Narte Velikonja

Ker smo v pogovorih nabirali sodobnike, je prav, da odstremo tudi pisateljska imena, ki nimajo prepoznavnosti, pa vendar so bili pripoznani v novi državi, ki se trudi ideološkost utišati v literarnih snovanjih. In danes predstavljamo pisca, ki se je rodil na Predmeji – njegova tragika je bila v ideološki nesprejemljivosti, če tudi je bogatil slovensko zavest in literarno njivo. Na zastavljena vprašanja je odgovarjala Irena Velikonja

NARTE VELIKONJA – UBESEDOVALEC GORE

1. Pot z Dola – Predmeje pa do Gorice in kasneje Dunaja ter  nato Ljubljane je bila seveda trnova, če imamo v mislih takratne razmere. Iz kakšnih razmer je Narte skočil v veliki svet?

Na Gori je imelo veljavo, če je bil človek močen in ročen. Ozavestiti v družini, da imata znanje in izobrazba v svetu enako, morda celo večjo moč kot fizična jakost in ročnost, pa je bilo v tistem času na podeželju redko.

Ko rečem ozavestiti, se sicer sliši lepo, a to še ni bilo dovolj. Šolanje je bilo potrebno tudi plačati.

Narte je otroštvo preživel v razširjeni družini.  V hiši, po domače Pri Bevku, so Velikonjevi živeli z maminima staršema. Oče Ignac se je v hišo priženil. Mama Marija je bila blagunica. Štelo se je, da bo po smrti svojega očeta Antona Bevka podedovala celotno Bevkovo premoženje, ki so ga predniki (točnega leta ne poznam) od svetokriškega grofa kupili za 5 goldinarjev. 

Nartejev stari tata Anton Bevk je bil c. k. gozdarski nadzornik. Edmund Čibej v svoji kroniki piše, da je v mladosti Toneta lovska strast skoraj pripeljala med krivolovce.  Bil je domačin in gozd je poznal kot lasten žep. Ta prikladnost je kasneje pomembno prispevala k njegovemu zglednemu službovanju. 

Oče Ignac je sprva opravljal poklic čuvaja občinskih gozdov, pozneje je napredoval (v tistem času bi rekli, da je vanciral) v c. k. gozdarskega nadzornika. Solidno je govoril nemško. Novo osvojeno gozdarsko znanje in izkušnje pri pogozdovanju so botrovale, da ga je Gozdarsko upraviteljstvo v Gorici, ki je bdelo nad gospodarjenjem Trnovskega gozda, gozdov na Krasu, v Istri … in v velikem delu Dalmacije, poslalo v Motovun. Po požaru je vodil obnovo in pogozdovanje tamkajšnjih državnih gozdov.

Pozneje ga je isto upraviteljstvo zaradi enakega razloga in z enako nalogo poslalo na otok Mljet, ki danes velja za najbolj zelen otok na Jadranu. Gozdar Ignac je tudi sam vnovčil znanje kot vstopnico za odhod v veliki svet.

Narte je bil živahen, a telesno šibak otrok. V eni od svojih črtic, kjer opisuje otroštvo, sam zapiše, da ga je Štefanov Drejc, sosed in sošolec,  lahko vrgel z eno roko. 

Njegova moč je bila druge sorte. Bil je bister fant, ki je v šoli hitro napredoval. Potencial sta prepoznala nadučitelj in župnik. Mnenji dveh avtoritet sta imeli veljavo in sta brez dvoma pripomogli k odločitvi o Nartejevem nadaljevanju šolanja.

Ni zanemarljivo, da so že takrat v Bevkovi hiši veliko brali. Doma še hranimo knjigo iz leta 1893, ki je fizično preživela vojne, selitve in prenove.

Narte ni bil edini od desetih Velikonjevih otrok, ki je izkazoval visoke učne (umske) sposobnosti. Iz otroštva se spominjam pripovedovanj svojega starega tata Lojzeta, Nartejevega brata. Z občudovanjem je pripovedoval o svoji mlajši sestrici Kristini Vidi, ki je že pri rosnih petih letih, tekoče brala in pisala. Danes morda to ni nič posebnega, v tistem času pač.

Pronicljivost in polno vrečo življenjskega humorja pa je Narte, tako napiše sam, kot zapuščino prejel od svoje mame.

• Malo je še tistih, ki bi se ga spominjali, ki so ga videli, z njim govorili. Seveda je Narte izgubil stik z Goro. Je morda še prihajal domov?

V gimnazijskih letih se je Narte na Goro vračal v počitnicah.  Takrat je družina živela še v domači hiši Pri Bevku. Ko so odšli v svet, so hišo oddali v najem.

Kljub temu je na Goro še prihajal. H Kugajem, na očetov dom, in v Jagruše, kjer je živela stara mama Barbara (očetova mati), ki je bila Nartejeva zavzeta podpornica. Mati Barbara je mlada ovdovela in se v drugo poročila na sosednjo  kmetijo, v Jagruše.

V luči zgodovinskih razmer omenimo, da je v prostor in čas zarezala Rapalska pogodba. Ljubljana in Dol (danes Predmeja)  nista bila več v isti državi.

Izid Besed (1937) je omogočil obisk Gore celotni Nartejevi družini.  Njegova hči Ivanka zapiše: »Oče je svoje kolo že prej dal Jožetu, midve z Mijo sva dobili nova kolesa … Odpeljali smo se preko Logatca čez mejo pri Godoviču, preko Črnega Vrha, Cola in Otlice vse do Predmeje. Očetov dom stoji visoko v hribu. Stric Lojze, papanov brat, je stal pred hišo, ker nas je pričakoval.  Ko je zagledal tri študente, ki so porivali kolesa v hrib, je vzkliknil:

»Poglej te neumne Tržačane, s kolesi rinejo na Golake!«   Papa, mama in mlajši otroci so prišli na Goro naslednjega dne iz Ajdovščine, do koder so se pripeljali iz Gorice z vlakom.«

Z mojim starim očetom Lojzetom, ki se je iz Kraljevine SHS vrnil na Goro in si tu ustvaril družino, sta si redno dopisovala. Stari oče ni bil po volji fašističnim oblastem, zato je bilo njuno medsebojno dopisovanje nadzorovano. V enem od jesenskih dopisovanj se je tako zapletlo. V tistem pismu, da je Narte spraševal, ali se že vije zástava nad Kozjo steno, misleč na značilen pas oblakov. Pa so si Italijani narobe tolmačili in brali, če se že vije zastáva nad Kozjo steno, misleč, da bo tam zdaj zdaj zaplapolala slovenska narodna zastáva.

Italijani so starega tata Lojzeta odvedli na zaslišanje v Ajdovščino in ga tudi zaprli, dokler zapleta z zástavo ni razjasnil domači ajdovski tolmač.

• Menite, da je Narte imel vzgib za pisanje tudi zato, ker je skusil Goro, tako kot je bila takrat, z vso paleto socialnih stisk in s krajevno specifiko?

Narte je bil socialno občutljiv človek in je stiske (tako družbene kot osebne) hitro prepoznal  ter se nanje odzval.  

Postal je »literarni zaščitnik nemočnih ljudi.« (prof. dr. Helga Glušič)

Njegovo pronicljivo razumevanje vzročno posledične verige socialnih stisk in njihov vpliv na prst, iz katere se črpajo minerali za oblikovanje življenjske poti posameznika, se mi zdi vredna posebne naklonjenosti.  Stiske v človekovem življenju ne vplivajo samo na današnji dan, vplivajo tudi na jutrišnjega. V tem pogledu so otroci posebej ranljiva skupina, ki ji je Narte posvečal veliko pozornost.

Gora je pogosto Nartejeva fizična, literarna in duhovna pokrajina. Sama narava je redko središčna tema, a spretno povezuje osrednje dogajanje. Svoje pisateljske začetke, v avtobiografskem besedilu Moje literarne lavorike, pa Nartepovezuje prav z njo.

»Spominjam se tistega toplega večera – v Trnovskem gozdu je toplota v maju izjema – majskega večera. Na binkoštne počitnice sem prišel drugošolec. Da, prisrčen večer, moram pristaviti. Z očetom sva sedela pred hišo. Že to je bilo za tisti čas nekaj posebnega. Mene je bolel zob ali kaj, ker sem imel nabreklo lice. Prav tako nabreklo lice je imel mesec, ki je počasi, molče in dostojanstveno plaval nad hišo in starim velikim macesnom, ki je rastel pod boštajnom.

