti na elektronske bralnike; veste, on predava kreativno branje, pa karkoli je že to. Potem pa gresta po gozdu, Zakawsky pozna te kraje. In kako gresta, oh, smešno, Izposodita si motocikla na električni pogon in gresta po gozdnih cestah, si mislite, neka zapoznela, oba dolgolasa, sivolasa motorista – veste, kako jima pravim – po Hrvaško bom povedal – glumca prošlosti,« pa mu prevede. »Kot da sta v sedemdesetih, v prejšnjem stoletju. No, to je njuna terapija, kaj hočemo, tako je. Hočem reči, da imam kar nekaj dokazov tu zgoraj, da so vitalni starejši ljudje dejavni, ne garaški, dejavni, branje, slikanje, pisanje, še celo pisanje na roko, da ima močan terapevtski učinek. Vi boste to zagotovo bolje vedeli, kaj?« se Jon razvnema in prisrkuje sok, v katerem je koencim Q10 in vitamini.

      »Ja, drži. To so dokazali. Težko je danes ljudi prepričati, velika večina sploh ne zna več ročnega pisanja, ker so vse osnovne šole že digitalizirane, ampak je res. Pisanje, mislim to, s peresi, no, z nalivniki,  zelo star način, je terapijsko učinkovito, zaradi interakcije velikega snopa nevronov. Na Dunaju imajo lep muzejček pisav in pisnih pripomočkov, evolucija pisav in orodij. Ja, zdaj je doba ikon in kratkih sporočil, tako to je,«

      »Drži, samo ikone, kratki zapisi, no, tako je. Oprostite, zadržal sem vas več kot je treba. In zavedam se, da sem brbra, zgovornež, starček, navit pajac. Tak sem, radoveden, zgovoren, odziven. Torej, komunike, čakajte,« in pokliče tajnika. Ta je kmalu s prenosnikom pri niju. Prebere komunike. Zan se čudi, kako je vse napisal, če pa ni bil zraven. Pa se spomni, da ima gotovo gospod Jon mikrofone in kamere, tako kot on, računalniki vse zabeležijo. In je lepo poslušal, sestavil in … Prebira, kima in reče:

      »Lepo formulirano, podpišem!«

      »No, v znak dobrega sodelovanja, bi vam predlagal, da pridete v nedeljo na kosilo; vabiva vas z mojo življenjsko sopotnico v zasebno jedilnico. Naročil bom kulinarično posebnost teh prostorov. Bi to sprejeli?« je Jon, vznesen.

      »O, z veseljem, z veseljem. Pozno popoldan grem v dolino, potem pa z letalom za Split. Tako sem si uredil logistiko.

      »Dogovorjeno,« se Jon prikloni in ga pospremi do vrat. Tajnik gre z njim do dvigala, mu ga prikliče in ga vpraša, če bo naprej znal sam. Itak da je v avli receptorka in mu bo dala potrebne informacije.

      Kako nenavadno, si dr. Zan pozno popoldne reče, ko se preteguje in gleda, kako se listi bukovih dreves rahlo premikajo. Ta strnjena zelena zavesa. Pa je bil le krepčilen popoldanski spanec, ugotavlja. Ampak tista žganja … Še dobro, da ima zeliščni tonik za jetrne encime s seboj in z lahkoto prebrodim manjša pijančevanja. Pritegne si elektronski rokovnik, da pregleda sprotna sporočila. Skorzeny, kaj pa on!? Aha, da bi gradič rad oddal še pred septembrom, ker gre potem na daljše potovanje – kaj, že v ponedeljek, da bi lahko podpisala na Bledu, ker da sem itak že v Sloveniji. Papirji da so lahko urejeni v 24 urah. Tole pa … Danes je sreda … Kaj naj odgovorim. V ponedeljek sem nameraval že biti na kliniki, zdaj pa tole. Oj, oj … In Ursulla. Ne, tokrat bom ta posel speljal brez nje. Poklical bom na Dunaj dobrega starega prijatelja. Wyrtborna, pravnika. Tako, tako … Rade volje bo prišel na Bled, saj stanuje v Klagenfurtu, to pa je, čakaj, zemljevid, aha, z lahkoto bo prišel na Bled. V ponedeljek ob dveh, slavnostno kosilo na Gradu in podpis pogodbe o prenosu lastništva. Se pravi, septembra bi že začel lahko urejati, ja … Po petnajstem avgustu bi pa že lahko začeli z najavo, in kolikor vem, je vsa infrastruktura še tam, no, seveda, temeljito jo bi prenovil, najprej to, najprej to. Čez zimo bi prenavljali, na pomlad bi pa res lahko zagnali, ja. Oh, pa je odšlo k vragu umirjeno počitkovanje. Kaj naj mu odgovorim, kar zdaj. Najbolje. Nič cincati. Tako kot stari Jon, on takoj vse uredi. No, tako, odpišem mu. Na, pa je, si Zan reče in stopi na teraso. Pozne sence legajo čez cesto. Pod njim na terasi, drema Italijanka v modri športni opravi s slušalkami na glavi, očitno nekaj posluša. Takole na pogled, hja, stara ni, tam petintrideset, največ štirideset, pa sama … Zmedeno gleda njena stegna, njene črne razviharjene lase …. To sem že ugotavljal, nobene intimnosti ne dopušča ta hotel, nobene. Aha, pisk, rokovnik. Kaj, Skorzeny, je potrdil. Ob dveh kosilo, ob enih imava pri blejskem Notarju formalnost, listino o prenosu in to. Bom pač šel. Zdaj ni več poti nazaj. Grad, grad. Zvečer moram sklicati videokonferenco z donatorji. Omenjal sem jim že, kapital bo. Ne, poti ni več nazaj, nikamor, ne k Ursulli, ne k njej, ne! Da se takole mečka v nočeh, jaz pa naivno mislim, da sva ugleden par, da sva oba čista in vdana. Mogoče sem pa res malo staromoden, mogoče, ampak se ne bom dal speljati v to igro, pohote in bežnih ljubčkanj. Jaz sem dr. Zan, ponosen vnuk našega Li -ja. Zdi se mi, da se je to zgodilo z nekim načrtom, da je tako moralo biti. Krščanski ljudje bi rekli, da se je udejanjila božja volja, mi bi rekli, da se je kolo zasukalo na tisto mesto, kjer je nova točka – življenje je kolo, ki se premika od točke do točke. Ja, prekleto hitro bo šlo to. Kaj zdaj!? Nič, na dolg sprehod bom šel pred večerjo, potem bom pa prebral poročila s klinike. Če bi bilo kaj nujnega, bi mi Zico že pisal, zagotovo.

