Neznana znanka

Vsak večer je komaj čakal, da je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico. On je še malo posedel, potem je previdno vstal iz naslonjača, se po prstih sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil v kot sedežne, katerega je Beti prej dobro pogrela, se z geslom:
”Edimedi51” prijavil v spletno aplikacijo ”Date4you”, ter za nekaj ur zapustil ta svet.

Odkar je v njej spoznal Dito, živi dvojno življenje, bi lahko rekel – tako, kot je že večkrat videl v kakšnem filmu, se zdaj dogaja njemu. Spet živi, ima občutek.
Poročen je že devetinštirideset let – naslednje leto bo petdeset – zlata poroka! Včasih je s ponosom pomislil nanjo in si zamišljal, kako slavnostno praznovanje, ponovno poroko, bosta pripravila z Beti – zdaj pa ne več! Ne ve, ne ve, če jo bosta dočakala skupaj. Dita ga je očarala. Čeprav je v živo še ni srečal, niti slišal je še ni, že po tem, kako piše, kakšne besede najde, kakšne stavke tvori … in njene pripovedi, njene zgodbe – ženska je pametna, izobražena, razgledana, načitana, inteligentna – ženska z velikim srcem, dobra, prijazna, razumevajoča, vse ji lahko pove, zaupa, vse, kar mu pride na misel – vse razume, vedno ga pomiri, potolaži, polna življenja je, bogatega življenja; hodi v gledališče, opero, balet, kino, na prireditve, predstavitve knjig – veliko bere … čustva kar vrejo iz nje in kot skrinja idej je, kot debela mapa načrtov, nežna, ljubeča … in kako zna človeka dvigniti, nahraniti njegov ego; da ti vedeti, da še nisi za v staro šaro, da še živiš! … Tako lepo mu piše, da je najboljši, najlepši in najbolj seksi moški na svetu, tako, da je že med prebiranjem njenih besed večkrat spet začutil ”premike” med nogami – neverjetno! Le kako bo, ko se bosta v živo srečala, je že večkrat pomislil – bo prenesel takšno zvišanje pritiska? Ja, zvišan pritisk ima, kar je pri njegovih, skoraj, triinsedemdesetih letih čisto normalno … da ga le ne bo kap, ali da se mu ne bo zmešalo od sreče je študiral. In lepa je, mlajša, petinpetdeset let ima, las si ne barva – lepega, že skoraj čisto sivega paža nosi; negovan, urejen obraz, vsaj na sliki tako izgleda; okusno naličen in njen zapeljiv pogled … oh; včasih, ko gleda njeno sliko, večkrat zazna njen vonj: diši po sladki, medeni hruški, s toni jasmina in cvetov pomarančevca, po peruniki … večkrat je že pomislil, da bi Dita lahko bila ženska njegovega življenja, tako popolna je in tako zelo sta se ujela. Lahko bi začel znova z njo – zakaj pa ne – kar nekaj let, najmanj desetletje še ima pred sabo, takšne gene ima, vsi njegovi predniki so živeli čez devetdeset! in – ta zadnji del življenje z Dito bi bilo kot smetana na sladici. In hvala Bogu, da Diti ni poslal fotografije malo starejšega lepotca katero je našel na internetu, to je poslal nekaterim ženskam pred njo, takrat, ko je še iskal ”ta pravo”. Njej je poslal sliko malo strejšega možaka, ki mu je, tako je ocenil, kar precej podoben: lep, šarmanten, siv, z ljubečim, zapeljivim pogledom; ja, tudi on zna tako pogledati, če se potrudi.
In Beti!? Komaj jo gleda. Odkar ima Dito še težje in še bolj mu gre na živce … kar naprej žnara, sitnari – on se trudi, a nič ne naredi prav! Včasih se kar trese od nervoze, ko jo posluša, ne more je niti pogledati. Pogovarjata se le še o računih, o nujnih zadevah – če kaj crkne v hiši in kaj je treba nabaviti v trgovini. Kuha le tisto, kar sama najraje je, kar se ji tudi vidi. Da bi mu kdaj skuhala piščančji paprikaš, katerega ima najraje, umrl bi zanj, dobro ve – ni govora! Kot sostanovalca s slabimi odnosi sta! Paprikaš mu bo skuhala Dita, mu je že obljubila, tudi recept mu je že napisala – podoben kot Betkin – saj pri paprikašu res ni možnosti za neke eksperimente pri kuhanju, sploh, če imaš rad klasiko.
In na sveže ostrige se bosta peljala v Opatijo – obožuje jih in on tudi … oh, kaj vse ju še čaka, pomisli z veseljem v srcu.

