Kralj dveh kraljestev

Za devetimi gorami in devetimi vodami, ne daleč od obale modrega morja sta nekoč bili dve kraljestvi: Zahodno in Vzhodno. In tu se vsa pravljičnost neha. Obe kraljestvi sta se namreč od nekdaj razumeli bolj kot pes in mačka, prisiljena deliti isto kmečko dvorišče, kljub medsebojnemu sovraštvu. V zgodovini je bilo med njima veliko pihanja in praskanja, veliko nezaceljenih ran – na srečo največ pred mojim rojstvom. Do zdaj sta se obe kraljestvi že dovolj postarali, začeli so jima izpadati zobje in dlaka, njuni kremplji so sčasoma otopeli, mladostna sovražnost med njima se je že precej unesla. Največkrat obe kraljesti mirno ležita vsako na svoji strani meje in le tu pa tam se še zasliši jezno bevskanje ali pihanje v spomin na nekdanja nasprotja. Na srečo se je veliko ljudi ob meji že od nekdaj požvižgalo na politiko obeh kraljestev in si kakor je vedelo in znalo ustvarilo pravljičnost tega prostora. Eden takih sem jaz.

Prvič sem razumel, kaj pomeni meja, ko je oče pred menoj razprl veliko leseno šahovnico in mi razložil pravila igre. Črne in bele figure je ločevalo več kot samo štiri vrste šahovskih polj. Tam na sredini, po dveh prostih poljih po strumni vrsti kmetov, je zevala debela temna črta, pregib lesene škatle – meja med belim in črnim kraljestvom. Igra je vedno postala vznemerljiva šele takrat, ko so figure začele prehajati čez mejo lastnega kraljestva. Od vseh šahovskih figur mi je bil najbolj zanimiv kralj. Vso igro je miroval, premaknil se je le takrat, ko je bil napaden, vendar je bilo treba za končno zmago premagati prav njega. Zato sem že kot otrok sklenil, da bom, ko bom velik – kralj. In to ne kakršen koli kralj! Jaz bom kralj celotne šahovnice, kralj polj na eni in drugi strani od pregibne črte, kralj belega in črnega kraljestva. Točno to sem tudi v resnici postal.

Rojen sem v Vzhodnem kraljestvu, a kraljico svojega srca sem si izbral v Zahodnem kraljestvu. Zdaj že trideset let ponoči spim v njeni domovini in čez dan delam v svoji. Z enega konca te svoje šahovnice do drugega se premikam vsak dan. V Zahodnem kraljestvu se usedem v avto, parkiran pod visokimi bori, nato sledim eni sami ravni cesti, ki povezuje obe kraljestvi. Ob delu te ceste rasejo bori, kot da mi kažejo pot, in na koncu svoje poti avto v Vzhodnem kraljestvu spet parkiram pod visok bor, ki je gotovo dalnji sorodnik mojega bora v Zahodnem kraljestvu.

Na meji ni več stražarjev, tako kot nekoč. Ko so med obema kraljestvoma odstranili fizično mejo, se je v meni nekaj podrlo. Kot da bi mi nekdo sredi igre spremenil pravila. Na začetku sem se počutil kot lev, ki se je rodil v živalskem vrtu, in ga naenkrat odnesejo v savano, mu odprejo kletko in ga spustijo na prostost, on pa se samo pijano opoteka in ne ve, kaj naj bi počel z vso to preveliko svobodo. Sčasoma se mi je črta, kjer je nekoč bila meja, zazdela kot velika brazgotina globoke vrezne rane in zdelo se mi je, da vedno, ko jo prečkam, pripomorem k ozdravitvi te brazgotine. Zato sem vse svoje sprehode vedno načrtoval tako, da sem prečkal zapuščeno mejo, ki je nekoč neusmiljeno zarezala med travnike, gozdne poti, ceste in naselja. Pri tem sem užival, v sebi sem kot pasji mladič mahal z repom in skakal od veselja, ob vsakem svobodnem prehodu meje.