      Pot ga pelje pa stari cesti mimo napajališča z gozdne živali. Tam se ustavi in si ogleduje sledi v zemlji – ne spozna se na to, vendar gleda. In potem ga zmoti pok veje. Zasuče glavo in zagleda lepega jelena. Nasmehne se. O, si reče, o, si se mi prišel pokazat, o!? Pravijo, da se v globini gozda da srečati tudi medveda, volka, risa, ja, tega najbrž težje. Previden je, to je pač mačka. Medvedi, no … Nič od tega ne bi rad srečal, tudi klopa si ne želim, ti nadležni prenašalci nove živčne bolezni, povsem nov virus, ki paralizira dobršen del možganov. Samo paralizira jih, jih pa ne uniči, morda bomo skušali tudi to zdraviti. V bistvu gre za toksin, ki zaseda mesto v membranah, zagotovo bi se ga dalo pregnati, po biokemijski poti in z udarnimi valovi, tako kot to počnemo. In gre naprej, potem pa zasliši udarjanje sprehajalnih palic. Ritem je hiter, živčen. Šele zdaj vidi, da gre nižje ena stara makadamska cesta in tam hodi ženska. Malo bolje pogleda in ugotovi, da gre prav tista soseda iz spodnjega apartmaja. O, spet ona, si reče. In se spusti po stezi na cesto. Globoko zadiha in vleče vase to omamno mešanico gozda. Ženska se ustavi, si popravi lase in zdaj lahko vidi njen obraz, zakrčen, poln senc dvoma in skrbljive ihte.

      »Sem Vas prestrašil,« reče dr. Zan v splošni pogovorni angleščini.

      »O, ne, ne, tu je vedno dosti sprehajalcev, tudi tistih iz kliničnega dela. Zato grem rada, tako pozno popoldan. Ni me strah ne živali in ne ljudi. Cel ta kompleks je ograjen in varovan z varnostnimi kamerami, varnostniki dostikrat  jezdijo po tej cesti, ma ne, ni me strah. Vi ste novi, ne?« ženska hiti govoriti v nacefrani angleščini.

      »Ja, pozno sinoči sem prišel, na pol poslovno,« se nasmehne.

      »Poslovno,« se ženska nasmehe.

      »No, tudi,« se Zan krepčilno nasmehne.

      »Ni pomembno. Veste ta gozd ljubim, ljubim. Vsi moji predniki so zahajali sem gor. Moj, oh saj ne znam povedati, se pravi, moj pradedek, ja, tako bom rekla, torej to bi bil oče, od mojega starega očeta, tako ja, je bil na začetku dvajsetega stoletja tu v službi kot gozdar, inženir, ja. Takrat je tu bila Italija, veste. No, potem pa je moj Dedek velikokrat šel sem gor, pa tudi, mama včasih. Hodili smo na piknike, nabirali smo gobe, ja, lepi časi, lepi. Zdaj hodim na počitnice v ta hotel. Vam povem, mir, kulinarika, literarni večeri, izbrana glasba, oh, koliko vsega. Gospod Jon je mojster, vam rečem, pa taka eminenca pri devetdesetih. Kapo dol, res. Vi ste, od kod ste?« je ženska radovedna. O, pomisli Zan, tale pa nima srednjeevropskih togih pravil, ne. Kar tako, in te njene modrikaste oči, kljub črnim lasem, o!

      »Jaz sem Dr. Zan li Dong.« se predstavi, se podzavestno prikloni in ji s hitro kretnjo ponudi roko.