Po odtipkanem geslu se mu odprejo okenca na ekranu: pisemce ga čaka ob njeni fotografiji, klikne nanj in čez ekran se razlijejo njene besede:
”Dragi moj Edi, danes sem te neizmerno pogrešala. Kar naprej sem skakala k računalniku gledat, če si tu. Tako zelo sem si želela ”slišati” te.
Kje si bil, kaj si počel? Jaz sem pospravljala po stanovanju, potem sem, za dobro uro skočila s prijateljico v nakupovalni center – obleko zame sva šli pogledat – veselim se najinega prvega srečanja – popolna hočem biti zate.
Sporoči mi, kdaj ti bo čas dopuščal. Ljubim te, medvedek moj in si te želim.”

Hlastal je po besedah, požiral jih je. Enkrat, še enkrat in še enkrat jih je prebral, sploh zadnji stavek: Ljubim te, medvedek moj in si te želim. Toplota z nemirom ga je oblila po celem telesu in duši, da so se mu zarosile oči … Kdaj mu je Beti kaj podobnega!? nazadnje rekla? je pomislil – ni se spomnil, kdaj si ga je nazadnje zaželela? – pred dvajsetimi leti!?, kdaj mu je rekla, da ga ljubi!? – pred petdesetmi leti! Če se jo samo dotakne, se kar strese, kot da bi jo oplazila kača ne pa pobožal on; ko ji reče kaj lepega, ljubkovalnega, se norčuje – ruga se mu v obraz – no, zdaj se to že res dolgo ni zgodilo – minilo ga je, že dolgo nazaj. Zdaj tega pri njej niti poizkusi ne več, zdaj ima Dito.

”Ljuba moja Ditika, tudi jaz sem te pogrešal. Ni minila niti sekunda, da ne bi pomislil nate in si te zaželel. Ne najdem besed, da bi ti lahko opisal čustva, ki kar vrejo v meni in silne želje po tebi … ”

Takrat je ob njeni sliki zasijala zelena pikica, kar je pomenilo, da je prišla, da je tu.

”Ej, ljubezen moja,” mu je skočila med črke.
”Pozdravljen, metuljček moj …,” hotel je še nekaj napisati, pa mu je skočila med tekst.
”Kje si bil?”
”Doma. V peklu! Kosil sem okoli hiše, pospravljal po garaži … spet me je j… ,”
”Pridi, pa bova kam pobegnila – v kak hotelčič, da te potolažim, pomirim, kaj praviš? …”
”… v glavo, da sem komaj izdržal, priznam! Dobro, da imam tebe, moj sonček si.”
”Za kratek čas … za dolgo ali za vedno res ne moreva biti skupaj.”
Njene zadnje besed ga zbodejo v srce!
”Zakaj ne bi mogla biti vedno skupaj?!”
”Ne, dragec, to ne bi šlo …”
”Kako, da ne!?” grenkobo je začutil v ustih in strah v kosteh, v želodcu pa ga je rahlo začrvičilo – kako je zdaj prišla do tega!?, pa govorila sta že o skupnem življenju, o življenju pri njej, v njenem stanovanju … da bo zapustil Beti – na to se je že nekaj časa pripravljal …
”Ne vem, dolgo že živim sama, sem premišljevala … ”
”Nehaj, no!” ji je skočil med tekst.
”… težko bi se spet privadila na nek drugi red, pa ti tudi – stara sva že …”
Kar ni nehala. Njega pa je vedno bolj jezilo. Njun prvi preprir, je pomislil, njuno prvo nestrinjanje … kaj, če si je našla drugega? … Ne sme se ji pustiti. Ne! Ne bo manipulira z njim. Dovolj je bilo za to noč. Slabe volje je postal, siten, tečen …
”Dovolj je!!! Premislil bom! O vsem. Lako noč,” je hladno zaključil pogovor in z jezo zaprl računalnik.