Tako sva se nekega čudovitega poznojesenskega dne z ženo sprehajala po poti, ki povezuje obe kraljestvi. Na vrhu krajšega vzpona se je žena zadihana usedla na leseno klop. Ko sem jo dohitel, sem se utrujen ulegel na klop poleg nje. Glavo sem naslonil v njeno naročje in skrčil kolena. Žena mi je s prsti kuštrala lase, zapihal je veter in z dreves na drugi strani ulice je v vseh smereh poletelo nešteto suhih listov. Opazoval sem njihov ples v zraku. Listi različnih barv in oblik so na modrem nebu ustvarjali čudovite neponovljive slike. Še ko sem zaprl oči, sem v mislih sledil vrtinčenju majhnega rdečega lista, vse dokler ni padel na tla. Pristal ni na asfaltu, pač pa na nečem, kar je ležalo na tleh. Na nekakšni plastični kartici. Sklonil sem se in jo pobral.

Kartica je imela v vogalu sliko moškega, temen obraz in čokoladne oči. Gledal je odločno in samozavestno, kot da bi v očeh imel stavek Sem ti rekel jaz, da bo tako ali: Si videl, da sem imel jaz prav in takoj mi je bil blizu, ta človek, ki ve o nečem neznanem nekaj več kot jaz, in zna braniti svoj prav. Ocenil sem, da mora biti star približno toliko kot jaz, nekako okrog petdeset, moj vrstnik, vsekakor. Razbral sem ime Jusuf. Pod sliko so bili znaki v neznani pisavi, same pike, črtice, vijuge in na nasprotnem vogalu kartice je bil narisan zmaj, kar sem razumel kot grb meni neznane države. To je gotovo pomemben dokument, sem pomislil. Kako bo Jusuf živel brez tega? Naenkrat sem na koncu ulice zagledal napis policija. Odločil sem se, da kartico odnesem tja. V pisarni, kamor so me poslali, me je pričakal uradnik, ki je bil na moč podoben mojemu kolegu iz Vzhodnega kraljestva. In tiste iste ozke ustnice, kratki črni lasje in nenavadno modre oči – ta redka kombinacija, ki jo vsak dan srečujem v pisarni,  je bila tista, ki me je tako zmedla, da sem takrat, ko je uradnik od mene zahteval osebni dokument, povlekel na dan osebno izkaznico Vzhodnega kraljestva. Na uradnikov vprašujoči pogled sem v naslednjem hipu izvlekel iz denarnice še osebno izkaznico Zahodnega kraljestva, a to je moj položaj samo poslabšalo. Modre oči so se nekajkrat sprehodile  z enega dokumenta na drugega, nato je začel zmajevati z glavo, nakar je svoj pogled zapičil točno vame in izjavil: “Saj vam je jasno, da tako ne morete živeti, kajne?” Nisem človek, ki bi vsako jutro vzklikal hvalnice  nebu in pokal od sreče, da je pred njim nov dan življenja, a prav tako nisem tip, ki bi vsak večer legel v posteljo v upanju, da ne bo videl naslednjega dne. Držim se zlate sredine, kjer je le mogoče, in do tega trenutka se mi je zdelo, da čisto lahko tako živim. Še več, včasih se mi je moje življenje zazdelo predrzno lepo. “Kako to mislite?” sem vprašal. “To, z dvemi bivališči, to ni več legalno,” je njegov glas zarezal v zrak med nama in počutil sem se, kot da bi me zabodel s sabljo v srce. “Pokažite mi dovoljenje za bivanje!” je znova zamahnil s sabljo. Iz razdelka denarnice, ki je varno zaprt z zadrgo, zavihkom in gumbom, sem izvlekel prepognjen dokument in ga zmagoslavno razgrnil na mizo med nama. To v resnici ni bil original, pač pa zvesta kopija dokumenta. Originalno dovoljenje za bivanje v Zahodnem kraljestvu sem imel skrbno spravljeno v sefu banke, od trenutka ko sem ga pridobil. Naenkrat je kopija mojega kolega bruhnil v glasen smeh, začel je klicati svoje sodelavce in iz vseh pisarn so se zgrinjali uradniki, se sklanjali nad moj dokument in se glasno krohotali. “Tega še v muzejih ni več,” mi je čez približno 15 minut pojasnil moj modrooki rabelj, še vedno z očmi,  solznimi od smeha.