      »O, doktor, česa, znanosti ali medicine, mislim zdravnik,« je ženska mlahava in ponudi potno roko, polno tiste žarnine, ki moškim vzbudi sokove. In reče: »No, jaz sem Ela Beviaqua, profesorica umetnostne zgodovine, delam na univerzi v Torinu, poleti sem pa veliko v tem gozdu, ja.«

        »Če hočete, sem tudi zdravnik, ker to sem tudi, ja. Sicer sme pa znanstvenik biokemija, možgani, take reči raziskujem. Za zdaj vodim kliniko, Otok pozabe, v Jadranskem morju,

      »A, to sem pa slišala, ja. Moja prijateljica iz Trsta, sama sem doma v Trstu, ona je, o, pa prav te dni, je šla tja. No, lepo, da sem vas osebno spoznala. Vi ste tisti, ki brišete težavne spomine, kaj?« se odtogoteno nasmehne.

      »Tisti, tisti,« prikimava Zan in stopi na sončno pramenino, ki plane skozi poseko.

      »Ja, veliko se da prebrati o otoku, o kliniki, kjer hodijo tudi zlomljenci moderne dobe. Če prav, vsaka doba je imela svoje zlomljence, ta naša, to naše novo stoletje v začetem tisočletju pa je polno ihte, ne temperamenta. Tako jaz temu rečem. Mi  Italijani smo že po naravi take sorte, da smo kar naprej v neki ihti, pa se to ne da razložiti, zakaj. Mogoče prehrana, zrak, klima nasploh, ne vem. Pa niti ne ugibam, taki smo,« se Ela zasmeje in pokaže lepe bele zobe, polne sončnih odbleskov.

      »Nisem še dobro naštudiral vseh evropskih odtenkov, razlika pa je, to vam rad priznam, med mediteranskimi ljudmi in ljudmi alpski Dolin, zagotovo. Prej sem živel na Dunaju in sem to občutil. Mi Korejci smo spet nekaj posebnega, seveda, se tudi pri nas pozna, iz katerega dela prihajamo. Jaz izhajam iz goratega področja, tam so bila do nedavnega etnološko zanimiva plemena, no, v prejšnjih stoletjih, potem, saj veste, diktatura takšna in drugačna, zdaj je drugače, se razume. Smem del poti z vami. Bi me malo vodili. Nisem si ogledal sprehajalnih mrež,« se Zan ponuja.

      »O, kar greva ja. Moja navada je, da grem po tej cesti, do odseka, kjer se začne nacionalni varovalni pas, pravzaprav park. Tam je gibanje omejeno, tudi zaradi možnosti srečanja z medvedom. V navodilih to piše, ampak domnevam, da jih niste prebrali. Nič zato. Kar stopiva,« čvrsto reče. In gresta.

      »Pa ste že dolgo tu?« vpraša Zan.

      »Niti ne, od nedelje. Nameravam pa biti do petnajstega avgusta, potem imam letno konferenco na Siciliji, kjer se zberejo arheologi in bom imela nek referat na temo kulture starih ljudstev na področju severne Italije. Iz tega sem naredila doktorat, temu sem se posvečal in še se, še. Veliko je raziskano, popisano, vendar ene vzporednice niso dobro argumentirane, najbrž pisane z namenom. Saj veste, razne ideologije si prirejajo zgodovino, pa moraš potem sam dognati, kaj bi bilo bolj verodostojno. Tako to gre. In ko pridem sem gor, vzamem s seboj samo notesnik, poln dobre glasbe, včasih naredim še kakšen posnetek in to je to. Veliko hodim, lenarim, razmišljam. Mika me univerzitetna kariera, vodim dva seminarja in sem izredna profesorica za zgodovino ljudstev v severni Italiji,« nekoliko zadihano reče.

      »Moram priznati, da zgodovino Evrope spoznavam, takole, po koščkih, splošna dejstva, velike kulture, Rimljani, Goti, Avari, Franki, Habsburžani in ostale vladarske hiše, to sem bral, to vsaj približno vem, v katerem času je kdo vladal, vse ostalo je tema. Ne bom zanikal, da me zgodovina ne mika, to ne, časa nimam, to bo. Veste, moje delo je take narave, da se znanost bliskovito razvija in se dopolnjuje, zato moram biti kar naprej na preži, kaj bo medmrežje navrglo, elektronske znanstvene revije in to. Na Dunaju sem dobro naštudiral predvsem srednjo Evropo, deloma Balkan, Italija pa, priznam, neznanka mi je. Vem, da je to dežela kulinarike, tehnike in sproščenega življenja, seveda, polna je tudi zgodovinsko pomembnih kulturnih in verskih objektov,« se Zan trudi mleti pogovor.

      »Italija je polna nasmeha, tako bom rekla. Strastna, igriva, prepevajoča, svetla, polna sonca. Pa tudi okrutna zna biti, ne zatiskam si oči. Vi, kot strokovnjak za možgane, mogoče bolj razumete, da je človek vedno podvržen spremembi; lahko je blag, lahko pa je tudi krut, če tako nanese. In to smo mi, Italijani, vse je v nas,« je Ela živahno zgovorna in mahajoča s palicama, da že kar nadležno udarja ob kamenje na cesti.

