Nova pomlad

Odkar hodim v šolo, zamujam. Zamujala sem, ko sem bila učenka, dijakinja, študentka in tudi zdaj, ko sem začela delati na bližnji srednji šoli kot profesorica likovne vzgoje, se me ta navada še naprej drži.

Trudim se, da bi to spremenila. Januar je kot nalašč za nadvse pomembne novoletne zaobljube. V tem novem letu bom postala pravi zgled točnosti! Zato ta teden s časovnikom na telefonu nadzorujem porabo svojega časa. Imam skrbno izdelan seznam jutranjih opravil s pripadajočo časovno porabo: oblačenje – tri minute, kopalnica pred zajtrkom – pet minut, zajtrk – sedem minut, umivanje zob – dve minuti, izbira nakita – petnajst minut, česanje in ličenje – dvajset minut. Temu dodam še rezervnih pet minut za obuvanje in drugo opremo za izhod iz stanovanja (plašč ali jakna ali jopica, torbica ali nahrbtnik) in časovnik nastavim na 59 minut. Tako zjutraj zapustim stanovanje v manj kot eni uri.

Danes mi gre odlično. Ko zazvoni alarm na telefonu, sem že pri poštnih nabiralnikih v vhodni veži bloka. Z rame snamem torbico in pri tem z rokavom plašča zadenem ob časopis, ki štrli iz enega od nabiralnikov, tako da pade na tla. Iz torbice potegnem telefon in izklopim alarm. Sklonim se, da bi pobrala časopis in ga zatlačila nazaj v nabiralnik. V tem zagledam sliko na prvi strani: stavba naše zapuščene tekstilne tovarne, pred njo trak z napisom policija in nad sliko velik naslov Usodni pretep. Na hitro preletim besedilo pod sliko. Kraj, kjer se zbirajo odvisniki … neporavnani računi … našli pretepenega mlajšega moškega … odpeljali v bolnišnico … v komi … storilca iščejo … Neham brati, sunkovito se dvignem, da se mi v glavi zavrti, in začnem tlačiti časopis nazaj v režo nabiralnika. Ko zagledam ploščico z imenom na nabiralniku, se v trenutku premislim in časopis sunkovito potegnem proti sebi. Ne! Gospa Marija pa prav zares ne! Ona tega časopisa ne sme videti! Nikoli in nikdar! Danes negovalka, ki vsak dan obišče gospo Marijo, v njenem nabiralniku pač ne bo našla časopisa in med preoblačenjem, hranjenjem, umivanjem in požiranjem tablet naj se stara gospa raje pritožuje nad raznašalci časopisov, kot da bi prebrala eno samo črko današnjih novic!

Zunaj vame ne zareže samo hladen zrak januarskega jutra, pač pa tudi sveža mešanica jeze, čudnega strahu, divjega besa in nenadnega močnega občutka razočaranja, tako da pozabim, da sem odrasel človek, dlani stisnem v pesti, pospešim korak, da že skoraj tečem, in kmalu se zahvalim temi zimskega jutra, ki me brani pred mimoidočimi, ko na svojih licih začutim solze.

Te moje odrasle solze so prav enako slane kot tiste moje davne otroške solze, ki jih je rešila gospa Marija. Takrat je bil topel poletni dan, v tistih časih, ko so odrasli še posedali po klopeh pred stanovanjskimi bloki in ko smo se otroci brezskrbno ure in ure igrali na igralih in tako čakali, da se starši vrnejo iz služb. V enem od takih popoldnevov sva se znašli  pred našim blokom gospa Marija in jaz. Gospa Marija je na klopi brala časopis, jaz pa sem se gugala na gugalnici nasproti klopi. Odrivala sem se vse močneje in močneje in ko sem bila na najvišji točki, sem odskočila z gugalnice, kolikor sem zmogla daleč. S palčko sem zarisala črto v droben pesek na tleh ob peti mojega stopala in takoj zatem spet odhitela na gugalnico novemu skoku naproti. Na sebi sem imela belo kratko majico z nasmejanim mravljinčkom, ki sem jo dobila za nagrado v šolski hranilnici, in čisto novo rdeče karirasto krilce s kvačkano rdečo čipko na robu, ki mi ga je dan pred tem sešila mama. Všeč mi je bilo, kako je krilce plapolalo v zraku med mojim cinganjem in pripravljala sem se za svoj najboljši rekordni skok. Sanjski skok, s katerim bi skočila tako daleč, da bi premagala vse punce in tudi vse fante iz bloka! Ko je gugalnica bila zares dovolj visoko, sem spustila vrvi gugalnice in se močno odrinila. V zraku sem zaslišala nenavaden zvok, nekakšen rezek hrrrrssssk in gotovo bi pristala zares daleč, če me neka čudna sila ne bi med letom rahlo potegnila nazaj, tako da me je zasukalo, in sem namesto na nogah pristala na boku. Previdno sem se pobrala s tal in si pogladila krilo. Desna noga me je hudo bolela in stisnila sem zobe, da bi premagala bolečino. Zagledala sem gospo Marijo, ki je prihajala proti meni. Potem sem se obrnila proti gugalnici. S sedeža je viselo nekaj dolgega, rdečega. Čipkasti rob mojega novega krilca! Ko je gospa Marija prišla do mene sem že vsa v solzah hlipala Moje novo krilo … mama bo huda … včeraj mi ga je sešila … ojoj, ojoj … Takrat je gospa Marija stopila proti gugalnici, pobrala moj čipkasti rdeči rob, se vrnila k meni, mi podala papirnati robček, me pobožala po laseh in rekla tvoje krilce bova hitro rešili,  bova zašili tako dobro, da mama ne bo niti opazila, nič ne skrbi, imam jaz doma čudežni šivalni stroj, bova vse popravili … greva k meni domov in bo krilce kot novo … Segla sem v veliko in toplo dlan gospe Marije in vstopili sva v blok.

Stanovanje gospe Marije je bilo dve nadstropji nižje od našega in popolnoma enako kot naše. In vendar je bilo tako drugačno, da se mi je zdelo, da sem se znašla v nekem čisto drugem svetu. Gospa Marija je odprla prva vrata levo od vhodnega hodnika. V enaki sobi dve nadstropji višje sva z bratom imela najino otroško sobo, komaj dovolj veliko za dve postelji, dve manjši omari in eno pisalno mizo, za katero sva se nemalokrat skregala. Ta soba se mi je pri gospe Mariji zazdela ogromna in polna sonca. Tu ni bilo nobenih postelj, niti omar. Namesto moje postelje se je tu od stene do stene raztezala ogromna lesena plošča, na kateri so bile pole papirjev in dolga ravnila. In na mestu, kjer je pri nas bila bratova postelja, je tu stala velika miza s šivalnim strojem. Pod oknom, kjer sva z bratom imela pisalno mizo, so tu bile police z najrazličnejšim blagom in škatlicami različnih velikosti. Kot bi mignil, je gospa Marija s šivalnim strojem prišila odparani rob nazaj na moje krilce. Res je bilo kot novo in še lepše! Ti je všeč moja šivalnica – moje kraljestvo? me je vprašala gospa Marija. Seveda mi je bila všeč. Vse pri gospe Mariji mi je bilo všeč. Tako zelo, da nisem našla besed, s katerimi bi to lahko povedala. Nisem vedela, da ima lahko tudi šivalni stroj svojo sobo, sem naposled le spregovorila. Moja mama je imela šivalni stroj zaprt v omari v spalnici in ko ga je uporabljala, je šivala na kuhinjski mizi. Potem je gospa Marija odprla predal in iz njega potegnila svitek rdečega traka z belimi pikami. Odrezala je dva dolga kosa. Na, boš imela za pentlje za kitke! se mi je nasmehnila in mi stisnila trakca v dlan. Močno sem jo objela in domov sem odskakljala bolj srečna in nasmejana od mravljinčka na moji majici.