In od takrat naprej moje življenje ni bilo več moje. Ker sva z ženo po uradniških teorijah zadnjih 30 let imela tudi ločena bivališča, je bilo potrebno dognati, če sva dejansko skupaj  pri mizi in v postelji. Zato zdaj pri najini mizi sedi tudi državni uradnik in naju s svojimi modrimi očkami skrbno opazuje. Ni izbirčen in poje vse, kar mu skuhava. Tudi to, da leži med nama v postelji, me ne moti več. Smrči tišje kot moja žena in ko najin pes sredi noči začne cviliti, se sam ponudi, da ga pelje na sprehod. Takrat moja žena zaklene in zapahne vhodna vrata za njima in zjutraj, ko se odpeljem na delo v Vzhodno kraljestvo, moram paziti, da se ne spotaknem ob državnega uradnika, ki skupaj s psom zvit v klobčič spi na predpražnuku pred vrati najinega stanovanja.

Včeraj je na vratih pozvonil davčni uradnik Vzhodnega kraljestva, predme je pomolil šop listov, na vrhu je bil nekakšen naslov, napisan prav v takšni pisavi kot so osmrtnice v časopisu, nekaj v zvezi z nekakšno davčno ugotovitvijo pripadnosti … nisem dobro razumel, kaj hoče od mene, spraševal me je o tem, ali imam v Vzhodnem kraljestvu še vedno svoje rože ali domače živali in čigave so omare, v katere spravljam domnevno svoje (Ker to bomo šele preverili!) obleke v  Zahodnem kraljestvu … pomislil sem na oleander, ki ga je v vrt moje rojstne hiše v Vzhodnem kraljestvu posadil oče ob mojem rojstvu in na psa, ki sem ga podaril mami, a zanj skrbim, kot da bi bil moj, in spomnil sem se svojih skupnih kosil z mamo, ki jo obiščem vsak delovni dan med tednom  v odmoru za službeno malico.

Uradniku sem prijavil, da imam v Vzhodnem kraljestvu svoje rastline in hišne ljubljenčke, kar si je skrbno zapisal, niti malo pa ga ni zanimalo, da sem se tam tudi rodil, s pomočjo državne štipendije izšolal, zrasel iz otroka v zrelega moža, da imam tam še vedno postarano mamo in v domu upokojencev očeta … pa brata in sestro, nečake in nečakinje, grobove vseh prednikov … svoje srce in kri, takorekoč. Vsega tega uradnik ni zapisoval, postajala sva vedno bolj glasna in naenkrat sem se zavedel, da se dere name, da v obrazcu ni besed kot so mati in oče in brat in sestra in srce in kri. In takrat sem začel razmišljati, kam naj ga pospravim.

Zaklenil bi ga v kopalnico, a tam je bil že državni uradnik Zahodnega kraljestva, ki je stražil pralni stroj in nadzoroval, da v njem ne perem svojega naenkrat potencialno umazanega in ilegalno pridobljenega denarja, ki sem ga privarčeval v dolgih letih dela v Vzhodnem kraljestvu.

Potem sem pomislil na balkon – a tam sem imel privezana že dva pro-bono zdravnika, z vsakega kraljestva po enega, ker tudi obe moji zdravstveni izkaznici naenkrat nista bili vredni nič več kot toaletni papir. In ker sem tudi jaz samo navaden človeški stroj iz mesa in krvi, ki se lahko vsak hip pokvari in zatakne, sem si pomagal, kot sem vedel in znal – z ugrabitvijo. Priznam – ni bilo lahko, ugrabiti dva človeka, še posebej zato, ker sem to naredil v obdobju, ko so mi zaplenili ženin avto,  registriran v Zahodnem kraljestvu, ki ga naenkrat nisem imel več pravice  voziti z vozniškim dovoljenjem Vzhodnega kraljestva.

Vse to bi še nekako prenesel, a moja situacija se je dodatno zapletla, ko sta v moje življenje treščili dve streli naenkrat: bog se je odločil, da je tako moji mami kot mojemu očetu  poteklo dovoljenje za bivanje na zemlji in oba vzel k sebi v razmiku treh mesecev in davčna uprava Zahodnega kraljestva je ugotovila, da sem že skoraj 50 let lastnik dveh pasjih utic v Vzhodnem kraljestvu, a zanje ne plačujem davkov Zahodnemu kraljestvu in da moram plačati vse svoje grehe za nazaj – z bogatimi obrestmi.

