Luč nevidnosti
Hodiš po mestu, mrke postave mimo tebe hite.
Otožni obrazi, katerih misli v neznano beže.
Osamljena ptica, pozdravi tvoj notranji nič,
na poti prazna piksna, čas te tepe kot bič.
Pogled zre v daljavo, daleč tja nekam proč,
tam za obzorjem, kjer tudi podnevi vedno je noč.
Čakaš svetlobo, da prižge ti notranji žar,
v družbi ljudi, ki za nič več jim ni mar.
Na vlaku izkušenj in neizpolnjenih želja,
kjer nobeno pravilo in dogovor ne velja.
Iščoč svoj trenutek svetlobe v večni temi,
tavaš v njem, dokler se ne zdani.
Nov dan se rodi in pride za nočjo,
a tudi podnevi si svetiš z nevidno lučjo.
Osamljen v družbi si mnogih lažnih veseljakov
samih sebi lažnivih in smejočih se obešenjakov.
Na vlaku izkušenj in neizpolnjenih želja,
kjer nobeno pravilo in dogovor ne velja.
Iščoč svoj trenutek svetlobe v večni temi,
tavaš v njem, dokler se ne zdani.