Mandarine in artičoki

MANDARINE IN ARTIČOKI

Le še na tržnico skoči. Obožuje tržnice in  danes mora izbrskati artičoke … prave domače… za večerni prigrizek.  Artičokini srčki so zakon … in mandarine!!!  Zadnji trenutek hiti in nori. Vedno!!!

Iz sna, jo kot budilka zbudi glas izpod črtaste platnene strehe: »Kaj želijo gospodična?«

Kakšno primitivno ogovarjanje!!! In to pri mojih letih!!!  Neznanje, pomanjkanje osnovne kulture, bontona in pravzaprav odsotnost vsega…

»Mandarine bi, ne puhle in brez semen, sladke in sočne!«  ji raztreseno uide in pogleda  prodajalca, ki ji v perforirani slovenščini hiti  razlagati o mandarinah… Visok,  kodrolas,  temnopolt in črnook. Moški s širokim nasmehom. In ne neha govoriti…

»S koščicami so bolj okusne,«  in nadaljuje »Koliko? En  kilogram?« Razorožena pred vsiljivo prijaznostjo, je tiho,  in prodajalec polni vrečko, medtem, ko daje pripombe  o lepem, sočnem, enkratnem in nezamenljivem… Osladna gostobesednost. Temnopolti mladenič, mandarine, koščice, sočnost in puhlost… vzame vrečko mandarin, in v hipu ji prikličejo dogodek, jasen in živ, se kot film razgrne  pred njo en doživet teden. Dolgo nazaj.

Šesti dan zvečer, začenja tu, na mestu, kjer se neodločnost končuje. V ozki ulici južnoitalijanskega mesta. Skozi več  faz je šla in dni tudi. In ona stoji  pred modrimi vrati. Pred vrati nekoga, ki ne pozna niti njenega imena, ona pa njegovega pozna le zaradi listka z naslovom, ki ga ima v rokah. V  ozki vrečki iz jute nosi liter belega vina. Vrečka je potiskana z imenom bližnje trgovine. Odločena je!! Temu neznanemu hrepenečemu počutju mora  dati ime. V lepi obleki in naličena je. Diskretno, ne mara pretiravanja, a danes želi narediti vtis!!! In v telesu je vsa živa. Ne ve natančno, kaj je razlog za to življenjsko energijo, a odločila se je, da  ji sledi. Da zradira vse omejitve. Živost v njej poganjata dve možnosti: da zbeži,  preprosto oddide ali da prime za kovinski krogec in  potolče po modro pobarvanih vratih…

Telo prehiti glavo in roka kar sama seže navzgor… Kovinski krogec zaropota, na način, kot da sama nima nič pri tem. Kot bi ga sprožil nekdo drug… Modrina vrat se umakne navznoter … Pojavi se visokorasel,  kodrolas,  temnopolt in črnook  moški, s širokim nasmehom. Hrupno jo pozdravi in močno zajame v svoj objem. Ne želi je izpustiti. Ona ozavesti, da ji ni  odveč in spozna, da besedo hočem razume na nek drug način!!! … Moški govori, govori,  in ona skoraj nič od povedanega ne razume. Hkrati se upira  še zračnemu toku, ki dviguje ohlapno  obleko, razgalja njene mlade noge in jo želi  odvleči po  hodniku speljanem v  atrij… V tem izvotljenem prostoru, kjer so hodniki speljani na vse strani,  vrtinci vetra  močno delujejo.

»Prepih je!« komentira ona.»

Smejoč se, jo vpraša: »Kaj je to prepih?«

»Kako imenujete prepih?« nerodno vrta, da zapolni enkratnost trenutka in čas.«    »Pri nas ne obstaja prepih? Ni besede za kar ti opisuješ kot prepih!« se smeje in odgovarja kodrolasa glava, »samo, odprta vrata in okna so, svež zrak… In veliko ljubezni?«  Danes že drugič posluša zgodbo o stvareh, ki ne obstajajo in nimajo imena … v razvojni fazi nečesa je, kar se je začelo pred nekaj dnevi na  tržnici z besedo hočem… voglio… Nek uvod v neznano stanje, se je zgodil, trajanje, počutje, globino in prepletanje dveh  ekstremnih različnosti.

