Knjige in mandarine

Kadar sem zvedel kaj takega, kar mi je dalo posebej misliti, sem še isti dan vpisal zaznamek v zvezek. Dolgo sem tisti svoj geslovnik s kaširanimi platnicami, z razdelki označenimi po abecedi, povsod nosil s seboj. Vanj sem vnašal raznorazne pojme s področja umetnosti in kulture (v ožjem pomenu besede), kar me je edino zanimalo, jih razvozlaval in dopolnjeval na vse možne načine. Že zdavnaj je bil zapolnjen, še notranji strani platnic sta bili do roba popisani z gesli, ki so osmišljala moje – bolj klavrno – življenje.

Ničkolikokrat sem se s svojim kvazi-znanjem postavljal ob tem ali onem šanku. Vsakemu pametnjaku sem v debati lahko pariral, če je bilo treba. »A ti veš …« sem napeljal, da bi se čim prej vključil v pogovor ‘na ravni’, ali pa sem koga na slepo zahakljal (se je že kdo našel) in mu zatežil do zadnjega: »A ti sploh veš …« In če ni trznil, sem povlekel svoj zvežčič iz žepa in mu jih zrecitiral, denimo pod P: Picasso, Pablo Ruiz Diego José Francisco de Paula Juan Nepomuceno Maria de los Remedios Cipriano de la Santisima y Trinidad …

Vsak dan sem bil v obtoku in z vsem na tekočem – v smislu zmernega napredka, kar sem sproti jemal tako, kot mi je najbolj ustrezalo. Enkrat sem se pa le zbral in pri Društvu povprašal nekaj zase, namreč kako je s poulično kolportažo ‘svobodnega’ časnika. Zaslužek me je zanimal. »Fifty-fifty, en evro na pol po izvodu,« so mi povedali ali, v prostem prevodu: ‘malo sebi, malo šarcu daje’. V redu, sem se odločil, sam da ni treba kar naprej žicat v prazno … Pa ti si car … sem se potrkal po zguljeni drobižnici, preden sem zapravil prve, težko prigarane cekine. Končno sem lahko sam sebe kdaj pa kdaj častil! Samozavest se mi je vsak dan dvignila za kake tri črtice (po Fahrenheitu). Prvič v življenju sem pred seboj zagledal nekakšno kariero.

V to smer se mi je odprlo, ko sem pri naši štacuni rabljene robe dobil svojo mizo in stol v novem, buklarskem, oddelku. Šlo je brez vsake protekcije, saj dejansko – glede na zgoraj povedano – nisem imel konkurence. Toda od treme me je kar svedralo v želodcu, tako da sem se moral resno pripraviti tako navznoter (napravil sem celo manjši prekršek – dva žluka, ne več) kakor tudi navzven. V magazinu sem se za par kint prav stilsko oblekel; še klobuk sem si našel, in to kakšen! Še sam Picasso bi ga bil vesel …

Pa sem nastopil – sivozelen od neprespane noči (poleg vsega me je še zob bolel, tablet pa nikjer) – v ponedeljek, točno opoldne. Nisem si mislil, da se bo folk na našo reklamo tako hitro obesil; stali so zunaj v vrsti, kot bi jim zastonj talali decembrske kuhančke. Samo gledal sem, kaj vse so prinašali. »Nimam prostora … Ne rabim … Odvečno …« so se izgovarjali v zadregi. Meni se je pa zdelo, nasprotno, vse od kraja – vsaj zanimivo če že ne bogovsko. Tega pač nisem mogel prikriti. Kar topil sem od navdušenja, ko sem začel prevzemati plastične vrečke z vso mogočo literaturo …

