Lutka v zelenem

Izložbored beneškega mesta,  ga dan za dnem posrka v reko ljudi, ki jo obdaja. Umetna gibljivost, kričavost, slikovitost, pritegujejo. Prodajajo. Zakrivajo staro, zgodovinsko, večno in trajno. V času in prostoru. Prijetni se zdijo le izvotljeni nadzidki, široke avle, pokriti volti, ki jih novi lastniki lokalov  spreminjajo v prostor za druženje, sedenje in dialog. Prisotnost kave. In nekdo v bližnjem lokalu včasih igra na klavir. On si utira pot. Glisira, v nagneteni, najbolj živahni  ulici domačega mesta. Polno je  naključnih turistov. Zaletava se, opravičuje, premaguje stopničke, na poti do glavnega trga. Vsak dan je tako, z izjemo zimskih mesecev. Tisočkrat gor in dol, od službenih prostorov, do parkirišča in nazaj; ponovno in večkrat na dan, tudi zvečer, ponoči in ob zori.

Ne zaveda se povsem osiromašene resničnosti. Brez enega samega drevesa. Neka izložba z lutko ga  privablja, nenavadno, na čudno nerazložljiv način. Njegovo telo ve, da nekaj manjka v preobilju vsega. Tu pa tam, s kakega okrasnega lonca za zamreženim oknom, kukajo sukulente. So vse, kar v odsotnosti  dnevne svetlobe, lahko raste. Okenske police krasijo tudi plastične rastline, uvožene iz Kitajske. Rezistentne na razmere. Polne silhuet, so izložbe, odetih v ženska oblačila.  Nič moškega  ni  videti. Kot bi bila čas in prostor izvotljena moških … Nobenega!!! Saj so sestavni del našega življenja! Ali morda ne?

Sedaj je noč. Pred slikovitimi  steklenimi površinami on  večkrat počasi drsi, kot bi nekaj iskal, pričakoval, nečemu sledil … Medtem ko je vse, kar zmorejo izložbe, prodajanje predmetov. Ne vedno lepih in koristih.

Poceni pa ni, vsa ta ropotija, ne, razmišlja. In kdo potrebuje kramo? Včasih so velika steklena izložbena okna, kot televizijski  program in se sprehajajo mimo njega. On stoji na mestu … Prepogosto je tako! In ključno je eno izložbeno okno … Ustavi njegov korak. Ali pa  on  s pogledom ustavi njegovo gibanje, ko se počasi premika pred njim? Ni prepričan.

Veliko je. Celotno pritličje mogočne hiše je ujeto v steklo in znotraj stoji plastična lutka. Oblečena vsak teden v drugo obleko. Kraljuje in  privablja poglede. Njena skrbno negovana frizura in velik futurističen avtomobil, na katerega je naslonjena, sta stalnica tega vrtenja in sledenja. In nič drugega. Zlatorjave barve, je avtomobil. Notranjost izložbenega okna izmenoma stoji in se vrti. Giblje se, v levo in v desno. Kroži in nato miruje. Stoji tudi sam! Obtičan!!! Ne more se nagledati. V levem kotu izložbe je mačja postelja in v njej se preteguje tigrasta mačka. Spi v polju svoje namišljene varnosti. Ženska lutka, naslonjena na avtomobil, je zazrta proti njej. Zakrit  obraz ima, zasukan tako, da z ulice ni viden. Kaj izraža? Ne ve! Izraz, čustvo, je skrito za  zaveso dolgih črnih in gostih las. V živo zeleno jakno, je odeta lutka. Do kolen segajočo. Njene dolge noge se končujejo v širokih pahljačastih hlačah in zelenih špičakih. Čevlji zeleno travnate barve,  ležijo posuti okoli nje. Strupeno zeleni čeveljci. Z zelo visokimi petami. V izložbeni sceni predstavljajo travo … Kje je to že videl? In ta lutka? Hoče jo imeti!!!

Pozen je in tema je … Čas se nagiba proti jutru. Medla luna išče konec svoje noči!

Sedaj! Pomisli. Nikogar ni! Vsi normalni ob taki uri spijo.

