Mrzel veter mene žene

Tisto, da kar se mora, ni težko, ne drži vedno. Včasih še posebno močno ne drži.

In ta včasih je prav danes. Danes, zdaj in tukaj. Ko je zaradi koronavirusa za prehod meje v bližini mojega mesta odprta samo ta ena in edina vstopna točka in se zato že dvajset minut premikam naprej po meter ali dva, v dolgi vrsti kamionov, ki jo tu pa tam prekinja kakšen osamljen osebni avtomobil. Svoj seznam kletvic sem že izčrpala in zdaj vdana v usodo poskušam prešteti tovornjake v koloni za menoj, ki jih vidim v stranskem ogledalu avtomobila. Ko se mi že tretjič zatakne med 15 in 16 opustim jalovo preštevanje.

Naveličano zavzdihnem in pogled mi zdrsne z ogledalca na cesto. Mak! Kakšno presenečenje! Iz razpoke na cestišču mi svež, živo rdeč makov cvet bahavo kliče: »Poglej, kako sem lep!« Sežem po telefonu, da bi poslikala to nepričakovano lepoto. »Midva sva še lepša!« se oglasita maka z roba travnate gredice kakšen meter pred mano. Kolona se počasi pomika naprej in v telefon lovim vedno nove rdeče makove cvetove. Počasi tudi teh zmanjka.

Kolona zastane. Obračam gumb na radiu, da bi našla kaj pomirjujočega. Zaman. Ogledovati si začnem portrete makov v telefonu. Naenkrat me zmoti šibek hrapav moški glas. »Gospodična! Gospodična!« Ozrem se na levo, v smeri, od koder prihaja glas. Nikjer žive duše. Iztegnem glavo še nekoliko dalj skozi okno avtomobila. Nikogar ne vidim. »Hojla, ozrite se no semkaj!« zaslišim rahlo višji in veliko bolj nestrpen glas. Na gredici, približno pet metrov od mojega avtomobila zagledam čudovit spomenik, na katerem sta v tehniki mozaika upodobljenadva stara svetnika. Kolona se pomakne malo naprej in zdaj sem vzporedno s spomenikom. Za njim na beli steni stavbe zagledam narisano veliko črno pipo, iz katere kapljata dve veliki modri kaplji vode. Pod sliko je na steni siv kvadrat, na katerega so, tako domnevam, pritrjene pipe s pitno vodo za žejne popotnike. Na tem prostoru, kjer se je v moj pogled hkrati ulovilo sakro in profano, fizično in duhovno, ne vidim živega človeka. Jezik se mi začne lepiti na nebo in postanem hudo žejna.

»Gospodična, tu sva!« spet zaslišim. Nobenega dvoma ni – glasovi prihajajo prav iz spomenika. Previdno pomaham v smeri proti pipam in spomeniku. Naenkrat svetnika s spomenika izgineta in namesto njiju je zdaj pred mano samo prazen mozaik iz zlatih kamenčkov. »O, končno nekdo, ki naju sliši!« zaslišim čisto blizu. Glavo potegnem v notranjost avtomobila in se obrnem proti zadnjim sedežem. Tam sedita dva bradata starčka, v svečanih dolgih haljah. »Voda?» mi prvi ponudi pollitrsko plastenko. »Gospodična, a bi nama prosim razložili, kakšno čudno čudo se dogaja na tem svetu zadnje čase?« Oba v pričakovanju upirata vame svoje velike oči.

Globoko zavzdihnem. Kaj naj jima rečem? Naj govorim o koronavirusu? O umiranju, bolezni in novih ukrepih? O zaprtih mejah? O zaščitnih maskah in političnih aferah? O smrti? Stara sta, ogrožena skupina prebivalstva, tako rekoč …

Globoko zajamem sapo.»Področje, kjer stojita vidva, je bilo izbrano za novo čudovito turistično atrakcijo,« se jima pomirjujoče nasmehnem. »Vstopna točka je krožišče tam zgoraj, kjer lahko brez vstopnine vstopite v ta krasni novi svet. Med čakanjem v koloni tovornjakov to področje ponuja zanimivosti za različne uporabnike. Ljubitelji kulturne dediščine si lahko ogledajo vajin mozaik. Po intimni molitvi pred vajinim obličjem, se lahko umijejo s čudodelno vodo iz posebnih vodnih pip, ki je del duhovne mreže čudodelnih vod, kakršna je tudi v Lurdu. Najbolj tolažbe potrebni lahko vodo tudi zaužijejo.«

Poslušata me odprtih ust, se spogledujeta in navdušeno prikimavata, zato odločno nadaljujem: »Če vas pomirja narava, občudujte cvetoče make! Osredotočite se na lepoto, ki vas obkroža. Ste razmišljali, da bi dopust preživeli na duhovnem križarjenju po Jadranu? Ni treba! Naša ponudba vključuje tudi delo na osebni rasti in razvoju – treniramo osredotočenost, iskanje lepega, potrpežljivost, zmanjševanje uporabe grdih besed in vztrajnost!« Kolona se pomakne nekaj metrov naprej. Ker mi gre na smeh, pogledam skozi okno čez cestne pasove. Vzamem v roke telefon, naredim nekaj fotografij, se spet resno obrnem k njima in svečano dodam: »Preskočite s pogledom betonsko razmejitev avtocestnih pasov in si oglejte našo forma vivo različnih lesenih in kovinskih skulptur. Redka, a globoko izpovedna umetnost na prostem!«