Dobro se je že stemnilo, in ko sem ravno zagrabil kup prašnih bukel (tudi plesnive so bile vmes), da bi jih nekam odložil, je spet zacingljal zvonček nad vrati. Pri vhodu sem zagledal suhljato ženičko – lepo urejeno, kot bi jo pravkar vzel iz naftalina – v starinsko krojenem kamelarju s krznenim ovratnikom (lisičji gobček se je zapenjal v košat repek), s črno klobučevinasto baretko, v gumijastih gamašah … Čez levo ramo ji je na verižici visela damska torbica, z desno podlahtjo pa je držala dolg ročaj plitke košare, napolnjene z mandarinami, zavitimi v celofan, z rdečo mašno na vrhu … Ženica je zamežikala naokoli in svetlo odzdravila. »Kako ste fantje,« je previdno vprašala, »a gre …?« Ko sem jo povabi naprej, je zdrobencljala naravnost k pultu in nanj odložila tisto košaro. »Miklavž je nosil …« je povedala. Vsega me je premerila in mi priznala: »Lep klobuk …« (vzel sem za kompliment) »prav monden!«. (Monden … krasna beseda!) Malo se je še obirala, potem se je pa z očki, drobnimi kot rozinami, obesila name in mi zaupala: »V Dom grem …« je vzdihnila. »Podarjam vam vso svojo knjižnico … Vi boste že vedeli, kaj in kako … Nekaj knjig sicer manjka … sem jih vsevprek posojala … No, ampak jutri vam jih bo taksi pripeljal še enkrat toliko, takoj zjutraj,« je obljubila. Ko sva s taksistom znosila teh prvih dvanajst zapakiranih škatel in jih zložila eno nad drugo, me je starka prijela za roko, tako pomenljivo, kot bi mi predajala v varstvo svoje otroke. Nalahno sem jo potrepljal po rami (znam potolažit ljudi) in ji prisegel: »Brez skrbi, mamka, vse bo šlo v prave roke …«

Zjutraj je čisto zares prispela še druga pošiljka, trinajst škatel, nič lažjih kot prejšnji dan. Ej dobro sem se zaklal … sem se ovedel. Do penzije, pardon, do konca življenja se bom prebijal skozi te kište … Eh, škatla po škatlo, počasi bo že … sem se zbiral in hkrati razglabljal, kako naj se stvari lotim. Dejstvo je, da tistih kvintalov nima smisla spravljat v red po abecedi … Treba bo udarit en drug sistem … Kot Mislec sem se s komolcem oprl na koleno, si vajeno podstavil brado, in se zamislil. V principu bi mi moralo biti vse jasno, samo – eno je teorija, drugo pa praksa …  sem se sprenevedal. Slej ko prej stopim do bukvarja … me bo že kako vpeljal v ta kšeft! Itak mi je dolžan, po tamalem nasvet, kajti nebroj starih bukel sem mu za en črn in en bel zlifral z bolšjaka … sem se spomnil.

Toda bil sem nestrpen, prav greblo me je od firbca, kaj vse je ženička v življenju nabrala. Pa sem se na hitro odločil in razložil tri škatle, da vanje vsaj malo pošnofam. Ko pa sem z njih potegnil tisti rjav selotejp, me je dobesedno na rit vrglo. V vsaki od škatel je bil na vrh položen spremni papir, v razločni lepo izpisani pisavi; zgoraj je bila jasna oznaka (82-1 Poezija), spodaj pa seznam knjig; v prvi M-O, v drugi E-G, v tretji P-R. Pa saj to je čista poezija …

Potem sem cel dan razkladal, mala malca, kot da bi bil plačan na normo, butal bukle na police, dokler niso bile do kraja zatrpane. Vse seveda ni šlo gor. Priročnike (moja strast) sem pustil kar po škatlah in skladovnico varno naslonil ob končnico regala. Enkrat … sem se nadejal, si jih bom privoščil od A do Ž. Tiste strokovne papirje sem pa skrbno nalagal v predal – edini v mizi. Pa kaj si mislijo … sem bil zgrožen, da bom lahko shajal z enim samim ladelcem! Vsaj eno mapco bi rabil, tako, bolj konkretno … al pa dve … sem barantal sam pri sebi. In še isti dan sem si jih zrihtal, kar nekaj, pa ne iz svojega žepa.

