Luč rojstva

      Mraz je zaškrabal v tišino, šilasto se je zavrtal v večerjenje v samotni kamniti hiši, odročno postavljeni pod reber, na kateri se je še vlekel gozd in se odeval v novo snežno obleko. Od starega štedilnika je posevalo nekoliko toplote, le toliko, da se je mraznina v hiši odmikala v prazne prostore, kjer se je molk strjeval v sragaste kristale in se je jok davnine že zdavnaj spremenil v nem prah, neviden v skorjasti temi. Andreju se je pozdevalo, da je zunaj vse tako uglašeno s pričakovanjem tistega tihotnega večera, ko bo zvon v oddaljeni cerkvi plenknil v noč in vabil premražene molivce, da gredo k polnočnici, potem pa bo kuhano vino. Jutri bo božič, je pomislil in smrknil, da bi zatajil samotnost in krčevito otopelost, ki ga je že nekaj dni zakovala v nemevice ob štedilniku. Po cele ure je lahko tako sedel in premišljal o časih, ko je še bos tekal po snegu, ko je bila hiša polna luči in so se orehi trkljali v predbožični čas. Spet je dreznil v žerjavico v štedilniku, da se je iskrovje zabohotilo in se vzdignilo v iskriv steber. Umirilo se je šele, ko je na potlevke vrgel novo poleno, ki ga je malo prej posušil na robu štedilnika. Prav veliko si je dal opraviti z drvmi; dolgo jih je odbiral spodaj v hlevu, kjer je bila včasih živina, zdaj so pa tam drva. Prekladal jih je in jim določal, kdaj bodo končala v starem, požrešnem štedilniku, ki že dolgo ni bil pošteno ometen in popravljen, a njemu je še služil. Včasih ga je celo ljubkovalno očistil. Najraje je nad njim grel roki, včasih pa se je tudi sklanjal nad razpokano ploščo in spustil solzo na vročino, da je izhlapnila v ničnost, v trpko pozabljenost na obrobju vasi, ki je tonila v zaraslo pozabljanje – trgovine že dolgo ni več, gostilna, kje je že ta čas, in šolski avtobus so ukinili, ni več otrok, se mu je napletalo, ko je moral spet ven po nova drva. Za trenutek se je ustavil na pragu, za hrbtom je čutil toplo valovanje, zunaj pa se je mrakoba spajdašila z ostrim mrazom, ki je zamenjal južne sape, narinjene sem od morja, te so prejšnje dni tako hudo tlačile megle in jemale pogled čez rob, vse dol do kovinske sivine morja. Premišljal je, če si je iz mesta prinesel vse za praznike: pomaranče so, sladkor, ja, kava, kvas, moka, olje, vžigalice, rezervne baterije za radio, za luč, ja. Kaj pa žarnica, rezervne žarnice pa nisem kupil. V sobi, tista bo zdržala, ta v kuhinji pa!? Joj, rekel sem si, da jo moram kupiti, pa sem rekel. Samo kaj, ko moraš v tisti veliki center, samo zaradi ene usrane žarnice, drugo že dobim v manjši trgovini na trgu, drugo ja. Še potico sem si kupil, moj bog, še to, si je skorajda očital. Žarnica, te pa nimam. Če bo ob luč, bom v temi, se mu je grenko zaprispodobilo. Šel je v hlev in s pomočjo žepne svetilke nabral nekaj drv, da bi imel še topel večer. Odločil se je, da bo vsaj do desete skušal ostati buden. Sam si je rekel, da bo moral malo potrenirati, kajti jutri je božični večer in bo treba počakati vsaj do polnoči. K maši pa ne bom šel, si je šepnil. Takle, že štirinajst dni se nisem pošteno umil, pa tudi cape so, moj bog, muzejske, natrgane. Ja, ko bo sejem dol v mestu, bom pa kupil nekaj cenenih cap, bom, kakšno trenirko bo treba, pa hlače. Te so umazane in strgane na dveh koncih. Šivati se mi pa ne da. Pa sem znal, o sem, se je v mislih pomenkoval s seboj. Previdno je nesel drva in gledal nov sneg, ki se še ni povsem sesedel. Stacana gaz pred hišo se je že nekoliko zožila, kajti malo vetra se je prikradlo popoldan, le toliko, da se je uprizoril majhen ples s snegom. Upal je, da bo burja odgnala otožnino južnika, a se je ta le počasi umikal sneženju, sprva je močno deževalo, potem se je pa le sprevrglo v šplahtasto šumenje; nekako proti jutru se je to zgodilo in do večera se je bela perjavost naredila v lep pokrivek. Šele pol petih je, ga je zdrznilo, ko je ošinil veliko uro nad vrati v kuhinji. Še malo pa bodo poročila, potem si bom pristavil kotlič za polento, ocvirke še imama, hvala bogu. Ja, moja pokojnina, moj bog. Še dobro, da si pridelam krompir in zelje pa repo. Saj … pa prašička si zredim, letošnji je bil lep. Madona je bil spotegnjen, špeha pa bolj malo. No, je pa klobas več, teh pa je. In jutri za večerjo bodo, o ja, pa pol litra rdečega iz Istre, ah! Naj Jezus ve, da sem ga vesel, naj ve, se mu je utrinjalo, ko je spet sedel na zaboj za drva ob štedilniku. Še dobro, da se je tako počasi obrnilo. Če bi se na hitro, bi zagotovo spet bil žled kot tisto leto, moj bog. Kako je lomilo gor v gozdu, moj bog. Ko sem gledal tiste ledene rogovile, se mi je zdelo, da so tam same gozdne