Literarni ex-tempore Ob mrzli reki

Literarni ex–tempore Ob mrzli reki

Kar nekaj časa je preteklo, pa vode tudi, preden smo le organizirali prvi tovrstni shod pisateljic in pisateljev, ki imajo moč in željo, da v danem trenutku ustvarijo literarno zanimivo stvaritev. Tokrat smo nabrali, za začetek, čisto spodobno, sedem ustvarjajočih, ki se s svojimi zgodbami tukaj predstavijo. Vsak ima svojo izpovedno poetiko in svoj stil izražanja, kar kaže na njihovo zrelo moč literarne obrušenosti. Pohvaliti velja vodstvo Lavričeve knjižnice, da nam je ponudilo možnost in zmožnost realizacije te in takšne prireditve – prvi literarni ex-tempere v naši državi, vsaj za prozne ustvarjalce, kajti poetiki se večkrat snidejo, imajo celo festival, prozaisti pa, največkrat, ob nagradah. Mi smo zastavili, da bi tak shodni način postal tradicija, in tudi zato, hvala Lavričevi knjižnici, da nam je ponudila zavetje in mogočno podporo. In seveda tudi hvala udeležencem, ki niso samo iz bližnje okolice, recimo, gospa Zinka je prišla iz Celja, gospa Mirjam iz Kopra, gospa Liljana, no že nekoliko bližje, iz Črnega Vrha nad Idrijo. Sdelovali so: Mirjana Majer Babič, Lara Brankovič, Dominik Kobol, Liljana Homovec, Zinka Puhan, Mihaela M. Tihelj, Tjaša Živec. Vrstni red objav je nekoliko spremenjen, vsi so pod svojimi prispevki napisani.

Dela nastala na prvem ex–temporu

Retro

Bruna je predramilo razbijanje v njegovi glavi. »Kje sem?« je bilo prvo vprašanje, ki se porodilo v njem. Obrnil se je v levo in v mračni svetlobi spalnice opazil sivo glavo na sosednjem vzglavniku. Spet je zaprl oči in napel svoje misli.

Takrat je privrelo iz njegove z alkoholom zalite podzavesti: »Nevio, fantovski večer ….«

Zastokal je, malo od bolečin v glavi in malo od moralnega mačka, ki je že začel pretegovati svoj popolni žametni kožuh.

Nevio je dvignil glavo in krmežljavo pogledal okoli sebe, tudi on se ni dobro znašel v novi situaciji. Običajno se je prebujal sam v svoji veliki zakonski postelji, tokrat pa je ob njem ležala čisto gola moška glava.

»Dobro jutro,« je s skrhanim glasom pozdravil Bruna, ko se je prizemljil in ugotovil, zakaj sta skupaj v postelji. Bruno na obisku, gresta na Gretin pogreb, se je spomnil. Pogledal je na uro in kot blisk sedel pokonci.

»Osem je že, greva, da bova do časa na Gretinem pogrebu, pogrebci ne bodo čakali.« 

Odtaval je v kuhinjo, poiskal v hladilniku hladno pivo in ga natočil v dva kozarca.

»Saj se ti meša, saj imava v krvi še vedno zadnji sinočnji viski, ni nama treba piti piva« je Bruno z nejevero zrl v natočena kozarca. Vseeno je posnemal Nevia, ki je na dušek zvrnil svoj kozarec piva in si natočil še preostanek.

Urejanje pred odhodom ni bilo dolgotrajno, najdlje je trajalo Brunovo britje, ki je zajemalo celo glavo, ne le brade. Zdaj sta se že počutila malo bolje. Pivo je potolažilo in umirilo prebujenega mačka.

Nevio je sedel za volan svojega rdečega kombija zastava 850. Dokler so skupaj, kot ansambel,  potovali z enega na drugo prizorišče njihovih glasbenih nastopov, so mu pravili Fičo. Velikokrat jih je rešil tudi pred spanjem pod milim nebom. Zdaj je Nevio previdno obrnil ključ, kot bi se bal, da bo zatajil pokornost, a motor je v trenutku nežno zabrnel.

»Slišiš, kako lepo teče, niti v njegovi mladosti, pred petindvajsetimi leti ni imel tako čistega glasu.«

Bruno se je oziral po njihovem Fičotu, njegova notranjost je bila enaka, kot pred leti, le vse je bilo čistejše in bolj urejeno in v zadnjem delu ni bilo spalnih vreč poleg klaviatur, dveh kitar in ostale elektronike, ki so jo rabili za njihove nastope.

»Kot da se peljeva na špil pred petindvajsetimi leti. Se spomniš, kako je bilo, ko smo igrali na domačem festivalu? To so bili časi. Sinoči sva spila štiri viskije in imava danes mačka. Takrat nisva štela piv in viskijev, pa ruma in žganja, ki sva ga popila in sva še vedno zmogla stati na nogah in se, sicer počasi, pa vendarle, privleči do doma,« se je Bruno podal v skupno preteklost.

Tisto poletje je njihova skupina, ki so jo sestavljali Greta, Nevio in Bruno, igrala ob morju v hotelih, kampih, na festivalih, le redki so bili dnevi, ko so bili prosti. Bruno se je odzval povabilu, da med drugim nastopijo tudi kot predskupina znanemu ansamblu na koncertu v njegovem rodnem kraju. Tako so sedli v kombi in se pripeljali do Brunovega doma v manjši vasi blizu koncertnega dogajanja, kjer so jih z veseljem sprejeli. Njegova mama se je v tistem dnevu naravnost zaljubila v Greto. Ko niso oni trije tičali skupaj in se pripravljali na nastop, je bila Greta v kuhinji ali na vrtu skupaj z njegovo mamo in neutrudno sta klepetali o …. ni vedel o čem, a tem jima nikakor ni zmanjkalo.

Koncert se je dogajal znotraj mestnega obzidja, na platoju, ki so ga v poletnih mesecih večkrat spremenili v prostor za družabne dogodke. Njihov trio, Begin ali tudi Be Gin, je bil predskupina, saj so bili poznani le najbližjim, niso bili še uveljavljeni na glasbeni sceni. Ta nastop se jim je zdel odlična priložnost za promocijo, zato so se dobro pripravili na izvedbo svojih petih avtorskih skladb. Pod odrom se je že v času njihovega nastopa nabralo veliko ljudi in vsi trije so občutili pritisk zaradi lastne želje po prepoznavnosti. Bruno je z odra opazil, da je med poslušalci tudi njegova bivša ljubezen Adela, dolgonoga rjavolasa lepotica, ki je prišla na koncert samo zaradi njega, saj ni bila ljubiteljica te zvrsti glasbe.

Njihovih pet skladb je hitro izzvenelo in čakal jih je dolg večer, ki so ga lahko prebili kot poslušalci in plesalci ob glasbi ansambla na odru ali pa za šankom z naključnimi znanci, bivšimi prijatelji ali sošolci, ki jih je srečeval predvsem Bruno. Samo pobrali so se z odra in že se je znašel ob Adeli in tam tudi ostal cel večer ob izdatnem nalivanju s pivom in z drugimi bolj koncentriranimi alkoholnimi dodatki.

Greta je nekajkrat prišla mimo Bruna in ga samo nemo prestrelila s svojim ostrim pogledom iz velikih rjavih oči. Ni mogla skriti svojih občutij, svojega ljubosumja, jeze, užaljenosti, da jo Bruno ob vsaki priložnosti zataji in se brez zadržkov predaja lepoticam, ki se pojavijo na obzorju. Nanjo se je spomnil le, ko ni bilo druge ponudbe.

Tako sta Nevio in Greta plesala in pela pod odrom, se zabavala po svoje. Tudi Nevio je bil tisti večer hudo žejen in ko se je okrog polnoči koncert končal, je bila njegova mera polna.

