Meditacija ob reki

„Bodi voda, bodi voda, bodi voda“ si ponavljam.

Se spomniš, kako sva sedela točno na tem mestu in te občudovala? Osvobodila podivjane misli, da se razpasejo po okolici, in je ostalo le še tvoje žuborenje? Kako sva pustila, da se valovi strasti zlijejo čez najine in tvoje bregove, in si jih odnašala na daljne obale izgubljenih iluzij.

Molčiš. Nimaš mi kaj reči, ker se ti ne sanja, o čem govorim. Tisto nisi bila ti. Bila je neka druga reka, bile so druge kapljice, druge molekule … Morda je katera od njih zakrožila med morjem in nebom in po naključju spet pristala v isti strugi … a tebe, kakršna si bila, ni več. Enako ime nosiš, pa si vendar vsa drugačna. Ne moreš razumeti, zakaj ga pogrešam. Nikoli ga nisi videla, nikoli se nisi ljubila z njegovimi stopali, hladila njegovega razgretega čela. Nikoli te ni prevzela silna potreba, da se zliješ z njim, se zgubiš v njem.

Šepetal mi je, da je moj. Zdaj vem, da to ne bi moglo biti dlje od resnice. Vedno je pripadal pradavnemu klicu, ki ga je – nemirnega lovca na razpadajoče ideale – gnal dalje. Nisem bila njegov dom. Le počivališče. Ali pa morda čakališče. Podobni sva si, reka. Obe imava v srži neko uporno potrpežljivost. Lenobno in mirno dolbeva, raztapljava, gladiva bregove …

„Bodi voda,“ si rečem naglas.

Odkar je odšel iz mojega stanovanja, z brniškega letališča in končno iz Evrope, da bi si v Ameriki prištudiral licenco za sanje, ti dve besedi pogosto ugrabita moj um. Lahko bi se upirala toku dogodkov. Ga rotila, naj se vrne. Mu postavila ultimat. Lahko bi pobesnela. Razbila stekleno bučko, v kateri je bil cvet orhideje, raztrgala vse njegove slike, zbrisala telefonsko številko iz imenika. Morda bi se naučila igrati saksofon in ga med predpisanimi pavzami enostavno odpihnila nekam v vzporedno vesolje. Lahko bi izjokala vse najine skupne potepe, svoja pričakovanja in tisto brezoblično samost, v katero sem bila pahnjena z njegovim slovesom – a kaj mi to pomaga?

Postati hočem ti!

Teči, kjer morem. Oblivati ovire in jih počasi, milimeter za milimetrom, raztapljati. Moj dotik bo blag in hladen, glasovi pomirjajoči in tolažeči. Kar me maže, bom prečistila. Na plan prinesla vse tisto, kar se hoče pritajiti v globinah.

Kdove, kaj bom našla na tvojih bregovih, če bom dovolj dolgo posedala tu. Mi boš prinesla mir in osvežitev, ali pa boš naplavila napihnjena in razkrajajoča trupla mojih resničnosti, ki sem jih mrcvarila in ubijala, da bi bila všečna, da bi se lažje zlila v ničnost povprečij; boš dvignila na površje črno volno, ki sem jo tako dolgo obdelovala s peroksidom poslušnosti in prilagodljivosti, da se je naposled sfrknila v bela vranja peresa … Jih bom končno znala sprejeti, ali pa se bom prestrašila in pretresena pobegnila?

Kdove, kaj bo našel on, ko se vrne …

Si tega sploh še želim?