Nasmeh jeseni

      Sedim na klopi in gledam, vsa ta barva, to listje … Narava … zdi se mi, da sem svoje naredil za danes. Nisem vedel, da moraš v rehabilitacijskem centru toliko delati, te vaje, hoja, potem pa še tiste preiskave, dihanje, merjenje kisika, srce pa … Ja, umirja se, malo zaradi zdravil, malo pa tudi  ker pridobivam na moči. Mene infarkt, mene, ki sem … Nisem več izjema, šestdeset let mi je in … Mogoče sem zadnja leta res preveč delal, potem ko je umrla moja Zini, oh … Te preklete misli, teh se pa kar ne morem otresti, kot klop se me držijo, kot klop! Ja, klopi. Pa smo jih enkrat imeli v naši vrtnarski delavnici, o ja. Dekleti sta šli nabirat praprot in sta prinesli klope; panika, še posebej gospodična Lara, je zganjala celega hudiča, da bo dobila vse bolezni, da … Eden se ji je res zažrl v fino, nežno kožo, pa smo ga odstranili. Potem pa je v strahu hodila v službo, skrbno pregledovala travniške rože; tiste, gojene v vrtnarijah, za tiste ni bilo nevarnosti, da bi imele klope, ne. No, pa je šel mesec naokrog, in takrat smo imeli veliko dela, veliko … Ne  vem, kakšen čuden čas je bil, da je bilo toliko vsega, aranžmaji, tudi za neke konference, neka mednarodna srečanja, javni natečaj, pa sem dobil naročilo. Ne vem, kako to, da so me izbrali, ker so ti krogi tako zelo zaprti, da težko prideš na vrsto. Očitno je cena prepričala. Začeli so varčevati, to bo. Je pa bilo naročilo, o, bilo, dvakrat sem peljal s kombijem, cel popoldan smo krasili dolgo mizo in preddverje.  A ne gre tamle spet tista, kaj že … Avstrijka menda … Tako sem slišal včeraj pri zajtrku, ko je pri mizi razlagala, dami iz Kopra, ki je najbrž ni dobro razumela, ker je govorila v tako obupni angleščini. Če bi govorila v italijanščini, to bi bilo nekaj povsem drugega, da, da. Nemščine pa gospa Lorella ne zna, ne. In tudi ona je tu, ker je utrpela manjši infarkt, baje posledica cepljenja. Saj … strdki, cepiva. Tudi jaz sumim, da je bilo tako z mano. Veliko sem kolesaril, ne pijem, ne kadim, veliko pa delam, to pa. Ampak moje delo ni stresno, daleč od tega, pomirja … Pa ti pride tisti petek, pozno zvečer: rešilec, Ljubljana in … Ah, to je mimo, tretji mesec, tretji že … Jesen je, lep oktober, te barve. Glej jo, sem gre, prav sem. Njihova skupina je za ta teden že zaključila, v petek bodo šle domov, danes je četrtek, da. Jaz bom tukaj do ponedeljka, ker mi kar odgovarja. Stopa zibaje, mrhasto. Gleda me. Zdelo se mi je, da se je že sinoči spogledovala, ko sem jedel juho in kruh, nič drugega, lahka večerja, tako bo zdaj, včasih, o … Tudi pečenica, tudi … Zdaj pa dieta, zbijanje holesterola, sladkorja je preveč, vse je iz ravnovesja, če prav, vsega jim ne verjamem, ne. Kardiologinja, ta v tem zdravilišču, mi je vse razložila, cel mehanizem zdravljenja,  žilna opornica, nova zaklopka, prilagajanje srca novim pogojem dela, trajanje, zdravila … Bog se usmili, kaj se je zgodilo, pa to lepo mi je šlo … Pred dvema letoma pa pogreb, moja Zini … Kap, konec … Strdki, cepiva … In zdaj je že skoraj tukaj, ta, ta … Aus Graz.

      »Oprostite, vas motim,« reče in se smehlja, na način, ki ga je težko spregledati.

      »Niti ne, meditiram,« rečem v tisti značilni dunajski nemščini, ki sem se je tako dobro naučil, deset let sem bil tam gor, deset let, potem …

      »Lahko prisedem?« vpraša in zaziba svoje težke boke.

      »Izvolite,« ji rečem, se živčno odkašljam in ji pustim prostor, pomaknem se skoraj do konca bele klopi.

        »Se opravičujem. Slišala sem, da gladko govorite nemški. Slišal sem, ko ste se pogovarjali z gospodom, kje včeraj popoldan šel domov, gospod Johanes, iz Klagenfurta, drugi Avstrijec v toplicah, trenutno. Če prav vem, da sem dol radi hodijo naši rojaki, o, ja. Tudi sama sem prišla na priporočilo dobre prijateljice, ki je tu zdravila svoje, rekla bom, samo živčno srce,« kar govori in sede.

      »In vi, od kod prihajate, s katerega mesta, okrožja?« vprašam, če prav sem že nekako vedel.

