Otok pozabe 11

Berlinski filopoet

Vsenaokrog utripa v kipečem raznoglasju teles, zvokov, otrok, ki z napadi teptanja onemogočajo razvoj pomladnih bilk. Razprostrte odeje prekinjajo travnato povrhnjico parka in obkrožajo balet kosmatih in oddlačenih nazdravljajočih podpazduh.

Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo industrijskih čevapčičev in klobasic. Dišave odcvetajočih dreves poplesujejo s svinjsko-govejim eteričnim oljem. To je mesna aromaterapija, ki izvablja nasmeške na vrhu vratov pivskih steklenic, iz katerih rastejo roke, obrazi in povešajoči se trebuhi. Kakšen smoothie bi nastal iz teh sestavin, karirasto-modro-rjav, na pol zapečen, le malo krvav.

Tudi muha na moji nogi si očitno obeta obed. Počasi nožiclja, si lika krila in mane oči. Se je pravkar zbudila iz zimske otrplosti ali na novo rodila z vonjem cvetočih kostanjev? Obrne se stran, kot bi hotela skriti svoj namen, da mi odgrizne dobršen del stopala in jo je zaradi tega sram. Lenobno raziskuje zaskorjano zemljo v mojem podpalčju, kot inšpektor združenih narodov, ki išče dokaze za nekaj, kar obstaja le v skrivnih izmišljijah.

Odmikajoč se od vsesplošnega brnenja sveta, se misli opogumijo in zaidejo vstran, preskakujejo telesa, drevesa in čas. »Sem storil prav, ko sem se odločil za lažjo pot? Pozabil na krike svoje vesti, ki zahteva kesanje, trpljenje za storjen greh? Po njenem bi moral poklekniti in stokrat odžebrati vseh deset kitic rožnega venca, pri tem pa si s šilom prebadati ritnici. Sem pač popustil želji, zaviti v dehteč obet hitrega uspeha. Ampak, je želja res le želja drugega? V komaj še vidni kot mojega očesa pridrsa nekaj rjavega in prekine boj med srcem, glavo in jetri, nekaj kar je bilo nekoč čevelj, sedaj pa je le še žalostna zaplata usnja, ki jo skupaj držita neizmerna trma in rumen tekstilni lepilni trak. Name pade težak zvok besed trdega jezika, ustvarjenega za disciplino, poveljevanje in krivljenje železa.

„Für fünfzig Cent bringe ich dir zum Weltraum der Existenz.“

Obrnem se proti izvoru zvoka. Proti razpokanim ustnicam, zastirajočim otobačene obloge na redkih izrastkih zobne sklenine, okrog katerih raste ozek in izpit obraz. Zdi se, da je celotna lobanjska struktura le oder, na katerem sijejo nesnovno modre oči, prodirajoče vame in skozme. Pojava se s šopom fotokopiranih lističev skloni k meni. Spozna, da ne razumem. Iz žepa potegne pisalo in na hrbtno stran prevede recept za rešitev moje in ostalih duš:

»Ležim poleg nenavadno dolgih poskusov preživetja,

zunaj, med rokami in nogami mojih dni,

brez biti.«

Muha še zadnjič pomenca z nogami in odleti z mojega presunjenega podplata.

Matjaž Stibilj – Suko

Muha odleti … Spal bom, spal, dobra stara zeliščna stvar, ah … lega vame mir, orel sem, letim, pod mano so pokrajine riža in vzdihov. Pod mano je morje, je temen gozd, je vzdih … Ursulla, Ursulla, zakaj, zakaj … In še dva zamaha, orel je prišel v gnezdo sanj. Zan bo šel, bo šel med skale in bukova drevesa, moram, moram. Hotel Skala … Orel, ona, nebo, jeza, ne, nobene jeze več, samo še nebo in tam daleč, daleč dolina, kjer sem vdihnil … Vojaška parada vsako nedeljo … Ritem bobna, nove rakete … Orel …. Ah, nebo …

2.