Iz nahrbtnika potegne majhno, ostro kladivce in udari po glavici kovinskega žeblja. Zarije ga v izložbeno okno. Nekajkrat in močno! Sedaj bo! Danes! Ta trenutek ali pa nikoli. Kot v pesmi. Še trikrat, top, top, top! In steklo? Ukloni se, na mestu udarca.  Zdrobi se in ranjeno pade v notranjost  velikega izložbenega prostora, kjer se razprši med zelene čevlje. Zgosti se na razstavljenih oblačilih. Le stekleni zvok, večjih in manjših kosov, se za kratek čas sliši. Še nekajkrat potolče s koničastim kladivom in razširi odprtino, da je dovolj velika. S kavljem ujeto lutko potegne ven. Precej tiho se je vse zgodilo. Na tla jo položi, pred izložbeno okno. Ko na kamnitih škrlah čaka svojo usodo,  ji z ramen odpadejo roke. Le rahlo nataknjene, so bile. Pospravi pripomočke. Si oprta nahrbtnik, z baterijo posveti naokoli. Kot da bi lahko kaj videl? Nič ni opaziti. Strah se ga polašča. Neprijetno mu je. Roke mu to sporočajo. Tresejo se in nočejo biti natančne. Izpuščajo stvari. Na enem oknu zasveti luč. Pozoren postane; morda ni dobro, da bi ga kdo videl. Profesor, pa kleptoman, razgrajač, razbijač, vdiralec v izložbe … Ni sprejemljivo, da profesor dela, karkoli podobnega … Identificirati se mora s splošno uveljavljeno podobo v družbi. Ostati znotraj kurikularnih načel … Načel??? Načelo je vzrok pojava, iz katerega izhaja samo načelo. To je nekje prebral in popade ga krohot, ko pomisli na ta stavek. Sredi ulice pozabi, kdo je,  zakaj je, kaj tam dela; valja se po umazanih kamnitih tleh mestnega jedra. Nedaleč od svoje  službe. Leži poleg lutke v  zelenih oblačilih,  smeje se, smeje, smeje … Pod  ostrim kotom v izložbi, vidi na nitke privezane torbice … majhne, elegantne, velike, aktovke, malhe, nahrbtnike  … S stropa izložbe visijo kot strupeno zeleni oblaki, v različnih barvnih  odtenkih. Naključni sprehajalec, ki bi šel prav ta trenutek mimo, bi videl  pijanega profesorja, kako se valja po tleh in  se krohota. In poleg njega leži  v žensko oblečen torzo. In bog ve kaj, bi naključnež morda videl v tej sceni? In kako bi jo interpretiral? Še približek tistega ni bila, scena, kar je v resnici delovala tisti hip. Vse izven okvira.  Okvir je dolgčas, pogosto nujen, za naključne mimoidoče. Da ne ustvarijo preveč izvirnih zgodb. Strah je prešel, ko je slišal šum potegnjene vode in zaznal luč, ki je ugasnila … Telo je našlo svoj mir in se usmerilo v cilj. Čez rame je obesil lutko. Čutil je, kako ga je oplazila po hrbtu; črnolasa glava je prosto padla na njegova ramena. Oprijel se je njenih plastičnih prstov na rokah, ki jih je ponovno spel s trupom. Preko svojih  ramen. Roki sta viseli na njegovih prsih in držal jih je kot dve rešilni bilki. Pozorno, ne, kot pa da bi nosil vrečo česarkoli. Lutko nosi, ki bo po pričakovanjih, spremenila njegovo življenje. Na bolje. Poslušala ga bo!!! Nasvetov, tako ne potrebuje. On vse ve!

Kot hodeča, brezoblična gmota je videti, s trupom lutke na hrbtu, ki se bo opotekajoč sesula ob prvem zidu. Se zlila z njim. Vse, kar bo ostalo, bosta kamnita potka in zid.

Počasi  se premika po stranskih ulicah, trup lutke zlit v njegov hrbet. Domov. Morda pa vseeno ni ugodno srečati kogarkoli.

To ni dobro zanj in tudi ne za pomembno preteklost njegovih staršev. Viseči plastični nogi v špičakih segata do sredine njegovih meč. Med hojo udarjata obnje. V ritmu. Tako je, kot hoče! Zadovoljen je.

Že je v preddverju bloka, v katerem živi. Dvigalu. Stanovanju. Oprezen je. Stanovanje je preurejeno, minimalistično in prostorno. Nekaj mesecev je bilo prazno. Sedaj je tu. Preselil se je. Zaklene in lutko postavi na dvosed. Nasproti  troseda  v dnevni sobi, je nameščen.  Na njem  pogosto sedi in počiva. Veliko počiva. Že od rojstva je utrujen. Nasproti okna je, a nobenega razgleda ni opaziti. Le ulično svetilko. Pogled zapira balkon drugega bloka. Ponovno ga preplavi zadovoljstvo.