      »Iz Garza, prav iz mesta, stara meščanska družina. Moji so se ukvarjali s trgovino, jaz sem zdaj v povsem drugem svetu. Ukvarjam se z umetnostjo, delam v galeriji. Študirala sem zgodovino umetnosti. Mirno delo, pa ne vedno, vidite, pa me je … Veste kaj, ta cepiva, to bo. To mi je rekla tudi moj zdravnik, že dvajset let je, mislim naš, družinski. Zdaj mi gre že na bolje. Program tukaj je res dobro zastavljen, strokoven, to že moram reči. In ni mi žal, da sem prišla sem dol, ker, saj veste, pri nas je tudi nekja takih centrov, pa me je prijateljica le pregovorila, da sme prišla sem dol. Saj ni daleč, kaj pa je to, uro vožnje. Tako bi spet kadila,« zavzdihne.

      »Ste prej kadili?« jo vprašam, da na nek način zavrtim pogovor.

      »O, pa koliko, ja, tudi škatlico in pol na dan. Saj veste, kavice, posedanje, pa nikoli ni šlo brez cigarete. V službi sem hodila v kadilnico, tako smo imeli organizirano, ja. Kadim že vse od študentskih let naprej. Vse se je začelo na Dunajskih zabavah, no, če prav, tudi v višjih letnikih gimnazije smo nekatere šle s fanti na dim ali dva. To je zdaj zgodovina. Pa bi, a mi verjamete, da bi z užitkom kakšnega potegnila, takole, v tem lepem parku. Oh,« zavzdihne.

      »Težko bomo brzdali svoje razvade,« zavzdihnem še sam in pomeljem s prsti nad trebuhom, kar najbrž kaže mojo nervoznost, če že ne kar zadretgnost, kajti dama izvrstno diši. Mi floristi imamo zelo dober vonj, izšolan, bi se reklo.

      »Saj, saj,« pokimuje. »In kakšne so vaše razvade?« vpraša in se mi nasmehne. Tak obraz, še poln in modre oči, kot dva čista tolmuna. Najbrž je bila lepotica, ko je bila mlada, o ja. Nekaj gub, to že, ampak šminka in to, in ta nasmeh, čisto malo podbradka ima, ugotavljam.

      »Moje razvade, hja, mogoče sem preveč rad jedel mastne jedi, klobase, ocvirki, take reči. Pa kav, ja veliko kav, kadil pa nisem. V mladih letih že, ja, potem pa ne. in delo, delo, to. Po cele dneve delo, hitenje, temu se tudi lahko reče razvada. No kakšno pivce preveč občasno, tudi to. Zdaj je vse zgodovina, samo lahka prehrana, kava samo zjutraj, ne na tešče, po zajtrku, nič več masla, oh! Prej, veste, sem vsako jutro jedel maslo, med in kruh, vsako jutro, brez izjeme,« postajam zgovoren.

      »Moji zajtrki, kava in cigareta,« se zasmeje. »Nekaj časa sem bila zaprisežena vegetarijanka, potem je prišel partner, vsejedec, in je bilo vegetarijanstva konec. Z njim sem se razšla, neujemanje karakterjev, tako to pride. Zdaj uživam to novo svobodo, pa ti pride tak zaplet,«  spet zavzdihne.

      »Ja, to je to. Ne vemo, kaj vse je v nas. Ne vemo. Bog ne daj, da bi vedeli. Nemogoče bi bilo živeti. Nikoli se nisem pretirano zanimal za zdravje. No, enkrat letno kontrole, to ja, pa kakšen prehlad, gripe, take reči, to se je dogajalo. Resne bolezni do zdaj nisem imel,« se mi kar odpleta.

      »Jaz. Veste, imam dobrega zdravnika. Saj me je svaril, ne kadi toliko, več se gibaj, pa hitra hrana in to. Ja, kdo pa misli na vse to, dokler mu je dobro, ne. Živela sem pač na hitro, intenzivno, razstave, iskanje kolekcij, pogajanja. Umetnost ni samo mir, je tudi hud nemir,« reče in preloži nogi, se sprošča.

      »Mislil sem, da je tako, no, delo v galeriji, tišina, slike, šepetanja. Ne vem, tako sem jaz doživljal galerije, rad sem jih obiskoval. Še posebej sem se navduševal nad klasiko, tihožitja in to; aranžmaji s cvetjem, te sem naravnost oboževal. No, saj jih še vedno, samo da zdaj ni časa, da bi hodil v galerije. Pri nas tako razkošnih ni, žal,« nekoliko melanholično rečem.

      »Oprostite, kje pa ste se naučili tako dobre izgovarjave, prava dunajščina je to,« mi polaska.

      »Če že klepetava, bi se pa najprej predstavil, Jože, sem,« rečem in ji ponudim ogreto roko.

      »Oh, oprostite moji netaktnosti. Takole grem mimo, zaprosim, če lahko prisedem, pa se niti ne predstavim. Jaz sem Leda,« mehko reče in mi prepusti toplo mehko roko, bog, kako je mehka … Nekaj časa ostaneva zagledana, tiha; nerodno nama je, očitno.