Radovednost jo je pripeljala v  te okoliščine. Spoznava  jezik in kulturo na jugu Italije.  Odločena je, da to ne bo le znotraj  izobraževalnih  zidov, ampak med ljudmi. Želi videti, čutiti in doživeti. Brez omejitev, brez  kompleksov in brez  pristranskosti, olajšana za težo vseh občutkov s katerimi je prežeta odhajala od doma!!! Omislila si je  radirko za omejitve… Kako deluje? Tako, da tisti hip, ko se omejitev pojavi, v mislih vzame v roko radirko in jo preprosto izbriše!!! Zradira!!! Briše okove domačega okolja in lahkotno diha v labirintu ulic in uličic… In številnih stopnic, stopničk, balkonov, teras… in po ulici razmetanih sredozemskih posodovk… pogledano od blizu  en sam kaos, a oddaljeni pogled kaže poseben red… To nenavadno razmerje kaosa in reda jo pritegne… Urejenost na unikaten način… Kraj je kot  kamnita pravljična dežela… in  ona si želi nekaj novega,  vznemirljivega, ljubečega; nekaj kar ne zna opisati in tudi ne prepoznati, a sluti … da obstaja in je tu nekje blizu. Prav tu in v tem kraju. Med temi stopničkami in uličicami.  Morda se skriva znotraj ulic, v kateri od visokih barvitih hiš,  v  lokalih, ob pitju  kave ali  nakupovanju… ovito v hitro in glasno govorjenje, ki včasih meji na kričanje…

Vsak dan nekaj časa preživi na  lokalni tržnici… spoznava imena sadja in vrtnin… In toliko je novega, njej nepoznanega!!! Da ne omenja besed, ki jih ni v slovarju… Kramlja  z  branjevkami, venderigolami… Tako preživi prvi dan.

Drugi dan hodi sredi  hrupa na tržnici. Opazi, še posebno zanimivo stojnico. Poleg kričeče starejše gospe, stoji kodrolas, črnook in temnopolt mladenič. Hitra ocena: pod trideset. Fant je tiho, in po navodilih,  očitno matere, dela kar mu je ukazano. O, Bog!!!  Kričanje jo odvrne in gre mimo, a ne pozabi pogledati mladega  lepotca. Tudi on jo opazi. Dolgolase  blondinke  so tu  zanimive. Moje starosti   mora biti!!! In  domišlja si, da gleda za njo … Ignorira!!! Kaj pa še!!! Sedaj se bo spogledovala z branjevci??? Tu so še   izobraženci okameneli v tradiciji… To ni  zame!!! Stara gospa ob Adonisu govori in govori. Preveč! Preveč! Odbija! Res je kot odvračalo!!! A, kodrolasi, v kip  izklesan mladenič,  privlači, hoče jo preusmeriti … Oh, ne ne bo šlo??? Ali pa? Ko bi bil sam, bi se ustavila in vprašala o tem in onem … A, ne, ne gre … a neka radovedna  prijaznost se naseljuje v njenem telesu.

Tretji dan jo stojnica ustavi. Posebna stojnica. Že od daleč opazi, da je kodrast mladenič, lep kot Adonis tam. Sam, brez kričečega dodatka. Dobro pogleda in rjava polt se zdi še bolj rjava,  temne oči  še bolj globoko temne … in nasmeh neskončen. »Ooooh, gospodična, glej, glej, kaj si pa danes  želiš?«  pomenljivo vpraša.

»Mandarine, ampak sočne in brez  koščic!«

»Joj  kakšna izbirčnost, moram te podučiti, da so te s semeni veliko boljšega  okusa. In bolj sočne!«

»Prav! Ampak jaz hočem sočne in brez koščic!« se ga z  besedami otresa- Kot  nadležna muha je. Kakšna prepotentna pamet. Plača in gre. Hitro!

Četrti dan ves čas prežene na drugem koncu mesta. Tržnica se  danes zdi preveč naporna. Temnopoltost, kodrolasost in črnookost, imajo dovolj teže za ta dan. Vsa nesrečna in  polna vprašanj je! Na utrdbo hodi in  se pogovarja s strmimi stopnicami. To ji pomaga prebiti notranje dileme. Čim dlje od tržnice. In stopnice razumejo.