Med njima, dvosedom in trosedom, stojita visokorasel fikus in moderna svetilka. Samostoječa!

In reče: »Tukaj si! Sedaj boš samo moja! Končno imam nekoga, ki me bo poslušal!«

Lutka se dvigne! Vstane! Pokaže  odpor. Izrazit! Jasno ga je videti na njenem obrazu. Nenadoma je oživel, odpor. Rodil se je iz nasmejane maske …  in ona se vsa plastična želi premakniti  v drugo smer. Odločno reče:

»Ne želim, da name projiciraš svoje težave! Prestavil si me sem,  a meni je bilo dovolj udobno, kjer sem bila.«

In zravnano, kot bi jo nekdo potegnil za vrvico navzgor, ga gleda.

»Razložil ti bom!« vztraja …

Nakazala je z roko, da hoče mimo. Pogledala je dol. On  razume, da pogled dol pomeni prekinitev kontakta. Ustnice je stisnila v dve ozki reži nestrinjanja  … On ne vidi svojega deleža ne-prav,  nič ne vidi, le samega sebe, svojo velikost in potrebe. Hoče ji vzbuditi  bolečino, ki kali iz  pohlepa zraslega v življenju Pepelke.

A, nima prave moči nad njo.

In njen odpor postaja vse jasnejši: »Moja vloga je, da stojim v izložbi, da nagovarjam slehernike, ki hodijo mimo. Jim nudim upanje in jih oživljam iz dolgočasnega vsakdana! Jim pokažem lepo, privlačno, modno … Jih nagovarjam brez besed. Jih spodbujam! Ne, pa, da sem le tvoja!!! Tvojost,  svojost, boš moral poiskati sam v sebi!«

»Ne morem naprej, brez vere, da mi nekaj, nekdo pripada! Potrebujem stvari. Ti mi lahko pripadaš … lutka si! Ukradel sem te, prilastil sem si te, tako kot so si drugi mene … in vse, kar je bilo mojega.« proseče reče.

»Inerten si, v takem stanju se nič ne more zgoditi! Ni potencialne energije! Organizirati moraš svoje izkušnje. V red jih moraš spraviti. Iz kaosa, ki ima ime »Preveč«, moraš ven!«

Nasmehnila se je, si z roko poravnala  zeleni ovratnik, kot da jo bo oviral pri tem, kar namerava povedati: »Napako delaš! Ne, z enakim! Novo je potrebno … Nikogar, niti mene, lutke, ni mogoče prepričati, da ti pomagam preseči  raven, v kateri si zacementiran. Ne, proti tvoji volji! Sicer si lutka, ti. Moja volja ni tvoja volja! Sam boš moral  prepoznati raven, v kateri si obtičal!!! Nihče drug ti ne more pomagati! Sploh ne stvar! Tudi  lutka ne, kot sem jaz.«

»Ne zmorem sam!«

»Opusti odvečno. Zabetoniralo ti je korenine!!! Kako ne vidiš? Ne razumeš vzročnosti nepovzročenega? Dobro poglej! Deluje! Z nevidno, globoko silo.  Vse je zavozlano, prepredeno in vplivno. Ne moreš iz gmote, če nimaš  prave niti v rokah! In prava nit ni v predmetih! Ni v lutkah! Ni v meni! V tebi je! Vrni me nazaj! Če me premakneš, spregovorim in  dobim sposobnost spreminjanja! Ti pa ne želiš živeti z mojo spremenljivostjo, živostjo!  Ti me želiš v posesti in me uravnavati s čarobno paličico. Jaz pa, sem, jaz. Po želji nikogar, ne delujem. Lutka sem!«

Sklenila je roke, jih začela gnesti in se dvignila z dvoseda, ki ji je bil namenjen. Iz vitke podobe se je spremenila v žensko v kratkem krilu. Bolj podobna kontrabasu, je postala, kot  živemu bitju. Imela je obute nogavice posute z živobarvnimi cvetličnimi vzorci. Skupaj z dolgimi nogami so izginjale  v elegantnih visokopetnih  škornjih, s špičasto konico. In vztrajala je v tej obliki! »Nič mi ne more čarobna palčka,« je rekla, «močnejša sem od nje.«

Ni razumel, kako vzdržuje  telesno statiko, ves čas je dajala vtis, da se bo prekucnila. Še to? In on je želel le mir.