Kdo bo vozil do doma? Brunov in Neviev vozniški je že zdavnaj odplaval v izdatnih količinah zavrženih telesnih tekočin proti reki in morju, Greta pa ni vozila, vsaj uradnega izpita ni imela, a se je odločila, da bo nocoj ona na šoferskem sedežu, ne bo težko biti boljša od Bruna ali Nevia, vožnja bo zagotovo varnejša.

Greta in Nevio sta že kar nekaj časa čakala v kombiju in Greta je opazovala, kako se Bruno in Adela ljubeče poslavljata. Pihala je od jeze, Nevio pa je že dremal na sedežu ob njej. Šele ko je Greta ihtavo potrobila, sta skočila narazen in se končno poslovila.

Kombi je poskočil, ko je speljala s parkirišča, a niso prevozili še kilometra, ko je Nevio planil pokonci in zahteval, da ustavi. Zapeljala je v stran, Nevio je pohitel iz kombija in kmalu za njim je izstopil še Bruno. K sreči je bil v bližini grm, ki je zastiral pogled na dve trpeči kreaturi, ki sta izločali odvečno vsebino na napačnem koncu svojega telesa, drugače bi se jima verjetno pridružila tudi Greta.

Izmučena sta se privlekla nazaj, sedla in zaprla oči. Tako je Greta, ne da bi obnemogla potnika opazila, najprej obrnila kombi in potem peljala nazaj proti  njihovemu izhodišču. Ko je ustavila in izstopila, jima je odprla vrata, ju vsa začudena potegnila na plano, v zadnjem delu poiskala njuni spalni vreči in ju vrgla pred njune noge. Stala sta kot dva nesrečneža, začudena, s sklonjenima glavama, ki sta bili pretežki, da bi ju zmogla držati pokonci. Potem je Greta sedla za volan in se odpeljala.

»Kaj pa zdaj?« sta se spogledala.

»Ja, takrat pa sva bila reveža,« se je predramil Bruno.

»Kakšna reveža neki, dobro nama je dela Gretina lekcija. Če ne doživiš na lastni koži nečesa bolečega, ne koristi nobeno pregovarjanje. Se spomniš, kako je Greta mirno zajtrkovala, ko sva se okoli sedme prikazala na kuhinjskih vratih? Zobe si umita, smrdi vama iz ust, je bilo vse kar je imela povedati preden smo se naložili v našega Fičota in se odpeljali nazaj proti morju.«

»Zakaj je Greta sploh umrla, kaj se ji je zgodilo? Saj je bila stara toliko kot midva,« je končno vprašal Bruno.

»Raka je imela, hitro napredujočega, ni bilo več pomoči,« je Nevio odgovoril med zbranim strmenjem na cesto.

Po slabi uri vožnje sta se pripeljala do prijaznega primorskega mesteca, parkirala, Nevio je vzel šopek, ki ga je prinesel s seboj, in se naprej odpravila peš po ozkih gasah med hišami in zidovi obraslimi z bršljanom. Tukaj vročina še ni bila z vseh strani, saj so ozke gase preprečevale soncu, da bi jih pregrelo. Ustavila sta se pred vrati hiše, ki je bila malo umaknjena iz gase, kot da bi bilo pred njo majhno dvorišče, toliko da bi lahko na zid naslonil kolo ali pa postavil stol in opazoval sosede, ki bi hodili mimo. Zdelo se jima je, da slišita glasbo, da nekdo znotraj igra klavir. 

Nevio je potrkal.

Glasba je utihnila, v vratih je škrtnil ključ.

Zagledala sta bled obraz, ki so ga obvladovale žareče, globoko vdrte rjave oči, čelo se je podaljševalo v golo glavo, retro hipijevska srajca je prekrivala shujšano telo.

Bruno je obnemel z odprtimi usti.

»Greta …,« je hripavo zašepetal in se naslonil na steno hiše.

Liljana Homovec

Hubelj še vedno šumi

”Mami!, ne moraš kar tako!, na hitro, kar nekam oditi, nikomur povedati, ugasniti mobitel in ”čao”!, kar nekam ”po svoje!”, ji očitajoče govori hči Tonja.

Nasmehne se v sebi – šla bom, še jutri bom šla, odločno pomisli – ti dnevi so vedno najlepši in ona rabi ”pobeg” … V Novo Gorico bom šla, se na hitro odloči, pobrska po spominu, ne spomni se, kdaj je bila nazadje tam … ali pa v Trst – morda na Van Goghovo razstavo v Muzej Revoltella, se sprehodila po glavnem trgu Piazza Unità d’Italia – kakor mu pravijo Italijani, popila dober italijanski espreso … kamorkoli na Primorsko – tisti konci so tako lepi.

Naslednje jutro se zbudi zelo zgodaj, res lep dan se obeta, ko s skodelico kave stoji ob oknu in gleda hrib v daljavi, katerega so že oblili sončni žarki. V miru popije kavo, se uredi in že sedi v avtu z odklopljenim mobitelom v torbici.

Vozi po avtocesti proti Ljubljani – vrhovi Kamniško Savinjskih Alp so sramežljivo prekriti z megličasto zaveso, med sveža različno obarvana zelena polja so se vrinile svetlorjave flehe – lepo je, premišljuje. Na radiu ima nastavljeno postajo ”Rock radio”, njena najljubša, pojača glasnost in na ves glas zapoje v duetu z Nino:

Odhajam z vetrom,

še pred zoro bom odšla,

že kilometer vstran

od vsega kar poznam,

odhajam z vetrom …

Pretiranega prometa še ni, le v okolici Ljubljane, kjer je stičišče cest, se ustvari le malo gneče čeprav je sobota; čas dopustov je tu, pomisli. Naprej se promet umiri, tu in tam švigne mimo, kot strela, kakšen avto s šoferjem, ki z divjo vožnjo lovi svoj ego.

Pripelje do Razdrtega, od odcepa Nanos. Zavije proti Vipavi, Ajdovščini, Novi Gorici, Udinam; naslednjič bo šla v Trst, se odloči.

Cesta se spusti po pobočju Nanosa proti Vipavski dolini. Manjši viadukti, tuneli, rahli ovinki, pa povsod pa zaščitna ograja, ki zakriva pogled na ustje doline, le vasi in njih cerkvice, ki štrlijo iz zaselkov je videti ob vznožju vzpetin. Včasih te je, ko si zavil z avtoceste, takrat, ko hitre ceste v to smer še ni bilo, pričakal prelep razgled po dolini in imel si občutek, da te ta z razprtimi rokami vabi v objem.

Upočasni vožnjo in občuduje pokrajino: prelepa je – Nanoška planota, planota Hrušice in vsa zelena Vipavska dolina. Odpre okno in globoko vase vdihne dišeč primorski zrak – drugače diši kot štajerski: po cipresah, rožmarinu, cvetju, po rodovitni zemlji, vinogradih … in veter s sabo nosi esenco vonja po morju …

O, kolikokrat se je vozila tod?, pomisli. K bratu, ko je bil pri vojakih! Najprej v Vipavi, potem v Ajdovščini; v Palah je bil, Vojaška Pošta tisočdvestošestinšestdeset, Ajdovščina – kasarna Srečko Kosovel – takšen naslov je imel, dobro se spomni. Bilo ji je odveč tisto potovanje, ja!, pravo potovanje je bilo to takrat – z avtobusom, cesta od odcepa v Vipavsko dolino je bila slaba – stara, vijugasta in avtobus je imel postajališče pri vsaki vasi, pi vsaki malo večji hiši, se ji je zdelo. In bil je poln potnikov, veliko takšnih, ki so, tako kot ona šli obiskat vojaka. Prvi so izstopili že v Postojni, naslednji v Vipavi in zadnji v Ajdovščini. Klime ni bilo, zrak je bil slab, brez kisika, smrdeč po izpušnih plinih, zadušljiv … ropotalo, škripalo in treslo je, ljudje so molče sedeli in tudi stali, potopljeni vsak v svoje misli in pričakovanj. Ko je izstopila, je vedno imela občutek, kakor da bi zapustila konzervo polno, pokvarjenega fižola.