      »No, gospa Leda, jaz sem bil deset let na Dunaju in sem imel priložnost izpiliti govorico, se odtajam in izmaknem roko.

      »Ja, kaj ste pa počeli na Dunaju?« je zavzeto radovedna.

      »Težko govorim o tem, veste. Imel pa sem opravka z imenitnimi strankami, sama elita, to pa res. Spoznal sem te ljudi v njihovih najtežjih trenutkih,« rečem in pokimujem.

      »Zdaj ste pa že hudo skrivnostni,« se nasmehne in se zaziblje.

      »Ja, saj, ni da bi se hvalil s tem delom, ni. Ampak mora biti,« rečem in se nasmehnem na svoj star mladeniški način.

      »Oh, zdaj me pa že dražite, no. Bi torej le zaupali, kaj ste takega počeli, da vzbuja tako radovednost.?«

      »Florist sem bil, florist, v velikem podjetju, specializiran za … za nagrobne aranžmaje in za grobnice,« rečem. In vidim, da se je njen obraz pomračil. Dobil je tisto bledoto, ki izdaja nenaden upad zanimanja. Tudi v njenih očeh je mrknila iskriva radovedna svetloba, ki je še malo prej tako živo odplakovala zadrego.

      »To ste delali?« se začudi, ampak v njenem glasu je potišanost, je zaklenjenost.

      »To, to,« pokimam in še kar meljem s prsti v naročju.

      »In tu, tudi?« vpraša s kremžo na licih.

      »Tudi. V Ljubljani imam podjetje, dve dekleti ima zaposleni. Ne gre nam slabo, ljudje pač umiramo,« neumno rečem.

      »Ne zavidam vam. Ta stalna otožna scena, grobovi, pogrebi, jok in to. Ne, ne to ni zame. Jaz sem usmerjena v življenje. Veste, kako se težko odpravljam na pogrebe. O moj bog. Vam bom kar zaupala, brez tablet ne gre. No, če gre za svojce, potem … Toliko umetnikov umira prezgodaj, pa moraš, moraš …« je odkrita in polna stiske. Zdi se mi, da je še bolj bleda.

      »Na nek način se privadiš, moraš se. Mene so zasvojili cvetni aranžmaji. V njih iščem neko harmonijo. Po izobrazbi sem vrtnarski tehnik sicer, ampak na Dunaju sem študiral tudi botaniko, kar mi pri mojem poslu pride še kako prav. Veste, mi slovimo po tem, da ponujamo tudi zelo eksotično cvetje, ne pa banalnih klasik,« jo skušam še kar držati v pomenku.

      »Ne razumem, kako lahko, mislim nagrobni aranžmaji … Kaj pa poročni šopki, pa dekorativni, kaj pa to?« Vpraša in se zamika v neko trdoto, vsa je nenadoma toga. Ustnici strogo stiska skupaj, popravlja si torbico, ki ji leze iz oble rame, popravi si ovratnik bluze, zagrne prsi z lahkim jesenskim površnikom. Toplo je še, petnajst stopinj.

      »No, tudi to naredimo, seveda, pa rojstni dnevi pa take, no. In ja, kakšne konferenčne mize, tudi to, ja, ampak, kot sem že omenil, naša specialnost je …«

      »Ne omenjajte mi tega. Kar strese me, grobovi, grobnice,« me vzdihaje prekine in pogleda v bližnje zlate krošnje platan, tam zadaj je javor, na levi so lipe; te še niso povsem v jesenskem odetju, ne še.

      »Vidite, tudi cvetje ne umirja, ne vedno. Sploh pa, ker se elite množijo tudi pri nas in, vam bom zaupal, sicer se mi zdi noro, tekmujejo, kdo bo naročil dražji aranžma, dobesedno tekmujejo. Za naš posel to seveda ni napačno, moralno pa se mi zdi, da je to že neke vrste iztirjenost. Veste, koliko so pripravljeni dati!? Vi si ne morete misliti, res ne,« jo skušam navezati na novo točko pogovora, čeprav slutim, da jo je minila potrpežljiva volja dodatnega spoznavanja.

    »Ah elite in tekmovanje. Naša galerija včasih prireja dražbe. O, tam bi šele videli, koliko so pripravljeni dati, pa niti ne za tako vredno sliko. Pred mesecem, nekaj takega, smo eno, z naslovom Nasmeh jeseni, prodali za desetkratno vrednost. Nič posebnega, ta slika, abstrakcija v jesenskih barvah, slikar pa, sicer znan, priznan, a tista slika je iz njegovega šibkejšega opusa. Oprostite, morala bom v sobo. Ob pol dvanajstih moram spiti tableto, terapijo moram spoštovati,« nenadoma reče, z razpraskanim glasom, ki je neka frekvenca razočaranja.    

      »Kar se mora, se mora,« se nasmehnem. Gledam jo, kako odhaja, ne več tako mehko, zdaj jo kar nese. Saj, sedeti z nekom, ki nosi rože na grobove, saj … Na, pa je šel nasmeh jeseni, pa je šel, se skrknem in kislo zašobim ustnici.