     »Človek je nasploh sestavljen iz več vsebin. Velikokrat so okoliščine tiste, ki določeno obliko prikličejo. Zdi pa se mi, da je odpornost na krutost različna, pri različnih rasah. To sem že videl in razumel,« je Zan znanstveno resen.

      »Oh rase, termin, ki me stresa, veste. Nisem pristašica neke univerzalne kulture, to ne, ker vem, kaj naredi neka pestrost kultur. To rasno predalčkanje ljudi, to je zame, tudi iz zgodovinskega vidika, preveč kruto, neetično. Vendar je genetska usojenost pač usojenost. Tako to je. O, glejte, zdaj sva na razgledišču. Glejte to planoto tu spodaj. Vidite, tu je bil pred petsto leti samo gozd. Potem so prišli lovci, gozdarji in se je začelo. Naredili so poti, ceste, pa šolo, cerkev, gostilno, trgovino, tako se je začelo. Menjale so se oblasti, najprej Avstrija, potem nekaj časa Italija, potem Jugoslavija, in zdaj so država, Slovenija. Moj pradedek je tu bil gozdar. Njegovi zapiski so mi odstrli to pokrajino, morda sem se tudi zato tako zaljubila v ta gozd, ker ga je na nek način pomagal oblikovati tudi moj pradedek. Da ne govorim o tem, koliko cest so zgradili, kašno mrežo gozdnih cest so imeli takrat, in kako vzdrževanih. A veste, moj brat je raziskoval zgodovino graditev cest in je nekje našel stare načrte za vse te poti, kako vestno so jih gradili, da bi bili tu tisočletja, pa … Ne razumem tega, da smo se morali tako pobijati za te lepote, res ne. Zemlja je last tistega, ki zna bolje gospodarit, tako jaz gledam na to. Če so zdaj tu Slovenci, so tu pač že od nekdaj, to vem, mislim od nekdaj, nerodno rečeno. Tisoč in več let so že tu, to drži, ampak Italija je hotela te prostore narediti za svoj razširjen prostor. Mogoče bi asimilacija te ljudi s časoma celo osrečila, kdo bi vedel. Nobenemu narodu pa ne odrekam pravice do sonca, to pa ne. Ja, tako je to bilo, saj veste, komunizem,« se je očitajoče nasmehnila.

      »Komunizem. Ja, prihajam iz Severne Koreje, zato vem, kaj je. Narodi se premikajo sem in tja, od nekdaj je bilo tako, da so se tepli za kos dobre zemlje. Danes se ne več, danes, jo preprosto kupijo. Danes so ekonomske vojne, te pobijajo vse povprek,« se Zan resni.

      »S tem bi se kar strinjala. Moji pravi predniki naj bi tudi bili Slovenci, kaj vem, jaz bi bila potem peti rod. S tem se ne obremenjujem. Glejte, tam daleč se pa vidi Jadransko morje. Koliko ljudstev je že hrepenelo po njem, kaj? Tudi drugod ljudje rinejo k vodam, ob reke, jezera. Voda je moč, je praelement, polni smo vode,« se nasmehne.

      »Je, je,« že malo utrujeno pomisli Zan.

      »Počasi bi se vrnila, ob šestih običajno večerjam, veste,« je Ela prizadevno samosvoja.

      »Kakor želite. Lahko grem z vami do hotela, da ne bi spet šel  v hrib in po stezi.«

      »Lahko. Oprostite, ste oženjeni?« ga preseneti Ela.

      »No, še, morda …« se zamišljeno trpko nasmehne.

      »Ne razumem,« se Ela ustavi in ga bleščeče gleda, s tistim radovednim pogledom, ki ubija molčanje.

      »Tudi zato sem prišel sem gor, tudi zato,« pokima Zan.

      »Oprostite, da sem tako direktna, Italijanka pač. Res, opravičujem se,« je rekla, potegnila s palico po grušču in sklonila glavo.

      »No, če ste za večerjo, potem bi vam že lahko razložil, kako in kaj. Bi sprejeli?«

      »No, no, mislim, vegetarijanka sem trenutno. Restavracija ponuja vse. Če vztrajate, potem,« je v zadregi rekla in spet zapraskala s palicama.

      Pa reciva, da se dobiva v restavraciji ob osmih. Bi tako šlo?«

      »Čakajte, ja. Zdaj je pol šestih, no, bom prišla,« se vda in razkošno nasmehne.