        Tak hlad, se čudi, ko sedi na mali terasi in gleda v strnjene bukove krošnje, ki so polne skrivnostnih senc. Nekatere veje so zverižene, na robu so tudi debla nagnjena in zvita, vmes se belijo skale kot nekakšni zobje, tako se mu zdi. V spodnjem prostoru je že živahno. Neka gospa zelo na glas govori v sočni italijanščini, tako zelo zvonljivi v tem jutru, dišečem po mahu, po mokroti, po zadihanem gozdu. Na desni pokašljuje starejši gospod, zdaj ga sliši, da v angleščini nekomu razlaga, da je vse dobro, da pa ne ve, če se bo zares odločil, da še ne ve. Intimnosti pa tukaj ni, pomisli dr. Zan in si popravi svileno jutranjo haljo – brez nje si ne zna predstavljati jutranjega obreda, zajtrk, vitaminski sok, močna kava – čaja že nekaj let ne pije, raje se poživlja s kavo. Prinesli so mu na teraso, mlada strežajka, z navihano prisrčnostjo v očeh in gibkostjo. Povprašala ga je, če še kaj želi, sicer, da je spodaj vse na voljo v jedilnici, kjer je samopostrežni sistem. Ne, on je že sinoči, pravzaprav okrog enih ponoči, v vprašalnik napisal, kaj želi, da bo vse obede imel na terasi, da naj se mu nosi. Da ne bo nič izbiral, kakršen meni bo, bo sprejel. Zamiži in dolgo zadrži kavo v ustih in potem pogoltne. Včeraj, pomisli, včeraj, koktajl, pomirjevalni. Lahko bi si dva mililitra manj vbrizgal, omotičen sem bil cel dan, stvar prime! In Ursulla!? ga zbode, da kar nerodno odloži skodelico, Ursulla, poklicala me je pozno popoldan in me spraševala, kaj da se grem. Grem se, svobodo, svoboden orel sem, če bo treba, bom pa tudi tiger, tudi to bom, če bo res treba. Pojasnil sem ji, da sem pač videl nočno ekshibicijo, da zdaj vem, kaj so ti njeni nočni izleti, da je pač to njeno drugo življenje, v katerem men ni. Nisem v tej kalkulaciji, sem samo starajoči se konj, ki rabi umirjeno kobilo. Ona pa da rabi pohotne žrebce, da potrdijo njeno lepoto in da se erotično izkriči, da to je pač tako. Kar med letom sva govorila, nerodna reč. Povedal sem ji tudi, da bom dal vlogo za ločitev na Dunaju, kajt oba sva zdaj avstrijska državljana, tam sva sklenila zakon, tam ga lahko razklenejo. In so bile solze in da bi se lahko še pogovorila, pa da kaj bo s sinom – zadosti je zrel, da se bo sam odločil, kam bo šel – ker je vezna na morje, bo najbrž hotel biti na otoku. No, nekaj časa bom še tam, se razume, potem … Njej ustreza, da je tam, vem. Glamur, bogati klienti, to in pa Skorzeny, zagotovo sta bila skupaj. Skorzeny je pet let starejši, ampak tisto podpisovanje finančnih aranžmajev lani maja v Milanu, cel teden je bila tam. Prav rad bi videl, kako sta podpisovala, ja. Cel teden, jaz pa slep in … To je zdaj mimo, oh, vzdihne in si spet pritegne kavo. V naročje si da elektronski rokovnik in preveri poročila na kliniki. Ura je devet, torej … Ah, dr. Zico, ta je napisal da je z gospo Mio nekaj drugače, da so zadnji vzorci urina in krvi malo bolj zaskrbljujoči, pripisal je še, da to pripisuje intenzivnemu očitanju, da si je šla to narediti – fenomen, očitanje za prejšnje očitanje – tudi to smo že imeli. Zdaj bo z njo delal klinična psihologinja ali pa tista nova Madžarka. Počakal bom do jutri, potem bom pa sporočil, kako in kaj. Ja, Bob, ta, ta, da je končno pristal, da bi imel to seanso, da bi rad na novo zaživel in take … A zdaj je pa kar pozabil tisto svojo, ki pride na obiske, pa je skoraj petnajst let mlajša; še ena, ki se je zaljubila v brazgotine. Pravzaprav, tale Bob, premožen, se ve. Izkazalo se je, da je bil v enoti, ki si je nagrabila precejšen vojni plen, tudi dragulje, zlato pa take reči. Občasno se rad pokaže, kako je premožen. Zasebno malo letalo ima in pilota plačuje, jahtico, tri hiše, eno v francoskih Alpah, no …. Koliko teh bogatašev sem že zdravil. Kaj pa imam jaz, vilo na otoku, in znanje, no nekaj gotovine na dveh bankah, nekaj zemlje v Afriki, pametna naložba, na Dunaju meščansko staro stanovanje, ki ga trenutno oddajam ambasadorju Južne Afrike – pogodba je taka, če bi se izkazalo, da se nameravam vrniti na Dunaj, bi ga tri mesece prej obvestil in mu bi našli novo stanovanje. In dva letalnika, eno manjšo jahto ob otoku – kaj bo z njo. Nič, Timu jo bom zapisal, pa bo. Avto na hibridni pogon, luksuzna reč, je pa še zmeraj na Dunaju v varovani garaži, kjer mi ga občasno zaženejo in skrbijo, da je v stalni pripravljenosti, to je to. Tale Bob, ja … Vem, vem, moraste reči se mu nalagajo v glavi. Trpi, zdaj trpi, ker se mu pač zadnja leta nič ne dogaja, vakuum, pa tolčejo spomini ven. Čakaj, kaj še piše Zico. Aha, nova, Marija iz Trsta, telesno v slabem stanju, skoraj podhranjena, premalo rdečih telesc, problem je tudi ritem srca, bradikardija, prenizek tlak, ja, daljša depresija, močna zdravila je jemala, kaznuje se s stradanjem … Zapleteno bitje, bomo videli. Sicer pa običajnosti, dvema so znižali tonična zdravila, eni ženski je ukinil uspavala, enemu je dodal pomirjevala v obliki sokov, zeliščna torej, prav, prav …  In tako bodo šla ta jutra, ne bo pravega miru. Ob desetih sem zmenjen z gospodom Jonom, oh. Ampak čudilo me pa je, da helikopter ni priletel sem gor, do hotela, če prav, tamle vidim, rdeče ogrodje pristajalne etaže. Pilot mi je razložil, da so naravovarstveniki dosegli, da se nad Trnovskim gozdom prepovedo vse vrste letalnikov zaradi nacionalnega parka, da se ne vznemirja živali. Še promet da so uvedli na minimum, da so povsod zapore, da se mora imeti posebne dovolilnice in tako. In potem me je pobral drug človek, osebni šofer gospoda Jona, umirjen srednjeletnik – dobro je krmaril tisto zverino, udoben hibridni terenski voz, vse v usnju, modrikasta svetloba v notranjosti, ah … Nisem kaj dosti videl, toliko pa le, tisti tuneli. In sem se spraševal, kam me pelje, v divjino. Na planoti so bile luči, ampak sva zavila v gozd in potem desno gor, spet skozi gozd, na kar se je kmalu pojavil rdeč močan napis Hotel  – Klinika Skala. Ob cesti so bile v male turkizne luči, vse do hotela. Kljub pozni uri me je pričakal osebni tajnik gospoda Jona, visok človek, močnih črnih las v brezhibni obleki. Rekel je, da mu je čast, da gostijo tako znanega znanstvenika in zdravnika, specialista za možgane. Presenetilo me je, da imajo tako velike kopalnice, če so hotel – klinični del, je na desni, na pol vkopan v zemljo, tam, tam, si kima dr. Zan. Mi bodo že razkazali, upam … Čeprav, kolikor vem, ravno zaradi evtanazijskega programa je vse bolj zaprtega tipa, svoja sprehajališča imajo, kolesarske gozdne poti, celo konje imajo, ježa in to. No, ob desetih. Preleti politične novice, nekaj strokovnih člankov na specializiranem znastvnem medmrežju. In potem spet Ursulla, v svoji pisarni na otoku. Kamero je obrnila, daj je lepo videti njen obraz, poln ličila, in tiste posebne, ne prav iskrene užaljenosti, ki jo težko pričara puder.