Molčala sva – ne z mesecem – z očetom. Oče je lagodno in z užitkom vlekel iz pipe. Na nogah je imel opanke, ki so mu jih prinesli drvarji s Hrvatskega. Imel jih je mesto copat. Pri naši hiši je imel oče neomejeno oblast, zato ni trpel copat in tudi ne naših mevž in rilcev. Kratke volnene nogavice je imel potegnjene čez hlače, na sebi zelen jopič, na glavi pa zelen klobuk s kotornovim repom. Potrkal je s pipo ob klop, stresel pepel, pogledal kvišku in vzdihnil:

»Takšen večer! Da bi se našel kdo, ki bi to opisal! Kako bi povedal to ti!«

Začuden sem ga pogledal, a vem, da sem samo zamomljal.

Vidite, tako sem prejel naročilo od očeta, ki ga še danes kljub vsem obupnim poskusom nisem izvršil. Do danes se mi ni posrečilo …

Ne rečem, da nisem sedel k petrolejki že tisti večer in začel pisati. Toda majske noči na Gori nisem zadel in sem drugi dan skrivoma raztrgal rokopis. Zdaj iščem to lepoto, ki jo je občutil gozdar, in se čudim vsem nam, ki jo iščemo v kavarni, tuhtamo in vohamo za snovjo

in motivi!«

• Ideološke plašnice, tako kaže, so malo popustile – njegova pripovedna moč, bi morala biti bolj prisotna v primorskem prostoru. Prezrt je bil po uradni poti, ampak zdaj je čas, da se na novo ovrednoti njegovo delo. Bi bilo smiselno narediti razstavo o njegovem delu?

Živa je beseda, ki jo nosi knjiga, zato se mi razstava ne zdi najustreznejši instrument predstavitve.

Ko smo preurejali podobo tematske peš poti Pot po Dolu gor in dol, se nam je zdelo primerno, da odlomke iz njegovih del, v katerih se kaže močna in neposredna povezava z Goro, vključimo na informativne tablice ob poti. Pobudnik tovrstne predstavitve je bil Franc Černigoj.

Besedila so tako na novo zadihala (predihani smo na poti tudi bralci sami) in se naravno zlila z okoljem, iz katerega so pravzaprav izšla. 

Res pa je, da smo s temi kratkimi odlomki odprli samo eno stran v knjigi. Morda kljub vsemu dovolj, da bralci sami odprejo še ostale, kajti »zapisana beseda je potrpežljiva in morebiti navidez onemela: vendar nikoli ne veš, kdaj se bo zbudila …«  (Franc Černigoj)

• Koliko njegovih knjig je še? Imate vi vse?

Mi nimamo vseh, verjetno pa hranijo v knjižnicah vse njegove knjige.

Večino hiš na Predmeji so Nemci med 2. svetovno vojno požgali, med njimi tudi našo Pri Bevku.

Le nekaj Nartejevih knjig je moja stara mama Berta uspela rešiti iz goreče hiše, vseh pa ne.  Pravzaprav sem bila vedno začudena, da je v tej mučni situaciji sploh pomislila na reševanje knjig.   

Sirote imajo od tistega dne ožgane platnice. Nemara je zato njihova dragocenost še večja.  Pozneje smo nekatere Nartejeve knjige dobili v dar ali pa jih kupili ob ponatisih.  

• Kako ste ga sprejeli, kako vam zveni kot domači človek, kot nekdo, ki je presegel gozdarsko trpljenje?

Čeprav v soodvisnosti z gozdom, gozdarskega trpljenja Pri Bevku verjetno niso občutili na tak način kot večina sovaščanov, saj sami niso bili gozdni delavci (sekači). S tega vidika je bila družina v okolju najbrž izjema. Kot piše Narte: »Mamin oče je imel na leto na voljo deset metrov polen, oče pa, kolikor jih je rabil.« Gozdarstvo je k hiši prinašalo ugodnosti, dobro službo, stalen priliv denarja, nova znanja in ugled.

Moj osebni izbor so novele – Pomlad, Suša, Okameneli kralj. A Narteja sem začela odkrivati že kot otrok, z Amerikanci.  Ob branju te kratke zgodbe sem neutolažljivo jokala. Še danes se mi orosijo oči in molče trpim s starim osivelim gospodarjem, ki ne more deliti drobnih, a toplih in srčnih, skrivnosti domačega okolja s svojimi vnuki iz Amerike, ker ne znajo govoriti po naše. Slovensko niti ne razumejo.