      Na terasi se po temeljitem tuširanju zbira v večernem hladu in na hitro preleti dogajanje na kliniki. Marija je izrazila željo po daljšem razgovoru, organizirajo naj ga za torek ob desetih po viziti. Aha, Bob zdaj ve, da … Ursulla je desetkrat že klicala, pa … Razpisala se je, o … Briga me. Zico piše, da zmanjkuje določenih zdravil, da so ti drondostavniki v poletju netočni, da lahko podpišem nova naročila kar elektronsko, da je vse pripravil. Dobro, urejeno. Kaj še, aha, tisit petelin, ja … Dobro, da se odziva na dodatke v napitkih, da je bolj umirjen, več poje in spi. No, no … In ta Ela … Njene modrikaste oči, kot da spi morje v kotanji, ja. Mogoče je pa zdaj čas za nove pesmi. Ursulla … Ela … Do osmih je še pol ure, urejen sem, hlače, dobri čevlji, no … Še malo direktne dišave, ki deluje osvajalno, saj aromastrategija, saj … Ah, grad, Ela, razhajanje z Ursullo. Noro, res noro!!!

    Malo čez polnoči je, pa še kar sedi na terasi in globoko vdihuje ohlajen nočni zrak, poln vlažne dehtljivosti, ki se vzdiguje iz spokojenega gozda. V glavi mu še vedno prasketa pogovor z Elo. Njena brbljavost, oplojena z nekaj kozarci rdečega vina, modri pino, butična proizvodnja. Neki vinar iz doline ga dobavlja samo za hotel, za take večerje. Lovski golaž, mmm, si šepne in se pogladi po trebuhu. In sladica, kako ji tu rečejo, štru, štru štruklji. Kaj, skuta in orehi. Ja, nažrl sem se, ne najedel, nažrl. Nisem vajen toliko pojesti zvečer. In ta Ela, polna duha, tako bom rekel. Koliko ve o rimski kulturi, tudi o krutosti vladarjev, križanja in to … In Kristus, zgodovina krščanstva, pa njena doktorska disertacija o nekem severnem plemenu, ki je prišlo sem dol in s seboj prineslo zanje sveto drevo. Čakaj, kako so jim rekli Cimbri, ja. In cimbore, ob koncu avgusta, da dozorevajo spodaj na planoti. Ja, Evropska preganjanja, mešanja, gensko so že povsem premešani. No, saj smo tudi v Aziji, smo. Kitajci, Japonci, Indijci, Tajci in še na tisoče drugih, ki so že utonili v velikem morju največje nacije, v kitajskih mešanicah in japonsko vzvišenostjo. Ta Ela, ljubka, njene rahlo modre oči, je to primes tistih severnih ljudstev; morda je v sebi začutila neko usedlino teh ljudstev, če prav, toliko generacij!? Veliko vprašanje je, kako se geni organizirajo, da se vedno znova prepišejo nekatere karakterne lastnosti, ki nam omogočajo preživetje. Govorila mi je tudi o tem, da je na univerzi trenutno preveč birokracije, da se ubada z nekimi referati študentov, ki nimajo nobene vrednosti. Čaka na napredovanje, ker je izpit za redno profesuro že naredila, a se ni še izpraznilo mesto; stari profesor, sicer njen mentor, še ne namerava odnehati. In da ji preseda vsakodnevna vožnja iz Trsta v Torino, da pa ima tam malo stanovanje in včasih ostane kar tam. In da jo je mikal tudi medicina, samo, da so bili sprejemni izpiti kar zahtevni in ni šlo … Mama da je bila proti, da bi brskala po zgodovini in naj gre na pravo, tam da je denar. Oče, ladijski prevoznik, lastnik kontejnerske ladje pa da ji ni nič rekel, njemu, da je vseeno. Samska, pri petintridesetih … Ah, zagotovo se je kdaj že opekla, pa, normalno, ne bo kar prvi večer razlagala tega, če prav, se  mi zdi, da bi rada peljala pogovor v to smer. Njena nasmihanja in tista, tako značilna migljavost v očeh, saj, saj. Ko začnejo hormoni pripravljati telo in duha na ljubezen, je to tako očitno. Kaj bi ona z mano, z ranjenim tigrom, ki si liže rane in leze v neko obdobje, v drugi polčas življenja. Ela, Ela, dala mi je vse kontakte. Za danes, ja, prav sem rekel, za danes, da se je odločila za obisk ledene jame – od tam da so na začetku dvajsetega stoletja vozili led naravnost v Trst. Vozili led … Smešno … Do pristanišča, do gostincev, ribičev, saj … Vem, hladilna tehnika je prišla kasneje, seveda. Vozili led … S konji … In da je društvo, ki to še vedno uprizarja, žaganje ledu, nalaganje. To da hoče  posneti. Jutri, aja, danes, da bo to, danes. V četrtek 27 julija, v ponedeljek je pa že avgust. Se zna zgoditi, da bom avgusta spet tukaj, da bom odpovedal skupne počitnice. Razhod, razhajanja. Ela … Led … Cimbri. Me pa prav zanima, kaj je bilo to pleme, čakaj. Nekje je moralo biti kaj zapisanega. Aha, neko pleme keltsko germanskega porekla, glej no. Tu veliko piše, ampak tole, o …

Njihove žene, ki spremljajo svoje može na pohodih, varujejo sivolase in bosonoge jasnovidne svečenice, oblečene v belo in ogrnjene z lanenimi ogrinjali, spetimi z zaponkami in bronastimi pasovi. Svečenice z mečem v roki vojne ujetnike najprej kronajo z venčki in jih nato odpeljejo k bronasti posodi, veliki kakšnih dvajset amfor. Povzpnejo se na ploščad ob posodi, ujetnike nagnejo čez rob posode in jim prerežejo vratove. Nekaj svečenic nato prerokuje iz krvi, ki je stekla v posodo, druge pa na široko prerežejo trebuh ujetnika in prerokujejo iz njegovega drobovja. Med bitkami udarjajo po kožah, napetih preko iz protja spletenih vozov, kar povzroča strašen hrup.