Nekega večera sem se mimo uradnikov Zahodnega in Vzhodnega kraljestva, ki sta ravno ugotavljala zakonitost moje straniščne školjke, kupljene z denarjem Vzhodnega kraljestva in montirane v Zahodnem kraljestvu, prebil v kopalnico. Pred spanjem sem si hotel umiti zobe. Takrat sem v ogledalu zagledal spačen objokan obraz in zobne paste nisem mogel iztisniti iz tube, ker so se mi roke preveč tresle.

Naslednje jutro so se mi na nekdanji meji začeli prikazovati do zob oboroženi vojaki obeh kraljestev in ko sem izstopal iz avta, sem se ozrl okrog sebe, da bi ugotovil, če so mi vojaki sledili. Takrat sem se sesedel na bližnjo klop in tam dokončno zlomljen obsedel. Počutil sem se kot človek, za katerega ne velja več noben pameten zakon, niti zakon težnosti. Kot balonček, napolnjen s helijem, sem zalebdel nekje nad svojim raztreščenim življenjem in naenkrat mi ni več uspelo spraviti skupaj niti dveh koščkov te razbitine.

Zato sem zdaj zaprt tu. V tej beli sobi z belo posteljo, z belimi oblazinjenimi stenami, z vrati z majhnim zamreženim okencem na sredini zgoraj. Moja zdravnica pravi, da lepo napredujem. Predlagala mi je, da se za nekaj časa preselim proč od svoje meje, nekam zares daleč. Svetovala mi je Pluton. Pritrdil sem ji. A vem, da se ne bom preselil tja. Pluton je preveč blizu meje z drugimi sončnimi sistemi.

Imel sem svoj edini obisk, odkar sem tu. Prišel je – Jusuf. Uradniki Zahodnega kraljestva so ga poiskali in mu izročili izgubljeno kartico. Želel me je srečati. Razložil mi je, da je Zmaj na kartici, ki sem ga jaz razumel kot državni grb, v resnici logotip verige supermarketov z imenom Zmaj, to so najbolj priljubjene trgovine v njegovi državi. Z izkaznico je zbiral točke zvestobe. Jusuf mi je prinesel darilo. Veliko kristalno vazo. Bil je izredno hvaležen, najino slovo je bilo ganljivo. Vzel sem v naročje Jusufovo vazo. Tam se je skrivala malo večja motikca, pravzaprav malo manjši kramp. Izvlekel sem ga iz vaze, odmaknil sem posteljo od zida in zamahnil po steni. Kopal sem neskončno dolgo. Potil sem se, zmanjkovalo mi je zraka in strah me je bilo teme. Zamahoval sem s krampom in si izkopal dolg rov, po katerem sem se plazil naprej in naprej, dokler nisem ob naslednjem zamahu s krampom zagledal svetlobe.

Na dan sem prilezel na obrežju reke, tekla je široka in mirna. Bila je temna, na jutranjem nebu so se zbirali sivi oblaki. Zaslišal sem pesem, nežna melodija ubranih moških glasov, in ozrl sem se v smeri, od koder je petje prihajalo. Nižje ob reki je ob ognju sedelo nekaj ljudi in zamaknjeno pelo. Usedel sem se na skalo na bregu in se zazrl v reko. Preplavilo me je prelivanje njenega tihega šumenja in petja v jeziku, ki ga nisem razumel. V ljudeh, ki v zgodnjem jutru pojejo v krogu ob ognju, je bilo nekaj boleče lepega  in naenkrat je vame spet zarezal tisti moreči občutek, da sam ne spadam nikamor in v vodi sem zagledal roko, ki me vabi, in glas, ki šepeta pridi, pridi …

Takrat sem opazil, da je iz skupine ljudi ob ognju vstal človek, da hodi proti meni, oblečen v belo tuniko, ki mu je segala do tal, da se je zdelo, kot da sploh ne hodi po zemlji, pač pa plava po zraku. Šele ko je bil čisto blizu, sem ga pogledal v obraz. Jusuf! Zazrl sem se naravnost v tiste temne oči in nemo sem ga prosil povej mi tisto več, kar veš o življenju in kot da bi razumel  mojo nemo prošnjo je  Jusuf govoril: “Ko zapustiš svojo zemljo, rabiš več vode in ognja in zraka, ko te  korenine preveč zabolijo, pozabi na zemljo, ne rabiš zemlje …”