Po nekaj mesecih ji je bilo lažje, veselila se je obiskov pri bratu … potem, ko je spoznala

Anteja, Anteja iz Splita, Dalmatinca, kitarista …

Nemir se je polasti, ko se spet spomni nanj, čuti ga v grlu, v trebuhu, pri srcu, v glavi oživi izvir spominov – kje je?, kaj počne, je v redu?, pomisli.

Odcep za Ajdovščino! – ne premišljuje, vklopi desni smerokaz in zapelje z avtoceste, zavije proti mestu, pelje mimo Hoferja, Lidla, starh, novih poslovnih stavb – vsega tega takrat še ni bilo, razmišlja … pripelje do krožišča; kam? … vozi že drugi krog, hvaležna Bogu, da ni pretiranega prometa … gleda – nima pojma kje je, še nikoli ni vozila tod? Garmina ne uporablja, ne prenese tistega elektronskega besedičenja: ” Čez … petdeset … metrov … zavijte levo…”.

Koliko let je že minilo od takrat?, petintrideset?, štirideset? izgublja občutek za čas!, ko pripelje že tretjič okrog, zavije desno … Hubelj – zdi  se ji, da vozi v pravo smer, da bo morala kmalu zaviti levo; ja, takoj za mostom zavije levo, v tisti smeri so Pale tam je bila takrat vojašnica, tja je hodila po brata, tam je bil tudi Ante. Daleč se ji je zdelo od avtobusne postaje pa do ”kapije”, do kasarne. Pot se je vlekla in težko je nosila – stvari in hrano od doma zanj – mama ji je, kolikor se je dalo, napolnila hladilno torbo z jedmi, ki jih je imel brat rad, zanj in za njegove prijatelje je rekla … več jih je bilo, poleg Anteja še: Vasko iz Makedonije, Boban in Stevo iz Srbije, Dado, Zijad in Ibro iz Bosne, Goran iz Varaždina, Pavel iz Prekmurja. Združila, spoprijateljila jih je tista ” spoštovanja vredna vojaška sila”, aparat prisile, kombinacija zapora in norišnice – tako si ji je takrat zdelo, ko jih je poslušala in za očeta – ”vzgojna ustanova” za vse, ne samo za brata, je trdil.

Potem pa … ne! ne bo zdaj mislila na tisti ”potem”! si zabiča.

Toplo ji je, lica ji žarijo, nanje si izmenično polaga ledene dlani, a ne pomaga, vročica jo obliva – vedno, ko se spomni nanj – Ante, Ante Hrvatin mladi glasbenik, kitarist iz Splita.

Še zdaj ga vidi: visok, postaven s kratko, kratkimi lasmi – takrat in tam najbolj pogosto frizuro. Na dlaneh začuti njegove ”ježkaste” lase, kot takrat, ko mu je z dlanmi drsela po njih. Spomni se njegovih iskrivih, modrih oči, kakor v morje se je potapljala vonje in plavala v neskončnih željah, sanjah. Njegova polt je bila nežna, porjavela, z nežnim strniščem, ki nikoli ni bodlo; ustnice mehke, rožnate, sočne, vedno smejoče, dlani mehke in tople z dolgimi prsti. Na blazinicah, nekaterih izmed njih je imel zatrdline na koži – od strun … da, vse to je videla, vse to je občutila takrat pri svojih komaj osemnajstih … Spomni se njegove silhuete, ko ga je od daleč videla prihajati, v malo preširoki vojaški srajci, prekratkih vojaških hlačah, z opasačem in s titovko z rdečo zvezdo na glavi … Takrat so vsi vojaki imeli nek specifični vonj, Ante pa je drugače dišal, po mandeljnih se ji je zdelo … In njegov glas, ko je govoril v tistem pojočem, dalmatinskem narečju … še zdaj ga sliši.

Vozi počasi in si ogleduje kraj – levo, desno, na pravi poti je, to ve, a vse je tako drugače …

Kje je tisti prostor ob Hublju, kamor so hodili ob sončnih, toplih dneh? se sprašuje … gleda, išče kaj, karkoli, da bi jo spomnilo … ne najde … ne spomni se, ali je bilo to kje tu, ali kje drugje … na drugi strani?, morda celo ob katerem drugem potoku … zajame jo žalost – vedno večje luknje nastajajo v njenem spominu, se zave.

Tam, v travi, ob potoku so večkrat posedali v toplih dneh, na debelih, volnenih, olivno zelenih vojaških dekah katere je Zijad prinesel iz kasarne. Bodle so na golo kožo, grizle in imele še poseben, smrdeč vonj – po masti za čiščenje pušk, po naftalinu, po plesni, po posebnem, za vojsko narejenem čistilu, ”drnč” so mu rekli .

Na sredino ene izmed njih so položili hrano prineseno od doma in pijačo, katero so kupili v samopostrežni, jedli in pili so. Veliko besed, veliko smešnih, manj smešnih zgodb izza ograje, iz vojašnice je bilo slišati in smeha, ne spomni se, če se je še gdaj potem toliko smejala.

In Ante, Ante je igral kitaro, zasanjano jo je igral; v levi roki je nežno držal njen vrat, njegovi prsti so božali njene strune in nežno drseli po njih; njegove oči so se, božajoče jo, sprehajale po njej – ves čas jo je ogledoval, jo pestoval v naročju, kot najbolj krhko stvar na svetu. Iz nje je izvabljal najlepše zvoke, najlepše melodije, tako je takrat čutila …

Še Hubelj je včasih utihnil ob njih se ji je večkrat zdelo.

Včasih je Antov pogled s kitare vendarle zdrsnil k njej – gledal jo je, se ji smehljal – utapljala se je v modrini njegovih oči; hromila jo je, v trebuhu je prebudil frfotavčke – neštetih drobnih metuljev in ji pregnal spanec  kar nekaj naslednjih noči … Takrat si je želela, da bi v naročju pestoval njo, samo njo, namesto kitare, da bi jo gledal, božal z rokami, z ustnicami in nikoli odložil …

Drugače je; ja, vse je drugače … Parkira avto in izstopi … diši, zrak še vedno prav posebno diši. Gre do mostička čez Hubelj – to glasno, odločno  šumenje pozna – kot glasba se ji zdi. To se ni spremenilo, pomisli, enako šumi, šumi kot takrat …

Od nekje daleč zasliši smeh, glasno govorjenje, vsi križem govorijo, jeziki se prepletajo med sabo:  srbo-htvaščina, makedonščina, albanščina, bosanščina, slovenščina, v različnih narečjih in potem  –  dobrote so že skoraj izginile, steklenice so, skoraj prazne obležale v travi, besede so postale vedno redkejše, tišje, zvoki dremeža, spanca  vedno glasnejši – takrat sta z Antejem pobegnila; malo nižje ob potoku in se skrila za gosto drevje in grmičevje, ki je raslo ob njem … takrat je pod dlanmi čutila njegove ”ježkaste” lase, njegovo nežno polt in na svojih, njegove sočne ustnice.

