Mesečev lovec

1.

Med meglicami in planeti,

na prostoru,

kjer sanjajo ptice in se rojeva

nov svet,  kot hruška droban,

in nemočen kot otrok, radoveden in

neznan;

je prostor, ki ga pometa črni veter,

vrtinči puščavski pesek

in zadnji osati lovijo sonce –

tam je moje domovanje.

Skrita v času časov sem verjela

v samoto, tihoto vesolja in

breztelesnost,

kot, da je to edina prava resnica

v življenju po življenju.

Tu je vladal mir.

Tu sem bila sama

Čas pa je poskrbel za zanko,

trohnobo minljivosti,

za čarobnost trenutka.

Dan ni imel časa

niti noč svoje temne zavese,

ko se je vse drobilo, lesketalo,

teklo kot voda, valovalo kot morje.

Na tem prostoru je zraslo drevo.

Kdo je vsadil seme,

komu je vrtinec vesolja prisluhnil,

zakaj je srebrna nit zvezdnega prahu

vdihnila življenje?

Nastala je tišina, praznina časa,

zaman sem čakala na zven, zvok,

piš črnega vetra.

Mesečev lovec pa je lahkoten,

s svojo razsežnostjo vesolja

stal na obodu časa, konici vesolja

in s svojim lokom sejal seme.

Brat moj v ničevosti,

sopotnik v neskončnosti.

Takrat je vesolje izsušilo čas,

dobili smo puščavo.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv