Naravna vs. umetna inteligenca

Italija, Lombardija, leta 2026

Bolj silovito je vanj zarezoval občutek odtujenosti in tesnobe, tembolj je izkoriščal bliskovite pospeške svojega Tesle po italijanski avtocesti. Pogosto je temu sledil en in isti ritual. Spustil je streho električnega kabrioleta, da bi začutil oster veter. Četudi ga ta zaradi nenadzorovane hitrosti dobesedno zareže v obraz, to sploh ni važno. Edino, kar šteje pri vsem je, da lahko sploh karkoli spet občuti.
Ljubitelju visoko tehnoloških izdelkov tako nevarna vožnja brez emisij postane sredstvo čiščenja lastne navlake. Po dveh infarktih, ki sta sledila vedno po sestanku s poslovnimi partnerji, se je naposled le odločil, da bo počistil pri sebi.
Ko v avtomobilu umirja hitrost in iz avtoceste zavije v smeri krajevne table Milano-centro, se mu zazdi, kot da bi zarezujoč veter – poleg njegove navlake – utegnil razpihati tudi vse njegove najgloblje želje… Včasih si je ni želel, danes pa hrepeni po stabilnosti in družini.

»Fresh Carpaccio di Milano«, zasliši natakarjev glas, ki vehementno mahedra na ulici pred trattorio, »fresh crème caramel, dolce vita, dolce far niente« v daljavi še odmeva njegov glas, ki mimoidoče vabi v goste.
Kje neki Benetke, pomisli, Milano je zanj že od nekdaj mesto senzualnosti in pravi kraj za uživanje v trenutku z ljubljeno osebo. Brazde nemira znova zarežejo vanj. Sit je čakanja spričo velikega hrepenenja. Sit vseh teh spremljevalk za eno noč, pomisli, ko mu oko zastane na lutki v izložbenem oknu Benettona; mulatka, ovita v čipkast korzet, pravilne poteze obraza, svileni in svetleči temno-blond lasje, privlačna, ni kaj, vendar je že toliko vizualno podobnih žensk za eno noč dal skozi, prečul toliko noči z lahkoživkami, ki so se mu ponujale kot na dlani, razkrile takoj vse, kar bi moralo ostati skrito… da si ne želi več tovrstne družbe …dolgočasne so mu… niti za eno noč ne. Po dveh infarktih se mu je zazdelo, da je nov in zahtevnejši človek.
Poleg pomanjkljivo, v čipko oblečene eksotične mulatke je iz izložbenega okna vanj stremela še ena lutka; ta je bila njeno pravo nasprotje – zadržana v razkrivanju, ovita samo v blago, ki se je tesno prilegalo njenim oblinam telesa in je izžarevala povsem drug seksapil; lasje svetleče črni, obraz ostrih potez, ki je poudarjal neko povsem drugo eksotiko Bližnjega vzhoda… in te njene oči, ki so ga budno spremljale. Gleda me s tako resničnim pogledom, se zave zdaj že povsem prebujen iz zamaknjenosti…
Zavedal se je, da se modna blagovna znamka Benetton v svojih promocijskih kampanjah vedno loteva novega družbeno angažiranega vprašanja. Vendar ga ta tema v tem trenutku sploh ni zanimala… kot te njene oči…
Oči lutke so mu razkrivale nekaj, česar mu do sedaj nikoli ni uspelo zaznati pri ljudeh. Nemirno je prestopil v svojih zloščenih čevljih in se povsem približal izložbenemu oknu, da bi se zazrl v ta pogled; poln skrivnosti, topline in prijaznosti, gledala ga je z globokim in mirnim ter hkrati ognjevitim pogledom; zelene oči so dajale videz popolne prisotnosti v trenutku.

Kot hipnotiziran je stopil korak nazaj, močno vdihnil, saj je hotel zadržati trenutek in ugoden občutek. Hitro poišče mobilnik, da bi fotografiral te oči; takšnega pogleda zlepa ne najdeš… Sam sebi se nasmehne, saj ne more verjeti, kako mu je navadna lutka polepšala popoldan. Vidno dobre volje jo fotografira, misleč, takšno partnerko bi želel, da bi me pomirjala s pogledom, in – glej ga zlomka – lutka iranskih korenin se zagleda v kamero telefona in pokaže svoje bleščeče bele zobe. Njene oči so na fotografiji zasijale tako prodorno, da je svetloba skoraj preslepila avtomatično prižgano bliskavico. Zaznal je, sij v očeh, govorimo o tistem siju, ki te preplavi v valu ugodja, udobja in sreče.
Pa ne, da je živa, se zdrzne; za hip celo pomisli, da si le domišlja. Kaj, če se mi je aktivirala kakšna bedasta aplikacija za oživitev fotografij, v pomisleku zdaj pogleduje na zaslon telefona, zdaj gor k njej. Odvrne pogled, da se zave, kaj se dogaja in se spet nagloma okrene; lutka mu sedaj z dolgimi črnimi trepalnicami pomežikne in še pomaha z elegantno kretnjo; da ga povabi bližje. Zazdi se mu, da iz njene zenice posije snop nevidne sijoče svetlobe. Kot dragocena vroča zlitina se občutek ugodja razleze zdaj čez njegovo ukalupljeno telo…

Zdaj mu res ni bilo nič jasno. Zadela ga je strela. A še ni prepričan, če strela lastne ali kakšne druge – tehnološke norosti. Nerealno, pa vendar tako živo. Kaj se pravzaprav dogaja?! Počutil se je, kot da bi mu nekdo vbrizgnil dozo hormonov sreče, njegovo telo je bilo zdaj živo in vsi čuti prebujeni.
Kot da sta oba uročena, sta si smeje zrla v oči, med njima pa je bilo hladno steklo. Vedno bližje sta si bila. Na stekleno pregrado sta naslonila in razprla roki in ju skušala preplesti. Kar naenkrat lutka spregovori v pravilni angleščini s tako milozvočnim glasom, da je že zven njenega glasu bil pravo estetsko doživetje: »S tabo grem«, ga je s sinjino obraza smeje moleče prosila. Še bolj ga je zadelo.

Vse, kar je vedel, je, da hoče biti ob njej. Hkrati ni mogel skriti milijona vprašanj, ki so mu polnila glavo. Vendar sedaj ni želel odgovora nanje. Vedel je, da vsi odgovori pridejo sami ob pravem času.
»Vrnil se bom, ponoči pridem pote«, ji goreče obljubi, zato slovo ni bilo za nobenega težavno. To je bil tisti občutek, ki ga je iskal, ko je kadarkoli pomislil na dvojino.

V visokotehnološkem modernem stanovanju, ki ga ima v centru Milana, se je ta večer brez nje počutil prav bedno. Vse, kar je vedel, je bilo, da mora ponjo. Ni izgubljal časa; ko je ura v milanski stolnici (Duomo di Milano) odbila polnoč, se je odpravil na bojni pohod za svojo življenjsko srečo. Počutil se je kot pravi heroj moderne pravljice, za katero niti sam ni vedel, kako se bo zapletla in tudi končala. Pa to ni bilo pomembno, zanj le je bil pomemben tisti herojski občutek, s katerim se da premagati vse. Zares vse. S tem občutkom ni ovir. S tem občutkom v življenju ni tesnobe. Zaradi tega občutka ne bi imel več potrebe dirkati s Teslo po avtocestah.

Nista dogovorila natančne lokacije pobega, pa vendar je bila prav tam, kjer si je zamislil. Zdelo se mu je, da mu ta ženska lahko bere misli. Že od vsega začetka je imel ta občutek. Kot da sta telepatsko povezana na neki ravni, ki presega vse druge ravni. Toda, kako? Čakala ga je pri zadnjih vratih v skladišče, kjer je predvidela, da ni bilo alarma. Oči so se obema lesketale, planila sta si v tako tesen objem; bila je tako mehka, sijoča in voljna, dišala je po ovsenem mleku, kot kakšen otročiček…In bleščeči lasje so se svetili v soju lune v tej noči, ko je vse mogoče. Vse je mogoče! Ni mogel verjeti svojim čutom, kot da sanja, je lebdel od vznesenosti. Ta občutek bi želel ohraniti. To noč je ukradel lutko, ki to ni bila. Prepletla sta roke in objeta odkorakala proti njegovemu Tesli.

Kar naenkrat se električni avto sam odklene. Spreletelo ga je. Kako je to mogoče? Kdo je odprl njegovo Teslo, ki ga lahko s prstnim odtisom odpre samo on in nihče drug? Spričo vznesenosti ob ženski družbi je na problem hitro pozabil, misleč, da gre za okvaro, bo že reklamiral naknadno, zdaj res ni čas za to.

Parkirala sta Teslo pred njegovim visokotehnološkim stanovanjem. Še preden ga uspe zakleniti, zasliši, da ga je zaklenil nekdo drug. Zgrozi se, zdaj dobi čuden občutek. A mu kdo sledi? 

»Pomiri se,«, ga je prijela z mehko roko in zaupljivo zrla vanj, medtem ko je v njegovem objemu zaznala zbeganost in strah. »Vse ti bom razložila, ne skrbi”, ga pomirja kot malega otroka. 
Ko jo je zaskrbljujoče in zdaj malce tresavo in zbegano gledal, je pred njega pomolela blazinico desnega kazalca svoje leve roke. Na njej je bila neka čudna ukrivljena osmica in vtetoviran, avtorsko zaščiten napis »Neuralink«.
»Kaj mi hočeš povedati s tem?« je stopil korak nazaj in hipno izpustil njeno roko.
»Umiri se«, nežno reče in ga boža, ko zazna njegovo besno neugodje.
»Ne skrbi. Nisem nevarna. Vse ti bom razložila,« ga potreplja in ugotavlja, da ne sme več zavlačevati. 
»Kako si povezana z Neurolinkom?« ga sedaj že vidno mineva potrpljenje.
»Sem nekdo, ki ga je tehnološko podjetje Neurolink grdo izkoristilo. Vem, da ti je zaradi tvojega avtomobila znano, da se podjetje Neuralink, ki ima istega lastnika kot Tesla, ukvarja z implantacijo čipov v človeške možgane. Dobro veš, da so po uspešnem testiranju čipov na opicah v 2021, zatem v letu 2022 začeli poskuse testiranja čipov na ljudeh. Čip snema in spodbuja človeško možgansko dejavnost. Vsadek so leta 2024 prvič uspešno vstavili tetraplegikom in je dejansko pomagal pri poškodbah hrbtenjače in nevroloških motnjah.
Vendar pozor, pozor! Vsa ta medicinska dobronamerna gesta reševanja ubogih in nepokretnih je bila zgolj in le krinka, fina embalaža za nevarno vsebino. Saj množica ni zmožna tega dojeti. Namen čipov ni zdravljenje tetraplegikov, ampak prevlada umetne inteligence nad naravno. Z vgrajenimi čipi naj bi človek pravzaprav dobil predvsem eno – nadzor nad digitalnimi napravami s svojimi mislimi. In možno bi bilo branje človeških misli…”
Proti moji volji so mi v lobanjo namestili mini računalnik, ki je neke vrsta elektronska povezava z možgani za lažji prenos informacij med nevroni in pametnimi telefoni. Tudi meni so vstavili čip in me uporabili kot poskusnega zajčka, čeprav sem se upirala. Niso pa predvideli človeškega faktorja tveganja. Te zanima, kaj se zgodi, če je naravna biotehnologija telesa močnejša od navidezne umetne tehnologije?
Zgodim se JAZ! Jaz sem neke vrste tovarniška napaka Neuralinka in kolateralna škoda neuspele prevlade umetne inteligence nad naravno!« vzneseno pripoveduje oživela lutka in poslovnež jo odprtih ust posluša.

»Moja narava zavrača vse, kar je lažno, moja biotehnologija na njihovo žalost, in mojo srečo, hvala bogu, ni skladna s povprečnim človekom. Zato ne deluje. Sem že po naravi empat z nadpovprečno zavestjo fizične okolice. Že od majhnega sem tudi telepatski empat, kar pomeni, da imam naravno sposobnost branja misli. Zato ne rabim čipa. Vse, kar je zares pomembno v življenju, znam odčitati brez umetne inteligence, ki preprostega človeka pri doseganju lastne sreče samo ovira. Napačno so predvideli in podcenili naravne zmožnosti človeka. Jaz sem glasnik tega, da dehumanizacija človeka zaradi profita ni vedno uspešna,« vidno utrujena od te teme zaključi debato.

»In kaj bova sedaj?« jo vpraša ves žareč in srečen.
»Nič, pripravila ti bom nekaj okusnega za pod zob«, mu pomežikne in mu pade v objem.

»Ti si moja super naravna ženska, moja super robotka, prav takšno rabim za male hiper-robote«, jo tesno objame, pomirjen in končno srečen.

S tesnim objemom prepletena v zanosu noči ležita v postelji in oba hkrati odpreta veke, ko zaslišita krik: »Policija, takoj odprite vrata!«