Izpod vrat spalnice je še bilo videti svetlobo, torej Beti še bere, ne more iti tja, preveč razburjen je, da bi lahko zaspal. Prižgal je televizijo in gledal v ekran – kaj je gledal ni vedel: jeza, užaljenost, prizadetost in veliko razočaranje so mu pritiskali na prsa tako močno, da je bolelo. Kaj se je zgodilo? Nikoli ni bil ljubosumen, a zdaj ga je začrvičilo še to – nemogoče, je pomisli, rada se imata, to njuno razmerje traja že več mesecev, poznata se že, toliko upanja in volje dajeta drug drugemu … morda je imela Dita le slab dan, morda ji je prijateljica, s katero sta šli v nakupovalni center, kaj zasejala v možgane … kdo ve? … Dolgo ni zaspal in zjutraj, ko se je zbudil, je najprej začutil, da nekaj ni v redu, šele čez čas se je spomnil, kaj. Takoj je odprl prenosnik, Beti je itak še spala, odtipkal geslo in pogledal – cela vrsta zaprtih pisemc ga je čakalo:
”Ljubi, oprosti, nisem tako mislila.”
”Si jezen? Oprosti, prosim te.”
“Vso noč ne bom spala.”
”Daj, no, prosim te, oglasi se.
“Saj se bova pogovorila.”
”Se dobiva?”
Ko je videl, da se je na monitorju ob njeni sliki pokazal zelen krogec, da se je prijavila, se je on hitro odjavil in zaprl računalnik. Kar naj premišljuje, naj se zamisli, si je mislil, ne bo ga še ona!, ne!, ga je že Beti preveč! Žal mu je, ja, ni mu bilo vseeno, rad jo ima … a šola mora biti, je bil odločen. Ona mu ne bo ”bučnic prodajala”!

Ves dan je mislil nanjo, analiziral, razčlenjeval njun odnos in delal načrte za naprej. Beti skoraj da ni opazil, kosila ni bilo, tudi ona je bila nekaj nasršena, večkrat je kar nekaj siknila proti njemu – ni razumel, pa tudi vseeno mu je bilo. Kar nekajkrat, ko je po spletni banki plačeval račune in pobrskal po spletu, se je komaj zadržal, da se ni prijanil na spletno stran in pogledal, kaj mu je napisala, ker mu sigurno je, v to je bil prepričan … šele proti večeru se je nehal mučiti, ni več zdražal in se razveselil, ko je videl kar nekaj neprebranih pisemc in še bolj, ko je opazil zeleno piko ob njeni fotografiji: tu je, se je razveselil. Še pereden je odprl in prebral prvo pisemce je priletelo:
”Ljubi, kje si?”
”Daj, no, oglasi se, prosim, pogrešam te.”
Vse je bilo v trenutku oproščeno.
”Tu sem, ljubica, ob tebi. Čutiš, kako močno te stiskam k sebi?”
”Jaaa, medi moj … tako zelo sem te pogrešala … zdaj te čutim, čutim te, ljubezen moja …”
”Tudi jaz tebe … oh, po celem telesu te čutim … stisni me še bolj …”
In potem – cele vrste samih srčkov – od nje k njemu in od njega k njej … Tako, tako je prav je premišljeval, ko jo je stiskal k sebi in vonjal njen vonj: po medeni hruški, s toni jasmina in cvetov pomarančevca, po peruniki …

”Kdaj se srečava?” je prekinil, ko je vznemirjenost in ščemenje po ”premikih” med nogami popustilo.
”Naslednji teden?”
”Hočem prej!” je odločno rekel, ”kaj če bi v petek?”, bila je sreda. ”Lepo vreme je napovedano. Se dobiva v parku? Saj veš, kje je?”
”Seveda, saj greva včasih s prijateljico tja na sprehod.”
Presenečen je bil, tega mu nikoli ni omenila. A vesel, da se je strinjala s petkom: ”Torej po jutrišnjem se srečava. Zelo se veselim.”
”Tudi jaz. Še bolj kot ti. Ob deset trideset – ti je ura v redu?”
”Kadarkoli boš rekla, sonce moje. Poljubček.”
”Poljubček tudi tebi: enega levo, enega desno, enega na sredino, enega pa – saj veš kam …”
V glavi se mu je vrtelo, ko se je odjavil iz aplikacije in zaprl računalnik. Srečen je bil, neizmerno zadovoljen, poln pričakovanj, veselja …
Potem pa je začel premišljevati: kaj bo v petek oblekel, ko bo šel na srečanje z Dito, na prvo srečanje, prvič jo bo videl in ona njega … ne sme je razočarati, ona njega ne more!, on pa bi jo lahko, ga je začelo skrbeti in lotila se ga je skrb, nek čudni nemir – poklical je svojega frizerja in brivca in se naročil za petek ob osmih.