»Ti je všeč? Te spominja na tvojo ambivalenco? Prosi! Vsak dan, večkrat na dan! Za svojo spremembo!!! Za razumevanje in za nov odnos! Za tistega, ki je odšel  v črepinjah bele kavne skodelice. Sam ga delaš! Odnos! Lutka ga ne zmore. In potem se sprašuješ, kje v odnosu si? Med stvarmi  ni odnosa, je le razvrščenost!» je slišal.

»Želel sem le  tebe, lutko, ki posluša, sedaj pa poslušam sam … ne pridem do besede. Nisem želel poslušati. Govoriti sem želel.»

»Prestavil si me. Zato sem  pridobila moč preobrazbe. Silna sposobnost raznolikosti se v novem okolju razvije v meni. Lahko sem  ustrežljiva, nežna in ljubeča, lahko pa kontrabas … sovražna in gospodovalna … Ampak sem! Sem!!! Bivam. «

Ulegel se je na trosed in obraz  usmeril v zunanjo praznino okna, kjer je še vztrajala tema. Videl je svoje življenje in svoje mesto, pred silnim deževjem in nenadnim  dvigom vodne gladine.  Povodenj? Opisana v stari knjigi? Ne! Bilo je prej! Voda je zalila vse, kar je imel in tudi vzela vse … Brez besed, brez opravičila in razlage. Brez milosti, se je razlivala povsod in kolonizirala mesto, v katerem življenja za človeka dolgo ne bo več.  Morda celo nikoli več; namreč vedno, ko se je voda z zagnanostjo prelila, je segla malce dlje čez črto in si vzela delček prostora. Brez bojazni,  pomisleka, spoštovanja do česarkoli … Hotela je nazaj prostor, ki ji je bil nekoč  odvzet … Nekoč! Ni kazalo, da ga namerava ponovno vrniti. Jemala je počasi in vztrajno. Da ruši in nosi s sabo domove in življenja, je bilo nepomembno. Ko je  vir  vodovja usahnil in se je vse naokoli umirilo, je opustošenje  ohromilo tudi najbolj pogumne. Mesto je bilo videti veliko smetišče. Bližnje stolpnice so se sesedle vase  in se prekrižale vsevprek, s tistimi, ki so  še dan prej kot sveče stale. Visoko. Ena poleg druge. Vse je bilo prekrito s plastjo rezultatov dolgoletnega človekovega delovanja. Usedlinami ustvarjanja iz pohlepa … velika ladja, ki so jo valovi vrgli na obalo, kot bi bila iz lego kock, se je zarila v stolpnico. Tako pristala obrnjena na bok … iz nje je nekaj temnega odtekalo. Iz mesta se je vila dolga bela, ozka plast, kot cesta in  ponikala v vodo. Na novo  postavljena  plaža z veliko zrnatega peska je nastajala. Vlekla se je v neskončnost pogleda. Med peskom so bili gladki, od valov obdelani stekleni delci. Otroci morske vode, rumenkasti, zelenkasti, bele barve in prozorni. Čakali so, da jih  kdo pobere in umetniška duša iz njih kreira nove izdelke. Novo … Modrih je bilo zelo malo, le tu pa tam. Ni modrega stekla, redko je, drago …

Sredi gorovja te ropotije je  ležala lutka. Na  trebuhu. Glavo je imela poraslo z dolgimi črnimi lasmi … in v živo zeleno oblačilo, je bila odeta  …  lutka iz izložbe … z dela telesa je visel le prazen rokav, plastična roka kožne barve, je odtrgana ležala nedaleč stran. Kako se lahko neživi predmeti pod vplivom sil znajdejo tam, kjer jih ne bi nikoli pričakovali? In jim ni mesto …  Katera sila omogoča ta kaos??? Voda je z debelo plastjo zalila njen, lutkin, avtomobil. Ni ga bilo več videti in ona je plavala v njegovi bližini privezana z nevidno vrvico. Postajala je le delček kupa smeti, ki se bodo nagrmadile, ko bo voda odtekla …

Zaslišal je domofon … pognalo ga je s troseda  in znašel se je v prostoru okamenel v predpretekli želji. Ostala je le usedlina pijanega moškega? Kdo? Prihaja? Pospraviti mora? Preko pločevink piva je stopal in prevrnil steklenico viskija in  začutil vlago na  bosih nogah. In zaklel in lutko je hotel skriti v omaro in … nič ni bilo,  le neka zelena, živo zelena  mehka odeja na  dvosedu in en glas s strani  fikusa v kotu: «Ali veš, kaj za žensko pomeni zapit moški? Ali veš kaj za žensko pomeni pijan moški??? Kot smetišče je, ki ga ni mogoče nikoli  izprazniti!!!« je odmevalo.