Še globlje sem se zazrl v njegove oči in naenkrat sem v njih opazil senco, ki je nisem razumel. “Grem, Jusuf, grem na svojo mejo, da začutim, na kateri strani sem doma,” sem spregovoril. Objela sva se in si zaželela srečo, potem sva šla vsak v svojo smer – Jusuf k ognju, jaz pa proti svoji meji med obema kraljestvoma. Hodil sem ob reki po potki skozi grmovje, po stezici prepredeni z zgrbančenimi koreninami dreves in zdelo se mi je, kot da me hočejo zgrabiti za noge, zato sem si globoko oddahnil, ko sem končno s steze prišel na cesto, po kateri se vozim med obema kraljestvoma vsak dan. Nadaljeval sem z novo močjo v sebi, tu na cesti vsaj ni bilo več tistega nenehnega utrujajočega spotikanja ob korenine.

Temno nebo so presekali svetli bliski, v daljavi se je zaslišalo grmenje. Kmalu sem prišel do trga, kjer je v tleh okrogla spominska plošča, v spomin na nekdanjo mejo. Z eno nogo sem se postavil v Vzhodno kraljestvo, z drugo v Zahodno. Zamižal sem in nastavil obraz nebu. Name so začele padati prve dežne kaplje. V glavi sem zaslišal glas vremenske napovedovalke Na skrajnem zahodu države bo deževalo. Zasmejal sem se. Naenkrat se je pred mano pojavila vremenska napovedovalka z dolgo črno palico, za njo je bil na velikem stojalu zemljevid in na njem z debelo rdečo črto narisana nekdanja meja med obema kraljestvoma.

“No, kaj si se naučil iz tega? Povej, priznaj vse!” je vremenarka zakričala name. In jaz sem ubogljivo začel govoriti, kot da bi recitiral davno naučeno besedilo: “Največji nauk mi je meja podarila skozi najbolj banalno stvar, ki zanima ljudi po vsem svetu: vremensko napoved. Ko na ta košček sveta prihaja nevihta, jo na eni strani meje napovedo za skrajni vzhod, na drugi strani za skrajni zahod. Meja, ki jo nosim v sebi, me vedno opozarja, da se da iste stvari doživljati na čisto različne načine. Izostrila je moj občutek za razlike in posebnosti, za lepote vsakega od obeh svetov. Včasih razlike bolijo, včasih božajo. Ni enostavno sprejeti dejstva, da sem v lastnem domu v Zahodnem kraljestvu na papirju tujec in da sem za Vzhodno kraljestvo, domovino, ki jo obiščem vsak dan, človek, ki živi v tujini. Enako, kot tisti, ki jih od domovine ločijo oceani in celine in ne 10 minut vožnje od enega bora do drugega.”

Vremenarka me je pozorno poslušala, zato sem nadaljeval:  “Začne me dušiti v grlu, ko pomislim, s kakšno lahkoto današnja kraljestva ukinjajo zdomce in silijo ljudi v formalno izgnanstvo iz lastnih domovin. V takih trenutkih se spomnim nasveta svoje zdravnice, naj ne razmišljam o stvareh, ki bolijo, ker samo papir vse prenese. Človek – ne. Ko sunek vetra v moje nosnice prinese vonj po borovi smoli, pomislim, kolikokrat mi je lepo, ko me na mojem premikanju iz enega kraljestva v drugo, iz enega jezika in kulture v drugega, spremljajo ista drevesa in ista reka.”

Vremenarka je zadovoljno prikimala, dvignila roko in me prekinila: “In ob reki, ki s prehodom iz enega jezika v drugi spremeni celo spol, kaj pomisliš takrat, ko zagledaš to reko?”