Ah, okrutnosti, to, to jo zanima … No, in iz take kulture, bolj etno vsebine, greš in narediš doktorat. Skozi prednike se težko uzremo. Moj dedek je o tem veliko pisal. O, njegov mali kipec je z menoj, tam je v usnjeni torbi, poleg računalnika … Pa če bi nocoj pogledal nekaj njegovih zapiskov, malo kasneje. Spet ne bo spanja, vsaj še nekaj časa ne. Ves ta alkohol danes. Točno vem, kaj se mi zdaj v možganih dogaja, membrane so razdražene, nevroni se tipljejo, kemijski procesi tečejo pospešeno, noro hitro, vznemirjenje, razbijanje srca, dobro, to bom hitro rešil z naravnimi betablokatorji, ki jih ima samo ena rastlina … No, no … Ela, če je potomka teh krutih bojevnic, te Kimbrov, kasneje poimenovanih Cimbrov, ki so živeli izolirano v okolici Vincenze … Ja no … Ne, zgodovine je za nocoj preveč. Moj dedek, zapisi, kipec. Malo bom še moral brati, da potonem v zvesto molčanje in se umakne iz miselnega kaosa. Preveč je vsega, Ursulla, Ela, Skorzeny, v ponedeljek 1 avgusta podpis, grad bo moj. Plačilo bo nakazano, Red gorskega tigra … podpisali so, odobril. V eni uri je bilo vse urejeno … Blisk novic, blisk klikov, videopovezave in … Nori svet, nori … Ela, spodaj spi in sanja, malo se ga je nalezla. Čisto odkrito mi je dala vedeti, da bi lahko šel k njej še na kozarec, pa … Ne, nocoj sem to odklonil. Ne morem, ne morem kar tako. Če prav, z mojo potenco ni nič narobe, prav nič. Skrbim za kondicijo, tudi tam spodaj. In prav tam se pokaže, če je ožilje že prizadeto, saturacija pade in … Včasih bi bilo bolje, da ne bi nič vedel, prav nič, in bi samo živel. Veliko je odvisno od vedenja. Ko enkrat duh ve, temu prireja procese … Ah teorije, življenje pa kljub vsemu mine. Ni večnosti, ni, ker je večnost samo materija, ki traja. Vino, dopoldan žganje, zdaj pa ta noč, hlad. Kakšen dobrodejen hlad, kako diši ta gozd. Po računalnik si grem, bral bom zapiske dedka, to bom, pa morda še kaj drugega bom prebral, da mi odtegne dnevne misli, da me najde spečnost. Nekaj čas gleda kipec, ga poljubi in ga spet da v žametni žep usnjene torbe. Nese si računalnik na teraso. Ugasi vse luči in najde datoteke, kjer ima digitalizirane zapiske dedka. Veliko noči je šlo, da je vse prepisal. In išče in išče. Pa najde zapis Amerika.

      Kako naj se sprijaznim s to vzneseno, pa ji ne morem reči, nacijo, ne. Ali obstaja V severni Ameriki, torej v ZDA skupen narod. Ne! Mešanica je. Dana mi je bilo videti to deželo, no deželo, celino, v Južni pa še nisem bil in ne bom, režim me drži prekleto na kratko. V ZDA sem smel, da sem si ogledal specializirani pribor in ga nakupil, za operacijo žil, pa na dveh operacijah sem bil, da sem videl, kako to dela svetovno znani kirurg, ja, mojster. Seveda, naša skrb, kaj bo z žilami na stara leta, kako bi se dalo kaj popraviti, zato so mi dovolili, da grem tja, da se poučim, kako jim bom lahko še služil. Čeprav jaz raje žile čistim, kot da bi jih moral fizično popraviti. Ampak nocoj pustimo to. Amerika. Ljudstva, domorodci. Lahko je biti bogat, prideš s puškami nad loke, pobijaš, preganjaš, zapičiš zastavico in rečeš, zdaj je pa ta kos zemlje moj. Tako se da zgraditi bogato civilizacijo. Kako bi bilo obratno, Indijanci bi prišli na primer na Britanski otok, s supermodernim orožjem, pokorili ljudi, zapičili zastavico in rekli: zdaj je to naše. Ne, tako ne gre. V Aziji smo to tudi doživljali, Japonci, recimo. Oh in Kitajci so si zgradili zid. Ne, ampak Amerika, ki zdaj pridiga demokracijo celemu svetu. Amerika, ki je trgovala z ljudmi, sužnji in vse to. Čeprav sužnje je poznala tudi Azija, ne vsa ljudstva, pa vendar. Amerika, bogata in samosvoja. Razkošje, prestiž, razsipno obnašanje, kot da je vsega na pretek in je vse obnovljivo, pa ni. In podnebne katastrofe. Ko sem videl njihov promet, oh … Ne bi živel v tistih steklenjakih, ne. In narava, tudi divjina, kolikor sem jo videl samo v enem tednu, s posebnim potnim listom, z mednarodno zaščito, ja. Amerika, ki da ponudi več sanj kot jih je. Videl sem ulico, kjer so bile smeti in brezdomci, videl sem limuzine, ki se vozijo mimo. Ne, človek ni vrednota, človek je smet, samo smet, to je Amerika. Biti gospodar na ukradeni zemlji, to je Amerika.