Nekaj mesecev po dogodku z mojim strganim krilom smo s šolo obiskali tekstilno tovarno na gričku na robu mesta. Moje začudenje in navdušenje  je bilo neizmerno, ko sem na vratih tekstilne tovarne zagledala gospo Marijo in pozabila sem dihati, ko jo je učiteljica predstavila kot glavno modno kreatorko, ki nas bo vodila po tovarni. Hotela sem zaklicati, da je to vendar naša soseda, tista, ki je prišila čipko na moje krilo … a moja usta so bila suha in iz njih ni bilo glasu. Kot uročena sem sledila učiteljici, sošolcem in gospe Mariji, ki nas je najprej povabila v velikansko pisarno. Na eni steni pisarne se je raztezala vrsta velikih oken in pod njimi neskončna miza, na kateri so bile razgrnjene pole papirja, ravnila in že izrezani kroji. Polovico stene nasproti so od vrha do tal pokrivale police z balami najrazličnejšega blaga. Gospa Marija se je postavila na sredino prostora in začela govoriti o tovarni, o tem, kako je ta iz majhne šiviljske delavnice z leti zrasla v veliko  tekstilno tovarno, eno najpomembnejših v državi …

Ostala sem v ozadju skupine, gospe Marije mi čez glave višjih sošolk ni uspelo videti, a njen glas je do mene prišel čist in jasen in zdel se mi je prijazen, topel in božajoč, enako kot takrat, ko je rešila moje krilo, in bila sem hkrati vesela in ponosna, ker poznam tako pomembno osebo, kot je gospa Marija, in ker samo jaz poznam njeno stanovanje in sem edina, ki vem, da je gospa Marija v resnici kraljica Marija s svojim kraljestvom, v katerem ima namesto kraljevskega zmaja kraljevski šivalni stroj.

Hotela sem se premakniti v ospredje, da bi gospo Marijo tudi videla. Počasi sem si utirala pot med hrbti sošolk in policami z blagom. Ko sem se prebila do konca polic, sem zagledala nekaj tako lepega, da sem se morala močno potruditi, da nisem na ves glas zavriskala od veselja: pred mano se je raztezala dolga vrsta lesenih predalčkov, na katere so bili prilepljeni vzorci gumbov najrazličnejših barv in oblik …  plastični, leseni, kovinski in stekleni … okrogli, kvadratni, podolgovati … tisti z dvema luknjicama, pa s štirimi ali sploh brez njih … tam so bili tudi gumbi, kakršne sem imela na svoji jakni, tisti z najbolj smešnim imenom na svetu – marsovčki.  Na koncu lesenih predalčkov je bila polica,  polna tulcev s poševnimi trakovi različnih barv in širin in med vsemi tistimi trakovi, točno v višini mojih oči, je stal zvitek rdečega traku z belimi pikami, točno takega, kakršnega mi je podarila gospa Marija.

A blago, gumbi in trakci niso bili edino, kar me je ta dan očaralo! Največji čudež vsega obiska je bilo krojenje oblek.

Ko je moja mami doma krojila obleke, je morala biti v sobi popolna tišina. Preden je s škarjami zares zarezala v blago, je vsako črto, ki jo je narisala na blago, še enkrat izmerila. Če je na blago z bucikami pripela papirnate kroje, je pred rezanjem vedno še zadnjič dobro preverila, če se številke papirnatih kosov res ujemajo s tistimi iz navodil ob krojni poli v reviji. Pri tem je bila tako zamišljena, da se ji je na čelu med obrvmi naredila globoka guba, s konico jezika si je nemirno oblizovala desni kotiček ustnic in včasih so se ji od razburjenja tresle roke, zaradi česar se je oče vedno norčeval iz nje.

