Kuba – zgodba leta 2020

»Aaaaaaaaaaaaaaa!«

Predirljiv krik je bliskovito porušil steklene zidove okoliških domov in se zlil s kovinskim zvenom iz rok popadajočih žlic, ki so polnile nič hudega sluteča usta miru željnih vaščanov. 

Škripanje gojzarjev, cepetanje čeveljcev in podrsavanje hišnih copat se je nekje na poti zlilo v složno harmonijo radovednosti in presenečenosti ter jo potiskalo proti trgu pred vaško cerkvijo. Novic željni ljudje so se hitro zbirali in komolec je vedno pogosteje odrival ramena, da bi se na lastne oči prepričal o strahoti, ki je iz ljudi izvabljala le pridušene: Oooo-je in aaaaaahhhh-e.

Na cesto je prikrevsal tudi sključeni Kuba. Kako mu je bilo v resnici ime, ni vedel več nihče. Starejša generacija, ki ga je poznala izza šolskih klopi, je že grela črno namočeno zemljo, mlajši pa so poznali le zgodbo o tem, kako je dobil ta vzdevek. Breme mu je pravzaprav naprtila njegova prezaščitniška mati, ki je malemu pleničarju nenehno govorila: »Pusti, glej ku je tu ba!« In nenehno vzdihovanje ku je tu ba in ku je tistu ba se je otročaju hitro zažrlo v male možgane, da je kmalu začel ponavljati: ku ba, ku ba. Vaščanski mularaj se na malega bojezljivca seveda ni nič kaj empatično oziral, temveč ga je v šolo vsakodnevno spremljal z zbadljivim vreščanjem: »Ku ba! Ku ba!« Ubožec se je besedne zveze navzel tako močno, da je ku ba spremljal vsakršno njegovo zgražanje nad čimersižebodi vse do današnjih dni.

Vaški molčečnež se ni dosti prerival, da bi videl v kaj so uprte zgrožene zenice sovaščanov, niti mu tega ni bilo treba, saj je med njimi hitro završalo momljanje o ženski … telesu … ruti, ki zastira obraz … in o rdeči lužici, ki razrašča obris njenega telesa. Veste, Kuba ni bil radovednež, res ne. Najraje se je brigal samo zase, odmikal se je od množic, nikdar ni v krčmi udaril s pestjo po šanku in zabevskal: »Rundo za vse!«. To pa ne pomeni, da ga je vaško dogajanje obšlo. Kje pa! V tako malem kraju, kjer vsakršna novica pronica globoko v korenine mladih lesk, v trenutku izveš, kar hočeš in tudi tisto, česar nočeš. Zato je Kuba največkrat le od strani opazoval in luščil pomembno od plevela. 

Ko je tako v njegov ušesni kanal kanila novica o nepremičnem telesu neke ženske, ki je onesnažila včeraj sveže pometen trg, je le napol zase zamomljal: »Ku ba« in se namenil v svojo malo, preprosto, tiho sobo. Črne okovane čevlje je enakomerno prekladal po potacani travi in razmišljal, koliko koščkov reberc se še napaja v sveže prevreti porovi mineštri,  ko je mladenka za njim dregnila babico pod rebra: »Katera Berta?«. Babše je mrko prhnilo: »Kaj me butaš, mula?! Nacetova Berta, a! Kolk jih pa poznaš?« »Nobene,« je siknilo dekle in se spet dvignilo na prste, da bi videlo to negibno trško čudo.

Kubu je za trenutek zastal dih – kratek, komaj števen, a dovoljšen da se je kisik, namenjen do možganov, ustavil nekje v spletju žilja in v glavi ubogega reveža sprožil blago vrtoglavico. Hipno je roko položil na trdo lubje mogočnega kostanja, nato pa korak nevede zasukal na desno in stopil proti klopci ob mostu svetega Andreja. Sedel je tako tiho in neopazno, da je siva vaška perutnjat šele čez čas opazila, da se ji je približala človeška noga, in leno poskočila nekaj deset centimetrov v stran. 

»Berta.« Njegove ustnice so izrisale podobo črk, a glasu niso dale. 

Komaj sedemletni fantič je svoj moker nosek pritiskal na orošeno kuhinjsko okno.

»Ne naslanjaj se na tisto okno, vidiš ku je ba!« je godrnjala debelušna postava, odeta v prevelik rožnat predpasnik, ko se je sukala okrog mastnega štedilnika. »Ma pejdi, pejdi, je ba! Ku je ba!«

Deček se ni zganil. Skozi prozorno steno je zrl tja v daljo, prek grmičkov in mladih lesk, vse do sosedove njive, nad katero se je sklanjalo majhno rdeče pikasto krilce. 

