Nismo to, kar smo.

Pisal mi je znanec – občasno objavlja svoja dela na literarnih portalih. Spraševal je, zakaj ne pišem več. “Blokado imam. Pa brez pomote – še vedno pišem, ampak ne za javnost, NE! Dvakrat so me zavrnili pa sem se ujezil. Ampak mislim, da sem jezen vsepovprek. Zato mi v tekstih krulijo precej krvave kletvice. Verjetno res niso za javnost … jih pa ne bom nikakor brisal! Brez njih se razsuje popolnost izraza …,” in tako dalje sem znancu utemeljeval svojo javno literarno odsotnost, pa mi je hitro odpisal, da naj najdem vsaj kaj starejšega, prečiščenega spisja, izpred jeze.

Ne berem svojih preteklih spisov. A iz radovednosti sem mimobežno prevrtel listje na mizi in skoraj na dnu modrega snopa ugledal rokopis, posvečen hčeri. Z njo se je pravzaprav vse skupaj sprožilo; da sem pristal v Begunjah. Norišnica, pa to.

Včeraj je bila peta obletnica. Zato sem pretipkal in vam pošiljam.

+++

Ko sem izvedel, da hčere ne bo nikoli več domov, sem v kuhinji pil kavo.

Na mizi je poležaval aktiviran kemični svinčnik – zgodaj zjutraj je z njim reševala kemijsko enačbo. Tiho je urejala reaktante in produkte, pozabíla je na minljivost časa in úrin kazalec je že pet minut presegal šesto, ko je trznila v očesni krč in v prožen skok do bunde, šolsko torbo na ramena, pa “denarnica, kje je?”, na pol požrti “čav” tam skozi vrata, v let nasproti avtobusu … ja … v tistem malem burnem hipu je bila še živa. Zame.

V paniki je pozabila nanj; na kemik. Ležal je topo, odvržen, s konico usmerjen v hlad lijaka. Želel je pokazati na pipo (seveda), da nam še vedno kaplja. Njej je šlo to blazno na jetra. Hčerki.

Da ti meče v fris, da ji nisi namenil dovolj pozornosti, da ti neprestano tam kaplja, da si jo na hitro pomašil, da solzí skozi vidne razpoke, skrivoma zamaka vse pod svetlim videzom srebrnega oklepa in vse globlje v srcé najinega svinčenega sistema se razširja rja po ceveh, po temeljnih vezeh, čeprav sem marsikaj popravljal, sem se trudil, res, z vse mogočimi pristopi in orodji sem jo krpal, pa sem zdavnaj že v resnici vedel, ja prekleto, da sem vedel, da nikoli več ne bo kot včasih, ko je prvič zasijala v najin dom! Prazno sem jo danes gledal. Pipo.

Zanimivo, kako nas prostor oponaša, srka, čuti, ve. Kemični svinčnik in prav vse, kar je ostalo tu za njo v tej kuhinji, me ignorira. Vsi se preziramo in prazno čakamo na nekaj, kar se nikoli več ne bo zgodilo. Prekleto. Nikoli več ne bomo uporabni. Ne.

Ne znam biti jezen. Vse potisnem noter. Morda bi moral ven.

A tam zunaj je tista pot, kjer je shodila,

je drevo, kamor je previdno plezala,

je tista plesniva drevesna hišica, ki je gostila vaške punce,

je gugalnica pod žalostnim orehom,

so stopinjice, prav vse od njenih malih čeveljcev

do tistih gležnjarjev, ki so hiteli k avtobusu,

pa je tam nekje še tista črna cesta, ki jo je odnesla

in je avto vštopan,

sive barve,

pomečkan,

krvav,

s telesom mojega otroka,

in je tisti zid, ta prazni zid,

PROKLETI ZID brez pravega namena.

Ne drži hiše pokonci, ni mišljen za ogrado, ne zadržuje mačka na dvorišču, ne brani pred razjarjenimi psi, ne služi ničemur, niti popipsan ni z grafiti, NE, zaboga, PRAZEN JE in neuporaben in zavržen je in prazen! Prazen. Razen … zdaj je avto v njem.

Mogoče pa ni res.

Ne more biti res.

Vem, da ni res.

Tudi telefonske pomote se zgodijo in ljudje zamešajo številke in ljudje grešijo identitete in iztrebljajo vse sorte bedarije v obvestilih o nesrečah in ne vem … gotovo je pomota in bo kmalu vse po starem. NE! Še bolje bo. Ne bova se več kregala in Bog naj mi bo priča, da jo bom vsak dan objel, čeprav se bo upirala, čeprav ni več otrok, bo vse še prav in v pravem redu. Prav.

Le še ura se postavi v tretjo, spodaj škrcne ključ vhodih vrat in njene pete udarjajo v stopnice, bunda seže v obešalnik, drsna vrata se razgrnejo in

“čav”,

nikogar,

prazno,

duh želja.

Le dim bledečega obrisa.

Če ne bi zamudila avtobusa …

Kako sem neumen.

Da bi ji vsaj zjutraj rekel …

Pa zakaj je nisem jaz peljal v šolo?

Lahko bi jo vsaj pozdravil. Še zadnjič.

Jaz pa hladen še od prejšnjega prepira. Ne vem.

Ne znam biti žalosten. Bojim se sebe v tem praznem prostoru, polnem samega sebe. Hja, tudi njena praznina polni ozračje samote. Tu, s tem kemikom na mizi, ki je zjutraj še pisaril svoj razum v papir, a zdaj mi kaže pot do solzne pipe, tja kjer nezadržne kaplje tepejo v večnost jekla in srebra, in skozi prsa in srcé, in zadušljivo tlačijo razum z obupom, ga potapljajo v mračno globočino, mrak in bolečino, stene pa kričijo NI JE VEČ!

Ni duše!

Ni najine kuhinje!

Ni najine hiše!

Ni prave tišine, tiste NAJINE,

ki ne bo nikoli več boleča na NAJIN način!

Vse bo samó še moje. Nič več najino. Samó še … sam. Jaz in široko odmeven rekviem, ves ošopirjen v ozadju vlažnega navja, brezposlušna mojstrovina v ritmu kapljic jokajoče pipe, in na pultu, glej, ostanki tistih mlačnih drobcev čokolade … in ostal je oves v omari, ti kosmiči (tega jaz ne jem!), pa stekleni nudli in semena ostrega lanú, gnilobni avokado, (kaj še?), bulgur in kvinoja, kaj so sploh ti plehki, prazni tujki, KDO bo žrl to grotesko hrane?! Prav nihče.

Tu bom obledel.

In nima smisla písati,

ker ni več kaj dodati.

Ena stvar izgine in izginemo še mi.

Torej nismo to, kar smo.

Nismo veseljaki,

nismo žalostnjaki,

vzhičenjaki,

depresnjaki,

jeznologi –

NI-SMO-NIČ!

In nič od tega ni resnično.

Nič ni uporabno.

Nič ne znamo,

ne razumemo

in nič več ni razumno.

Nima smisla še naprej obstajati …

v tem duhu.

Skodelica je polprazna; kava ne deli topline.

Njen kemik sem zaprl; da se ne posuši.

Pipa pa naj joče; nima več smisla.

Res.

Nini. Lesce, 17. januar 2019