Na Društvu so samo gledali, kako mi gre vse od rok. »Pa ti si profi!« me je pohvalila šefica, ko je preletela zapolnjene in nazorno označene knjižne police. Že v naslednjem mimohodu mi je pa naročila, naj vsako knjigo tudi ocenim in na notranjo stran zadnje platnice (s svinčnikom) vpišem ceno. »Vsaj okvirno,« je popustila, ko je videla v moji pozi prislovični ‘Opla, oprostite?’. Je pa kljub vsemu še malo napela: »Ja kako pa, saj grejo vendar v prodajo!« Ti boga! Očitno je diplomirala iz kakega marketinga, zdaj se pa tukaj šlepa prek javnih del? Čak mal … sem dolgo trmaril, potem sem pa le nekaj stuhtal: Kar sam sebi bom dvignil ceno … sem sklenil. Nič ne bo šlo v promet, dokler vsega zares ne pregledam …

»Pa začnimo pri Homerju …« je imel navado reči Roza, profesor latinščine (zdaj že pokojni), vsakokrat ko smo prešli na novo poglavje (moja latinščina se je sicer nehala že pri ros-a, ros-ae …). Jaz sem začel kar pri Prévertu (L’oiseau qui chante dans ma tête …[1] sem znal na pamet). Nisem se mogel upreti, da ne bi pohopsal stare Gallimardove izdaje pesniške zbirke – dve v enem. Najprej sem knjigo povohal (dišala je po cimetu, po klinčkih …), jo pogladil z ene in druge strani in jo odprl, najprej zadaj (tako sem bil pač navajen), potem šele spredaj. V zgornjem desnem robu spojnega lista je bila bukla podpisana z enako čedno pisavo kot v spiskih po škatlah. F. Bregar, je pisalo. S palcem sem potegnil čez knjižni blok, da bi se listi zrahljali, a se je nekje proti sredini zataknilo. Izvlekel sem na tretjine zgiban časopisni izrezek iz Naših razgledov z Bergerjevim prevodom nekaj Prévertovih pesmi, med njimi Barbara (Spomni se Barbara …). Priložil sem ga k spisku poezije P-R in vanj vnesel opombo.

Knjigo sem mislil le preleteti, takole na hitro – po diagonali, pa me je kar odneslo med liste. Skakal sem s pesmi na pesem, ne da bi se opiral na kazalo, ko sem tam proti koncu postal, se ustavil in se kakor zombi prilepil na Picassovo ‘ilustracijo’ z dvojnim avtorstvom (Pablo et Claude)[2], naslovljeno z otroško domislico; komaj sem jo dešifriral (Les chêvres …)[3]. V tistem je spet prineslo okoli našo piarovko (kaj ta res nima drugega dela, kot da mene testira! me je zaskrbelo) in me prav grobo prekinila: »Dajmo-dajmo,« je zasitnarila, »kam pridemo s takšnim tempom!« Niti pogledal je nisem, le zasekljal sem: »O-cen-ju-jem.«

Bolj ali manj v enakem tempu sem prečesaval vse bukle od kraja. Vse sem pretaknil. Marsikatera je bila opremljena s posvetilom (Franki … Jože ali Jožetu … Franka, pa še par drugih – največ avtorjev samih, in peščice priložnostnih darovalcev). Mnoge so bile v robovih popisane z opombami (s kar nekaj klicaji), nič manj ni bilo takih, ki so imele zataknjene – bodisi spredaj, zadaj ali kjerkoli (namenoma ali pa morda tudi ne) – kak pomenljiv listek, kakšno zgovorno kazalko, črno-belo fotografijo neznane osebe neznanega avtorja, dobavnico za 4200 sit (zna biti tam okrog 20 evrov), zahvalo (za vaš trud …) ali cel esej (Usoda); celo neka numerološka analiza je bila priložena k Neobjavljenim Nostradamusovim prerokbam, podpisana z inicialkama N. L. Vse to je dajalo knjigam neko posebno, dodano vrednost. Le še kak petdesetak (v evrih) bi se prilegel …

Svojo zavetnico, ‘damo z mandarinami’, sem zdaj že kar dobro poznal. In sem se zaklel, da bom – časa je na hektolitre – napisal dolg članek o njenem življenju, morda v nadaljevanjih: O življenju knjig (genialno!) ali kaj podobnega, ga objavil v našem cajtengu in ji ga nesel v Dom … Če je še živa.

[1] Ptica ki prepeva v moji glavi … (Najkrajše pesmi …, prev. A. Berger)

[2] Pablo in Claude, oče in sin Picasso

[3] Koze …