»Kam buliš?« je odrezavo zavel materin glas. Nato je tudi ona zagledala sosedovo deklino in se gromko zasmejala: »Na Nacetovo Bertko si vrgel očke, a? Oooo, bo treba še polente pojest, še, še … Ma le ciljaj tja proti, da bi le … Niso švoh oni, boš dobro preskrbljen.«

Takrat ni razumel materinih besed, a zapisale so se mu zarezale globoko v šibke kosti, da številna prihodna leta ni mogel zbrati poguma, da bi se iz dneva v dan bolj brsteči in ženstveni Berti približal. 

Osiveli Kuba je le s težavo požrl slino. Golobi so brezvestno drobencljali okrog njegovih nog, eden mu je z mrenasto preperele hlačnice kljuval drobtine postanega kruha.

Mladenič, ki je pravkar odslužil vojsko, je domov grede zavil v krčmo. Ne zaradi družbe, bolj zato, ker se je to spodobilo. »Ola, zdaj si pa tapravi mož! Kaj … zdaj boš stopil do Berte?« so ga zbadali že na vratih. Na vasi so vsi vedeli, da si drugega ta molčečnež ni želel, kot da bi v svoj dom pripeljal Nacetovo lepotico. »Čakaš, da jo bo odpeljal kdo drug?« Ker da si zasluži najboljšega, so govorili. Kuba se je le nasmehnil, rekel ni ničesar nič. Globoko v srcu je vedel, da bo Berta kmalu oddana, on pa bo za to popolnoma sam kriv. A čutil je, da ni še spraznil dovolj krožnikov polente, da bi jo lahko osvojil. In ko se je Berta res poročila, ni bil žalosten. Vedel je, da tako mora biti, da z njim pač nikoli ne bo. Zato ga je zadovoljilo že spoznanje, da je zanjo dobro poskrbljeno in ima boljše življenje, kot bi ji ga lahko ponudil on. 

Prej prazen most svetega Andreja so začeli polniti koraki vznemirjenih vaščanov. Za nekaj trenutkov so mimobežne postave ukradle Kubov pogled, a ogovoril ga ni nihče. Ljudje so šepetaje hodili mimo njega, noben pogled ga ni oplazil, nobena roka ni postala na sključenem starčevem ramenu. Bilo bi pričakovati, da se bo sam ponudil z vprašanjem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Ali vsaj če je negibno telo res Bertino. A Kuba je ostal nem. 

Če bi vsaj … Nikoli nisem … naredil ničesar. Mogoče bi bla Berta … bla bi še z nami … in moja … enkrat bi lahko bla moja. Če bi vsaj … mu je polnila misel vsako možgansko celico posebej. 

Bila je sreda, nekaj dni pred cvetno nedeljo, ko je vaški trg napolnilo oglušujoče udarjanje cerkvenih zvonov. Med ljudmi se je hitro razlezla novica, da je umrl Šušmarjev Tone, Bertin mož. Neka pljučna zverina da ga je spravila. Zvon še ni odpel svoje pesmi, ko se je Kuba trdno odločil, da je sedaj pojedel že dovolj, celo preveč polente in je morebiti pripravljen na ta korak. In s pridno roko in delavno vnemo je bil Berti vsak dan bliže. Pomagal ji je preorati njivo, ji zbil nov kokošnjak, ko je prejšnje trhlene stebre razmajala lisica, pozno jeseni je z veseljem pograbil listje okrog njenega doma. Včasih sta po opravljenem delu posedela ob skodeli grenke proje in skupaj zrla proti vaškemu trgu. Govorila nista dosti, a tišina je povedala na tisoče besed. In Kubu je bilo prijetno. Kaj več od tega pravzaprav ni potreboval. Kaj bi ostareli možakar sploh hotel drugega! Kuhe se je privadil, zase je znal poskrbeti, ljubica mu po tolikih preminulih letnih časih ni imela kaj služiti. Želel si je le družbe. Nekoga, s komer se lahko postara, nekoga, ki ve, da obstaja. In z Berto je na molčeči način spletel to vez. Bil je srečen. Verjetno so bila to najsrečnejša leta njegove razorane življenjske ceste. 

Čutil je, da se v njem nabira val solza. A zrkla so ostala suha. So pa solze zalile njegovo že počasi utripajoče srce. 

Če bi vsaj … je še poslednjič pomislil. Spet je mukoma požrl slino in neslišno šepnil: »Tu življenje je tku ba … ku je ba … ku ba …« In z mravljinci nagačena roka, s katero je želel obrisati kapljice znoja, ki so drsele proti njegovemu nagubanemu, s tankimi žilicami prepredenemu licu, se je počasi spustila ob telo. Glava je obvisela na onemelem prsnem košu.

Mežnar, Cirilčev Franc, je postal pred sveže razoranem rjavem pravokotnikom. Nanj je položil belo ivanjščico, ki jo je utrgal na obronku starega pokopališča, se zazrl v kamnito sivo ploščo in pridušeno prebral: »Tu počiva Kuba – mož, ki je umrl od žalosti.«