      »Glej, jaz sem že v akciji, ti pa si pobegnil. Pred kom, pred kom?« je zajedljiva.

      »Nič nisem pobegnil. Vzel sem si svojo pravico do miru. Tukaj bom v miru premisli. O nečem pa ne nameravam več premišljati, naj ti bo jasno. Ločitev bo! Prav kmalu bom poklical odvetnika na Dunaj, da mu sporočim namero. Dobro veš, da zdaj ne moreva več nazaj. Nisi bila poštena. Nisi mi rekla, imam razmerja, kaj bova. Ne, delala si se kot da je vse v najlepšem redu. Pa ni! Tako ne morem, razumeš, ne morem!« drhte reče in se spoti.

      »Mislila sem, da si nekoliko bolj širokih nazorov, kar se odnosov tiče. Nisem edina, ki zahteva svojo pravico do dodatnega seksa, če imam pač povečane potrebe. Tako to je, tega ne morem zanikati. Drugo je, kako in kaj čutim do teh moških. Nič takega kot do tebe … In te preklete kamere. Dobro, zavedala sem se, podpisala sem, pa … Nisem si mislila, da boš kdaj to pregledoval, ne. To naj dela varnostna služba, ki pa ima svoj kodeks, tako to je.«

     »Ne, ne, Urusulla, ne gre za to, ne. Ne bom nasedal tej tvoji moderni evropski filozofiji,  da je zdaj ženski dovoljeno vse, da so moški sicer nuja, a do so pač občasno zavetje. Ne, ne prisegam na to. Vem, zdaj mi boš rekla, da sem pač sin Azijskih gora in te tvoje na pol rasistične fore, ki sem jih že zelo zgodaj spoznal, a sem jih jemal z zadržkom. Gre preprosto zato, da si zlorabljala moje slepo zaupanje, zato gre. Popolnoma se zavedam, da bi si lahko našla bogatejšega od mene, to vem. In seveda, sina imava, ampak zdaj, ko odrašča, si pač začutila neko novo svobodo. Verjetno je to v okviru tvoje filozofije, da je par nujno skupaj toliko časa, da ohrani in spravi v samostojno življenje zarod, potem pa spet vsak po svoje. Tudi to si mi enkrat servirala, ko se je tvoja kolegica ločila in šla z drugim v novo gnezdo. Ne, nič se ne bova pogajala. Lahko igraš objokano in užaljeno ženo. Predobro poznam psihološka stanja, da na te finte ne nasedam. In jasno mi je, da je tvoje hormonsko vrenje pač zahtevalo svoje. Nisi ga znala obvladati, žal. Jaz sem zate samo dom, dober tovariš, prijatelj, nekdo, ki drugače razume svet in ljudi, in to bo to. Prosim, daj mi mir te dni, lepo prosim. Ko pridem nazaj, bom sicer še stanoval v vili, a bom spalnico imel v podstrešnem stanovanju, kjer naj bi bila hišna pomočnica, a je nimamo. Tako, razumeš!?« ostro reče in prisloni prst na okence za prekinitev povezave.