Oblekel si je rjave, športne, žametne hlače – zdelo se mu je, da mu izredno pristajajo, pa tudi dobro se je počutil v njih; temno zeleno, svetlejše barve, mehko, pleteno polo majico z dolgimi rokavi in čez prefinjen, brezčasen tvidast suknjič, ki si ga je pred leti kupil na Škotskem; obul si je rjave, usnjene, udobne čevlje. Bilo še hladno, čeprav je bil tu že začetek maja, zato si je okoli vratu ovil tanek šal, se poškropil z Armanijevo toaletno vodo, ki diši tako, kot dišijo skrivnostni in prefinjeni moški, se je namuznil – tako se je namreč počutil; na glavo poveznil bež, spomladanski Brixtonov klobuk iz tanke klubučevine, vzel sprehajalno palico in šel. Od Beti se pred odhodom ni poslovil – ni čutil potrebe – ne bo dolgo, ko ji bo za vedno lahko rekel: Ciao signora, je zadovoljen pomisli in šel. Ura je bila nekaj čez deset …

Malo pred pol enajsto je čez most prišel v park. Napotil se je proti teniškim igriščem, tik pred njimi zavil desno proti fontani, pa naprej po potki do poti pod mestnim gozdom, pod krošnje velikih cvetočih divjih kostanjev, mimo velikih gredic že skoraj odcvetelih tulipanov, nazaj proti mostu – tu nekje naj bi se srečala, tako sta se dogovorila, na eni izmed klopi bo sedela, je rekla. Bil je vznemirjen, nervozen, v črevesju mu je glasno krulilo – od nervoze je pomislil in to ga je delalo še bolj nervoznega, srce mu je glasno razbijalo – menda ga ja ne slišijo mimoidoči, je v strahu pomislil … Že drugič se je počasi podal po isti poti in si izpod klobukovih krajcev pozorno ogledoval sedeče ljudi na klopeh: na klopi blizu igrišča za tenis je s prijateljico sedela mlada mamica z dojenčkom v vozičku in ji nekaj z navdušenjem pripovedovala; dve klopi naprej od njiju sta bili prazni; na naslednji sta sedela dva srednješolska mulca in si na skrivaj, tako sta mislila, podajala joint – dišalo je, ja!, dišalo je, pa naj reče kdo kar hoče!, tudi on bi potegnil en dim, je pomislil; malo naprej od fontane sta sedeli dve starejši babnici – njegovih let se mu je zdelo, no, morda kako leto mlajši in se hihitali kot dve trapasti najstnici – dobro je pogledal, če nosi katera izmed njiju lepo urejenega sivega paža, ja!, lahko bi bilo, da bi bila ena izmed njiju njegova Dita, da zaradi vznemirjenja ni mogla priti sama, je premišljeval – ni je bilo; tik ob gozdu se je slinasto poljubljal mlad par – ne, ni jima zavidal!, da bi še enkrat šel skozi to!, da bi še enkrat bil mlad!?, z Beti!? – ni govora!! Rad je star, sploh zdaj, ko bo z Dito, je premišljeval.
Ura je bila petnajst do enajstih, ko je prehodil drugi krog. Še enkrat bo šel naokoli, se je odločil. Verjetno ji je kaj nujnega prišlo vmes, pa bo malo zamujala … Mmmm diši, diši , divji kostanji dišijo in drugo cvetje diši, malo svojega doda vlažen vonj podrasti iz gozda … zavonja peruniko … le kje je Dita?
Mulca z jointom sta odšla, namesto mamice z dojenčkom v vozičku in njene prijateljice sta na klopi sedeli dve ženski srednjih let s teniškima torbama ob sebi, eno prazno klop je zasedel starec s časopisom, ena je še prazna; nanjo bosta sedla, ko pride, je pomislil!, od dveh starejših babnic, malo naprej od fontane, je na klopi ostala še samo ena in mlad par je prenehal s slinastim poljubljanjem in začel resni pogovor, je izgledalo … Spet je prišel do mosta, pogledal na uro: enajst je!, obstal je, gledal od prahu belega drobljenca zdaj svoje skoraj v celoti pobeljene čevlje in prvič pomislil, da je morda ne bo. Začutil je žalost, objela ga je okoli ramen in stisnila k sebi. Utrujen je bil. Počasi je hodil čez most. Na sredini se je ustavil in naslonil na ograjo, po kateri so bile obešene številne zaklenjene ključavnice – izraz zaklenjene ljubezni. Tudi on bo kupil eno in dal vanjo vgravirati črki: E in D, ter datum, dan, ko se bosta prvič srečala … le zakaj ni prišla?, kaj se je zgodilo?, je premišljeval.
Razočaranje, žalost, jeza in skrb so se prerivale v njegovem srcu, ljubezen jih je opazovala od strani … Počasi je hodil in ogledoval viseče ključavnice. Od nekod mu je nasproti prišla razpršena skupina ljudi in neka ženska izmed njih je še posebej hitro pohitela mimo njega. Skoraj tekla je. Pogledal je za njo.
”Beti!” mu je iz grla pobegnil glasen klic.
Sunkovito se je obrnila: ”Rudi?” (tako mu je v resnici ime) je kriknila, kakor da bi jo zalotil pri nekem nečeden dejanju se mu je zdelo … Drugačna je bila: na sebi je imela obleko, katere še ni videl in na njo oblečeno jopico, ta mu je bila prav tako nova; rjave, pobarvane, do ramen skodrane lase, je imela vedno ujete v kratek čop zadaj, ali spete v figo, zdaj pa je imela razpuščene in spredaj vanje vstavljen obroč za lase, da je bilo jasno videti njen lep obraz – da, lep se mu je zdel …
”Kam pa ti?” jo je vprašal in stopil nekaj krakov bližje.
Zmedeno ga je gledala, zakrilila z roko po zraku, zavila z očmi in rekla : ”V park.”
Nek čuden občutek ga je spreletel po telesu in izza zatilja so se mu proti središču možganov začele plaziti zle slutnje … Ne! Ne! Ne bom pomislil! Ne bom premišljeval! Zdaj ne! – si je zabičal!
Ponudil ji je komolec in prijazno vprašal: ”Ali smem povabiti svojo lepo ženico na kavico?”
Stopila je proti njemu in ga prijela pod roko: ”Seveda,” je prijazno rekla,” potem stopiva še do mesnice in kupiva domačega piščanca – paprikaš bom skuhala.”