” Lipa moja, lipa moja; ća bi ja tibi da …” ji je šepetal in jo stiskal k sebi …

Hodi ob Mladinskem centru, po parku ob njem, sede na klopco in premišljuje: zakaj takrat ni šla z njim? Očita si, stiska jo v grlu, v pljučih se ji spet napihne velik balon, ki jo tišči, duši … žal ji je – ko bi lahko čas zavrtela nazaj, spet pomisli.

Zakaj on ni ostal – vzvišeni, ponosni Hrvatin, Hrvat!, z jezo pomisli. Niti stikov nima več z njo, le s Tonjo …

Sedi, paše ji hladen veter, ki zapiha in hlad, ki veje od Hublja in njegovo glasno šumenje – pomirja jo.

Zasliši korake in močan, odločen moški glas, ki nekomu govori; zdrami jo:

” Tukaj, sin, je bila tista prava šola življenja, resnično!, ti rečem! In prijateljstva; in prav posebnega smisla za humor. Tu je bil multikukturni center, združenje različnih religioznih in etičnih pripadnosti. V kasarni je bil prav posebni moški svet, s posebnim življenskim stilom!, s posebnim bontonom obnašanja!, s posebnim žargonom! … Tu so iz fantov delali moške – in to, sin, to!, to! vam danes manjka!”

Obrne se. Vidi visokega, starejšega, čednega, še vedno postavnega možakarja, ob njem mlajšega, verjetno je vnuk, pomisli. Nasmehne se. Starejši ne neha pametovati in mlajši pridno, prikimajoč z glavo, posluša … le kaj si misli, starec!, pomisli; zdaj je svet drugačen, vse je drugače … le Hubelj še isto šumi: glasno, odločno, na isti poti …

Počasi vstane in se napoti proti parkiranemu avtomobilu. Takrat ga zagleda : stoji naslonjen na avtomobil in jo čaka – še vedno ima ”ježkaste” lase, nosi preveliko srajco in prekratke vojaške hlače, le titovke z rdečo zvezdo ne nosi več. Smehlja se ji. Ona sede za volan , on poleg nje – zazna vonj mandeljnov, še diši …  Pred priključkom na hitro cesto pomisli: naj zavije proti Novi Gorici ali proti Razdrtem? in odpelje potem proti jugu?

Časa nima več dovolj in – nikoli ni prepozno – na jug bo šla, se odloči. Z nogo močno pritisne na pedalo za plin in s preveliko hitrostjo vozi proti Razdrtem, kakor da bi hotela kaj ujeti.

Zinka Puhan

Šepet reke

Lesen most jo je ustavil. Zazrla se je v vodo, ki njen pogled vsrkala v smaragdni objem. Čez leseno ogrodje, je padala dolga zavesa visečih vej. In ustvarjala dramatične scene, polne simbolike … V vseh odtenkih zelene. Kaj, če gre preko mostu? In potem po drugi strani navzgor mimo travnika poraslega z ločjem? Kot bi most vedel, da se poslavlja od preteklosti, jo je vabil v prihodnost. »Drugo smer izberi!« je prihajal prisluh navodila. Korak je sam spremenil prvotni načrt.

Tudi poltiho šepetanje jo vabi. Shenandoah,  sliši tiho mrmranje melodije. Pod mostom rahel vetrič, odzvanja to prekrasno pesem. Sliši jo, posluša, šum, bučanje … vse je le melos, ki se  zliva v uglasbljeno besedo, Shenandoah.

Reka je, ki je še nikoli ni videla. Ne zares. Sliši, sopran, tenor, zbor … Ve, da stoji ob malo večjem potoku, provincialni rečici, kjer si niti v sanjah ne moreš predstavljati, da … Da? Da, ni videti drugega brega. Ne tu. Vse je majhno in na dosegu roke … A, voda je živo mogočna. Sveža.  Njej daje občutek, velikanske vode … rešiteljice.  V roki nosi zaklad, dva kamenčka in išče najboljši položaj, ki ga ponuja reka … Videla je, kako vodni curki rišejo vzorce in mandale, v odtenkih sivo modre do ledeno bele. Včasih so se barve prelile v zelenkasto, smaragdno, sinje-modro, modro-galično. Sproti nastajajo bleščeči mehurčki in oblačkasti diamanti vodnih oblik, ki si jih je težko zamisliti. Začenjajo nastajati s pahljačastim slapom, ki se izlije pod kamnit most in je  resnični začetek te vodne lepote. Po sredini struge  se hitro spleta čipkasta koprena iz belkaste vodne pene. Potem se vse prelije v  grafitno kamnito sivo barvo vode in se rjavkasto zlije s tlemi. Ponekod poraslost kamna z mahom ponuja črnikast odsev. Hodi! Pred njo se bohoti gromozanska, mogočna vrba, Bela vrba (Salix alba). Ob Hublju. Visoka je  trinajst metrov in njeno grbančasto,  stoštiriindevetdeset centimetrov debelo deblo, se zdi v sredini izvotljeno. Prebere, da sodi med izjemna drevesa.  Ona čuti to in vidi v nebo segajočo krošnjo, ki se hkrati dotika obrežja in  sega tudi v prostor sredine struge. Tam se rečica nežno prelije in zariše linije ženskega obraza, do druge strani brega … Jasno ga je videti. Vodni curki zanimivo začrtujejo obraz, vse od las do ust. V celoti je slutiti njegovo lepoto … Le za hip.

V brezoblično liso jo spremeni, strohnela veja, ki jo reka nosi s seboj. V sekundi.  In odteče. Ženski obraz.

Gotovo jo bo pomirila valovita rečna pot, tako si je mislila in z glavo drugje, zavezovala lahkotne športne čevlje. Iskanje likov v vodi jo zabava. In prav tako določanje barvnih odtenkov. Reka je po obilnem deževju umirjala svoj tok in iskala ustaljene poti pod vejami vrb žalujk.

»Meni niso všeč ustaljene poti, a trenutno nimam moči, da bi zanimivosti iskala v vrtanju globje in globje, dlje in dlje! Ali morda, Bog ne daj, više in više.« je na glas rekla.

In nadaljevala dialog z reko: «Le misli imajo prosto pot, upirajo se dušečim  pogojem in pričakovanjem. Vedno  enakim in istim. In vsiljenim. Sistem.«

Pove, da se je uprla nepričakovano! In na odziv začudenosti pojasnila: »Z razlogom, se je krožnik izmuznil iz rok in  znašel na kamnitih tleh. Razleten na tisoč koščkov, je za vedno spremenil svojo obliko in funkcijo. Nikoli več ga ni bilo mogoče sestaviti … Nikoli! Prav tako, tudi ne  bele keramične šalice za kavo. In še ene. Prav tako bele.  Le amorfne črepinje so ostale in njeno življenje brez veziva, ki bi ustvarjalo ovinke in gladilo ostre robove. Denimo tako, kot voda  brusi  ostrino na videz definirane obrečnosti. Pričakovala je, da bo življenje gladilo in obrobljalo nastavljene črepinje … bele … povsod! Motila se je!!! Ponovno in ponovno. Same  črepinje. Razložiti, pojasniti, je nameravala z njimi …

Včasih, stvar, razbitina, pove več od pojma, dejstva, namišljene stvarnosti. A, to se  ni zgodilo … Nekdo razbija, ne da bi vedel, da to počne. Razbitine človeške duše so ranljivejše, občutljivejše. Zadnjič, je to  storila. Nato v sekundi sprevidela,  da tudi prepozno. Trideset let. To bi morala narediti trideset let prej. Zadnjič, prepozno, trideset let, je premleval  počasni duh med koraki, zelenega obrežja ob šumenju vode. Časovni okviri. In izogniti bi se jim morala. In tudi okvirom drugega jaza, ki so bili tako veliki in srkajoči, da so pre-okvirili in vsrkali vse okoli sebe. Življenja, ljudi, usode, poti … Nihče ni opazil njenega dušenja. Nje cele. Všečna je bila dušeča. Nemočna. Sprejemali so njeno ranjeno omahljivost in  nelagodje,  kot povsem normalno. Prilegajoče okoliščine je ustvarjala sama sebi. Sledila so tavanja ob reki, tavanja k reki, pogosta. Podobna reki se počuti, ki ne miruje. Ki hoče odteči …  Primerja se z reko, pogovarja se reko,  poje z reko, joka z  reko. Joka ob reki. Ni vedno prijazna. Ta reka. A, kdaj pa kdaj, je. Ne kritizira. Ne omejuje. In v zavojih poti ustvarja peščene kotičke, da se ji ljudje lahko približajo in čutijo njeno bližino … milino, svežino, pretočnost … Njeno naročje.