To realnost bi najbrž doživel tudi Narte sam, saj nekateri iz druge generacije njegovega razseljenega potomstva ne govorijo več slovensko. Njihovo zanimanje za Goro in Slovenijo pa se ohranja, vračajo se. Le pogovarjamo se v angleščini.

Blizu so mi Besede. Pognale so iz Gore.

Prepriča me že srečanje Polančevke in Ruparice tam na Vrhu pri Barbi, skoraj na začetku Predmeje in skoraj na začetku povesti. Ko se jima začno v poletni vročini v ustih besede rediti, se nasmehnem in si pravim: »Ljudje se v tem smislu od tistikrat nismo veliko spremenili.«  

Opisi narave v tej isti povesti so mestoma mojstrski. Nartejeva narava deluje kot izvirna filmska glasba, ki podpira dramatičnost zunanjega dogajanja in notranjih doživljanj literarnih oseb.

Našel je Narte to lepoto, ki jo je iskal, našel!

Ni zmeraj v brstju pričakovanega, a je popolnoma pristna in rešena vsakega lepotičenja.

• Njegova vitalna sila je bila žal na silo prekinjena. Imel je številno družino. Koliko je stikov s potomstvom, je med njimi kakšna prepoznavna osebnost?

Stike smo vseskozi ohranjali. Velikonjevo rodbinsko drevo je razvejano. Nekatere veje so odmrle, a skoraj vsako leto v življenje požene tudi nova vejica. Srečujemo se sicer redkeje, kot smo se, toda zaenkrat še vedno prepoznavamo in spoštujemo skupne korenine. Zdaj prihajajo na Goro že Nartejevi pravnuki oziroma pravnukinje.

Pri odgovoru na drugi del vprašanja pa ostajam v zadregi. Ne, ker prepoznavnih Nartejevih potomcev ne bi bilo, nasprotno. Spodnji izbor je zelo okrnjen in osredotočen zgolj na prvo generacijo. Iz druge omenjam samo Nartejevo vnukinjo Urško, ker je občasno prisotna tudi v slovenskih medijih.  

Nartejevi otroci, rojeni v letih od 1922 do 1936, so/so bili uspešni in prepoznani strokovnjaki na različnih poklicnih področjih.

Prepoznavnost je seveda odvisna tudi od medijskega zanimanja za področje, na katerem so ti ljudje delovali. Metalurgija in materiali verjetno nista panogi, ki bi se znašli na prvih straneh tiskanih in digitalnih medijev, saj od bralca zahtevata nekaj vsebinskega razumevanja obeh področij. Jani in Meta sta bila strokovnjaka prav na teh dveh področjih.

Najstarejša Nartejeva hči Mija (Marija), poročena Kandus, je sploh prva visokošolska učiteljica fizioterapije v Sloveniji. »Kljub omejenim možnostim tedanjega časa je uspela držati korak s svetovnim razvojem fizioterapije. Njen delovni zanos je v kombinaciji z izjemnim intelektualnim potencialom prispeval tudi k vizionarstvu, ki so ga njeni študentje lahko prepoznali šele leta pozneje,« so lani v javnem voščilu ob njenem stotem rojstnem dnevuzapisali na spletni strani ljubljanske Zdravstvene fakultete. 

Njen brat je bil prepoznaven kirurg dr. Tine Velikonja, specialist abdominalne kirurgije. Petindvajset let je vodil oddelek za proktologijo v bolnišnici dr. Petra Držaja. Izpopolnjeval se je v bolnišnici sv. Marka v Londonu (UK), enem vodilnih centrov za to stroko v svetu. Več kot dve desetletji je tudi predaval na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani in je soavtor medicinskih učbenikov za interno medicino in kirurgijo.

Gradbeniki zrelejših generacij se bodo spomnili Lenčke, profesorice fizike. Lenčka je bila najmlajša Nartejeva hči in med prvimi slovenskimi fizičarkami, ki so diplomirale na ljubljanski Fakulteti za fiziko. 

Nartejev drugorojenec Jože (dr. Jože Velikonja) je tekoče govoril 10 jezikov, vključno z latinščino in grščino. Njegovo raziskovalno področje sta bili politična in socialna geografija. Posebej se je ukvarjal s preučevanjem slovenskega priseljevanja v ZDA in spodbujal sodelovanje ter izmenjavo med raziskovalci in profesorji iz Slovenije in ZDA. Po njem se imenuje dodiplomska nagrada Josepha Velikonje za slovenistična dela na Univerzi Washington.