    »Ampak Zan, daj no …«

    »Ne prepričuj me. Svoje si povedala. Lahko še stokrat ponoviš, da me še vedno ljubiš. Ej, Ursulla, ljubezen ne potrebuje potrdila in velikih besed, je ali pa je ni – in med nama so samo še koprive,« je jezen.

    »Zan,« je Ursulla na robu joka.

    »Ne igraj užaljene deklice, ki so ji ukradli igračo. Dobro veš, kako je meni, zdaj, ko sem te spregledal. Zmogel bom. In povem ti, da se bom najprej ohladil, potem se bom pa dal v obtok, kot se temu reče. Premamila me je tvoja lepota, tudi izreden um, ki zelo hitro in dobro kombinira, tvoja strast je kočijaž tebe. To je to. Prosim, končajva ta pogovor, da pozajtrkujem pozen zajtrk, da si oddahnem od vsega. Če bo kaj zelo nujnega, me pokliči, sicer pa povej tajnici, ona me bo našla ali pa Zico. Jasno!« skoraj zavpije.

    »Zan!!!« krikne Ursulla.

     Pa je ne posluša več. Pritisne gumb za prekinitev in njen obraz izgine iz ekrana. Nasloni se nazaj in si misli: Baba trapasta, kar tako bi se gonila, jaz pa naj to razumsko sprejmem kot del nje, da ima večji apetit in to. O ne. Če bo težila, bom vgradil blokado za njeno zvezo in bo mir. Naj skrbi za poslovanje klinike, za papirje, zato je prekleto dobro plačana – Skorzeny, ne skopari pri njej. Navadno osebje pa – izkorišča jih, vem, češ, saj so na morju, kaj jim manjka. Seveda, 12-urni delavnik, potem kakšen dan prosto, pa kakšna nočna in ja, hrana in stanovanje so navidezno zastonj, ker jim pri plačilu toliko zniža, ja, ja … Z Ursullo sta delala kalkulacije in finančne plane. Čudno, da se ni nanj temeljito obesila. Ne, on ima svoj nabor ljubic in zvesto spremljevalko, slikarko in fotografinjo sicer, umetnico iz New Yorka, mulatko, lepa ženska, čutna … Ja, ja, z njo bi rada tekmovala, saj vem. In potem misli, da če Skorzeny živi kot živi, in vsi v njegovem krogu, da se pač ljubčkajo kar počez, kakor se komu zljubi, da je seks nekakšno vljudnostno prijateljsko potrjevanje drug drugega. Oh no … In takole se mi je razbilo jutro. Tale domača marmelada in sveže maslo, no, vaj to mi bo v tolažbo, vsaj to. Pa kakšen zrak, vdih, izdih, vdih izdih. Neka energija je tu, ki res daje moč. Bukovi gozdovi, to. Bolj sem vajen igličevja, morda hrasti, bresti, bukovje pa … Nič, v miru pojesti, potem pa, ja, saj res gospoda dr. Petra. K. moram poklicati, da se domeniva za dodatno storitev, za glasbeno terapijo. Baje sklada učinkovite skladbe, ki res imajo terapevtski učinek. Nekaj vzorcev ima na medomrežju. Dr. Zico je to preizkušal kar na sebi. Spremljal je dejavnosti v možganih preko cerebralnika, no saj … Poročal je, da tista glasba res doseže svoj namen in pomen, da ni le neko sintetično čutno draženje. In aromaterapija, to pa že imamo. Od kod že prihaja gospa, ja, iz neke pokrajine tam na severu Jadrana, iz Istre, da. Naša Hana, doktorica farmacevtskih ved, specializirala je arome iz naravnih virov, nekaj pa dela tudi v laboratoriju; kakorkoli, nameša stvari, ki ugodno vplivajo. Še v moji pisarni imam vonj, ki mi res odgovarja, pomirja. Saj ne vem natančno, kaj vse mi je namešala, vendar deluje. Joj, mislil sem, da bom čisto brez dela pa … Nič, razporediti si moram dejavnosti za september. Pritegne si rokovnik in piše: Dogovor o nakupu gradiča. Pogodba s Petrom K. Aromaterapevtko angažirati. Dati razpise za nov kader, predvsem višje medicinsko osebje in nižje tudi, ja. Zdravnika internista, to. Zico, dodatna pogodba za konzultacijo na daljavo. Kliničnega psihologa in še enega psihiatra, vsekakor. Ločitveni postopek. Tako, to vse naj počaka na september, zdaj pa nekaj dni uživanja. Pa ne uživa prav dolgo, zmoti ga uslužbenec hotela in mu javi, da ga gospod Jon pričakuje. Pozabil je, da je ura že deset, ker je malo zadremal v udobnem ležalniku. Pretegne se in spije ostanek, zdaj že krepko hladne kave. Sestanek naj bi bil poslovne narave. Obleče se temu primerno, srajca, hlače, strogi čevlji. Uslužbenec, kasneje se izkaže, da je to mlad pravnik, glavni tajnik gospoda Jona, vestno čaka na hodniku, kjer tišino plemeniti debela, zelena, mehka preproga. Potem gresta proti dvigalu, ki ju popelje na vrh. Izstopita, peto nadstropje, nekoliko nagnjeni stropi, vse v lesu in veliko slik, preproga pa debela in tudi tu travnato zelena. Luči diskretno osvetljujejo slike, narava, dve abstrakcij. Odprejo se obložena vrata na desni, uslužbenec mu nakaže z roko, naj gre naprej sam. In vstopi v svetlobo, na severni strani je tudi polno knjig, do stropa in na vzhodni steni tudi. Tu je preproga večbarvna in se vleče vse do poševnih oken, vdelanih v streho. Za veliko masivno mizo sedi starec, povsem belih las, z belimi brčicami, suh, v preprosti črni majici z zlato verižico in križanim na prsih. Ko vstane, vidi, da je v črnih preprostih hlačah in športnih čevljih, nič kaj poslovno opravljen gospod. Obraz je lep, lepo prekrvavljen, niti ne tako zguban, kot bi pričakoval za ta leta, devetdeset da jih ima. In neka blagost sije na njem; tista gotovost, ki jo zrela leta obesijo na lica.