Varni so peščeni zavoji kopnega, čeprav se le malce stran, dol vodno vse spremeni in se glasna peneča  gmota vode obrača in vrtinči  … Ona je medtem malce izgubljena. Črepinje so ji izpile vso moč, ne zna jih sestaviti in nikoli doslej ni pomislila, da to tudi ni potrebno. Lahko bi jih preprosto stresla v vodo … da jih le ta s pomočjo skalovja, kamnov in časa obdela. Lahko bi. A, ni. Je le človek, ki otrpne, ko se zgodi preveč naenkrat, išče in išče trohico odločnosti, da  bi svoje bitje in bivanje spremenila  v obred … Obred: »Gre! Pride!«

Stopicala je po sredini utrjenih lesenih desk. Star most ponuja viden kontrast bistri reki. Čas se ji ne pozna, pod leseno brvjo. In deske? Mestoma so se deske uklanjale pritisku trajanja. Sprva je bila neodločena. Ustavila se je, naslonila na ograjo, pogled usmerila v odtekajočo vodo. Je varno? Nato je z roko s poševnim metom usmerila kamen v sredino tolmuna in rekla: »Vse česar ne potrebujem več, naj gre. Naj gre! Vse slabo. Naj gre!«  Za izginulim kamnom je ostal le še navidezni vodni koncentrični krogec. Odtekajoče brzice, so ga posrkale vase.

Zadovoljno se je namuznila, mhm, in se z drobnimi koraki premaknila na  drugo stran mostu. Njene oči so pobožale kamen, v odprti pesti desne roke. Nežno ga je pogladila z levico, se še malce sprehodila sem ter tja. Uživala je v šumenju vodnega baleta. Trenirala pravi način zaleta in pogled usmerila k pritekajoči reki. Voda je ustvarjala nenehne kolobarje, odločno pritekala,  se zatikala ob skale, oblikovala naravne fontane, se vztrajno vrtinčila in stekala v majhne tolmunčke … Ššš, ššš,ššš … In nato vihravo našla pot navzdol v kamnitih ožinah. Osredotočeno! Penasto! Skoraj belo. V vseh odtenkih bele!!! Za barvo, ki ni barva, je odkrila,  nešteto odtenkov … vse tu v teh brzicah, jih je resničnost odsevala: peščeno bela,  smetanasto bela, sveže bela, hladno bela,  antično bela, optično bela,  prometno bela,  masleno bela, slono-koščeno bela, biserno bela, ledeno bela, stekleno  bela, bledo bela, sivkasto bela, bledega obraza. Odtenkov beline, ki jo ustvarja podlaga, je neskončno veliko … Na dnu je opazila  modre koščke steklovine. Narava vode jih zataknjene v rečno blato in trave, brusi in spreminja v brezoblične delčke, kot da so del nje … Težnjo po okoljski homeostazi izražajo ti koščki. Postajajo izvorno nerazpoznavni. Obrušeni kot  rečni kamenčki so in oblikovani, le modra barva sporoča, da so tujek … 

Kamen je usmerila najbolj daleč, kar so izmerile oči … Ponovila je met, zamahnila in rekla: »Naj pride!« Dobro, je imela v mislih. Ljudi, dogodke, čas … Nato je zaprla oči, se obračala okoli svoje osi. Osredinjala se je. In opogumljala. Ponotranjevala. Voda je  medtem neukrotljivo iskala pot navzdol,  preskakovala skale in padla, mogočna drevesa. Pot si je vila med visečimi vejami in šepetala, šepetala, šepetala. Ko se je v ravnini izlivala v drobnozrnato peščeno kopno, le s komaj slišnim, ššš. Iz vode je slišala besede, cele stavke, melodijo in ob tem videla popisano notno črtovje. Note. Da tudi note so se oglašale.  Sporočajo? Kaj vse? Zagledala je pianino … tisti, ki si ga je vedno želela; videla je napis na njem.  V kotu je stala harmonika in nedaleč od nje instrument, tako lep, tako prefinjeno izdelan in tako nežno položen. Violoncello. In  vsi instrumenti so igrali sami od sebe.

Slišala je note in  besede in glasove: »Oh  Shenandoah, reka,  želim te videti, slišati  glas tvoje bučne vode … Reka, neprijetno mi je, ko me sedaj pot vodi stran. Od tebe. A, slišim bučnost  tvojega vrtinčaste plesa. Greš domov? V morje? Jaz grem! Čez veliko reko grem. Vidim veliko reko … a, rad bi pred očmi imel  domačo dolino in tebe. Tvoje bistre  vode … Te slišal bučati, Reka.  Reka. Že sedem let te več ne slišim. Pravljično število in veliko časa. Ne vidim te. Tvoja bučnost je postala nema. Gluha. Ujeta ostaja v  meni. Kot notranji glas, ki se kot tvoja voda steka v globine. Mene pa pot vodi k  veliki reki!«

Tako, morda gre tista pesem. Ne spomni se povsem.

Šumenje, šumenje, šumenje. Misli, misli, misli. Medtem, ko posluša petje in besede reke pred sabo, pogled počiva na  toku igrivih tolmunov in majhnih slapov, ki drzno iščejo por naprej čez pregrade … In vedno jo očara način, kako vztrajno spodkopavajo obrežna drevesa, ki se tu pa tam, kot vžigalica uklonejo. Sledi mogočni tresk v vodo. Morda predvčerajšnji dan? Dan prej? In se prepustijo naravi, temu, kar pride in mora priti!!! Neverjetna so, ko z bogato razvejano krošnjo pogosto poiščejo drugi breg. Ustvarjajo žive mostove, kjer so zatočišče našli bobri. Voda vrti, šumi in rahlo uklanja upor dreves, dokler ne popustijo. Nato jih potiska navzdol in pomika globoko v rečne ožine, kjer se pogosto za dalj časa zagozdijo … In na drugi strani krošnje voda eruptira v mešanici, ki je videti kot sladkorna pena … Se obrača, sili ponovno navzgor, od koder je pritekala in se nato prekucne in zopet vrača  in vrača, s počasnimi premiki vzdolž po strugi … Nežna voda potiska mogočna drevesa, jih premika s peresno lahkostjo; tu nič ni nemogoče, je pomislila. In vrtinci glasno šumijo, prasketajo, plešejo svoj mogočni ples brezkončnosti. Do kod?

Glas vode je dodal nekaj novega … šumenje je prešlo v nežen sopranski glas. Melodija je nostalgična, a globoko mogočna v želji: »Videti!« Oh, Shenandoh … kako milo so se note izlile v glas. Voda je tekla in šumela; in nato  moški tenorski glas iz ozadja  in nato basi  v čudoviti glasovni harmoniji … Vse to zazna v šumenju. In zazdi se ji keltsko provansalskega izvora. Če je to mogoče? Ma ja, v tetovirani generaciji, je vse nemogoče in mogoče … zlasti še, če te življenje ne pusti na cedilu in se stekaš v brezkončnost reke  preteklosti, reko brez mostu. In nato zagledaš kovinski most povezovanja, bodočnosti. Obarvan nebeško modro. Nič ni izgubljeno.