Iz druge generacije potomcev omenjam prof. dr. Urško Velikonja (Tinetovo hčer), ki je večkrat prisotna v pogovornih oddajah na slovenski televiziji in radiju. Urška je magistrirala in doktorirala na Harvardu. Je redna profesorica Univerze Georgetown v Washingtonu, ZDA, občasno gostuje tudi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomirala. Raziskuje področje gospodarskega kriminala. Njene raziskave so objavljene v najboljših svetovnih pravnih revijah in velja za eno najbolj citiranih pravnih strokovnjakinj na področju, ki ga proučuje.

Zaključujem z mislijo Nartejeve hčerke Ivanke, ki je bila tudi sama v aktivni dobi zaposlena na eni od ameriških univerz: 

»Postali smo svetovljani. A hkrati smo ohranili v srcih globoko ljubezen do domače zemlje in do svojega naroda. Narte Velikonja nam je zapustil neminljivo dediščino.«

8. In zdaj čisto bibliofilsko vprašanje – koliko je vseh tiskanih del, knjig, dram, humoresk, je to znano?

Njegov literarni opus obsega 14 samostojnih knjig pripovedne proze, štiri dramska dela (od katerih sta ostali Župan in Njiva v rokopisu) in okoli 60 pesmi. Nekatere črtice in novele so ostale nepovezane in jih je moč prebrati zgolj v publikacijah, kjer so bile objavljene.

9. Ko so mu leta 1991 postavili spominsko ploščo, je na nek način prišel domov, spet domov. Pa mislite, da je ta spominska plošča premalokrat omenjena v turističnih vodičih po Gori, bolj tu mislim na občinske turistične reklamne materiale?

Narte je bil v naši hiši vedno doma, na različne načine – fizično, v spominih, besedi …

Postavitev plošče vidim tudi kot simbolično vrnitev v družino besednikov, s katero so se Narteja ob 100-letnici rojstva spomnili njegovi stanovski kolegi – pesniki, pisatelji in dramatiki združeni v Društvu slovenskih pisateljev.  

»Pisatelj Narte Velikonja, sprejemamo te nazaj v deželo, ki je tvoja dežela. V tisto deželo, iz katere si bil izgnan in izbrisan …« (Dane Zajc, pesnik, dramatik, esejist in tedanji predsednik društva, ob otvoritvi spominske  plošče)

Kako uspešna je bila Nartejeva vrnitev v deželo besed, težko ocenim. Knjige so tiste, v katerih gre iskati pisatelja in so po mojem mnenju njegov resnični spomenik.

10. Predmeja je na ta način ena redkih vasi, zdi se, da kar edina, ki premore toliko pisateljskega naboja, od Bjoku do Gidle, v ravni črti, mimo Zakala. Nekoč, bi to lahko bila literarna pot. Zasvetil je Narte, potem smo drugi videli pot, ne glede na ideološko opremo, gre za estetiko literature, za izpovedno moč, za odkrivanje človeške duše, še bolj natančno, za popis duše Gorjana. Koliko smo zares vrednotili njegovo pisanje?

Govorim kot bralka.

»Zdaj iščem to lepoto …« je večplastno in večsmerno iskanje, a skupno vsem nam.

Bralcem in ustvarjalcem.

Hote ali nehote pisanje kateregakoli avtorja vrednoti vsak, kdor njegovo leposlovje bere.

Vrednotimo znotraj lastnih izkušenj, pogledov, zanimanj, osebnega odnosa do sveta in življenja. Tudi znotraj lastnih zmožnosti razumevanja.

Ne vem, koliko bralci posegajo po Nartejevih delih. Ne glede na to, da sporočilnost, ki izhaja iz njegovih leposlovno obdelanih tem, lahko brez težav preslikamo v sedanjost, je vendarle potrebno upoštevati tudi časovno oddaljenost. Snov, ki je bila v času nastanka vzeta iz okolja sodobnosti in mnogim blizu, je po skoraj stotih letih postala snov iz nekih drugih časov, ki večini ni več blizu.

Nenazadnje že mlajši bralci danes berejo v glavnem popolnoma druge mladinske avtorje, kot smo jih v mladosti brali sami. Na knjižnih policah tako ostaja marsikateri, v preteklosti priljubljen in bran, avtor.