      »Gospod dr. Zan li Dong, lepo, da ste prišli do nas. Izjemno veselje ste mi priredili. No, no,« pokima gospod Jon in pohiti k prišlecu, mu poda suho, toplo roko in se mu nasmiha, zdaj se gube ob očeh raztegnejo v skrivnostne črte.

      »Tudi meni je v zadovoljstvo, da vas spoznam. Dosti sem že bral in slišal o vašem hotelu in kliniki. Redkost je, v teh regijah pa sploh edina, kolikor vem, ki ponuja, kar pač ponuja. In ne samo to, imate dober kreatoterpijski center, to pa vem. Nekaj pacientov sem imel, ki so bili tu pri vas deležni tega segmenta zdravljenja. No, zdaj sem tu,« se Zan nasmehne in se, to mu je pač ostalo, rahlo prikloni.

      »Sediva, sediva, semle,« reče Jon in mu z roko pokaže nekakšno nišo, kjer je udoben sedalni komplet in mizica s stekleno površino. Posedeta. Od tu je lep razgled na morje gozda, na zeleno živost, ki klije iz kamnov. »Kaj naj nama naročim? Bi domači malinovec, borovničev sok, morda borovničevo žganje, kaj ostrejšega, kaj vam tekne?« je Jon ustrežljiv in smehljajoč. Mimogrede si popravi majico, ki mu je zlezla na desno.

      »No, če že, potem bi pa res poskusil, to, to žganje z borovnicami. Slišal sem, da je to v vaši državi kar nekakšna podeželska, recimo temu, zdravilna voda, ja,« se Zan sprošča.

      »No, zdravilna, do neke mere gotovo. Kot zdravnik svetovnega slovesa najbrž sami dobro veste, koliko je žganje nasploh zdravilno, če pretiravaš, ja. Poglejte mene, februarja sem jih naštel devetdeset, ampak pazim, kaj jem in kaj pijem. Alkohola skorja nič, tu in tam, zelo malo, hrana pa umirjena, predvsem pa večkrat na dan. In hoja in branje, sredi narave živim. Ja, brez branja bi težko šlo in brez te moje narave. Torej sva za eno žganje, sebi bom naročil marelični sok, če ne zamerite, imamo pa tudi marelično žganje, spodaj v dolini ga pripravljajo za nas,« Jon pojasnjuje.

      »Borovnice so tu doma, tega bom,« se Zan dokončno odloči.

      »Prav,« reče Jon, si pritegne moderen stikovnik in odtipka. Čez nekaj minut se prismeje mlada domačinka, v mini krilu in beli bluzi, s spetimi rjavimi lasmi. Na mizico odloži naročeno, dva prigrizka, nekaj suhega sadja, domača salama, kozji sir, mineralna voda, jabolčni sok, in še nekaj malih stekleničk raznih žganj, za gospoda Jona pa še zeleno, kroglasto tabletko, zeliščna stvar za prebavo, ker jo je pozabil vzeti pri zajtrku.

      »Gospod Jon, nameraval sem se dogovoriti z vami, da bi sodelovali v segmentu kreatoterapije. Kot veste, septembra naj bi na naš otok prihajal gospod Dr. Zakawsky, filozof, psiholog in književnik, ki vodi te kreativne delavnice, že vse od leta 2018. No, tudi on ni več mladenič, osemdeset jih ima, letnik 1969. Pri vas je že deset let, kolikor vem. Seveda ni vaš uslužbenec, pogodbeno dela za vas. Moja ponudba je, da bi ga angažiral za dlje časa, s tem, da bi pri vas še naprej delal in bi del pacientov usmerjal tudi v vaš hotel. Hočem reči, da bi sodelovali pri programskem usklajevanju. In naj vam zaupam, dejavnost bom selil.« je Zan zaupljiv in zardel, ker mu je borovničevec teknil in mu dal zgovornost.