Lepo mu je bilo, ko sta sedela na sončnem delu vrta kavarne. Srebal je dolgo kavo s spenjenim mlekom, Beti je pila čaj.
Saj ni tako slaba, tale moja Beti, je premišljeval … toliko let sta že skupaj, kar nekaj sta si ustvarila … in otroci … veliko sta preživela, doživela, navajena sta drug drugega, znata potrpeti … pridejo pa obdobja, ko si gresta močno na živce … ja, normalno, da pridejo … da bi začel znova!?, se privajal, prilagajal, trpel … glede na to, da nima več veliko let pred sabo – ne!, ni vredno …
Samo malo potrpljenja jima manjka; pokurila ste ga, v tem je težava, je premišljeval …
In Beti – prav dobro izgleda, ko se uredi; in piščančji paprikaš mu bo skuhala – stoprocenten je, da kuha najboljšega – v želodcu mu je glasno zaškripalo, lakota si je začela odpirati vrata – zasmejala sta se.
In zvečer, zvečer se bo odjavil iz spletne aplikacije ”Date4you” – ne, to ni zanj, ni zanj, ne potrebuje tega – umirjeno življenje potrbuje, le to, je pomislil.

Zvečer, ko je Beti vstala izpred televizije in rekla: ”Grem še malo brat v posteljo,” ter odšla v spalnico je on še malo posedel, potem je vstal iz naslonjača, se sprehodi do pisalne mize, vzel svoj prenosni računalnik in se z njim udobno namestil nazaj v naslonjač. Odprl ga je in na spletni aplikaciji, sicer s težavo, a ga je!, ”Date4you” izbrisal svoj profil. Skoraj zaprl ga je že, ko ga je prešinilo: zakaj ne bi še malo pobrskal, ni še zaspan … spletna stran za starejše … kar nekaj se jih je prikazalo … ogledoval si je eno za drugo … potem je izbral :
”Srečanja.si”. Prijavil se je, registriral in izbral geslo: ”Rudolf” – tako možato se mu je zdelo.