spake, ne pa drevesa. No, no, počasi bo nehalo snežiti. Ljudje bodo s traktorji razrinili poti, da bodo lahko šli k maši. Zdaj je lahko, zdaj imajo freze na traktorjih in gre. Včasih pa smo vse naredili z lopatami. Glavno cesto smo kidali po več dni, da smo jo za silo odprli, do hiš pa se ni dalo priti, tudi do marca meseca še ne. Ko so začeli kupovati avtomobile, so jih puščali spodaj na križišču in ob nekdanjem hotelu, ki je že skoraj propadel, samo še črne stene so, črne na strani, kjer je včasih bil dimnik in je vlaga posesala saje. Saj je v moji kuhinji tudi tako, glej, se je domislil. Stena je polna rjavih in črnih zaplat, ker vlaga srka sok saj. Kaj pa, če bi si malo orehov natrl in prigriznil kruh, ki sem ga prinesel iz mesta. Lep črn hlebec sem kupil. Letos je bilo veliko orehov. Joj, kako sem se nagledal dveh veveric, ki sta jih nosili. Pa kar nič se me ne bojita. Jaz takole sedim na klopi pri sosednjem orehu, oni dve pa kar hop na tla, pa oreh v tačke pa skok dva in tja proti smrekam za hišo. Jej jej, te živalce. Pustil je temotnosti, da se je dokončno zlila v kuhinjo. Skozi razpoke na štedilniku je poseval živahen ogenj in risal črte na sajast strop. Nekaj časa je kar tako nemel in se skušal zamotiti s poslušanjem ognja. V misli mu je kapnila slika iz dni, ko je še hodil dol v tovarno, ki je tudi ni več. Božič takrat ni bil spoštovan, ne. Tovariši so se mi smejali, ko sem rekel, da bo luč rojstva vsem razsvetlila pamet, ko bo čas zato. Menda sem enkrat to rekel ob malici, nedaleč stran je pa bil sekretar, mlad bradat človek. Poklical me je k sebi in mi rekel, naj svoje privatne verske vzgibe obdržim zase, tako je siknil tisti tovariš, ki je zdaj v politiki. Sicer je že ostarel gospod, a je na desnici in pridiga drugačno politiko. Ne maram politike, ne maram, se mu je kolcnilo. In če bi prižgal luč in si res natrl nekaj orehov. No, po kladivce grem, deska je tamle, orehi so pa v shrambi, v stari omari, tam pa ni žarnice, se je spomnil. Vstal je in previdno pritisni na stikalo. Luč je razbila steklovino teme. Na mizo je dal star časopis. Vzel je žepno svetilko in šel v shrambo. Tam je dolgo brkljal in preverjal, če je vse na svojem mestu. Opazil je, da je nekaj načetih krhljev; miš, si je šepnil, miš. Ja, bom od Johance le vzel mačkona, bom. Po novem letu grem ponj. Ne, ne, pa ne bo šlo, je že prevelik, domov bi ušel. Ni kaj, bo treba počakati na pomladno zalego, takrat bom vzel mladička, samčka bom vzel. Se bova kar zmenila, ko ji bom šel voščit, se bova. Ti hudič, kako so se zaredile, se je jezil. V žepe si je natlačil orehov, pa še pest krhljev je vzel, da si bo skuhal kompot, ki ga je rad po malem pripival cel dan. Počasi je tolkel orehe in jih drobil med zobmi. Nenadoma je žarnica začela mežikati. Kaj pa zdaj, ga je stesnobilo. Zabolščal se je gor v prašno hruškasto žarnico. In potem je počilo. Nenadoma je ostal v temini. Nekaj časa je kar sedel in se ovijal v otožnost. Na, pa je šla, si je na glas rekel. Malo prej sem si očital, da je nisem kupil spodaj. Na, zdaj pa bom imel luč rojstva, na … Na sveti večer bom v temi, na … Da bi ga čakal v sobi ob drevescu, tam je mraz, osem stopinj kaže termometer. Ne, ne … Tipaje je iskal žepno svetilko po mizi. Končno jo je dotipal. Postavil je stol pod svetilko, stopil nanj in previdno osvetlil žarnico. Ja, šla je, nitka je utrgana. Spomnil se je, da stikala ni izključil. Počasi je stopil dol in šel do stikala. Spet je šel na stol in previdno odvil žarnico. Potresel jo je in slišal, kako nitka udarja ob steklo. Zunaj pred hišo v belem balonu je žarnica, v sobi je še ena, katero naj vzamem … Iz sobe ne, iz balona pred hišo, se ne spodobi, tista mora svetiti na sveti večer, mora, da bodo videli ljudje spodaj na cesti, da sem doma, da čakam rojstvo Jezusa … Tista mora svetiti. Če jo vzamem iz spalnice, no ja, tista je komaj štirideset vatna, temno bo, temno … Ja, ne bo druge. Kar ponjo grem. Ko je privil žarnico in jo prižgal, se je kuhinja kremžasto kopala v slabi luči. Prej je bila sto vatna, zdaj pa tole. No, no, za silo bo, saj bo jutri prišla luč rojstva, jutri zvečer, se je tolažil in si šel gret roki nad štedilnik. Pozabil je na poročila ob petih. Zastrmel se je na nek naslov v starem časopisu – tam je pisalo o bančni luknji. Zamislil si je luknjo v steni v banki spodaj v mestu. Ja, kradejo, kradejo, dokler je kaj. Bog bo že uredil, da bo prav. Meni nimajo več kaj vzeti. Penzijo mi prinese poštar, na banki nimam računa, nič nimam, samo to staro hišo in svoj mir. In jutri ne bom v temi, ne bom, luč rojstva bo sijala name …