      »Aha, kam pa?« Jona zanima.

      »Begunje, nekdanja bolnišnica, grad. Država jo je prodala Skorzenyju, ta pa ne ve, kaj bi, preveč vsega že ima. Tako to gre,« pojasni dr Zan.

      »O, Begunje, ja, ja. In ta Skorzeny. Oh, ne boste verjeli. Lani je bil tu in me prepričeval, da mu bi prodal klinični del, ker da bi tu imel kliniko za pljučne bolezni. Da ve, kakšni klimatski pogoji so tu in take. Pa sem ga na hitro odpravil. Povedal sem mu, da je denar samo sredstvo namere, ne pa namera sama. In so stvari, ki jih ni moč kupiti. Tako to je,« se Jon vznemiri.

      »Vem, vem, koncentrira svojo moč s temi klinikami, vem. Saj zato pa bom jaz odprl svojo, od njega kupujem grad, za vse drugo bom pa kapitalsko pokril iz svojih virov. Imam pač svoje privržence in lobiste. Na tej kliniki bomo urejevali psiho, vračali spomin, odpravljali stresno spominjanje in podobno. Ne bom pa več zdravil klasičnih zlomljencev, naveličal sem se. Niso mi več izziv. Pri vas, se jih kar tare, kaj?« je Zan zagnan.

      »Drži, drži, za dve leti smo razprodani za ta terapevtski program. Sanacija preobilja, rečem temu. Še vedno si nisem povsem na jasnem, kakšna oblika sodelovanja bi bila med nama,« je Jon negotov.

      »Takole, kot program kreatoterapije bi ponujali tudi pri nas, s tem, da jaz registriram dr. Zakalskega kot glavnega terapevta s pogodbo, da mora delati tudi pri vas. To je v prvi fazi, v drugi, to že vem, je dr. Zakawsky vzgojil vrsto mlajših sodelavk in sodelavcev, ki pa bi lahko prevzeli vlogo terapevtov tu pri vas, s tem, da jih jaz na svoje stroške došolam in jih vam odstopim brezplačno. Moja edina zahteva je, da ta program enotno ponujamo, kot posebno obliko terapije na obeh klinikah. Dr. Zakawsky za zdaj z vami sodeluje s posebno pogodbo, preveril sem, štiri ure na teden, toliko je dolžan oddelati. Pri nas bi bil angažiran vsak dan, na kar je seveda že pristal – na otoku bo to zimo preživel, to veste, s tem vas je seznanil, in bo namesto njega delala njegova učenka. O vsem tem sem se pozanimal. Da ne bom zapletal stvari, ponujam vam sodelovanje v tem terapijskem segmentu – računati je treba s tem, da bo dr. Zakawsky pač enkrat izpregel, grdo rečeno. Ker pa je ta program pri vas dal dobre rezultate, bi želel, da ga obdržite in daste možnost njegovim naslednikom. Kaj menite?«

      »No, Zakawsky je naš domačin, spodaj iz planote, on je tu praktično doma. Pri nas ima permanentno najeto sobico, mali kabinet, pride, kadar hoče, dva romana je napisal v našem hotelu. Sicer je svoboden, dela, kjer hoče in za kogar hoče. Meni je pred leti ta program ponujal. Bom odkrit, nisem bil ne vem kako vnet. Mislil sem pač, ljudje pišejo, če se jim zljubi, zmeraj manj, doba ikon je, saj veste. No, pa je prišla prva zima, pa druga, literarne večere smo organizirali, kar je bila spet dodatna terapija. Dest let se gremo to, deset let. Zakawsky je še hudičevo vitalen, ta kujon. In res dokazuje teorijo ameriškega znanstvenika, ki je dokazal, da ukvarjanje z branjem in pisanjem ohranja duha, ta pa potem skomandira telo, tako nekako,« se zasmeje Jon.

        »Drži, drži, poznam to študijo. Tudi sam sem naklonjen tej teoriji, zdrav duh, naredi zdravo telo, to popolnoma drži. Vidim, da ste tudi vi v tej terapiji, toliko knjig?« laska dr Zan.

         »Ja, ja, veliko jih je, okrog pet tisoč kosov vseh. Tu imam samo del knjižnice, ob obali, tam imam rezervni dom, tam pa je preostalo. Pozimi sem navadno tam dol: januar, februar, no odvisno od stanja, ja. Berem, razmišljam, pišem eseje, še vedno. In moram priznati, da mi je dr. Zakawsky privzgojil nov bralski okus. Svetovno znan poznavalec je, ampak, njegove kritike ne pridejo v poštev, ker je literarna kritika v domeni prodajnikov knjig. Tako to gre. No, branje in pisanje, kreatoterapija, Zakawsky je že sam predlagal, da bo sem gor prihajal samo še kot občasni gost, da pa bi prevzela terapijo zdajšnja profesorica na Gimnaziji, ki je tudi bila njegova slušateljica, ona bo vodila tiste štiri ure. To imamo že urejeno. Če prav razumem, mi vi ponujate dodatni servis in zagotovilo, da bo ta terapevtski program tekel tako pri vas kot pri nas, da bi vi zagotavljali programsko in kadrovsko kontinuiteto. Sem prav razumel?«