Zajel sem sapo, da bi ji odgovoril, a takrat mi je z roko pokrila usta. “Šššš, počakaj! Vem, da si srečal Jusufa. Odgovori meni in odgovori Jusufu!” Umaknila je roko z mojih ust in jaz sem začel govoriti: “Ob reki … ob reki pomislim na njene nevarne vrtince, temne, kot znajo biti temni vrtinci v moji glavi, temne, kot tista senca, ki se je nenadoma pojavila v Jusufovem pogledu. Zdaj mi je kristalno jasno, kaj je bila tista tema. Laž! Lažeš, Jusuf! In veš, da to počneš! Ne moreš kar tako pozabiti zemlje! Vsak človek potrebuje domovino, občutek pripadnosti svoji zemlji. Zato si se tresel od veselja ob navadni kartici zvestobe trgovine v tvoji domovini, zato se tudi v tujini družiš s svojimi ljudmi in prepevaš pesmi v svojem jeziku. Tvoj jezik, tvoje pesmi, tvoje knjige so zdravilo, da te v tujini korenine bolijo malo manj. Tvoj ogenj, ob katerem se greješ, ko te v tujini zazebe! Tvoj način, da spet vzpostaviš zakon težnosti, da te ne odnese v nebo, razpršenega na nešteto koščkov. Da se počutiš vsaj malo doma. Jusuf, rekel sem ti, da grem na svojo mejo, da začutim, v katerem kraljestvu sem v resnici doma. Zdaj, ko se mi naenkrat zdi, da me te težke dežne kaplje samo še božajo in ne več tepejo, se končno zares počutim doma. Točno tako, kot sem zdaj – z eno nogo v enem kraljestvu in z  drugo v drugem.”

Utihnil sem za trenutek, stisnil pesti, pogledal vremenarki naravnost v oči in zakričal: “To v resnici ni niti Vzhodno niti Zahodno kraljestvo, to je Moje kraljestvo!”

V tem trenutku je v vremenarko udarila strela, kriknila je, zajel jo je vrtinec vetra, zavrtinčila se je po nebu s svojim zemljevidom in palico vred, visoko na nebu sem kot pikico kmalu videl samo še njeno rdeče krilo,  kot da bi bilo majhen rdeč listek v vetru … potem je popolnoma izginila in ostal sem spet sam. Nevihta se je še bolj razbesnela.

Spet sem zamižal in obrnil obraz proti nebu. O, vesolje, pozabi, da smo za naravo vsi ljudje v resnici doma samo v kraljestvu rojstva in smrti! Naj tvoje dovoljenje za moje bivanje na tem koščku Zemeljskega kraljestva še dolgo ne poteče! O, Bog, naj bom spet kralj dveh kraljestev! Reci, da je mogoče in prav živeti tudi tako. Daj mi znamenje! Bog, naj z neba nad tem koščkom zemlje spet zasije sonce! Na skrajnem vzhodu in skrajnem zahodu.

Po moji nemi molitvi se nekaj dolgih minut ne zgodi čisto nič. Nebo ostaja temno in nemo. Naenkrat namesto sončnega žarka name posijejo avtomobilske luči. Tik ob meni se ustavi majhen rumen avto. Iz njega izstopi moja žena. Premočen in premražen se ji vržem v objem in ona me boža in govori: “Nešteto noči sem razmišljala o tebi in nisem mogla zaspati. Danes sem sredi noči ustala, postavila figure na šahovsko desko in jih dolgo opazovala. Naenkrat mi je postalo jasno, da sva spregledala nekaj pomembnega v zvezi s šahovskim kraljem. Kralj je figura, ki se sama ne zna braniti. Njegova edina obramba je umik. Ali zaupanje, da ga bodo branile druge figure. Na primer kakšen kmet, ki se zelo potrudi, da pride na konec šahovnice, postane kraljica in vzame obrambo v svoje roke. Recimo kakšna kraljica z majhnim rumenim avtom …” Naslonim se na njeno rame, mižim in na svojem vratu čutim njeno vročo sapo. Naenkrat močno zagrmi. Stresem se, občutek imam, kot da moje telo pada.

V hipu odprem oči. Po obrazu me požgačkajo ženini lasje. Poljubi me na čelo. “Nekaj si kričal. In noga mi je zaspala. Daj, ustani!” Spet sem na klopi, čisto blizu meje med kraljestvoma. Vzravnam se in se široko in glasno pretegnem.

“Bolje, da pohitiva!” reče žena. “Za nocoj je napovedana nevihta.”

“Na skrajnem zahodu ali skrajnem vzhodu?” jo vprašujoče pogledam.

Zasmeje se. Njen smeh je zveneč in jasen, prav enako otroško vesel, kot takrat, ko sem ga prvič zaslišal in se vanjo v hipu zaljubil. Tesno jo privijem k sebi in jo na dolgo poljubim.

In naenkrat sem spet peresno lahek in srečen kralj dveh kraljestev.