Prihodnost je tu, čarajo jo mehurčki žive padajoče vode, modrozelene barve z diamantno bleščečim odsevom in obrobo, ki se preliva v biserno belo barvo.

Mirjam Majer Babič

Na svoji poti

Zora se je nežno razgrnila čez obzorje in naslikala dan; ravno prav topel, kot mehko zavetje zgodnjega poletja, a hkrati dovolj hladen, da duša lahkotno zadiha. Ta čarobnost prvih sončevih blagoslovov, preden pademo v vročinski objem, se zdi kot čudovita prekinitev; kot zadnji nežni trenutki pred silovitim prihodom poletja. Ko se svet ustavi v nemilosti vročine, se ljudje poskrijejo v senco svojih domov ali preprosto pobegnejo, iskat tisti okus življenja, ki bi ga tako radi živeli. Zanimivo, da se večino leta odločajo za ždenje v nezadovoljstvu, kot bi le tako njihov oddih imel smisel in ne obratno. Ah, kdo bi razumel … tako pametni in tako butasti, da ne znamo poskrbeti niti zase, razmišljam, ko v objemu gostega zelenja stopam po ozki makadamski poti. Te spokojnosti narave ne zmore zamenjati nič na tem milem svetu; človeška roka ne bi mogla poustvariti te čarobnosti.

Danes začuda še nisem srečala nikogar, niti živalic ne – morda je tisto nekaj tam zgoraj zaznalo mojo potrebo po samoti. Ne morem trditi, da tudi sama ne iščem načina, kako izprazniti z vsakdanjimi šumi prenatrpan um; da umirim misli, ki brezciljno letajo v vse smeri, kradejo trenutke in dušijo življenjeljubega duha.

Še enkrat globoko vdahnem ta razkošni duh zelenine in postojim. Čez priprte veke pustim, da vsak delček napetosti v meni izgine, prisluhnem trenutku in se predam tistemu občutku biti tukaj in zdaj. Ne vem, ali ta traja sekunde ali ure, a v tem času preprosto sem, dokler me oddaljen šepet ne vrne v čas mojega telesa.

Nekaj me vleče, da slepo sledim njegovemu klicu kot bi mornar sledil očarljivi pesmi siren iz skrivnostnih globin morja. Prebijam se skozi goščo pritlehnega grmovja, dokler ne prispem do rečice, ki je po obilnem deževju iz skromnega potoka narasla v mogočen tok. Na skalni plošči ob tolmunu se ustavim, osvobodim stopala ozkih čevljev in previdno potopim prste v hladno vodo. “Fak je mrzlo,” siknem, ko sunkovito potegnem noge nazaj k sebi. Smejim se svoji reakciji, ej, kot da bi pričakovala toplice. Prekrižam noge in se zazrem v slap, kako v svojem jeziku žubori in lahkotno ustvarja peneče snežno bele vrtince.

Prav potiho me iz sanjavosti trenutka vrne misel, kako opazujemo in prisluhnemo šele, ko je nekaj dovolj glasno ali ko divje vzkipi in razburka sicer mirno gladino. Umirjenost je vrlina; pogosto tako prezrta, tako samoumevna … Tebe, rečica, to ne gane. Ne oziraš se na nesmisle sveta; vztrajno dolbeš dolino, skozi katero potuješ in tvoj tok, tako preprost, a vendarle tako pomemben … tvoja esenca napaja življenje, vdahne dušo žejnim snidenja s teboj. Res je, da se včasih razbesniš, narasteš in divje bučiš, ali pa povsem umiriš, da skoraj neslišno bežiš proti svojemu cilju … Morda so kdaj tvoje danosti izkoriščene, tvoja moč preizčrpana, pa vendar … Ti tečeš svojo pot.

Tjaša Živec

ZA OBZIDJEM (TABLE)

Stopnice. Leva, desna, leva, desna, leva … noga se premika. Vsak korak me nosi proti vhodu v mogočno stavbo. Diham globoko, plavam v jutru. Diham in se bodrim. Primem za kljuko, potisnem vrata in kakor petelinje kikirikanje skozme zajadra … drin drin … šolski zvonec! Zavedam se prostora in energije okrog sebe. Zbudim se! Nov dan, nov boj, nova možnost za obstoj. Vljudno pozdravim malo in veliko, se čekiram in že korakam proti svojemu prostoru. »Kaj me bo pa danes zjebalo? Kaj se bo podrlo? Kje si, Andreja? Rabim te!«

Odložim svojo torbo, pripravim delovni zvezek in čakam na skorajšnji začetek ure. Stojim pred tablo. Vame zre 23 x 2 oči. Brezbesednost, pozdrav, posmehljiv smeh, ropot stolov, šelestenje listov, ptičje petje – v glavi kaos. Saša zapre okno, ker jo zebe; Zoja išče delovni zvezek in glasno komentira, da ga je zvečer dala v torbo; Manca in Leon se pogovarjata o valeti; Tibor žveči kot stara krava, Taj se guga; Andrej pa že odhaja po brisačko, da si obriše nagravžni smrkelj, ki mu teče proti ustom. Čakam, da začnem. Obravnavali bomo stopnjevanje pridevnikov.

Diham. Pričakujem klic zdravnice. Prežeta s strahom in negotovostjo … govorim, razlagam, pojasnjujem, odgovarjam na vprašanja, plitko diham, ne poslušam in bežim! Bežim pred lastnimi mislimi, usodo in hrepenenjem. Jih učim, a … se izgubljam. Zaslišim kričeče vibriranje telefona v torbici. »Stop. Zadihaj.« Opravičilo in odhod iz prostora. »Prosim? Ja, to sem jaz. Kaj?! … Velja. Hvala … Nasvidenje.« Slana voda napolni oči in ritem srca teče sprint. Kričim in vpijem TIŠINO! Bolečina me mrazi. Vsebine ni, le telo se še drži.

Zberem pogum in odkorakam nazaj v razred. Gledam jih, a jih ne vidim. Poslušam, a ne slišim. Tresem se. Upam, da uspešno skrijem svoj izgubljeni svet.

Razlagam o lastnostnem pridevniku. Na tablo zapišem primere:

srčen/zvedav/odtujen/zapuščen/bolan

     (človek)

Nadalje: »Lahko jih stopnjujemo po 3 stopnjah … osnovnik, primernik in presežnik.«

S kredo tvorim napis na tabli:

bolan        trhel    mrtev  (človek)

Roka mi zdrkne in nehote prečrtam samostalnik človek. Tiho si rečem: »Pa ja me ne bo to zdej uničlo.« Lažem si. To je brezizhodnost. Skisa se mi obraz in mimo raznobarvnih glav se zazrem proti gozdu.

Zaslišim smeh in komentar iz zadnje klopi: »Ta je zjebana …« Sprašujem se, če govorijo o meni. Odzvoni konec ure … 9:05. Izginejo iz razreda in izpred mojih oči. Le Taja me sočutno pogleda in prijazno pozdravi: »Nasvidenje!« »Me je spregledala? Ji je uspelo potrkati na vrata mojega sveta?«

Trušč s hodnikov in nemir me prebadata. Ženeta me proti breznu. Pogledam na uro. 9:09. V razred že prihaja truma novih obrazov, nov začetek, jaz pa SANJAM O čimprejšnjem KONCU!