      »Točno tako. In še nekaj Vam ponujam, glasbeno terapijo. Dogovarjam se  z dr. Petrom K., ki bo za nas komponiral terapevtsko glasbo. Kolikor vem, vi to glasbo za zdaj zajemate iz medmrežja, ki ponuja specializirano glasbo za določeno vsotico, to vem, ker smo do nedavnega tudi mi zajemali iz te baze, če prav je pri nas za tovrstno storitev za zdaj manjše povpraševanje,« se Zan razbohoteno odpira.

      »In kdo je ta gospod?« se zanima Jon.

      »Ta gospod prihaja iz Bohinja, mislim pa da je skoraj vaš domačin, spodaj iz doline, neka vasica, ne vem točno katera, od tam izhaja. No, takole, on bi komponiral za nas, pa bi vam prodajali te skladbe po simbolni ceni v znak dobrega sodelovanja. V mislih ima tudi tiste paciente, ki pridejo k vam, da bi naredili, oh, kako mi to gre težko z jezika, da bi si dali narediti konec, tako bom raje rekel. Lahko bi jim mi še kako pomagali, seveda, če ne gre za težke onkološke bolnike, tam je to zapleteno, ker so fiziološki procesi že premagali psihološke vplive, ne pa vedno. Iz svoje prakse lahko zatrdim, da včasih duševnost ozdravi tudi raka: tudi obratno drži, duševno neravnovesje ga prikliče; rak je samo razsutje notranje organizacije in upad splošne energije.«

      »Kompleksne stvari mi predstavljate, povezovanje in to. Za zdaj imam dogovor samo z državno centralno psihiatrično kliniko, kjer nas včasih svetujejo, pa … Ja, bom odkrit, veliko jih odklonimo, iz enega samega razloga, preveč so prisesani na vsakovrstno kemijo, tudi psihiatrično, to pa je, to dobro veste, še en problem več. Zdaj bi rekel, da se mi na naši kliniki, ukvarjamo z normalno bolnimi. Torej zlomljenci, depresije, patološki primeri pa pri nas nimajo zadostne podpore, niti nimam kadra, da bi to zanesljivo obvladoval. Pri nas dela samo en zdravnik, ki obvladuje malo kliniko, kapaciteta je trideset postelj, nič več. Pomaga mu še mlada zdravnica, sicer specialistka urgentne medicine, a je pogodbeno zaposlena za polovični delovni čas tudi pri nas, ker je v državni bolnici trenutno gneča, pa prav na urgentni medicini. In veste, zakaj? Nikjer drugje ne dobiš toliko praktičnih izkušenj kot ravno na urgenci. In ko si tam dve, tri leta, si zrel za privatno ordinacijo, tako to gre, veste,« je Jon prepričevalen.

      »Ja, s tem bi se strinjal. Na dunajski urgenci sem bil dobro leto dni, potem sem začel druge študije, biokemija miselnih procesov in to, nevrofiziologija in take specialnosti. Res, na urgenci moraš hitro reagirati, moraš vedeti veliko več kot v običajni ambulanti, to drži. Torej, reciva takole. Ponujeno sodelovanje bi spravila v poseben komunike in s tem bi bila stvar nekako, po pravno formalni plati nastavljena. Resnejše pogodbe bi prišle, ko bom kliniko zagnal,« dr. Zan formalizira.

      »No, za sodelovanje sme vsekakor. Tako velik strokovnjak, ho,« se Jon namršči.

      »Načelno torej pristajate. Do nedelje sem tukaj. Upam, da bo do takrat sestavljen komunike, kaj?«

      »Ne, takoj bo. Veste, jaz sem v poslovnem svetu znan po tem, da vse naredim takoj in zdaj. Ne cincam. Če se za nekaj odločim, to spravim v pravniško obliko, če pa je ne, je to ne, in ni nadaljnjih pogajanj. Tak sem, Gorjan, mi rečejo, Tako to je. Čakajte, pokličem tajnika, takoj bo. In pride tisti mladi gospod. Jon mu pojasni, kaj bomo delali, kako bomo sodelovali in naj prinese komunike čez pol ure v podpisa. Konec, odslovi ga. Zan premišlja, pol ure, kakšen tempo, ta, ta. Pa si ga poglej, devetdeset let in tak živahna odločnost, no, no.

      »Imate pa stroge upravne kriterije,« se Zan nasmehne.

