Naročilo za Prešerna

Torej, skratka …

Naročen sem … naročili so me za režijo.

France Prešeren, Cankar, evo škarje, evo platno, ves odkrit sem in na zdravje!

Zares!

Odkrili so me – končno.

Razkrili kupček kipčka moje inducirane ustvarjalne vrednosti.

“Zdaj si prost,” so rekli, “léti!”

Vidim plane za proslavo, galopirajo po zraku – i-hi-hi – želijo, da poplanem nad planjave inspiracije bohota, si privoščim žarek brbotanja plastik, soužitke šokov, sunkov mehkih krikov grla, dobesedne latrinoze duš.

Naročili so si me

in ekshumirali z banketa lizcev puhlih duš.

In zdaj pobran od mrtvih konstruktivno fantaziram o proslavi leta. Slava mi!

Zmogel bom,

Prešeren, veš da ti bom v slavje.

Vsaj tako zelo potentno kot vsako leto zmorejo ostali kaskaderji nadrealnih postavitev za veseli dan kulture. Kot recimo lani, ko je smrt nagačenega zajca vohala v vlažni mah makete gozdnih tal. Ekselentno! Veličastno!

LETOS pa so mene vpeli.

Stiskam vajeti kulturne furije in besno razviharim domišljijo za proslavo leta.

Videc sem in že videvam odrsko trgatev v vizijah žlahtnega vinograda kulture … vse razumem, vse … in gibljem se v globini skritega pomena, ki je jasen le izbrancem iz prestolnice elit.

Stopim v Cankarja,

vdahnem eter, pokvadratim prste, vidim jasno sliko.

Svojo inštalacijo začenjam z datumom dogodka … numera naj bo … in naj bo osem, naj bo dva in agregat obeh … deset. Deset naj bo mogočna magična sijalka v carjevo ozračje izrazoslovja. Že me trže, že videvam monumente, ki se pnejo v čast in slavo moje grandioze.

Deset bo pralnih strojev zavibriralo po Cankarju in na njih deset izpolnjenih žena naj maže belo kremo preko lutkastih obrazov kot izraz prikritja umazanih čistunov parlamenta drugovrstnega sediščja. Ta simbolika in ta geneza novega razkroja! Res je, kar je rekel Atanazij Kantarøvsky, da v globine in plasti pomena smrti nima smisla spuščati padalcev greha.

Saj ni važno …

važne so vibracije.

Vlažne so in vse se bodo razčutíle med stoliščni draž parterja pa v višave nelagodnih balkonaž.

Pomislil sem, da … naj ob pravem ritmu iz ozadja mraka orkestracije prav po ekspresivno vstopi ruska aroganca z basovsko esenco brkonosnega možaka. Silhueta alfa samca stegne roko, naj zažvižga, da se sokol med nebesnimi plafoni sprhutá, zleti hrumeče iz ostropja, naj zarine svoje kremplje v mesnáto usnje nad kožuhom roke ruskega brkača, in med plahutanjem kril naj se simbolni kljun obkljuva v sodobne literate, naj se super-truper žarek sveti v brk, in zvok ljubljanskih greznic naj posublimira med reflektorji kulture, bliskanje v pozlačeni lasuljadi gospodarja ostrogledega plenilca … Kako veličastna, zmagovalna kritika zlagane družbe! Vse razumem zdaj, vse je jasno.

Z leve naj primlahajo prizori belih haljic – vroča kri mladenk iz AGRFT-ja – naj jih bo deset in naj šepečejo “čutenje – čut, čutenja čut, čutenju čut, čutenje – čut, čutenja čut, čutenju čut …” v ritmu groze, res srhljivo, utrgano, dramatično in naj se ustnice izražajo v burleskne kremžlje, pena iz mašin za pranje naj prekine spazmične trzljaje mladih damic, naj popeni blazno, izmehurčena izbruhne v kontrapez veselja med nogami vibrature pralnih strojev in iz hrama vseh prisotnih naj se bunkajo oči v zrklih, publika osupne, sapo naj zajema hlastno in nato se desetero deklic poči v čelo, da preseka reko spraševanj po zdravju in da hkrati vrže v desno stran zastora znamenje za vstop v novi akt.

Tretji akt.

Na oder slavnostno prodre razgaljena kamela.

Oh, kako transcendentalno sveti zlati semiš dolgovrate kreature! Vidim jo.

Bridkogrbo bitje naj zamelje svoj obhod umirjenih stopinj po vseh desetih deskah velikašev zgodovine. EJ, EJ, NE! DESET KAMEL NAJ PRILOMASTI! JA, TO, ja! Deset. Na njih pa jezdeci ekstremov; teh deset jahačev samozaposlenih v bordelih mačehe države. Žvečijo naj zrak in pijejo svobodo iz dvogrbega vodnjaka megle.

Ali pa …

Kaj vem če delam prav …

Požeruhi kulturnih obljub so lačni neuspeha nas eterikov kulture in … mogoče me požrejo živega in … če me bodo siti … ajs!

Mogoče sem zletel predaleč. Ne bodo me pustili prostih kril leteti po dvorani izmaličenih obličij častnih gostov. Mogoče pa bi letos odigrali le deset minut deserta ljudske komedijantske drame. Ali kaj pa vem … Miklova Zala?! Samo zato, da bi me časnik in omrežje poljubilo s srcem odobravanja. Pa da bom v poduk umetniškim prednamcem. Narod je pač ješč smrdljivega brodeta burk na prvi šus in rabi ljudsko pest precukranih sladic za dan kulture …

A, a, a … ampak.

AM-PAK-NE!

Pa vseeno moram biti viden; moram biti vreden.

Moram se razkriti, razživeti se v vizijo zastarele rje na prodanih kahlah za okras stopnic do slave nagrajenih velikanov za življenjsko delo brihtnega pajaca brez proteze v grozečih ustih lakote mornarjev poezije in vse to … prav vse to videvam, prav vse to. In ne bom zaklal plamenov lastne domišljije le zato, da bi se narod ob zaslonih obdržal v mehkem razpršilu srčevja, pa zelenin aplavzov in modrine pozitivnih palcev. Pa ni šans! Naj se kremžijo v možganih, pljuvajo izraze žvepla, naj se križajo v nemoč preplačanih položnic naročnine za to zlato tele in vizijo moje plemenite nad-pomembnosti.

Moja vizija je … deset vizij naenkrat.

Srečen sem in multivizionar v skorjici tišine. 

Letošnja proslava nosi vejico navdiha nad ozelenelim bronom hrepenenja po ostružkih paradiža.

Kdor me ne razume, naj pač stisne gumbek za prenos Kulturnega kanala na Kmetijo slavnih. Kdor me ne razume, pač še ni preplaval gnojnice zaplankanih provinc in se bo še letos v Cankarju zaman nadejal plehkoglednega romanticizma.

Oh,

kako je prav, da sem zares nad vsemi.

Naročen, izbran, odbran od množice suhljatomiselnih večin.

Bog nas žívi vse izbrance!

Žlahtne rož’ce poezije smo v samoti časa.

Naj živi ta dan kulture! Samonikli eks pelina.