Tu, v tekstilni tovarni, so blago rezali čisto drugače. Ob ogromni kovinski plošči je stala nasmejana delavka v modri halji, pred njo so bili drug na drugega položeni številni sloji blaga, približno za višino moje otroške pesti jih je bilo. Vrhnji sloj blaga je bil enobarven in na njem so bili z modrimi črtami narisani kroji za posamezne dele obleke. Naenkrat je šivilja vzela v roke stroj, zelo podoben očetovemu vrtalnemu stroju, samo da je šiviljin stroj imel ploščat kovinski podstavek, in med ročajem in podstavkom se je bleščalo tanko in ostro kovinsko rezilo. Ko je šivilja s tem strojem zarezala v blago, se je še kar naprej smehljala. Med obrvmi se ji ni narisala globoka guba in tudi jezika v kotičkih ustnic nisem opazila. Prav nič se ji niso tresle roke, čeprav bi lahko z enim samim napačnim gibom uničila ves kup oblek. O, kako moraš biti pogumen, da si upaš tako nasmejano zarezati v tak kup blaga! Zunaj je bila jesen, skoraj zima, a blago, ki ga je šivilja rezala, je bilo poletno, tanko, bombažno … pokazala nam je sliko poletne obleke, ki jo je pravkar krojila, in naenkrat je zadišalo po poletju, po kokosovi kremi za sončenje, po borovcih in po morju … kakor nalašč je tudi dež zunaj medtem ponehal in skozi velika okna proizvodne hale je posijalo sonce. Ko je šivilja razložila, da morajo v tekstilni tovarni vedno biti pred časom, da pozimi šivajo za naslednje poletje in poleti za naslednjo zimo, so se mi šivilje zazdele ne samo izjemno pogumne, pač pa tudi strašno zvite in premetene.

Od tistega obiska s šolo v naši tekstilni tovarni sem gospe Mariji pri sebi vedno rekla kraljica Marija.

Danes moja kraljica Marija ne sme videti časopisa s sliko uničenega in s smrtjo oskrunjenega kraljestva. Ponosna sem nase, da sem ukradla njen časopis – najmanj, kar lahko storim zanjo!

Od tistega jutra se je moj seznam jutranjih opravil s pripadajočo časovno porabo spremenil. Izbiro nakita, česanje in ličenje sem skrčila na pet minut in s tem prihranim dragocene pol ure. Vsako jutro se pred odhodom v službo ustavim pred nabiralniki, izvlečem časopis iz nabiralnika gospe Marije in preletim stran s črno kroniko. Ker se največkrat ne zgodi nič pretresljivega, že ves mesec v službo prihajam točno. Še več – večkrat pridem v šolo celo prezgodaj. Na začetku marca pa sem ponovno prisiljena ukrasti Marijin časopis. Zapuščena tekstilna tovarna … zbirališče odvisnikov … našli truplo mladega dekleta … overdose … policijska preiskava v teku … kdor bi karkoli vedel …

Ob dnevih s takimi novicami odstranim časopis iz Marijinega nabiralnika in sebe potolažim z dolgimi sprehodi. Moj službeni urnik ima luknje. Dve šolski uri delam, potem ena ura prosta, pa spet štiri ure pouka. V svojih prostih urah se rada sprehajam po mestu. Sprehajam se po vsem mestu. Samo enemu predelu se vedno izognem – gričku z zapuščeno tekstilno tovarno. Ob dnevih, ko na sprehodih razmišljam o kraljici Mariji, o njenem kraljestvu, o šivanju in krojenju, se mi včasih zgodi, da se nenadoma znajdem pod gričkom z zapuščeno tovarno. Kamnite stopnice, ki vodijo na griček, je že skoraj povsem prerasla trava. Nikoli ne najdem dovolj poguma, da bi se povzpela po stopnicah do vrha.

Končno pridejo dnevi, ko me po dolgi temni zimi zjutraj spet prebudijo sončni žarki. Pomlad v našem mestu je čudovita! Ob sprehajalni poti že cveti češnja. Danes imam luknjo v urniku takoj po prvi šolski uri. Prav kmalu me torej čaka imeniten sprehod. Ko  grem mimo nabiralnikov malomarno s pogledom ošvrknem časopis. O, ne! Spet barvna fotografija zapuščene tovarne na prvi strani!  … Policija je  v prostorih nekdanje tovarne odkrila truplo ženske brezdomke … prerezane žile na desni roki … okoliščine smrti še preiskujejo … Časopis zatlačim v torbo.