     Vem, na kirurško kratko specializacijo so ga poslali v devetdesetih letih, vem, ko je še bil pri močeh. In še veliko je pisal, samo nocoj bi rad še kaj več prebral, kaj drugega. In ne morem mu še zaupati, kaj sem doživel z Ursullo, tega še ne. Vem, da je njegov duh spravljen, tamle v kipcu in da mi na nek način kuka čez ramo. Veliko je pisal tudi o čustvih, kje je to. Aha. Eros – vprašanje srca?

      Kako so Evropejci smešni s to svojo romantiko, Američani nič manj. V Južni Ameriki so pa patološko čustveni. Mi, mi smo to obrnili na neke pradavne običaje in je zakon svetost. Sam menim, da je narava tista, ki določa obliko sobivanja. Velikokrat sem gledal orle, par so celo življenje. Razmišljal sem, zakaj tako. Ker je pač njihov svet krut in ne ponuja veliko kombinacij. Tam, kjer je hrane dovolj, tam se pač parijo kar tako. Če gledaš opice, potem vidiš, da je to res tako, ni družin, ni neke trdne povezanosti – morda samo mama – otrok, nekaj takega, sicer je pa samec zgolj sejalec. Pri orlih je to drugače, da. Evropejci so iz tega naredili cele romane, bral sem, študiral. Ljubezen, kot rečejo, ljubezenski romani. Ljubezen, morda notranja sila, nek preoblikovan gon, ki privzdigne duševne sile, in to potem imenujejo hrepenenje, trepet srca, ljubezen, celo metuljčke v trebuhu  opisujejo. Ja, za pripravo na razplod, za to gre. Telo sodeluje z duhom, ki hoče svoj genski potencial udejanjiti, zato pripravi telo na raven, ki daje sad. Ljubezen je čustveno stanje, ki je izmišljeno. To je v bistvu samo v lepi obleki nagon. Je pa ljubezen velik reklamni trik, to pa. In ko Evropejci govorijo o srčnih težavah, govorijo tudi o ljubezni. Tega iz medicinskega stališča nisem razumel. Res da je srce organ, ki najprej reagira na čustvena neravnovesja, na stres, na žalost, na veselje. Čustva ga lahko prizadenejo, lahko pa ga tudi ozdravijo – gre samo za aktivacijo notranjih biokemijskih procesov, eni so koristni, eni pa škodljivi. Ne, res nisem dolgo razumel, kaj mislijo s tem, zlomljeno srce, v teh starih romanih. Lomilci src, lomilke moških src. Romani govorijo o tem. Ne, nisem razumel. Zdaj razumem, da samo potencirajo, da je nagon vzel oblast v telesu in da narekuje čustveno fiziološko stanje telesa, v tem je ves problem. Trepetanje srca, neurejen krvni tlak, povišan sladkor, vse to so znaki bojne pripravljenosti telesa. In če tako stanje predolgo traja, se pokvarijo avtomatični mehanizmi, regulacija se nekoliko okrne in bolezni so tu. Bolezni zaradi ljubezni, neumno! Treba je graditi zaupanje, tovarištvo, to je osnova zakona, ne pa neka romantična ljubezen, ki ni nič drugega kot koncentrat sokov, v katerem je največji delež ljubezenskih hormonov. Vitalnost je tudi lahko samo duhovna, ne samo hormonalna, saj človek ni le razplodno orodje, ne. Mnoge kulture trgujejo z ženskami, zakaj ne ponujajo dobrih plodilcev? To se sem že večkrat vprašal. Vem, da se zdaj spuščam že na povsem govedorejsko raven, imeti dobrega vaškega bika, da. Imeti vaškega plodilca. Čeprav si je pravico do ploditve velikokrat znotraj plemen izboril najbolj agresiven moški, močan, potenten. Morda je hotela narava na ta način narediti veliko replikaciji takih, ki se bodo sposobni spopadati z naravnimi silami. Danes je seveda tehnologija preživetja drugačna; danes bi bili uspešnejši tisti, ki bi obvladovali tehnologije, kajti te ponudijo uspešnejše preživetje. No ja, še veliko je tem, o katerih si bo treba napisati kaj več. Za nocoj pa ne bom več tratil luči in moči.       