Lara Brankovič

Zid

Sprehajam se po kvazi modernosti duha časa, po umetno ustvarjenem okolišu, po čistih, novih, gladkih linijah betona in asfalta; še lokalna flora ni prepuščena naravnim procesom, temveč je urejena po željah drugih. Vsak del mesta je nekako ostrižen, polepšan, nov.

Zavijem proti mostu, kjer motorizirane aluminijeve kocke hitijo vsaka na svojo destinacijo. Daleč proč od sebe. Ko prečkam most, na katerem čutim hladno gmoto zraka, ki jo že od vedno nosi tok reke s seboj, vem, da se bližam vseprisotni zgodovini tega mesta.

Vedno si tu; nevpadajoč spomenik neskončnosti, večnosti. Ob tebi se je zlomilo kopje, na tebi so slonela življenja nekega dolgo minulega časa. Vedno si tu; sedaj se na tebi ugašajo cigarete, sedaj ob tebi vzklije krhek pomladni cvet ljubezni in nove kali sanjajočih otrok.

Kaj smo mi tebi in tebi enakim, le kratek utrip, dih v  tvojem obstoju: še tvoj najkrhkejši del bo moje življenje stokrat preživel, tako kot ga je že stokrat poprej.

Sivina tvojega mesa me hladi, ko podpiraš moj ukrivljeni hrbet. Sivina tvojega mesa me varuje pred pogledi tistih na drugi strani. Zavedam se tega, da je bila to tvoja primarna naloga; da je to tvoje bistvo. Rojen si bil kot meja, kot ločnica med civilizacijo in barbari, kot varno zavetje utrujenih popotnikov. A ostal si tudi, ko je meja odšla, ko so se divja plemena umaknila za gore, ki so stale tisočletja pred tabo; ostal si, ko je civilizacija razširila svoje meje s pomočjo meča in loka.

Še vedno mejiš; le da si danes omenjen bolj kot zanimivost, le stranska opomba v življenjih mimoidočih, včasih celo kot moteči faktor, ki ga je treba pač upoštevati, ker se ga ne da umakniti. Še vedno pa stojiš, še vedno nemo gledaš na prebivalce in obiskovalce, še vedno poslušaš zvok reke, ki je dala del sebe zate. Še vedno je nad teboj gora, ki je gledala, kako si bil rojen, kako si bil zgrajen, kako boš padel in te bo prerasla robida… še vedno si del mesta, del ljudi, ki tukaj živijo, del vsakdana, ki brez tebe pač ne bi bil enak.

Koliko že? Koliko zim, poletij in dežnih kapelj? Koliko sunkov burje, ki so ruvali drevesa nedaleč stran? Koliko še? Kaj si prestal, da si še vedno tu? Kdo je bil prvi, ki te je zarisal, kdo je poskrbel, da si bil ustvarjen? Kdo je bil zadnji, ki je ob tebi, ali zaradi tebe izdihnil?

Kaj vse si videl med svojim bivanjem ob strugi hladne reke? Koliko strani nenapisane zgodovine bi lahko prebral nam, ali tistim za nami? Koliko metaforičnih zmajev in demonov si odbil na svojih plečih, koliko junaških zgodb o vitezih v svetlečih oklepih si kataliziral?

In ko končno razpoke kamna in malte popustijo, ko boš tako nevarno kljuboval gravitaciji, da bo nekdo od veljakov ukazal, da je bilo zgodovine dovolj; da varnost, ki si jo tisočletja dajal vsem ob sebi, ni več potrebna, bo neka nova umetna kontrapcija, ki se bo poigravala z zakoni fizike in mehanike poskrbela, da boš padel, da bo na mestu tvojega pogreba stala plastična … ne, trpežen si, takrat bo to že hologramska tabla, ki bo opominjala nate, na tvoje mesto v preteklosti tako daljni, da bo slišati bolj kot fabula kot fakt. In ko bo hologram ugasnil, ali kot posledica tehnične okvare, mogoče kot posledica udara sončnega boga, takrat bo ugasnil tudi spomin nate, in tvoje mesto bo prekrila zemlja, prerasel plevel, in z naravo povezale korenine dreves.

In mogoče, le mogoče, bo potem, ko se te ne bo spomnil nihče več; ko strani knjig, kjer si omenjen, razpadejo v prah in pepel, nekdo z neko še nepredstavljivo tehnologijo pogledal, kaj se skriva pod njim. In videl bo temelje, linije, kjer se zemlja umakne trdi skali, in ugibal bo, domneval in raziskoval. In nato bo videl prostor, ki si ga  nekoč omejeval, varoval. In spet boš zaživel.

Dominik Kobol

SONATINA

Razlepila sem prihodnost v prodajalne spominov, v drsenje mavrice, kjer se zrcalijo vodni odsevi. V dlani jutra se dani …

Stojim na obrežju zapoznele zarje, odete v skrivnosti barv, oranžnih in rumenih, kakor razkošna svežina sadja, pravkar utrganega z drevesa. V čistini jutra poslušam šumenje reke in ptica me spremlja od grma do grma, po poti kamnitih stopinj.

V nedeljo sem nabirala cvetove vročega poletja na zelenilu travnika, nepokošenega: objestno so me visoke trave objemale, se mi ponujale in metuljeva lahkotnost krill me je oplajala … rajanje ptic visoko nad menoj je ščebetalo, uglaševalo je svoja krila v preletu v modrino neba. In veličastje nabreklih oblakov sinočnjega večera in nočnih ros se je spreminjalo v reko.

Danes bom risala. Krajino. In reko. Gorovje. Hiše. In na robu gozda drevesa. Mogoče tudi mavrico, če bo hotela v moje barve, zamešane in nanesene na platno. Slikarsko stojalo sem si postavila kar pod krošnjo cvetoče lipe, v senco, kraj stare klopi. Najprej bom skicirala, kasneje se bom predajala barvam, osrečujejo me, močno, strastno jih bom nanašala na platno, v bodočo sliko. Nikoli ne prenesem resničnost videnega, nekaj fantazije pa le uporabim, tako čutim. To je tvoj slog, so mi nekdaj govorili študentje, kolegi, bodoči veliki slikarji in tedaj smo bili polni novih zamisli.

Kamen posluša daritev besed, kar tako navrženih. Včasih natiho popevam, predajam se melodiji, le meni poznani, nemara tudi govorim … in zdaj mi reka preigrava svojo glasbo … sonatina v modrem ali zelenem …

Začela sem dobro. Skiciranje je včasih prijetno, lahko tudi nastane prava mojstrovina, saj privre iz čistine notranjosti ustvarjalnega zanosa. Mogoče so nekdaj stari mojstri, slikarji, skicirali kar na platno in kasneje obarvali narisano. Kdo bi vedel.

Cvetenje lipe me omamlja, prevzetno odišavlja vse naokrog in vetrovi mehko pihljajo cvetni prah, opazim ga, na roke mi seda. rahlost brenčanja čebeljih kril se nasluteva v zelenilu vej. ki bdijo nad menoj. In ptice posedajo v bujni krošnji. S prhutanjem uglašujejo nihljaje sončnih mežikanj.

Svetleč drobec vznikne med zelenilom vej, med listi in cvetovi kakor diamant v jutru ali žarek sonca, ki je smuknil izza oblaka visoko v modrini neba. Nekoč mi je kolega, študent slikarstva rekel, da imam prav take oči, zelene, kakor listje hrasta v avgustu. Zasmejala sem se, on pa je bil užaljen, pogledoval je za menoj, nemo, in premnogokrat me je narisal, kot portret … in tekmovala sva v risanju bežečega škržata na suhem lubju borovine, nekoč, na morski obali …

Zdaj bom pričela z nanosom barv na belino platna. Odločila sem se, skiciranje je preveč monotono, temnost grafitne črte na papir … ne, barve potrebujem, mnogo barve in vodo, vodo iz reke. Saj, čisto blizu je nekaj stopničk, prav do vode so speljane, nemara za popotnike, da si ohladijo obraz in popijejo zajeto vodo iz dlani.