Vrnem se v stanovanje. Iz omare izvlečem nahrbtnik, preobujem se v pohodne čevlje. Pokličem v šolo. Ne bo me, ker se slabo počutim. Zdrvim iz bloka. Zmanjkuje mi zraka. V glavi se mi vrti. Usedem se na klop pred blokom. Umirim dihanje. Ustanem in začnem hoditi. Pustim nogam, da me nesejo, kamor hočejo. Hodim. Dolgo in daleč. Zgodaj popoldan se vrnem proti mestu. Sem pred zaraščenimi kamnitimi stopnicami, ki vodijo na griček z zapuščeno tekstilno tovarno. Stopam strmo navzgor. Stopnic ni več mogoče razločiti. Grmovje je vse bolj gosto. Utrem si pot med goščavjem. Zagledam trak, ki prepoveduje dostop do tovarne.

Po teh prostorih so se nekoč sprehajale sanje, ne smrt. Tu mlada dekleta včasih niso umirala zaradi prevelikega odmerka droge, pač pa so končno živela s svojim denarjem v žepu, pridelanim z lastnim delom. Tu nekoč ženske niso bile obupane brezdomke, pač pa so se iz vaščank končno lahko prelevile v delavke in meščanke in edina stvar, ki so jo rezale, so bili kupi blaga, ki so se pod njihovimi rokami čudežno spreminjali iz sanj modne kreatorke v obleke, ki še danes stojijo na dnu marsikatere ženske omare v mestu in po svetu! Ta prostor včasih ni bil prepuščen sam sebi – tu so ženske pozimi poskrbele za prihajajoče poletje in poleti so skrbno pripravljale obleke za naslednjo zimo. Stržem trak in odločno stopim naprej.

Ko se vrnem domov se oblečena vržem v posteljo. Spim trdno in dolgo. Ko prvič odprem oči, je zunaj trdna noč. Naslednji dan preležim v postelji, na meji med spanjem in budnostjo. Naslednjič me prebudijo jutranji sončni žarki. Slišim motor raznašalca časopisov. Počakam, da se hrup oddalji. Zdrvim do nabiralnika, zagrabim časopis in se vrnem v stanovanje. Zaklenem. Razprem časopis.

Pod naslovom Nov grafit v mestu je velika barvna fotografija. Na njej so ženske v odpetih modrih delavskih haljah, izpod katerih vihrajo rožnata krila in poletne obleke, nasmejane so in odprtih ust, ker s klici spodbujajo prizor v središču slike. Tam je majhen lesen oder z vislicami in k njemu ženska v modri halji pelje na vrv privezano smrt. Skelet ima na hrbtu zavezane roke z veliko rdečo pentljo z belimi pikami in ženska v središču ni nihče drug kot moja kraljica Marija – na glavi ima krono, na ustih najlepši nasmeh, njene oči so žive kot blisk, na njeno zapestje je pritrjena blazinica z bucikami in iglami, okrog vratu ji visi šiviljski meter in iz žepa njene halje štrli zvita pola krojnega papirja. Čez vso sliko se razliva svetloba in na vrhu grafita je s črkami, sestavljenimi iz gumbov vseh vrst, napis NOVA POMLAD.

Zadovoljno spustim časopis na mizo. Vem, da je še nekaj, česar se v časopisu ne vidi. Tam spodaj, v desnem spodnjem kotu slike, pod narisanim bršljanovim listom, so tri črke – kratica mojega imena.

Vstanem, poberem časopis, stečem do nabiralnikov in zataknem časopis v režo nabiralnika gospe Marije.

Usedem se na gugalnico pred blokom in se odrinem od tal. Imam čudovit pomirjujoč občutek, da sem naredila vse, kar sem lahko. Srečna se odrivam vse više in više, zaprem oči in nastavim obraz soncu novega pomladnega jutra.