Oh ti njegovi zapisi, koliko vsega je. Saj sem si obljubil, da bom naredil knjigo, uvrstil jo bom tudi v elektronsko knjižnico na medmrežju, kjer je trgovanje s knjiga dobilo nov zamah, odkar je sposobnost prevajalnikov dobesedno eksplodirala. Še v času mojega študija ni bilo tako, do angleščine so bili prevajalniki prijazni, potem … Kaj pa to, sporočilo, spet: Gorski tigri. Predstavnik finančnega združenja bi prišel na Bled, gospod Huan, De Chang. Takole sredi noči, saj, pri njih je, to se pravi + 9 ur, krepak dopoldan, saj. Dali bodo celotno kupnino, s tem, da se moj delež vzame kot garancija, da bom sredstva z leti vrnil, tudi v drugačnih oblikah, prednostno zdravljenje njihovega sorodstva, če bo treba in podobno. Seveda, pravno bo klinika povsem moja, to smo dorekli. Pol enih je. Malo bom še bral, potem si bom pa moral vbrizgati nekaj, kar bi me res lahko odvzelo v dolg spanec. Čakaj, a sem vzel s seboj tisto ampulo s prečiščenim pomirjevalom iz baldrijana, čakaj, si reče in pobrska med ampulami v žepu usnjene torbe: za ritem srca, za prebavo, za bolečine, za … o, ja, tu je. No, to pride potem na vrsto. Za zdaj bom zlahka še zdržal, kakšno uro ali dve. Jutri grem navsezgodaj, jutri, oh, danes, danes, gre Ela k tisti jami, snemala bo. Ja, saj me je povabila, ampak … Ne, ne, prehitro je vse skupaj. Komaj sem rekel Ursulli ne, zdaj pa … Jaz in sin, bolj sva si narazen kot si upam ta trenutek priznati. Podoben je bolj njej, več evropskih potez ima, morda oči, tiste, ja … In nos, tudi ja, konstitucija, bolj bo visok kot jaz, že zdaj je tri centimetre višji, pa je komaj petnajstleten, septembra jih bo imel, ja. Malo sva bila skupaj, samo počitnice, poletja, zima, enkrat smo bili na smučanju v Avstriji, ne, dvakrat dvakrat, potem ni bilo več časa. Oče, sin. A se ponavlja zgodovina, več sem bil z dedkom kot z očetom. In sin je rad v družbi švedskega dedka, norega na vse morsko, na ladje, na potapljanje, na ribolov: dedec in pol, možat, bradat, močan, gromko govori in si upa spiti, oh … Pa kljub temu je zdrav, enkrat na leto je prihajal k nam na kompleten pregled – neverjetno ima močan organizem, oseminšestdeset let mu je; se pravi in pri osemindvajsetih zaplodil Ursullo, ob koncu študija, aha. Magister strojništva, vodja malega podjetja za gradnjo ribiških ladji. Ponosen je na vnuka, ponosen. Mojih sorodnikov sin še nikoli ni videl … Ja, ja … Če si priznam, potem … Grdo rečeno, ne bom ga pogrešal. Samo oče sem mu, duhovna vezi pa ni, to se čuti, to se … Slabo očetovsko vlogo sem odigral, zelo slabo. Res sem cel oče; tudi moj, samo delo, otroci pa, še dve sestri, obe zdravnici v državni bolnici … Starejša je nameravala na obisk, pa je njen mož strogo proti; da sem se odrekle svojim, tako ji to naliva v glavo. Tisti, ja … Mlajša, ona je poročena s športnikom in se gresta neko novo vero, stik z naravo, strogo vegetarijanstvo in te fore. Sama je zadosti izobražena, da ve, da na dolgi rok ne more biti živ laboratorij, ne. Športna medicina, v to se je zagnala. Ja, tako smo se razstlali. Kakor da je prišel tisti siloviti veter sem čez hribe, mrzel, tuleč, da te je groza, ko si v koči in se sneg vrtinči in dela ogromne zamete. Smešno je bilo, ko sva enkrat na zimskih počitnicah bila z dedkom ujeta v koči. Dva dni sva žulila prepečenec, čaj in posušene ribe – dedek jih je namakal v krop, da niso bile tako obupno slane in suhe. Potem je do naju prišla vojska in naju odkopala, dobesedno odkopala. K sreči nama je delala vojaška radijska postaja – dedek je moral biti stalno dosegljiv. In tista noč, vihar, strah me je bilo, kako je butalo ob stene, ob šipe. Bral sem, da je na planoti spodaj včasih snežni vihar, da so imeli v prejšnjem stoletju kar veliko težav z burjo in snegom, zdaj da je tega manj. Ta hotel, tam čez klinika, kjer je v podzemnih prostorih soba za odhod … Nastavijo ti koktajl, spiješ, če želiš, ti teče v žilo … Rad bi se pogovoril z glavnim zdravnikom, kako že, Tomaž Morostar, da, da. Sporočil bom tajniku, mogoče bo vodja klinike pripravljen na novo sodelovanje, kaj veš