      »Nič manj kot v nekaterih industrijah. Medicinski turizem je pa sploh podvržen neki stihiji, če nisi zadosti odločen. Boril sem se za to kliniko in hotel, že od leta 2030 sem tukaj, pa se moram kar podvizati, ko gre za take reči, ni druge. Tole me zanima, brisanje spomina. Bral sem nekaj o tej vaši storitvi, tudi naš zdravnik je na veliko govoril o tem, da bi pa mi tudi lahko imeli tisti zmogljiv cerebralnik, če že imamo sanjebralnik, ampak problem je najbrž drugje, kaj. Ni zadosti, da človek ve, kaj bi bilo treba izbrisati, mora vedeti, tudi kako. Vem, da je to precej kompleksno vprašanje. In niti ne vem, če ste nanj pripravljeni odgovarjati, ker je to vaš poslovni adut,« je Jon radoveden in prisrkne marelični sok.

      »Stvar se skrči na molekularni zapis v nevronih, do tja gre. Odčitati je treba regijo, kjer se krut spomin usidra in kar naprej komunicira z ostalimi regijami, ki kombinirajo sprotne ukaze. Potem pa pride moj koktajl, ki je uravnotežen in deluje zelo specifično. Sestava koktajla je moja formula in je zaščitena. Za enkrat ga dela samo naš laboratorij, formulo ve samo še dr. Adler. Zanimivo pri tem je, da je stvar narejena iz rastlinskih izvlečkov. Velik pristaš sem rastlin in njihove moči, že desetletja. No, tudi brez čiste kemije ne gre. In poleg kemije je tu še sposoben računalnik s posebno aplikacijo, ki smo jo razvili na Dunaju, pa še Cerebralnik, ki pa ni samo naša domena. To veste, razvili so ga naši sosedje Japonci. In seveda potem je tu še strojček za usmerjanje elektromagnetnih valov, dr. Zico temu reče brca v možgane. Ne gre za elektrošoke, za točno določene valove, take, ki pripomorejo k reorganizaciji nekaterih molekul. Zapleteno,« oddahnjeno reče dr Zan.

      »Zelo zapleteno, zelo. In če bi, čisto poslovno vprašanje, če bi jaz zgradil tako komor v podzemnih prostorih, kjer že imamo nekaj komor, bi bili pripravljeni tudi tu delati te posege? Kot vem, vzgajate novo in novo osebje. Brisalci spomina, če se grobo izrazim. In medicinska fakulteta je že uvedla podiplomski študij, na Dunaju, se razume, tudi tega vašega dognanja. Je tako?« je Jon napet.

      »Ja, dobro ste seznanjeni. Tam to tehniko predava naš učenec Dr. Rainhold, ampak samo teorijo, prakso delajo pri nas, komaj lani smo začeli. Seveda formulo preparata, te jim ne zaupam, dokler ne bo to stalna klinična praksa. Tak je dogovor s svetovno zdravstveno organizacijo. Najprej je treba vzgojiti kader, potem pa vse drugo. In tudi privzdigovanje spomina, tudi to bomo počeli v Begunjah,« se je Zan pohvalil in si odvil stekleničko prozornega žganja; narisane so bile slive in jabolka na nalepki.

      »Tudi to že počnejo, ja, eni bolj uspešno, drugi manj. Za vas sem prepričan, da bo to kar uspešno. Mehanizmi so bolj znani, a je spet, ta hudič od najmanjših bioloških delcev, oziroma kemijskih, molekularni zapis, ne,« se je Jon trudil biti poznavalski.

      »Ja, ja, zapisi so skriti, prekriti, zavozlani, treba jih je obuditi. To znamo, a ni tako pogosta klinična praksa. Včasih so ti procesi počasni in se možgani na nek način samo ozdravijo. Mi bomo ta postopek pospešili. Spet kemija, elektromagnetni valovi in to. Omenjali ste sodelovanje, komora in to. V tej zimi zagotovo še ne, na pomlad pa že mogoče, ker bom vzgojil novo ekipo, ki bi bila neka mobilna ekipa in bi gostovala po različnih klinikah, kjer že imajo sposobno osebje, oziroma infrastrukturo, komora, sanjebralnik; če prav, tudi ta je v mobilni obliki, tako kot cerebralnik, za zdaj še dag, a obstaja. Dva sem že naročil, oktobra prideta. Branje misli, to je nek nov hit,  vedeti pa je treba, da so cerebralnik še nerodni in v bistvu preberejo samo trenutno miselno dinamiko, globlje kognitivne vsebine imajo zapletene poti. Ne, preveč kompleksno je to,« je Zan že malo utrujen.

       »Ah, te študije. Zame je pomembno, da stvar deluje. Kako, v to se pri svojih letih, ne bom poglabljal. No, vrata bova pustila odprta za vsakršno sodelovanje, velja?« se je Jon, nasmehne.

      »Pa dodajte še to v komunike,« se Zan strinja.

      Jon samo pokima in v mikrofonček nekaj sporoči svojemu tajniku, v čisti slovenščini, ki je Zan ne razume.

      »Če smem biti radoveden, kaj vas je pravzaprav prignalo sem gor. Je to samo poslovna pot ali pa …«

      »Oboje, tudi oddih potrebujem, tudi. Težavice v lastni hiši,« se Zanu smehlja; zmehčan je od žganja, sega že po tretji steklenički, tokrat neka rumenkasta tekočina, menda medica.

      »Ženska«?« Jon hudomušno vpraša in prišili oči.