Peti dan se še vedno se izogiba tržnici, ampak ozka ulica jo sama pripelje med stojnice.   Adonisova je prazna. Telo je razočarano. Kako bo preživelo še en dan  brez pojočega  besedičenja? Zaplete se v pogovor z branjevko in hoče izvedeti …  Sredi besede jo prekine:  »Ne, ne danes ga ni!!! Ampak zjutraj je nekaj  prinesel in   omenil tebe! Včeraj te ni bilo?! Ostro jo gleda. Kot bi si hotela prilastiti njen včerajšnji dan!!!  Z  vrečko mandarin v rokah komaj uspe ubesediti: »Nič ni treba plačati?« Hitro pozdravi in ve, da bi morala zbežati.  Tiho, po tržnici nosi podarjeni zaklad, vrečko mandarin… Zaklad je neko sporočilo je, a vse je pregledala  nikjer nobenega listka ni… Kaj sporoča? Kaj to pomeni? Spremembo? Pogubo? Nekaj novega? Dogajanje v njenem telesu tudi nekaj sporoča, a ona ne razume natančno…

Šesti dan že ob izhodu iz ozke ulice sliši: »Ooooh, gospodična, končno… Kaj si pa danes  želiš?« pomenljivo vpraša.  Oprezal je, kdaj se bo prikazala … Zdi se, da se pol tržnice  ozira na Adonisovo  stojnico …

»Mandarine, sočne in brez  koščic …«

»Ponovno, kakšna izbirčnost, moram te podučit; tiste, ki imajo  semena so veliko boljšega  okusa in bolj  sočna!«

»Prav, ampak jaz hočem sočne in brez koščic.« se ga je ponovno otresala kot muho.

Pogleda jo in  trikrat reče: »Hočem? Hočem? Hočem???  Pri nas ni besede hočem, so le želje in veliko ljubezni …« in zaključi:  »L’erba Voglio non cresce neanche nei giardini del re!

Non esiste! Capisci?« (Trava z imenom Hočem, še v kraljevih vrtovih ne raste. Ne obstaja. Razumeš?)

On govori in  razlaga in razlaga, in ona ne pride do besede. Kaj zdaj ta tu pametuje, si misli in ga nato sredi stavka prekine:  »Oprosti, kaj  je ta fižol tu poleg mandarin? In ti zeleni kupčki, kako se imenujejo?« Trikrat je zapel nekaj o mami, mama mia … kot bi jo želel z besedami uročiti, in ji hkrati določil ime gospodična  Voglio (Hočem). In nenehno se smeje v široki  belini… Na obrazu, se razlega neka nagajivost, »ma  gospodična Hočem, ti res nisi od tu!!!  To je bob, ne fižol. Ne poznaš boba? To je  tukaj pomembna jed.« hiti razložiti, »gospodična Hočem, vse je odvisno, odvisno, odvisno … Mladega se pripravi v stroku, celega, z lupino vred, sicer pa uživa samo zrnje. Milijon receptov poznamo!« Sledi trikratni vzklik :«Mama mia, kakšna nevednost! Moram  te podučiti. «

Ona v vlogi gospodične Hočem, stoji posluša,  poskuša tudi kaj reči…in tako čudno se počuti, domače, znano, vsakdanje…

»Gospodična Hočem, vabim te na večerjo, danes zvečer! V manjši družbi bomo. Pripravil bom bob kot prilogo, in artičokine srčke z mladim krompirjem. Za posladek pa dobiš najbolj  sočne  mandarine. Začaral bom zate  sočne brez koščic. Prideš?«

»Ne, ne morem,  ne vem, ni časa!!!« Še na misel naj ti ne pride, ji prigovarjajo možgani!!!

»Čas je pojem brez pomena. Tu ne poznamo prave besede za čas!!!  Ob sedmih zvečer gospodična Hočem!!! Da spoznam, kaj pomeni ta hočem!« se zagovori in ji potisne v roke vrečko mandarin in naslov, »tu blizu stanujem.«

Niti v najbolj morečih sanjah, je pomislila in poniknila v eno izmed ozkih ulic. Do prvega bara. Da potrebuje kavo, je bilo vse kar je delovalo jasno.  In v rokah ima listek z naslovom.

MMB, April 2023