»Smem pogledati, gospodična?« se levi svetnik nagne proti meni z zadnjega sedeža in vzame v roke moj telefon. »Saj tu sta vendar dva človeka! Temnejše polti, z nahrbtnikom na rami!«

Vzamem telefon v roke in na fotografiji med lesenimi kipi zagledam dva begunca, ki očitno ilegalno prečkata mejo. »To so naši specializirani lokalni vodiči z mednarodnimi izkušnjami! Naša posebna verzija pobegov, nadgradnja Escaperoom ponudbe za naše najbolj pogumne goste,« jima pojasnim. »Zaradi te posebne ponudbe in nestalne prisotnosti in trajanja različnih elementov nove turistične ponudbe ob različnih dnevih in urah, lahko to področje uvrščamo tudi v adrenalinski turizem,« zaključim svojo predstavitev. V tem trenutku pridemo do zadnjega razcepa pred mejno kontrolo, in voznik kamiona na glavnem dovoznem pasu mi prijazno odstopi prednost. »To pestro turistično ponudbozaznamuje tudi gostoljubnost lokalnega prebivalstva in prijaznost drugih turistov na območju. Višek ponudbe pa prihaja zdaj, tu pred nami – na mejni kontroli.«

»Ooo!« enoglasno očarana vzklikneta.

»Žal pa vaju moram razočarati! Zadnja turistična atrakcija je pravljična igra z imenom Premagajmo zmaja. Ta igra ni namenjena vsem turistom in opraviti jo mora vsak sam. Jaz, recimo, sem bila današnja srečna izžrebanka za to igro. Zato vaju moram prositi, da zapustita moje vozilo.«

»Seveda, seveda, vse za uspešen turizem, gospodična! Se že vračava v najin mozaik. Pa lepo, da smo se spoznali in srečno s to pravljico!«  Komaj to izgovorita, izpuhtita v zrak in zadnji sedeži mojega avtomobila so naenkrat spet prazni.

Jaz sem na kontrolni mejni točki. Zmaji, ki jih moram premagati. Strašni, stoletja stari zmaji. Zmaji, da se človek trese od strahu. Ampak! V torbici imam čarobni predmet, ki reši vse probleme te ogabne pravljice! Samoizjavo čezmejnih delavcev. Dekret 445/2000. In s to čarobno samoizjavo v dvojezični verziji samo pomaham policaju. On mi z roko odmaha. In sem čez.

Na drugi strani se mi začne s srca valiti kamen. Moj sinje moder štirikolesni konjiček me sam pelje proti cilju. Ve, kaj piše na tistem listu. Ve, da me ne sme peljati ne k prijateljem ne k bratom ne k staršem na pokopališču – pozna vsak stavek te gnusne pravljice.

Ko avto še zadnjič zahrza in se ustavi, se kamen še vedno ni odvalil z mojega srca. Tam ga s kremplji držijo pošasti, ki stanujejo v mojem srcu. Živijo v stari leseni skrinji, v katero  vedno znova in znova zabijam žeblje, da bi ostala zaprta. A so te pošasti premočne in večkrat odprejo pokrov in napolnijo moje srce do zadnjega kotička z grdimi slikami z meje. Takrat me napolnijo vsi otroški strahovi pred kontrolami italijanskih policajev z brzostrelkami in resnimi uniformiranimi ljudmi, ki preiskujejo najbolj skrite kotičke avtomobila, napolni me tisti sumničavi Kaj imate za prijavit in dokazovanje, da je otrok, ki ga peljem čez mejo res moj in da sem jaz res jaz. In potem se tem pošastim pridružijo pošasti iz prejšnjih generacij: očetov strah, ko je ilegalno prečkal mejo, da je šel na očetov pogreb in ta isti strah, pomnožen, ko je čez kraške gmajne tihotapil cigarete in jih za gospodinjo, pri kateri je služil, prodajal ameriškim vojakom … nato me zagrabi še mamina stiska, da je ničija in od tam dol in njen strah pred uradnico, ko čaka na potrdilo o državljanstvu novonastale države, ko so staro razsekale nove meje in tisti občutek, da tudi jaz ne spadam nikamor, ki me razjeda kot kislina.  In medtem ko sedim v avtu in končno dojamem, da sem na cilju, me v srcu kljune neka nova bolečina. Večkrat je tako kljunilo v času korona izolacije – najprej narahlo in plaho, kot vrabček. Danes pa je kljunilo močno in odločno – kot ptica ujeda je udarilo. Z vso silo. Pojedlo mi je srce. Z zadnjimi močmi se zavem, kaj je to.

Dvom. Dvom v dom. V to, da ima še smisel prihajati. Potem izdihnem.

Brez skrbi, dragi moji zanamci, moji ljubi zamenojci! Na samoizjavo ni pripeto samo potrdilo delodajalca. Tam je tudi moja zadnja volja.

Žaro z mojim pepelom postavite odprto na trg med obema mestoma. Naj odloči veter, na katero stran me bo razpihal.

Upam, da bodo do takrat s trga že odstranili ograjo.