Zdaj vem. Naslikala bom reko … In šelestenje, živahnost valovanja se upočasnjuje v temnost zelenila, v tolmun … In nekdo je odvrgel kroglico zmečkanega papirja v vodo in zdaj jo reka v počasnem nizu poslavlja od brega, vrtinči jo, kakor barčico v belini jader, najprej samotno in počasi, zdaj hitreje in nič več ni samo zmečkan papir, zdaj plava drobna, bela ladjica. Vodna drhtavica jo zaziblje v tok reke, v daljavo, v biserni dan …

Zdrznem se. Začutila sem dotik. Izza hrbta mi je nekdo položil roko, polzeče mi je zaobjela ramena in narahlo so me prsti potrkljali, skoraj boječe, nato drsajoče, močneje … Ne maram nenadnih dotikov. Trkljanja s prsti po rami. In božanja po laseh. iztirjajo me, spravijo iz ravnovesja. In izvržena semi z sveta, katerega potovalka sem, v lebdenju iznad časa, tam se harmonija prelivajoče objema, kjer se večna hrepenenja spletajo in so upesnjena v barvitost oblik, kjer nastajajo podobe. In nenadnost dotika spremeni čas. Potisne me. Izmeče. Izbljuva v zdaj. V ropotanje dolgega dne in izhlapevanje otožnosti.

Človek je stal za menoj. Poznam ta dotik, trkljanje s prsti in znano moč, silno napetost moškega v času med nama. V moj čas se je človek prikradel, kar od nekod je prišel, pritihotapil se je, nisem ga slišala, tudi opazila ga nisem. In porušil je zvezdne poti in razmršil zlate pramene sonca …

Udarila bi človeka, stoječega za menoj, zamahnila in izlila vso barvo jeze … Nemara je le opazovalec, v tihosti svojih korakov je prišel, ni me hotel zmotiti, morda …

“Smem prisesti, no, tja na skrajni konec klopi?” šepne on, vonjala sem ga, njegov parfum, mogoče vodico po britju, nekoliko ceneno je delovalo … ne, ne. po milu so mu dišale dlani in še, nasluteval se je vonj po nečem, po nekakšni plastiki ali čudni kovini … Nisem odgovorila, tudi pogledala ga nisem, prišleka, le z rahlim zamahom roke sem nakazala smer, kakor bi hotela odpoditi nadležno jato golobov, nemara. In nadaljevala sem z mešanjem barv, nanašanjem potez, v ustvarjanje slike. In šumenje vode v reki me je vzradostilo, mirnost pohajkovanja valov čez rečne kamne, potopljeni so in tam že od nekdaj. Sonce poletja razžarja njih negibnost, nemi so, le notno črtovje zarisujejo valovom, da se večglasno penijo, zdaj v počasnem in malo hitrejšem, glasnem in nato mirneje uglašujejo v sozvočje. In ptice spev slišim in žlobudranje vetrovih korakov v cvetenju lipe.

Pripnem se na črto neba, kjer zorijo bodoči oblaki v svoji belini. Kakor stepena smetana so nad rdečino streh, saj, zdijo se kot zrele jagode v grozdu.

Sedim na skrajnem robu klopi, stare klopi, ki je že od nekdaj tu, kraj rečnega brega, prav tiste klopi z vrisanimi srčki in šopki cvetic in vzdihi prve ljubezni, koprneče in izsanjane v neprespani noči. In že davno pozabljene, morda …

“Madona, sej je lejpši nardilu ku je vidlu …” se je zdajci človek, prišlek, primaknil bližje, povsem k meni se je usedel in vonj po milu in neznanem se je umešaval v glasnost šepetanja. Fotoaparat, nov z velikim objektivom, je oni držal v rokah.

“Glej!” me je zdajci dregnil, “a vidiš … le kamen sem hotel ujeti v objektiv, pa so priplavale ribice, jih vidiš, fotoaparat jih je videl, meni se niso prikazale …” je navdušeno šepetal, ni premogel glasno povedati, preveč vznemirjenosti je čutil, radosti. Res je bolje naredilo, kot je videlo!

Strmela sem v ekranček fotoaparata. Zelenilo vode, motno kamenje v temnejšem, in ribice, jata malih ribic, žarele so v vodi iznad kamnov … Spogledala sva se, tako zelene oči ima on, kakor maček tedaj, na Malem otoku sredi Jadrana. Poznam človeka, “Tadeus”, se mi je nekega jutra predstavil pred kavarnico malega ribiškega mesta. “Umetniški fotograf” je še pristavil, in nekaj fotografij je naredil, da sem lepa, in so portreti odlični. Ojej! Dolgo se nisva srečala. Pred leti je razstavljal na Dunaju in umetniško ime si je nadel, Gorjan Bojanovič! Krasne fotke je imel in kritike, niso skoparili s pohvalami, spoštovali so ga.

Zdaj me preseneča s pripovedjo, s fotografijami … da je iskal motive vode, odsevi na gladini so kakor akvarel, iskal da je motive v reki, tolmunih, ribic ni opazil, videl pa je vsemogočo šaro; tja h grmovju odvrženo kolo, potopljeno in brez pedal, premnogo plastike, zmečkane pločevinke in njih rdečina je migetajoče prosevala v modrini vode in sončni žarki so se ujeli v njih zlate napise … “A ribic ni bilo, to vem …” je venomer ponavljal. Na tiho in z neko milino v glasu je izrekel, počasi in gledajoč me: “Borjan Zakalovič! To je moje pravo ime.” Zdaj je človek vstal, velikan, čudne korake dela, kakor bi zalovil ravnotežje krili z rokama, ko je hotel oditi.

“Borjan!” sem ga povabila, naj ponovno prisede. Močna očala mu dajejo videz umetnika, pesnika, nemara pisatelja, nekoliko razmršeni lasje se svetlikajo srebrno, tudi zaraščenost brade in brkov daje skrivnostni okvir obrazu.

“Jih ni bilo, ribic, le kamni so bili in voda …” se je vnovič razgovoril Borjan. In prisedel je. “Jih vidiš?”

Strmel je predse in tiščal v neki pobožnosti fotoaparat k sebi. “A ti veš, koliko lepote in skrivnosti in nenavadnosti skriva reka, a sploh veš?!” se je zdajci razgovoril. “Vodni odsevi kakor akvarel na sliki, pretakanje barv v akordih vode in neba, odtenki mavrice, razpenjenost valov v simfonijo in skrivnostnost temačnih tolmunov, precejanje svetlob v živost sončnega svetlenja … in v nočeh dolge lune, ko slavček vrh smreke popeva podoknico, pridejo vile, v prosojne meglice odete …” Zasmejala sem se. “A ne verjameš?” Objel me je z vrtnico v nasmehu. “ A nisi tudi ti ponočna vila, barjanska?”

Ptice so vztrepetajoče čivknile v cvetenju lipe in čmrlji v grmu lavande so odleteli. Le vetrovi tihi zamahi so šelesteli v travi poletja. In tam za medlo srečo upesni se privid, v daljavi cvet, v šop poetov spet … in ptice v krošnji lipe slišim žlobudranje in barve čar, ki spet v platno slike poplesava … Zdaj vem, z jato drobnih ptic bo glasba odletela, v zlate sanje, v privid …

In v košaro praznine zložim svitanje pisanega ornamenta in pred hišo barv odložim sliko brez naslova …

Mihaela M. Tihelj